Ples gigahercev

Trg procesorjev za osebne računalnike že precej let obvladujeta dve podjetji: AMD in Intel. V tej industrijski veji so namreč za razvoj in proizvodnjo potrebna velikanska vlaganja, ki jih zmorejo le redki.

V računalništvu smo že kar nekako vajeni dveh tekmecev, ki se spopadata za prevlado na ozkem delu trga. Noben tak spopad pa ne traja tako dolgo kot boj med Intelom in AMDjem, ki se vleče že več kot desetletje. AMD je s svojimi procesorji po tržnem deležu vedno capljal za Intelom, a se je v zadnjem času precej približal velikemu tekmecu in optimistične napovedi podjetja, da bo v kratkem doseglo 30 % tržni delež, danes stojijo na precej trdnejši osnovi kot pred nekaj meseci, ko so bile izrečene.

Porazdelitev procesorjev v prodanih osebnih računalnikih (vključuje tudi strežnike in prenosnike).

Podatki veljajo za Slovenijo, za tretje četrtletje 2005.

Intel Pentium M 29,3%

Intel Pentium 4, 27,2%

Intel Celeron 17,6%

AMD Sempron 14,6%

drugi 11,4%

Skupaj je bilo prodanih 37.570 računalnikov.

Vir: IDC

AMD in Intel

Oba velika tekmeca na trgu še vedno nastopata s procesorji Athlon in Pentium v srednjem in zgornjem razredu, za manj zahtevne računalnike pa sta na voljo družini Celeron in Sempron. Vsi procesorji so izdelani v 90-nanometrski tehnologiji. Razlika med Athlonom in Sempronom je v taktu delovanja in količini drugostopenjskega predpomnilnika. Athlon 64 ima 512 KB ali 1 MB predpomnilnika, Sempron pa 128 ali 256 KB. Razlika je tudi v podnožju: Athlone 64 namestimo na podnožje Socket 939, medtem ko Semproni uporabljajo Socket 754. Podpora 64-bitnim ukazom je na voljo tudi z novimi različicami Sempronov, še vedno pa lahko kupimo tudi procesor, ki podpira le 32-bitne programe.

Pri Intelu je ponudba podobna. Pentiumi 4 imajo 1 ali 2 MB predpomnilnika, Celeroni pa samo 256 KB. Tako Pentiume kot Celerone nameščamo na osnovne plošče s podnožjem Socket 775, so pa na voljo tudi Celeroni za starejše podnožje Socket 478. Intel je 64-bitno programsko opremo podprl precej za AMDjem, vendar je tekmeca dohitel: vsi novi Pentumi 4 podpirajo 64-bitne programe, medtem ko so Celeroni na voljo tako v 32- kot v 64-bitni različici.

Intel ima še vedno prevladujoč tržni delež. To je predvsem posledica dolgoročnih pogodb z velikimi izdelovalci PCjev, ki Intelove procesorje vgrajujejo v svoje izdelke precej pogosteje kakor AMDjeve. Tako npr. Dell sploh ne ponuja računalnikov z AMDjevimi procesorji. AMDjev tržni delež pa je precej boljši, če si ogledamo manjše sestavljalce računalnikov in uporabnike, ki računalnik sestavijo sami: na tem trgu ima AMD v zadnjem času celo malce več kot 50-odstotni tržni delež, tako da je velikega tekmeca ne samo dohitel, temveč celo prehitel. Zaprtost trga izdelovalcev računalnikov je že nekaj let vzrok za hudo kri med obema izdelovalcema procesorjev. Ta je dosegla vrhunec v AMDjevi tožbi proti Intelu zaradi izkoriščanja monopolnega položaja, o kateri si lahko več preberete v okviru.

AMD (zaenkrat) pri svojih procesorjih še vedno prisega na nožice.

AMD proti Intelu tudi na sodišču

Dogodek leta na trgu procesorjev, če izvzamemo predstavitve novih izdelkov, je AMDjeva protimonopolna tožba proti Intelu, vložena letos poleti. AMD obtožuje Intel, da je podjetjem plačeval za to, da niso poslovala z AMDjem in prodajala računalnikov z AMDjevimi procesorji. Podjetjem, ki so sodelovala z AMDjem, pa naj bi odtegnil popuste, v nekaterih primerih pa celo prekinil dobavo nekaterih izdelkov, dokler podjetje ni nehalo sodelovati z AMDjem. Intel je vse obtožbe brž zanikal in trdi, da s konkurentom tekmuje v okviru zakonov in brez nizkih udarcev. Izdelovalcem računalnikov naj bi le ponujal popuste za nakup večjih količin procesorjev, zaradi tega AMDjevi izdelki niso bili več cenovno konkurenčni.

Tožbo je računalniška industrija sprejela z zadržki. Čeprav je nekaj nekdanjih uslužbencev računalniških podjetij deloma potrdilo AMDjeve obtožbe, pa zaenkrat nobeno podjetje, omenjeno v AMDjevi tožbi, še ni potrdilo obtožb. Več podjetij in predstavnikov podjetij, ki jih je AMD poklical kot priče v postopku, je zavrnilo možnost, da bi razkrili podatke o trgovanju z Intelom, če jim tako izrecno ne ukaže sodišče. Kot zanimivost omenimo, da Dell, največji Intelov partner, ki sploh ne prodaja računalnikov z AMDjevimi procesorji, ni imel nič proti temu, da bi razkril podatke in sodeloval v procesu. AMD bo svoje obtožbe verjetno težko dokazal.

Trenutno vlada v postopku zatišje, saj tako Intel kot AMD iščeta priče in dokaze, ki bi podkrepili njuno stališče. Računamo pa lahko, da bomo leta 2006 spet priča odmevnemu protimonopolnemu procesu v računalniški industriji.

Intel je nožice premaknil na podnožje. Na procesorju so tako le še kontakti, s čimer so se izognili reklamacijam zaradi zvitih nožic.

64-bitnost

AMD je s procesorjem Athlon 64 leta 2003 predstavil prve procesorje za osebne računalnike, ki podpirajo tudi 64-bitno programsko opremo. 64-bitni procesor, združljiv z naborom ukazov AMD X86-64 (ali Intel EM64T), ima šestnajst 64-bitnih registrov. Osem jih ustreza registrom pri arhitekturi IA-32 (vsi procesorji od 80386 naprej) in so na voljo v 32-bitnem (seveda pri tem ne izkoristimo vseh 64 bitov, ki so nam na voljo) in 64-bitnem načinu, osem registrov pa je dosegljivih le, če procesor izvaja 64-bitne programe.

Kljub temu da je od predstavitve prvih Athlonov 64 minilo več kot dve leti in pol, se 64-bitni programi med uporabniki in razvijalci niso najbolj "prijeli". Poglavitni razlog za to je nepodprtost novega nabora ukazov s strani večjih programerskih hiš, predvsem Microsofta, ki je šele letos predstavil 64-bitno različico sistema Windows. Za nov operacijski sistem, ki se v arhitekturi precej razlikuje od dosedanjih različic Windows, potrebujemo tudi nove gonilnike, ki za precej naprav še vedno niso na voljo. Uveljavitve 64-bitne razširitve nabora ukazov se tako lahko nadejamo šele s predstavitvijo sistema Windows Vista. Uporabniki Linuxa in drugih odprtokodnih programov nimajo teh težav. Večina odprtokodne programske opreme je namreč že nekaj let na voljo tudi v 64-bitni različici, z gonilniki vred. 64-bitno programje se je tako uveljavilo predvsem pri strežnikih, kjer imajo Linux in sistemi BSD velik tržni delež.

Vprašanje, ki se poraja uporabnikom, je, ali se prehod na 64 bitov sploh splača. Enostavnega odgovora na to ni. Nakup 64-bitnega procesorja nikakor ni tvegan, saj vsi enako hitro poganjajo tudi 32-bitno programsko opremo. Večjih pohitritev s prehodom na 64-bitno programsko opremo pa si večina zaenkrat še ne more obetati. Razlika bo tudi v prihodnosti vidna le, če bomo poganjali računsko zahtevnejšo programsko opremo. Največja in najopaznejša razlika med 32- in 64-bitnimi operacijskimi sistemi je v količini pomnilnika, ki ga lahko sistem naslavlja. 64-bitni Windows XP lahko naslavlja do 32 GB pomnilnika (drug sistemi tudi več), pri 32-bitnih Oknih pa smo bili omejeni na 4 GB. S prehodom na 64 bitov bodo tako največ pridobili programi, ki pri delovanju uporabljajo večje količine pomnilnika: predvsem večpredstavni programi, orodja za risanje in 3D modeliranje in seveda igre.

Procesorji z dvema srcema

Poglavitna novost zadnjega leta so procesorji z več kot enim jedrom. Zaenkrat so na voljo modeli s po dvema jedroma, že v kratkem pa lahko pričakujemo prve modele s štirimi in več jedri. Dvojedrni procesorji imajo v primerjavi z enojedrnimi kar nekaj prednosti. Ti procesorji izkoriščajo to, da v računalnikih hkrati izvajamo več kot en program, pa tudi večina zmogljivejših operacijskih sistemov je napisana tako, da znajo izkoristiti več kot en procesor. Dvojedrni procesor je za sistem viden enako kot dva ločena procesorja. Dva procesa, ki tečeta hkrati, lahko izvajamo vzporedno, vsakega na svojem jedru, in čas obdelave s tem teoretično zmanjšamo za polovico.

V praksi so pohitritve precej manjše. Večina današnje programske opreme za osebne računalnike je pisana tako, da ne izkorišča več kot enega procesorja oz. jedra. Če ob takem programu ne poženemo hkrati še kaj drugega, je eno jedro brez dela. Resnici na ljubo ima operacijski sistem vedno na voljo dovolj vzporednih procesov, ki jih lahko nameni neobremenjenemu jedru, vendar večina uporabnikov pričakuje, da bo pri dvojedrnem procesorju večina programov, ne glede na to, kaj teče poleg njih, hitrejša. Dokler ne bodo programi pisani z dvema (ali več) jedroma v mislih, bodo dvojedrni procesorji večini prinesli dokaj majhno pohitritev delovanja.

Dvojedrne procesorje sta oba tekmeca predstavila hkrati, trenutno pa imata tako AMD kot Intel na voljo pestro paleto procesorjev z dvema jedroma, tako za namizne računalnike in delovne postaje kot strežnike. AMDjevi imajo oznako Athlon 64 X2, Intel pa svoje dvojedrne procesorje imenuje Pentium D. Cene tudi najcenejših modelov so zaenkrat za povprečnega uporabnika precej visoke, preseneča pa, da ima najcenejši dvojedrni procesor na trgu Intel, ne AMD, ki je v preteklosti z Intelom tekmoval tudi z nižjo ceno, ne samo z zmogljivostjo. Očitno so se razmere na trgu dovolj spremenile, da si lahko tudi AMD privošči nekoliko višjo maržo, pa s tem uporabnikov ne odžene v Intelov tabor.

Vprašamo se lahko, ali je nakup dvojedrnega procesorja dandanes sploh smiseln. Odgovor na to je: kakor za koga. Tisti, ki bodo večinoma poganjali le po en program hkrati, naj raje prihranijo denar in kupijo zmogljivejši enojedrni procesor. Tisti, ki posegajo po programih za obdelavo večpredstavnih datotek ali pogosto poganjajo več programov hkrati, pa bodo zmogljivost dveh jeder dodobra izkoristili.

Prihodnost je vsekakor v procesorjih z več jedri in programih zanje. Ob vse večji poplavi programske opreme, ki teče v ozadju, bo namreč vsak nekoliko zahtevnejši uporabnik vsa jedra v procesorju hitro izkoristil. Igričarji lahko tako v ozadju poganjajo indeksiranje programa za iskanje datotek v sistemu, pa imajo kljub temu na voljo jedro, ki poganja najnovejšo 3D uspešnico. Še bolje bodo večjedrni procesorji izkoriščeni v HTPCjih in igralnikih: obdelava videa in igre še vedno sodi med najzahtevnejša opravila za računalnik.

Prihodnost je mobilna

Pri preizkusu procesorjev smo se osredotočili predvsem na primerke, namenjene namiznim računalnikom, vendar pogled v prodajne statistike pokaže, da imajo prenosniki med novimi računalniki že polovičen delež. Za prihodnost trga procesorjev in vse, ki se na njem merijo s konkurenco, je tako zelo pomembno, kakšen tržen delež imajo med procesorji za prenosnike. Ti se od namiznih sorodnikov po zmogljivostih ne razlikujejo pretirano; pravzaprav je razlika opazna samo v zahtevnejših večpredstavnih programih. Imajo pa kar nekaj prednosti: njihova poraba je občutno manjša, podpirajo naprednejše algoritme z varčevanjem z energijo in se med delovanjem, tudi pri polni obremenitvi, precej manj grejejo.

Pri procesorjih za prenosnike ima Intel zaenkrat še skoraj monopolni tržni delež. Bolj ali manj vsi prenosniki na trgu so namreč zgrajeni na procesorju iz Intelovih družin Pentium M ali Celeron M. Velik tržni delež si je Intel pridobil s predstavitvijo kompleta čipov Centrino, ki poleg procesorja obsega tudi sistemski nabor in brezžični omrežni vmesnik, vsi trije sestavni deli pa so zasnovani tako, da kar najoptimalneje delujejo drug z drugim. AMD precej zaostaja za Intelom, saj je šele letos (dve leti za prvim Pentiumom M) predstavil procesor, ki se lahko enakovredno meri z Intelovimi prenosniškimi izdelki. Turion 64 je AMDjev odgovor na Pentium M, ki se lahko z Intelovi izdelkom enakovredno meri tako po porabi kot po zmogljivosti.

Manjšo porabo mobilnih procesorjev izdelovalci dosežejo z algoritmi, ki takt delovanja procesorja prilagajajo obremenjenosti. Takt delovanja se pri prenosniku tako ves čas spreminja in prilagaja računski zahtevnosti procesov, ki jih računalnik trenutno poganja. Določene dele procesorja lahko algoritem povsem "ugasne" (npr. izklopi enoto za računanje s plavajočo vejico ali del predpomnilnika, ko ju ne potrebuje). Tehnologije, ki so se kalile v prenosnikih, so danes na voljo tudi pri namiznih procesorjih. Tam je manjša poraba energije sicer dobrodošel bonus, predvsem pa so ti algoritmi v namiznih procesorjih namenjeni manjšemu ogrevanju jedra in s tem tišjemu delovanju računalnikov.

Namizni procesorji si pri prenosniških izposojajo čedalje več lastnosti in samo vprašanje časa je bilo, kdaj bomo dobili prvi namizni računalnik, ki bo temeljil na prenosniškem procesorju. V zadnjem času imamo na voljo že vrsto rešitev, tako osnovnih plošč standardnih velikosti kot "barebone" računalnikov manjših zunanjih mer, v katere namestimo procesor Pentium M. V prihodnje lahko računamo na to, da bo čedalje več mobilnih procesorjev našlo svoje mesto v računalniku, ki ni prenosnik: predvsem računalniki v ličnih majhnih ohišjih, mišljenih za dnevno sobo, so kakor nalašč za vgradnjo mobilnega procesorja.

Kaj pa strežniki?

Pri procesorjih pogosto pozabimo na njihove zmogljivejše sorodnike, ki skrbijo za obdelavo podatkov v najzmogljivejših delovnih postajah in strežnikih. Tudi med strežniškimi procesorji imamo namreč na voljo izdelke, ki so programsko združljivi s procesorji X86 za namizne računalnike (in seveda celo vrsto takih, ki z namiznimi procesorji niso združljivi).

AMDjevi Opteroni in Intelovi Xeoni, kot se strežniški procesorjih obeh izdelovalcev imenujejo, po zasnovi pravzaprav niso zelo drugačni od procesorjev za osebne računalnike. Razlike se pokažejo šele v podrobnostih, medtem ko so osnovni podatki (takt delovanja, količina predpomnilnika, število jeder) podobni, če že ne enaki. Strežniški procesorji so namenjeni večprocesorskemu delovanju, tako da tako procesorji kot nabori zanje podpirajo hkratno namestitev dveh ali več procesorjev v en računalnik. Značilnost strežnikov (oz. sistemskih naborov zanje) so tudi hitrejša vodila.

Strežniki navadno niso namenjeni čim hitrejši obdelavi enega procesa, temveč je pri njih pomembnejša čim bolj gladka hkratna obdelava velikega števila procesov. Strežniški procesorji so torej izdelki, pri katerih bo večjedrna zasnova res prišla do izraza. Pri strežnikih namreč ni nič nenavadnega, če imajo več procesorjev, več jeder v enem procesorju pa pomeni, da dobimo več moči po nižji ceni.

Omenili smo že, da imajo AMDjevi procesorji pomnilniški krmilnik v procesorju, pri Intelovih izdelkih pa je del sistemskega nabora. Pri strežnikih, kjer je hiter dostop do pomnilnika zelo pomemben, se AMDjeva zasnova izkaže za zmogljivejšo, saj je neposreden dostop do pomnilnika hitrejši, kot če ima procesor dostop do pomnilnika prek sistemskega nabora. Intel, ki se te slabosti Xeonov seveda zaveda, je že napovedal strežniške procesorje (in pripadajoče nabore), pri katerih bo pomnilniški krmilnik del procesorja, vendar lahko prve take izdelke pričakujemo šele leta 2007.

Kako smo preizkušali

Za preizkus procesorjev smo, zaradi različnih podnožij, morali sestaviti kar tri različne računalnike. Za procesorje Athlon 64 smo posegli po osnovni plošči s sistemskim naborom nVidia nForce4 Ultra in podnožjem Socket 939, Semprone pa smo namestili na ploščo s podnožjem 754 in sistemskim naborom nVidia nForce3 250. Računalnika smo opremili z 2 × 512 MB pomnilnika DDR400, grafično kartico nVidia GeForce 6800GT 256 MB (AGP različica za ploščo z nForce3, PCI Express različica kartice za ploščo z nForce4) in diskom SATA z 7200 vrtljaji na minuto in 8 MB predpomnilnika.

Za preizkus Intelovih procesorjev je zadoščal en računalnik. Opremljen je bil s ploščo z naborom Intel 955X Express in 2 × 512 MB DDR2-533 pomnilnika. Uporabili smo enako grafično kartico in disk kot v računalniku za preizkus Athlonov 64.

S testnim programom Business Winstone 2004, ki posnema rabo nekaterih najpogosteje rabljenih pisarniških programov, smo najprej preizkusili, kakšne so razlike v zmogljivosti procesorjev pri poganjanju pisarniške programske opreme. Program Multimedia Content Creation Winstone 2004 preveri, kako se procesorji obnesejo pri poganjanju večnitnih večpredstavnih programov. Program PCMark 2005 izmeri zmogljivost procesorjev pri nekaterih matematično zahtevnejših opravilih, kot so kodiranje zvoka ali stiskanje datotek. Na koncu smo s programom WinRAR 3.51 stisnili 522 MB datotek (417 datotek) z največjo stopnjo stiskanja in izmerili čas, ki ga je računalnik porabil za to.

Virtualizacija

Ko govorimo o prihodnosti procesorjev, je ena izmed bolj vročih tem virtualizacija in navidezni računalniki. Procesor, ki podpira virtualizacijo, omogoča hkratno poganjanje več kot enega operacijskega sistema. Sistemi so med seboj povsem neodvisni in med njimi lahko preklapljamo med delovanjem računalnika. Tudi za osebne računalnike je na voljo vrsta programskih orodij (VMWare, VirtualPC), ki tovrstne navidezne računalnike omogočajo znotraj nekega operacijskega sistema, strojno virtualizacijo pa zaenkrat podpirajo le zmogljivi strežniki RISC, veliki računalniki in superračunalniki. Razlika med strojno in programsko virtualizacijo je v sami zamisli zelo majhna, v praksi pa precejšnja. Programska orodja za virtualizacijo namreč občutno upočasnijo sistem, tako da operacijski sistemi na virtualnih računalnikih tečejo precej počasneje, kot če bi jih namestili neposredno, brez vmesnega sistema in orodja za virtualizacijo. Pri virtualizaciji, ki jo podpira že strojna oprema, upočasnitev ni. V naslednjem letu lahko pričakujemo prve procesorje, ki bodo tudi pri osebnih računalnikih podpirali virtualizacijo že v procesorju, ne samo ob pomoči programske opreme, saj sta tako Intel kot AMD že napovedala in predstavila lastne rešitve na tem področju.

Hkratno poganjanje več operacijskih sistemov na prvi pogled ne deluje kot nekaj, kar bi povprečnemu uporabniku olajšalo delo z računalnikom, kljub temu pa po malo globljem premisleku najdemo kar nekaj opravil, pri katerih nam lahko virtualizacija prihrani čas in živce. Predvsem pri vseh, ki imajo v računalnik naložen več kot en operacijski sistem. Za to, da v računalniku zaženemo drug sistem, ni treba znova zagnati računalnika, marveč lahko kar preklopimo nanj med delovanjem. Če imamo več strežnikov, ki niso izkoriščeni, lahko vse skupaj prestavimo v en računalnik, vsi pa tečejo vzporedno in neodvisno, vsak pod svojim operacijskim sistemom. Razvijalci lahko hitro vzpostavijo preizkusno okolje, v katerem lahko testirajo programsko opremo, ne da bi s tem ogrozili sistem, v katerem poteka razvoj, in ne da bi morali imeti poseben testni računalnik. Ne nazadnje je lahko en "operacijski sistem" tudi varnostni paket, ki računalnik popolnoma neodvisno varuje pred virusi in vdori in pri tem popolnoma nič ne moti "osnovnega" operacijskega sistema. Zgledov rabe virtualizacije je torej tako v domačem kot poslovnem okolju veliko.

Sistem, ki teče na procesorju s podporo virtualizaciji, seveda ne more neposredno doseči vseh virov, ki jih ima v računalniku na voljo, saj bi tako hitro prišlo do konflikta z morebitnimi drugimi sistemi, ki tečejo vzporedno. Zato ima računalnik med procesorjem in operacijskim sistemom še eno plast programske opreme, ki se imenuje Virtual Machine Monitor (VMM). VMM, grobo gledano, pred operacijskim sistemom skrije dejanski računalnik, v katerem teče, in mu ob namestitvi "ponudi" virtualnega. Takih virtualnih računalnikov je seveda lahko več, VMM pa skrbi, da vsak izmed njih dobi na voljo sredstva (pomnilnik, disk ipd.), do katerih je upravičen. Vsak navidezen računalnik se obnaša kot ločen sistem, programska oprema, ki teče na njem, pa v resnici nima neposrednega dostopa do strojne opreme: vsi dostopi do strojne opreme računalnika potekajo prek VMM.

Tako AMD kot Intel sta pri razvoju virtualizacijskih rešitev, ki, mimogrede, ne bosta združljivi med seboj, sodelovala s pomembnejšimi razvijalci programske opreme, tako da naj bi obe tehnologiji že ob splovitvi imeli podporo programerskih hiš, kot sta Microsoft in VMWare. Virtualizacija naj bi se sprva uveljavila v zahtevnejših okoljih, sčasoma pa naj bi našla svoje mesto v slehernem osebnem računalniku.

Kam naprej

Po predstavitvi dvojedrnih procesorjev sta tako Intel kot AMD nekoliko postala in zbirala moči. Že v začetku leta 2006 bo premirja konec. Takoj po novem letu bomo priča prvim mobilnim procesorjem z dvema jedroma. Prvi naj bi dvojedrni prenosniški procesor (zaenkrat znan pod razvojnim imenom Yonah) predstavil Intel, računamo pa lahko na to, da AMD s svojo predstavitvijo ne bo veliko zaostajal. Druga novost bo prehod na 65-nanometrske tranzistorje. Intel je prve testne primerke že izdelal, po prvih preizkusih pa kaže, da se je podjetju prehod na 65 nm posrečil bolje kot s 130 na 90 nm. Procesorji sicer ne bodo občutno zmogljivejši od današnjih, zato pa lahko računamo na to, da se bodo med delovanjem precej manj greli. AMD ima pri ogrevanju procesorjev zaenkrat še prednost pred večjim tekmecem, tako da se mu s prehodom ne mudi. Kljub temu pa bodo AMDjevi inženirji že iz marketinških razlogov pospešili prehod na 65 nm.

Leta 2006 bomo priča tudi postopni opustitvi pomnilnika DDR, ki ga bo povsem nadomestil DDR2. Intel je s prehodom začel že pred letom in pol, AMD pa je do danes vztrajal pri pomnilniku DDR, saj je imel zaradi višje cene DDR2 boljše razmerje med ceno in zmogljivostjo. Prehod na drugo vrsto pomnilnika je pri Athlonih zaradi pomnilniškega krmilnika, vgrajenega v procesor, težje kot pri Pentiumih. Tudi to je eden izmed razlogov za to, da je AMD vztrajal pri pomnilniku DDR. V nove Athlone 64 bo vgrajen krmilnik s podporo pomnilniku DDR2, obenem pa bo AMD predstavil tudi novo podnožje. Z njim procesor, podobno kot pri Intelu, ne bo imel več nožic, temveč bodo te na podnožju, na procesorju pa bodo le kontakti.

Dvojedrni procesorji so pokazali, da je tekmovanja v gigahercih nepreklicno konec, saj imajo novinci nižji takt delovanja kakor enojedrne različice. Kljub temu lahko računamo na to, da nam ob spremljanju trga procesorjev ne bo dolgčas. Napovedanih novosti je veliko, vprašanje je le, kako se bodo obnesle v praksi.

Rezultati

Izbira procesorja ob nakupu novega računalnika je pravzaprav dokaj težka. Po eni strani je že najšibkejši procesor več kot dovolj zmogljiv za povprečnega uporabnika, ki ne igra najzahtevnejših iger in ne poganja programov za obdelavo zvoka, videa in slik. Na računalnik pa seveda nočemo čakati in nekoliko zmogljivejši procesor, če ga dobimo za manjše doplačilo, je po svoje pameten nakup.

Med najcenejšimi procesorji se je najbolje odrezal AMDjev Sempron 3000+. To je najcenejši procesor med preizkušenimi, ki podpira tudi varčevanje z energijo, tako da se med delovanjem manj segreva. V Intelovem taboru je po zmogljivosti primerljiv Celeron D 341, a je nekoliko dražji.

V srednjem razredu se za prevlado bojujejo AMDjevi Athloni in Intelovi Pentiumi 4. Med njimi je najboljši izbor AMDjev Athlon 64 3200+. Ta procesor ima trenutno najboljše razmerje med ceno in zmogljivostjo, pohvaliti pa moramo tudi to, da se med delovanjem segreva manj od nekaterih neposrednih konkurentov iz Intelovega tabora.

Nakup dvojedrnega procesorja je zaenkrat možnost, ki si jo bodo izbrali le tisti z globljimi žepi. To še posebej velja za procesorje iz zgornjega zmogljivostnega razreda, kjer se cena za procesor hitro povzpne tudi do 300 tisočakov. Vsi, ki bodo poganjali programe, ki s pridom izkoriščajo možnost vzporedne obdelave podatkov, naj si ogledajo Intel Pentium D 820. S ceno 75 tisočakov je najcenejši dvojedrni procesor na trgu. Drugi dvojedrni procesorji stanejo sto tisočakov in več, tako da je 820 tudi dvojedrni procesor z najugodnejšim razmerjem med ceno in zmogljivostjo.

Tabela s podatki o preizkušenih procesorjih:

http://www.monitor.si/datoteke/Monitor-procesorji_1_2006.pdf