Pionir prenosnih računalnikov

Podjetje Osborne Computer Corporation velja za pionirja izdelave prenosnih računalnikov. A njegov lastnik, Adam Osborne, bo v računalniško zgodovino zapisan tudi po svojih napakah, ki so inovativno podjetje veliko prehitro pokopale. Starejši računalnikarji poznajo tudi t. i. Osbornov učinek.

V začetku aprila smo praznovali 35. obletnico prenosnega računalnika. Ni ga izumil Apple, niti Toshiba, tudi IBM ne. Prvi prenosni računalnik je 3. aprila 1981 predstavilo takrat še zagonsko podjetje Osborne Computer Corporation.

Osbornova odisejada

Adam Osborne ni bil domorodec iz Silicijeve doline. Pravzaprav se je leta 1939 rodil na Tajskem, poljski materi in angleškemu očetu. Drugo svetovno vojno je preživel v Indiji in se z 11. leti preselil v Veliko Britanijo ter postal inženir kemije. Ljubezen ga je vodila čez lužo, tam je kot za stavo menjal službe. Z računalniki se je spoznal v podjetju Shell Oil, kjer jih je uporabljal za matematično modeliranje. A kot inženir ni zdržal prav dolgo, preizkusil se je tudi v vlogi pisca tehničnih člankov in hitro postal zvezda. Nato se je odločil za nov korak – ustanovil je založbo Osborne & Associates, ki je objavljala knjige o računalnikih, in to v času, ko zanje še ni slišalo prav veliko ljudi. V naslednjih letih se je priljubljenost računalnikov hitro večala in Osborne ni mogel zavrniti bogate ponudbe velikega založnika McGraw-Hill, ki je založbo prevzel 1979. Kot tehnični strokovnjak in kolumnist je bil neizprosen, računalniškim podjetjem in tudi konkurentom je očital vrsto pomanjkljivosti. Izjemna samozavest je Osborna vlekla naprej.

Največja težava računalnika, ki je bil velik kot šivalni stroj, je bil majhen zaslon. Delo z besedili je zahtevalo 80 stolpcev, zato se je slika na zaslonu premikala levo in desno. Je pa imel Osborne 1 tudi priključek za zunanji monitor in je lahko prevzel vlogo namiznega računalnika.

Prazgodovina prenosnih računalnikov

Novo ustanovljeno podjetje Osborne Computer Corporation je imelo pomenljiv cilj – izdelati cenovno dostopen prenosni računalnik s precej uporabne programske opreme. Zamisel oziroma obliko si je Osborne sposodil pri Xerox PARCovem prototipu NoteTaker iz leta 1976, ki zaradi svoje velike teže (tehtal je skoraj 22 kg) ni nikoli zaživel. Naloga oblikovanja prenosnega računalnika, imenovanega Osborne 1, je pripadla oblikovalcu Leeju Felsensteinu.

Končni izdelek je bil za tiste čase impresiven – Osborne 1 je imel vgrajen 5-palčni (12,7 cm) 52-stolpični zaslon, dva 5,25-palčna disketnika (računalnik je imel tudi praktičen prostor/žep za shranjevanje disket), procesor Z-80 in razkošnih 64 KB pomnilnika. Tehtal je skoraj 11 kg, na nalepki s ceno pa je bil zapisan znesek 1795 ameriških dolarjev. Ena ključnih lastnosti je bila tudi ta, da ga je bilo moč potisniti pod sedež v letalu, o trpežnosti ohišja pa so pričali preizkusi z najrazličnejšimi padci in udarci. Na letalu računalnika seveda ni bilo mogoče uporabljati, saj ni imel vgrajene baterije (niti ni bilo dovolj prostora za tak izziv). Svojo ceno je Osborne 1 upravičeval tudi z bogatim naborom programske opreme, saj je imel nameščenega za poldrugi dolarski tisočak programja. Poganjal je operacijski sisem Digital Research CP/M (zelo priljubljen, preden je svet dobil MS-DOS), nabor programov pa so sestavljali programski jezik BASIC, program za obdelavo besedil WordStar in program za delo s preglednicami SuperCalc. Osborne si je priljubljene programe zagotovil tako, da je avtorjem/založnikom ponudil delnice podjetja.

Za razliko od drugih zagonskih in garažnih podjetij je Osborne Computer Corporation izdelek kmalu po napovedi spravil tudi v prodajo. Prve računalnike Osborne 1 so stranke dobile že julija 1981, v prvih osmih mesecih so jih prodali kar 11 tisoč. Novih naročil se je nabralo že za več kot 50 tisoč. Prvi izdelki so imeli nekaj težav z zanesljivostjo, saj so reklamacijski zahtevki dosegali od 10 do 15 odstotkov vseh prodanih prenosnikov, a se je to pozneje popravilo. Osborne je bil nad uspehom prenosnega računalnika navdušen, saj je podjetje načrtovalo prodajo deset tisoč računalnikov v svoji celotni življenjski dobi, nato pa je takšno število naročil prejelo v enem samem mesecu. Proizvodnja seveda ni dohajala povpraševanja. V vsega letu dni se je podjetje z dveh zaposlenih povečalo na kar 1500 zaposlenih in 1500 začasnih sodelavcev ter ustvarilo 73 milijonov dolarjev prihodkov. Že februarja 1983 je preseglo mejnik 100 milijonov dolarjev prihodkov. Spremembe so bile tako hitre, da je, denimo, vodja oddelka po vrnitvi z obiska sejma (teden dni pozneje) svoje (preseljene) zaposlene iskala kar v dveh stavbah.

Ko je Osborne oktobra 1982 naznanil, da bo prenosni računalnik (začasno) na voljo tudi z zbirko podatkov Ashton-Tate dBase II, je prodaja še dodatno ponorela. V podjetju so izdelovali 500 računalnikov na dan, nadzora kakovosti skorajda ni bilo (več).

Osborne 1 – prednik vseh prenosnikov

Konkurenca ne spi

Izjemen uspeh prenosnika Osborne 1 je predramil tudi konkurente. Ti so se hitro in učinkovito odzvali. Podjetje Kaypro Computer je ponudilo zelo podobno zmogljiv računalnik z veliko programske opreme, a z bistveno večjim, 9-palčnim (22,9 cm) zaslonom. Apple Computer je s svojimi prenosnimi računalniki stavil predvsem na bogat nabor programske opreme. IBMov novi 16-bitni, sicer namizni računalnik je bil hitrejši in naprednejši, Compaqov prenosni računalnik pa skorajšnji klon IBMovega (in skoraj 100 % združljiv). Že junija 1982 je več kot ducat podjetij na sejmu v Houstonu predstavilo svoje prenosne računalnike. Huda konkurenca je Osbornu skazila načrte. Nikakor mu ni uspelo zbrati 20 milijonov dolarjev svežega kapitala, s katerim bi izdelal prenosni računalnik, ki bi konkuriral IBMovemu stroju.

Usodna napaka

V začetku leta 1983 se je zdelo, da Osborna nič ne more zaustaviti, nedvomno je bilo najhitreje rastoče podjetje v Silicijevi dolini. Maja istega leta je podjetje predstavilo model Executive, ki je poleg višje cene (2495 dolarjev) prinesel tudi izboljšan 7-palčni zaslon, vse drugo pa je bilo še vedno »arhaično«, z operacijskim sistemom CP/M vred). A nato je Osborne storil usodno napako. Novinarjem je predstavil načrte za model Executive II, ki bo poganjal DOS, ter potožil o finančnih težavah. Slednje je seveda prišlo tudi v medije. Prodajalci so začeli množično preklicevati naročila modela Osborne 1, saj so želeli počakati na novi Executive. Prodaja si od tega udarca ni opomogla, pa čeprav so Osborne 1 julija 1983 pocenili na 1295 dolarjev, avgusta pa na vsega 995 dolarjev. Že izdelani računalniki Osborne 1 so se kopičili v skladiščih, izguba se je večala. Podjetje se je zavedalo, da je konec blizu, zaposlenim so sporočili, da bodo v kratkem ostali brez službe. Najprej so delo izgubili prodajalci in tržniki, nato delavci v proizvodnji, od vodilnih mož je ostala le ekipa, ki je skrbela za mednarodno prodajo. Avgusta je Osborne že zaprl prvo tovarno in odpustil 289 zaposlenih, naslednjih 312 je delo izgubilo v začetku septembra. Trpljenja je bilo kmalu konec, že 13. septembra 1983 je podjetje sprožilo postopek bankrota.

Bankrot in bridek konec

Že devet dni pozneje je skupina 24 vlagateljev vložila tožbo zoper podjetje in vodilne zaposlene, saj je želela povračilo 8,5 milijona dolarjev zaradi skrivanja dejanskega finančnega stanja in prekupčevanja z notranjimi informacijami. Podjetje je bankrot preživelo, a ostalo le senca nedavnega velikana – z vsega 27 zaposlenimi. Konec leta je nadaljevalo izdelavo prenosnih računalnikov, predstavilo je model Osborne Vixen. Osborne si je prizadeval, da bi izdelal z IBMovim osebnim računalnikom popolnoma združljiv prenosni računalnik, a mu to kljub trem prototipom ni uspelo. Leta 1985 je podjetje kupil finski izdelovalec računalnikov Mikrolog Ltd., ki je blagovno znamko Osborne obdržal pri življenju do današnjih dni, a so z njo opremljeni namizni računalniki in strežniki.

Učinek Osborne

Učinek Osborne je danes predvsem v ZDA povezan z opisom stanja, ko se podjetje zaradi prenagljene objave informacij sooči z vrsto nepričakovanih in pogosto negativnih posledic. Objave ob napačnem času ali z visokim tveganjem za poslovanje lahko negativno vplivajo na poslovanje. Omenjeni učinek je dobil ime prav po polomiji, ki si jo je privoščila družba Osborne Computer Corporation, ko je svoj prihodnji izdelek napovedala bistveno prezgodaj in s tem sprožila množični preklic naročil, to pa je vodilo v močno zmanjšano prodajo izdelkov. Ker denarja za razvoj nato ni bilo, ni bilo niti načrtovanega izdelka, podjetju pa so ugled in prihodki tako usahnili, da je moralo zapreti vrata. Zgodba Osborne Computer Corporation še danes velja za eno tistih, ki lahko streznijo pretirano navdušene računalnikarje v Silicijevi dolini.

Med velikani industrije IT

Adam Osborne je bil vizionar in miselni vodja. Za prenosni računalnik je že pred več kot 35 leti, bistveno pred Jobsom in njegovim Macintoshem, trdil, da mora biti enostavno sestavljen in nezahteven za uporabo.

Poznavalci med velikane industrije IT 20. stoletja štejejo le tri ljudi: Billa Gatesa, Steva Jobsa in Adama Osborna – ne nujno v tem zaporedju. Osborne ni le ustanovil in vodil podjetja, ki je svetu dalo prenosne računalnike. Še pred tem je bil zelo vpliven novinar in je celo ustanovil založbo, ki se je v celoti posvetila izdaji knjig in revij s področja računalništva. A Osborne se tudi po propadu Osborne Computer Corporation ni dal. Ustanovil je novo podjetje – da, tudi to je propadlo – še prej pa je svetu dalo novo pomembno zamisel – zares dostopno (beri: poceni) programsko opremo. Danes se zdi zgodba, kako novinar ustanovi podjetje, ki svetu da povsem novo vrsto računalnikov, neverjetna in neponovljiva. In prav zato bo Osborne vedno z velikimi črkami zapisan v zgodovino IT.