Pingvini na pohodu
Linux že tradicionalno velja za operacijski sistem strežnikov, v namiznih računalnikih in prenosnikih pa ga naj bi uporabljali le najbolj zagrizeni uporabniki. A nekatere nove distribucije postavljajo ta stara prepričanja na bolj majave temelje. Dobri dve leti je, kar smo v Monitorju preizkusili, kako je z Linuxom v prenosnikih; takrat smo ugotovili, da še ni povsem zrel. Je zdaj že kaj drugače?
Že leta in leta vsakič znova poslušamo obljube in napovedi, da bo prihajajoče leto res leto Linuxa na namizju. To se je z leti sprevrglo v šalo, ki se vedno znova cinično pojavi na novoletnih napovedih marsikatere linuxne spletne strani. A prav v zadnjih nekaj letih smo priča dvema premikoma, zaradi katerih obeti le niso več tako črni. Prvi je distribucija z nekoliko smešnim imenom Ubuntu (to v jeziku Zulu pomeni človeštvo), ki je daleč najbolj priljubljena in hitro razvijajoča se distribucija zadnjih nekaj let. Drugi zanimiv premik pa so majhni, preprosti in poceni prenosniki, v katerih marsikdaj dobimo že nameščen Linux; prvi tak prenosnik je bil lani predstavljeni Asusov EEE PC, s katerim smo dobili Xandros Linux.
Preprosto in najcenejše
Pri mini prenosnikih se je zgodba začela s projektom OLPC ("One Laptop Per Child"), katerega cilj je cenejši prenosnik za otroke iz držav tretjega sveta. Zaradi nizkih stroškov in odprte narave je bil za operacijski sistem izbran prav Linux (konkretno preprostejša različica distribucije Fedora). Ta projekt je s svojim prenosnikom EEE PC prehitel Asus, ki se je zaradi cene odločil za prej omenjeni Xandros. Ti prenosniki so bili sprva namenjeni predvsem ljudem, ki dotlej še niso imeli veliko opraviti z računalniki, denimo otrokom. Ker ti nimajo pretiranih izkušenj z uveljavljenimi stalnicami (predvsem z družino operacijskih sistemov iz Microsofta), naj bi jih drugačen sistem ne zmotil.
In čeprav so danes v večini majhnih prenosnikov nameščena Okna XP, je tudi delež Linuxa razmeroma velik, sploh v primerjavi s skoraj neobstoječim deležem v namiznih in navadnih prenosnih računalnikih. Na teh napravah ima odprtokodni sistem tudi prednost pri velikosti namestitve in strojne zahtevnosti. Če ne drugega, nam ni treba v ozadju poganjati protivirusnih programov; to se pri varčnih procesorjih in razmeroma majhnih pomnilnikih kar pozna.
Odločni pohod
Na področju distribucij je zadnjih nekaj let vsaj pri končnih uporabnikih odločno v ospredju Ubuntu. Čeprav v nekaterih podjetjih (denimo Red Hatu) trdijo drugače, večina spletnih statistik potrjuje, da je Ubuntu odločno na prvem mestu med uporabljenimi sistemi. Tja ga je postavilo osnovno načelo prijaznosti do uporabnika. Večja podjetja so s svojimi distribucijami večinoma merila predvsem na poslovne uporabnike in za uporabo v strežnikih, na področje namiznih računalnikov pa se niso kaj prida ozirala. Na drugi strani so bile distribucije, za katerimi so stali večinoma zelo zahtevni uporabniki (programerji ter sistemski upravitelji), ki so zviška gledali na prijazne grafične vmesnike in preprosto delovanje. Tako so robustni sistemi, na primer Debian, Slackware in Gentoo, med najzahtevnejšimi uporabniki zelo hvaljeni, pravega preboja med vsakdanje uporabnike pa niso nikoli zares dosegli. Veliko pove tudi to, da danes zelo veliko drugih distribucij temelji prav na Ubuntuju.
Sistem je nastal na podlagi Debiana, njegova prva različica je iz leta 2004. Cilj je bil izid nove različice vsakih šest mesecev - to bi pomenilo novejše različice programov kot pri Debianu, ki zaradi izdatne stabilnosti obsega le dobro preverjene različice programov (med pisanjem uporabljajo brskalnik Firefox različice 2.0). Projekt je na začetku močno podprl južnoafriški bogataš Mark Shuttleworth, njegovo podjetje Canonical je še danes poglavitni vir dohodkov.
Poleg tega, da je sistem odprtokoden in povsem brezplačen, nam ga lahko brezplačno tudi pošljejo na CDju. Glavna vodila pri razvoju so uporabnost oziroma prijaznost do uporabnika, dostopnost in internacionalizacija, saj je želja avtorjev čim širši krog uporabnikov. Sistem je tako preveden v številne jezike, med njimi tudi slovenščino.
Čeprav ima vsaka različica Ubuntuja še vedno temelje pri Debianu, pa njegovi razvijalci posvečajo zelo veliko pozornosti samodejnemu zaznavanju in namestitvi strojne opreme. Načeloma naj bi vse delovalo brez posegov končnega uporabnika, prav tako naj bi bile vse nastavitve dosegljive prek preprostih grafičnih vmesnikov. Ali, povedano drugače, konzola naj bi bila le uporaben dodatek, ročno popravljanje tekstovnih nastavitvenih datotek pa zgodovina.
Namestitev
Tako kot pred dvema letoma smo zaradi merodajnosti tudi tokrat preizkusili dva prenosnika. Da preizkus ne bi bil preveč preprost, smo izbrali dva razmeroma zmogljiva modela, ki se hvalita z velikim številom različnih vmesnikov. Prvi je MSIjev model GX620x, drugi pa Toshibin Qosmio X300. Podrobnosti o obeh si lahko preberete v okvirju.
Če Ubuntu nameščamo poleg Oken, lahko izvozimo dokumente in nekaj nastavitev.
Ko sistem opazi strojno opremo, za katero potrebujemo zaprte gonilnike, nas na to opozori in nas politično korektno vpraša za dovoljenje.
Pri Ubuntuju imamo nekaj možnosti za namestitev, mi smo to storili z živim CDjem. Z domače spletne strani projekta zvlečemo datoteko .iso (zadnja različica je tudi na tokratnem Monitorjevem DVDju) in jo zapišemo na prazen CD. Paziti moramo, da pred zapisom izberemo možnost "burn image", sicer se računalnik s tega CDja ne bo prebudil. Omenjeni disk pustimo kar v pogonu in spet zaženemo računalnik, kmalu nas pričaka Ubuntujev uvodni menu. Prva možnost ponuja hitri ogled distribucije, torej živi način, pri katerem lahko pred namestitvijo preizkusimo delovanje tako strojne kot programske opreme. Sistem namreč teče neposredno z optičnega nosilca in iz pomnilnika. To pomeni, da se ne dotakne že nameščenega operacijskega sistema. Na namizju pa imamo tudi možnost namestitve, in to smo seveda izbrali.
Pred dvema letoma smo pri enem od preizkušenih prenosnikih naleteli na težavo, saj je imel premalo pomnilnika za delovanje v živem načinu (256 MB). Tokrat sta imela oba prenosnika čez glavo dovolj pomnilnika (4 GB), tako da je namestitev stekla brez težav. Že od nekdaj velja Ubuntujeva namestitev za eno najlažjih; to lahko brez težav potrdimo. Traja od deset do petnajst minut, vmes odgovorimo na nekaj osnovnih vprašanj (uporabniško ime in geslo, časovni pas itd.).
Pri namestitvi je pomembna predvsem odločitev o razdeljevanju diska na razdelke (particije). Najenostavnejša možnost je, da sistem samodejno uporabi celoten disk, vendar v tem primeru zgubimo vse, kar imamo na disku. Se pa Ubuntu brez težav namesti tudi poleg že obstoječega operacijskega sistema (večinoma kar Okna, tako XP kot novejša Vista). Tu moramo v oknih najprej izvesti defragmentacijo diska; seveda potrebujemo nekaj prostega prostora (vsaj 4 GB, priporočamo pa okoli 10 GB). Sistem nas vpraša, ali želimo iz oken prenesti obstoječe uporabniške račune. Sem spadajo nastavitve in zaznamki iz Internet Explorerja, ozadje namizja ter vse datoteke v mapah "My Documents", "My Music", in "My Pictures". Vsekakor dobrodošla novost.
Po prvi namestitvi nas čaka še nadgradnja sistema na najnovejše različice vseh programov. Na to smo opozorjeni z majhno (in razmeroma nenadležno) ikono v zgornji opravilni vrstici; trajanje je odvisno od hitrosti spletne povezave, nekako od pet pa do petnajst minut. Med temi popravki se najde tudi tretja različica brskalnika Firefox, na tretjo različico odprte pisarniške zbirke Open Office pa še čakamo (vključena je malce starejša 2,4).
Wubi
Različnim namestitvenim možnostim se je v zadnjem letu pridružil program Wubi. Ta nam Ubuntu namesti kar znotraj oken. Ne gre za virtualizacijo, program le preskoči izdelavo razdelkov na disku in operacijski sistem namesti v svojo mapo, tako kot počnejo navadni programi v Oknih. Hkrati doda zapis v zagonski razdelek, tako da lahko ob vnovičnem zagonu namesto Oken zaženemo Ubuntu. Pri namestitvi se odločimo, koliko prostora mu želimo nameniti; če se odločimo za odstranitev, lahko to storimo kar znotraj Oken.
Wubi lahko dobimo na domači spletni strani Ubuntuja. V tem primeru naj bi bil računalnik med namestitvijo priključen v internet. Sicer deluje tudi brez spletne povezave, vendar le, če je v isti mapi kot namestitvena datoteka .iso. Dodan pa je tudi na živem CDju, pojavi se kot ena izmed možnosti, ko CD vstavimo v računalnik z Okni. Poteka tudi projekt Lubi, ki namesti Ubuntu znotraj že nameščenega Linuxa, izdelujejo pa tudi program Mubi, ki je namenjen uporabnikom Applovih računalnikov.
Preizkušena prenosnika
Msi GX620x
Procesor Intel Core 2 Duo, 2,25 GHz, 4096 MB sistemskega pomnilnika, 320 GB disk, grafična kartica Nvidia GeForce 9600M GT.
Toshiba Qosimo X300
Procesor Intel Core 2 Duo, 2,4 GHz, 4096 MB sistemskega pomnilnika, 320 GB disk, grafična kartica Nvidia GeForce 9700M GTS.
Strojna oprema
Pred dvema letoma smo morali pri namestitvi večine strojne opreme kar nekaj dela opraviti sami. Brezžične omrežne kartice je sistem nastavil že takrat, vendar pa je bil dodani program za upravljanje omrežij bolj omejen. Zdaj je bistveno bolje. V opravilni vrstici se prikaže ikona, pod njo pa se skriva menu z vsemi dosegljivimi omrežji, tako brezžičnimi kot žičnimi. Pri prvih tudi kaže jakost signala ter morebitno zaščito, priklopimo se lahko na morebitna skrita brezžična omrežja ali pa ustvarimo svoje (prenosnik se takrat obnaša kot vstopna točka). Brez težav sta delovala tudi ožičena povezava in celo bluetooth. Ob vklopu slednjega se v opravilni vrstici pokaže nova ikona, prek nje lahko poiščemo naprave v bližini.
Naslednji korak je bil grafični vmesnik. Pri MSI je vse delovalo že takoj ob namestitvi, ločljivost je bila pravilna, tudi grafični izhod je deloval brez težav. Ob priklopu zunanjega monitorja se je ta pokazal na menuju "System -> Preferences -> Screen Resolution", na voljo pa smo imeli vse podprte ločljivosti. Preizkusili smo tako izhod VGA kot HDMI, pri obeh nam je sistem pravilno sporočil tako znamko in oznako monitorja kot podprte ločljivosti. Izberemo lahko med podvojenim in razširjenim namizjem. Pri Toshibi je bil potreben še korak več. Že ob namestitvi nas je sistem opozoril, da potrebujemo za popolno delovanje "zaprte" gonilnike (čeprav je bila grafična kartica skoraj povsem enaka kot pri MSI). Spet klik ikone, kjer je bilo v oknu obrazloženo, da za temi gonilniki ne stoji Ubuntu (temveč Nvidia) in da posledično ne morejo zagotavljati njihovega delovanja. Prav, kljub temu izberemo eno izmed dveh ponujenih različic, vnesemo svoje geslo, po dobri minuti nam sistem sporoči, da bo potreben vnovični zagon. Pri tem smo prvič namesto prijavnega okna naleteli na povsem črn zaslon, a po drugem zagonu se je sistem obudil brez težav, ločljivost pa je bila pravilno nastavljena. S tem smo spravili k življenju tudi grafična izhoda. Na hitro smo preizkusili tudi grafične učinke programa Compiz, ki se povsem merijo z učinki Applovega operacijskega sistema MacOS. Pri tem smo le namestili program "compizconfig-settings-manager", ki se je pokazal na menuju "System -> Preferences", omogoča pa res zelo veliko različnih učinkov, ki na grafično zmogljivih prenosniki delujejo res odlično, od nekaterih postanemo dobesedno odvisni. Nekateri so del grafičnega okolja (denimo animirano pomanjševanje oken, prehod med namizji), drugi pa le in samo grafični bonbončki (mali plamenčki, ki animirano gorijo na zaslonu). Več si lahko ogledate na tokratnem MonitorTV, ki je priložen na plošči DVD.
Pred dvema letoma smo namesto privzetega programa za delo z omrežji priporočili Wifi Radar. Medtem se je priloženi program močno izboljšal in postal povsem uporaben.
Čeprav smo preizkušali razmeroma velika in zmogljiva prenosnika, ki sta bolj pri miru kot na poti, smo kar nekaj časa posvetili delu z akumulatorjem. Spet nas je Ubuntu prijetno presenetil, čeprav smo imeli nekaj težav pri MSI. Tako hibernacija kot spanje ("suspend to disk") sta pri Toshibi delovala takoj in brez vseh težav. Pri MSI pa je sistem večinoma deloval, le včasih se nikakor ni želel prebuditi iz spanja, in to je rešil le vnovični zagon. Načeloma je Ubuntu pri teh rečeh dokaj zanesljiv, tudi pri enakem preizkusu dve leti tega sta oba načina varčevanja delovala brez težav. Pohvalimo lahko količino prikazanih podatkov, ki so nam na voljo za akumulator, saj vidimo tako trenutno zmogljivost (tako v odstotkih kot v watt urah) kot tudi največjo možno zmogljivost in celo nazivno zmogljivost. Tako lahko razmeroma natančno spremljamo življenjsko dobo akumulatorja. Ko prenosnika izključimo iz omrežja, se po privzetem zniža svetlost zaslona, a to lahko seveda poljubno nastavimo.
Dialog, ki nam razloži, da trenutno še nimamo nameščenih nobenih zaprtih gonilnikov. Za izkoristek izredne grafične zmogljivosti pa vsekakor potrebujemo tudi pravo programsko opremo.
Oba prenosnika imata kar nekaj posebnih tipk, ki so pri obeh občutljive za dotik. Pri MSI so delovale že takoj po namestitvi, pri Toshibi pa nam jih nikakor ni uspelo spraviti v delovanje. So pa zato delovale vse kombinacije funkcijskih tipk in tipke "Fn", torej tipke za nadzor svetlosti zaslona, za nadzor glasnosti itd. Seveda smo brez težav dodali tudi slovensko tipkovnico, med obema pa lahko preklapljamo prek ikone v opravilni vrstici.
Oba prenosnika sta imela vgrajen bralnik pomnilniških kartic. Ko vanj vstavimo kartico, jo sistem pregleda in ponudi več možnosti, seveda odvisno od tega, kakšne datoteke so tam. Povsem po zgledu oken, torej. Enako velja za optične nosilce, ključe USB in zunanje diske. Brez težav delujeta tudi oba zapisovalca optičnih nosilcev, tako pri zapisu CDjev kot DVDjev, pri tem je privzet program Brasero.
Če se je pri tem našem preizkusu že kazalo, da vse deluje samo od sebe, je bilo tako tudi pri večpredstavnosti. Pri zvoku smo to nekako še pričakovali, spletna kamera pa nas je kar malce presenetila. Morali smo samo namestiti enega izmed programov za delo s spletno kamero. Mi smo izbrali preprost program, imenovan Cheese. Ta lahko zajema tako fotografije kot video, pri obeh je omejen le z ločljivostjo spletne kamere. Program pa žal še ni povsem stabilen, omogoča namreč kar nekaj zabavnih učinkov, pri tem pa vedno zmrzne. Ubuntu nas pač opozori, da se program ne odziva, ko pa ga naslednjič zaženemo, uporablja učinek, ki smo ga prej izbrali. Verjamemo, da bodo v naslednjih različicah ta hrošč popravili, sicer pa hitro najdemo tudi druge take programe.
Za uporabnike stare šole Linuxa
Če menite, da je v Linuxu konzola edini pravi način dela, potem boste lahko nad Ubuntujem razočarani. Morda pogrešate dolge, neprespane noči, ko vam je po petih urah dela le uspelo spraviti zvočno kartico k delovanju. Zviška gledate na te novodobne uporabnike, ki se niso nikoli spopadli z Vijem ali Emacsom in ne poznajo komand "cd" ter "ls". Seveda so tudi distribucije, namenjene nam, ki se ne bojimo ročnega prevajanja jedra (pa čeprav zaradi tega kdaj ostanemo brez podpore za kak razmeroma pomemben datotečni sistem) in cenimo preprostost in učinkovitost kratkih in jedrnatih ukazov.
Najbolj ekstremne distribucije v teh pogledih so Gentoo in LFS oziroma Linux From Scratch. Sploh slednji je avantura v pravem pomenu besede, saj lastnoročno sestavimo celoten sistem iz neprevedene programske kode. Pri Gentooju so stvari malo manj drastične, čeprav tudi tu vse programe prevajamo sproti. Po eni strani nam to da silno veliko možnosti za prilagoditev sistema, po drugi pa potrebujemo za osnovno namestitev tipičnega namizja okoli tri dni dela. Če ste nad distribucijami, ki se trudijo biti prijazne do uporabnikov, zdolgočaseni, bosta ta dva sistema vsekakor nekaj za vas.
Programska oprema
Ker Ubuntu privzeto ne podpira zaprtih formatov (sem spadajo tako datoteke MP3 kot večina filmskih DVDjev in tudi spletna tehnologija flash), smo vsaj včasih morali ročno dodati nekaj programov in kodekov. Zdaj Ubuntu to stori skoraj sam. Ko prvič naletimo na stran, na kateri so animacije flash, se prikaže vrstica, ki (tako kot v oknih) sporoči, da potrebujemo nekaj dodatkov. Ko jo kliknemo, se prikaže okno in v njem izberemo prvo ponujeno možnost (Adobe flash). Ta zaživi ob prvem vnovičnem zagonu brskalnika. Podobna zgodba je pri večpredstavnih vsebinah. Ubuntu nas preprosto opozori, da potrebuje kodeke ali programe, mi mu le prepustimo, da jih potegne iz spleta in namesti. Večpredstavne programe sicer zastopata Totem za video in Rhythmbox za glasbo, na voljo pa je tudi preprost program za zajem zvoka.
OpenOffice ima skoraj vse, kar premore Microsoftov Office. Po funkcionalnosti bomo zelo težko našli pomanjkljivosti.
Seznam programov je pri večini distribucij Linuxa prav enormen, tudi tu ni nič drugače. Za dodajanje, odstranjevanje in nadgradnjo sistema skrbi program Synaptic. Na hitro deluje kot nekakšna nadzorna plošča iz Oken, kjer so po kategorijah zbrani najrazličnejši programi. Seveda omogoča tudi iskanje po različnih kriterijih, od imen in opisov do različic in celo imen razvijalcev. Synaptic najdemo pod "System -> Administration", pod nastavitvami ("Settings -> Repositories") lahko odkljukamo tudi arhiv programov zunanjih razvijalcev, torej zaprtokodnih programov (na primer Adobejev Acrobat reader).
Grafični učinki Compiz so naravnost očarljivi, njihov seznam pa dolg. Primerjamo jih lahko z učinki operacijskih sistemov MacOS, medtem ko Vista daleč zaostaja.
Že povsem sveža namestitev Ubuntuja ponuja silno veliko različnih programov. Od najosnovnejših, recimo urejevalnika besedil (ki podpira tudi označevanje sintakse različnih programskih jezikov), pa do najzmogljivejših, recimo prej omenjene pisarniške zbirke OpenOffice. Za krajšanje časa je na voljo kar nekaj preprostih, a nalezljivih iger, med njimi so seveda tudi šah, pasjansa in minolovec. Za urejanje fotografij in komunikacijo z digitalnimi fotoaparati je na voljo program F-Spot, za resnejšo obdelavo pa dobro znani Gimp. Slednji je nadvse zmogljiv program, katerega šibka točka je predvsem uporabniški vmesnik. Ta je razmeroma samosvoj in to močno ovira vse, ki so navajeni programov tipa Photoshop. Tudi OpenOffice ima svoj program za delo z grafiko (v tem primeru vektrosko), imenovan preprosto Draw.
Podatkov o akumulatorju je presenetljivo veliko. Tudi sicer se je Ubuntu prav lepo naučil varčevati z energijo.
Stalnica med omrežnimi programi je seveda brskalnik Firefox, za elektronsko pošto je v Ubuntuju privzeto že dolgo program Evolution. Ta je del namizja Gnome, na videz pa je zelo podoben Microsoftovim programom Outlook, vključen ima tudi razmeroma zmogljiv koledar. Različne protokole trenutnega sporočanja obvlada program Pidgin (nekdanji Gaim); trenutno je podprtih 16 protokolov, med njimi so seveda tudi MSN, Google Talk in IRC. Za vse, ki ne morejo živeti brez znanega protokola Bittorrent, je tu preprost program Transmission, čeprav raje priporočamo uporabo programa Deluge. Ta se lepo sklada z namizjem Gnome, hkrati pa ima bistveno več nastavitev in možnosti kot Transmission.
Je Linux pripravljen za prenosnike?
Z eno besedo: da. Dejansko nas je napredek Ubuntuja prav presenetil. Nekaj zaslug za dobro podporo strojne opreme imajo tudi sami izdelovalci, ki so se končno začeli zavedati pomena Linuxa. Med njimi je kar nekaj takih, ki aktivno sodelujejo z razvijalci (denimo Intel), drugi pa sami izdelujejo solidne gonilnike za svoje naprave v Linuxu (Nvidia). Seveda najdemo malenkosti, ki niso povsem podprte (recimo posebne tipke pri preizkušeni Toshibi), a te nikakor ne pokvarijo splošnega pozitivnega vtisa.
Že sama namestitev je svetlobna leta pred tistim, s čimer smo se ukvarjali komaj nekaj let nazaj, Microsoftovi sistemi se lahko enostavno skrijejo. Tam moramo še kar nekaj časa brskati po CDjih in spletu na lovu za gonilniki, tu pa sistem skoraj vse opravi samodejno. Če k temu dodamo še številčnost različnih uporabnih, kakovostnih in povsem brezplačnih programov, se prednost še toliko bolj prevesi na stran Ubuntuja.
Še vedno pa velja nadvse močan argument, zakaj ostati pri Oknih. Marsikdo namreč brezpogojno potrebuje določen program, ki ga v svetu odprte kode žal ni. Primer so programi iz družine Autocad. Seveda pa moramo omeniti tudi računalniške igre. Te večinoma ne delujejo drugje kot v Oknih. Najteže premostljive ovire, ki bodo to ostale tudi v prihodnosti, pa so navade uporabnikov. Če že leta in leta delamo v skoraj enakih okoljih, kjer že poznamo posamezne zvijače in možnosti, bomo le stežka presedlali na nekaj povsem novega. S podobnimi težavami se spopada tudi Apple. A tako kot pri jabolkih tudi pri Linuxu prehodov nazaj na druge možnosti skoraj ni.