Plačevanje z uro, okoli ovinka

Brezstično plačevanje z uro ni nič novega, vendar le tam, kjer delujejo servisi Apple Pay, Google Pay ali Samsung Pay. V Sloveniji pa je trenutno edina delujoča rešitev Garmin Pay v kombinaciji z mobilno denarnico mBills. Ovinek je kar hud, vendar deluje.

O inovativni slovenski mobilni denarnici mBills (zdaj v lasti Petrola) smo že pisali (v januarski številki leta 2017) in smo bili nad njo načelno navdušeni. Naj ponovimo – gre za mobilno aplikacijo, ki se poskuša obnašati kot prava denarnica, je torej plačilno sredstvo, s katerim poravnavamo račune neposredno z mobilnega telefona. Vendar pa sistem ni enakovreden, denimo, Abadenarnici ali Wave2pay, torej aplikacijam v lasti banke, ki omogočajo brezstično (NFC) plačevanje neposredno z bančnega računa. Najprej zato, ker temelji na trgovcih pristopnikih, ki se z mBills dogovorijo, da imajo njihovi izdani računi natisnjeno tudi posebno kodo QR, ki jo razume aplikacija mBills, in tako omogočajo takojšnje plačilo računa. In nato še zato, ker to pač ni banka, ampak »denarnica«, ki jo je treba nekako napolniti z denarjem.

Nekateri (denimo odgovorni pri mBills) bodo rekli, da je to prednost, saj ne moremo porabiti več denarja, kot smo ga naložili v denarnico, drugi se bodo v tej povezavi videli omejene. Omejenost le s podjetji, ki pristopijo v sistem mBills, je seveda očitna. Zemljevid, ki na spletni strani mBills kaže vse pristopnike, je sicer videti zelo popolnjen, vendar predvsem zato, ker vključuje tudi vse bencinske črpalke Petrola. Pa še tam, mimogrede, z mBills ne morete plačevati vsega – nakup listka Loto, denimo, ne bo šel skozi. Lahko pa z mBills dvignete gotovino in nato Loto vplačate z bankovci …

MBills je to omejenost nedavno omilil – uporabnikom zastonj ponuja debetno kartico Mastercard, ki je vezana na sredstva v denarnici in s katero lahko kupujemo po vsem svetu. Kartica sicer ni kreditna (kar pomeni, da je ne morete, denimo, uporabiti za najem avtomobila ali za »kavcijo« v hotelu), vseeno pa omogoča tudi plačevanje na spletu. V praksi je, denimo, enakovredna debetni kartici, ki jo ponuja nemška spletna banka N26, o kateri smo že pisali.

Do neke mere pa to omili tudi prvo omejenost. Za polnjenje denarnice mBills je sicer še vedno mogoče narediti »trajnik« (enkrat na mesec), zahtevati polnjenje iz aplikacije (kar traja do dva dni, odvisno od banke, od koder bomo »pretočili« denar) ali si denar nakazati prek naloga UPN (kar traja do pol dneva), če smo lastniki računa pri Sberbanki, pa je prenos lahko tudi takojšen in celo samodejen. No, skoraj – samodejen je le v primeru plačevanja z aplikacijo mBills, pri plačevanju z debetno kartico Mastercard (ali z uro Garmin!) pa ne, zanjo moramo imeti sredstva v denarnici mBills. Škoda.

Omenimo še možnost neposrednega »nakazovanja« iz aplikacije/denarnice mBills denarja komurkoli kar na telefonsko številko. Prejemnik bo le namestil aplikacijo mBills in denar prejel. Tudi o tem smo podrobneje že pisali leta 2017.

Pogrešamo le še neposredno (NFC) brezstično plačevanje s telefonom, ki ga mBills ne omogoča. Če je verjeti odgovornim pri mBills zato, ker »verjamejo, da je izkušnja plačevanja s telefonom z mBills, z debetno kartico mBills Mastercard ali Garmin Pay mnogo boljša«.

Naslednji korak – ura!

Ko smo tako obdelali osnove mBills, se lahko posvetimo zadnji novosti – možnosti plačevanja s pametno športno uro. Pomislili bi, da bo beseda tekla o Apple Pay, Google Pay ali Samsung Pay, treh največjih svetovnih sistemih, ki tovrstno plačevanje »v svetu« omogočajo že leta, toda ne – ti v Sloveniji niso na voljo (celo na Hrvaškem že imajo Google Pay, vsaj za komitente Privredne banke to velja). Pri mBills so se tako za sodelovanje dogovorili s četrtim ponudnikom – Garminom, ki ima tudi svoj »pay« – Garmin Pay.

Garmin Pay deluje tako, da v mobilni aplikaciji Garmin Connect (mi smo jo preizkušali na Androidu) dodamo plačilno kartico (zgoraj omenjeno debetno Mastercard), nato pa seveda uporabimo eno izmed Garminovih športnih ur, ki podpirajo mobilno plačevanje. Mi smo si v ta namen izposodili uro Garmin Forerunner 645 Music.

Gre za športno uro iz Garminovega srednjega razreda (čeprav stane kar 450 evrov), ki športnikom (tekačem) omogoča sledenje treninga – prek vgrajenega merilnika srčnega utripa in vgrajenega sprejemnika GPS. Vse zabeležene podatke lahko uskladimo z aplikacijo na telefonu, prek uvozno/izvoznih datotečnih formatov pa jih lahko prenesemo tudi v nekatere bolj znane športne programe, denimo Runtastic.

Ura ima zaslon LCD premera 30 mm, ki informacije prikazuje stalno, le osvetlitev se po nekaj sekundah ugasne. V takem načinu, ko jo uporabljamo zgolj kot uro, baterija zmore teden dni, če vklopimo GPS in morda še predvajanje glasbe, pa le 5 ur. Ura je seveda vodoodporna, zaslon pa ni občutljiv na dotik (čeprav ima Garmin tudi take modele), ampak jo upravljamo s petimi tipkami. Nekaj časa bo treba, da se tipk privadimo, nato pa uporaba postane intuitivna in uporabna tudi v mrazu, ko bi sicer potrebovali posebne prevodne rokavice.

Na uro lahko iz telefona sinhroniziramo (bluetooth, premore tudi obvestila WiFi, če imamo račun pri katerem izmed bolj znanih glasbenih servisov (denimo Deezer, kajti, da, Garmin ima tudi lastno trgovino z aplikacijami), si lahko lokalno shranimo tudi glasbo. V resnici lahko to naredimo tudi brez glasbenega servisa, vendar le prek osebnega računalnika, Windows in kabla USB, kar je precej nerodno.

Garmin Pay v praksi

Uro torej imamo, z njo športamo, sledimo svoje dejavnost in lokacijo – kako pa plačujemo? Pretekli smo naših 20 kilometrov, žepov nimamo, denarnic tudi ne, imamo pa uro, s katero si lahko kupimo zasluženo osvežitev!

Ko smo v sistem vnesli debetno kartico, se ura obnaša kot brezstična plačilna kartica, vendar ne popolnoma. Brezstične bančne plačilne kartice lahko do določenega zneska uporabljamo brez vpisa PIN-kode v terminal POS, medtem ko Garminova ura od nas v vsakem primeru zahteva PIN-kodo, ki jo moramo vnesti v uro s tipkami (kar je kar nadležno). Res pa je, da to zahteva le enkrat na 24 ur, razen če uro med tem snamemo z roke oziroma ugasnemo beleženje utripa srca. Nekdo, ki bi jo našel, z njo torej ne bo mogel plačevati brez vpisa gesla PIN. Sliši se koristno in prav, nam pa se vendarle zdi odveč, da je Garmin »bolj papeški od papeža«. Če banke dovoljujejo »plačevanje z ukradeno kartico«, četudi le do manjšega zneska, zakaj nam tega ne bi dovolila tudi ura?

Je povezava v resnici koristna?

Je. Saj je mBills zastonj, zastonj je tudi njegova debetna kartica Mastercard, zastonj je uporaba Garmin Pay. Res gre vse skupaj prek hudega ovinka, saj, denimo, plače neposredno na mBills ne moremo dobivati, toda če nastavimo redno mesečno polnjenje, težav ne bi smelo biti. Ravno tako ne, če si za potrebe »osvežila po teku« vsake toliko v denarnico pretočimo omejen znesek denarja.

Potrebnega bo sicer še nekaj privajanja na malce drugačno plačevanje (izbira urinega menija za plačila, izbira plačilne kartice in vpis štirimestne PIN-kode), toda zadeva deluje. V resnici komaj čakamo, da se nas bo širni svet usmilil in nam dovolil trošiti denar tudi prek drugih, večjih, mobilnih plačilnih sistemov, ki jih imajo Apple, Google in Samsung.

mBills in Garmin Pay

sistem brezstičnega plačevanja s športno uro

Kdo: Mbilss in Garmin.

Kje: www.mbills.si in www.garmin.si

Za: Omogoča plačevanje športnikom, ki s seboj nimajo denarnice in/ali plačilne kartice.

Proti: Nerodno vpisovanje gesla na uri (enkrat na 24 ur, če je ne snamemo), ni neposredne povezave z bančnim računom, razen delno pri Sberbanki.