Po denar na Kickstarter
Še pred nekaj leti so platforme za zbiranje denarja za zagon bolj ali manj uporabnih oziroma lepih izdelkov rasle kot gobe po dežju. A zanos se je nekoliko ohladil, denar pa se je, kot običajno, preselil drugam, v kriptovalute in naprej.
Kickstarter je – četudi ni bil ne prvi in tudi ni več najuspešnejši – sinonim za takšne nabiralne platforme. Tudi v Monitorju smo pred časom poročali o nekaj bolj ali manj posrečenih izdelkih domačega in tujega izvora, ki jim je uspelo prepričati kupce po svetu. In morda je čas, da se napotimo nazaj.
Kickstarter – od uporabnega do čudaštva
Kickstarter so v zadnjem času osvojili izdelovalci namiznih iger, saj smo v dveh zaporednih dneh med 20 najbolj priljubljenimi izdelki našli kar devetnajst namiznih iger, edina izjema je bila računalniška igra. Drugi izdelki so veliko manj priljubljeni, obenem pa ni več širokega nabora kot pred leti. Tako imamo kar nekaj mehanskih švicarskih ur (ker svet res potrebuje še eno švicarsko uro), jaken z milijontavžent žepi (se spomnite, kako smo pred leti plesali makareno, ko smo iskali, kam za vraga smo vtaknili ključe od avta; no, te jakne omogočajo še precej novih plesnih poz) in podobnega. Na žalost piškav Kickstarterjev izbor ni posledica naše črnogledosti, temveč splošnega trenda (glej okvir).
Med izdelki, izpostavljenimi na Kickstarterju, nam je še najbolj všeč SonarPen, ki je pisalo za iPade (tako Pro kot običajne). Od podobnih generičnih pisal se loči po tem, da je občutljivo za pritisk in deluje brez baterije, saj svoje majhne potrebe zadovolji s kančkom svetlobe. Za delovanje potrebuje izhod za slušalke, kamor se poveže s pisanim kablom. In čeprav se to zdi zastarelo, menda niti ni najslabša zamisel. Pisalo namreč venomer potrebujemo blizu tablice in fizična povezava zna biti najpreprostejša rešitev. Obenem pa tako rešujejo tudi problem zaznavanja dlani na zaslonu. Zanimiva je še cena, ki je bila med kampanjo 20 dolarjev, kar je precej ugodno, glede na to, da Apple svoja pisala prodaja za slabega stotaka.
www.kickstarter.com/projects/greenbulb/sonarpen-worlds-most-affordable-smart-pen-for-ipad
In od koristnega k nekoliko čudnemu – japonska kultura je za Evropejce zelo nenavadna, temu se prilagaja tudi specifičen okus. In če to križamo s staranjem prebivalstva in osamljenim življenjem v malih stanovanjih (hikikomori), naslednji izdelek morda niti ni več tako nenavaden. Qoobo je pametna kosmata blazina ali brezglava robotska mačka, kakor vam je pač ljubo. V kosmatem osrednjem delu je vezje, ki glede na silnost čohanja miglja z repom. Pravzaprav ima vse pritikline, ki jih zahtevate od hišnega ljubljenčka, ne da bi bilo nadležno treba skrbeti za njegove običajne fiziološke potrebe. Kampanja na Kickstarterju je sicer že končana, izdelek pa kljub temu lahko naročite v prednaročilu za solidnih 75 evrov. In če se ne morete odločiti, blazina je lani na razstavi CEATEC 2017 (ki je japonski ekvivalent CESa) dobila posebno nacionalno nagrado za napravo, na voljo pa je v dveh barvah – haski sivi in francosko rjavi.
www.kickstarter.com/projects/1477302345/qoobo
Embr Wave je zanimiv izdelek za vremensko občutljive, nekakšna mini grelno hladilna naprava, ki jo nosite na zapestju. Morda bo nadomestila drugo podobno iznajdbo – pulover, to je stvar, ki jo morate obleči, kadar vašo mamo zebe. Kakorkoli že, napravo so ustvarili trije študentje MIT, slednje seveda veselo poudarjajo. Delovala naj bi kot grelni oziroma hladilni obliž. Če po napravi podrsate levo, vam bo zapestje hladila, če podrsate desno, pa bo začela greti. Na strani so sicer izjemno skopi s podatki, tako ni ne podatkov o zmogljivosti akumulatorja ne o moči naprave, kar nas ne navdaja z optimizmom, in četudi so reklamni posnetki zelo nazorni, nekako dvomimo o učinkovitosti naprave. Za 220 dolarjev, kolikor stane v prednaročilu, boste namreč dobili kar nekaj kozarcev hladnega piva.
www.kickstarter.com/projects/embrwave/embr-wave-a-thermostat-for-your-body
Se še spomnite Rowana Atkinsona, ko si je pred leti v vlogi gospoda Fižolčka (Mr. Bean), ki se mu je nadvse mudilo na obisk k zobozdravniku, zobe umival kar v avtu. Le nekaj desetletij zatem vam tehnologija omogoča ustno higieno tudi na poti. Amabrush je, vsaj po navedbah avtorjev, revolucionarna iznajdba, čeprav je videti kot križanec med naokrog obrnjeno in pomanjšano avtopralnico ter dudo. Amabrush je izdelana v obliki dvojnega loka, posutega s ščetkami, ki si ga zatlačimo v usta. S pritiskom na gumb, ki bizarno štrli iz ust, se najprej iztisne ravno pravšnja količina zobne paste, nato pa se sprožijo krtače, ki nežno sčistijo zobe. Čiščenje naj bi trajalo le kako minuto in tako naj bi odrasel človek v življenju prihranil 70 ur. Da ne omenjamo drugih biserov, kot so možnost brezstičnega polnjenja in možnost zobne paste v različnih okusih (seveda je treba kapsule kupovati pri izdelovalcu). Izdelek stane 90 dolarjev in več in če zbere še nekaj podpore, bo izdelovalec dodal še Bluetooth aplikacijo, da boste prvoosebno obveščeni o stanju vašega (ali sosedovega) zobovja.
www.kickstarter.com/projects/amabrush/amabrush-worlds-first-automatic-toothbrush
Pot po Kickstarterjevi evolucijski lestvici nadaljujemo navzdol s Flexy Paw, dodatkom, ki si ga zataknete za telefon in nad kamero binglja s pasjo poslastico, tako da vi lahko posnamete res dobro fotografijo vašega ljubljenčka. Menda je naprava primerna celo za mačke, če namesto priboljška uporabite frfotajočo igračo. Na srečo kampanji ne gre ravno najbolje in lahko se zgodi, da bo do trenutka, ko boste tole brali, že usahnila. Pa naj še kdo reče, da se svet ne izboljšuje po posameznih korak(c)ih.
www.kickstarter.com/projects/1067762886/flexy-paw-selfies-and-portraits-of-your-dogs-and-c
O naslednjem izdelku, ki je na Kickstarterju nadvse priljubljen, se krešejo mnenja – ali je znak propada civilizacije ali le posledica uvida genija v svet, v katerem živimo. V uredništvu se nagibamo k prvemu, čeprav nam teorije zarot niso ravno ljube. Kljub temu opravičilo z naše strani, če še pred koncem strani ugotovite, da je šla civilizacija k vragu. The Car Pool je oglaševan kot najbolj prenosno moško stranišče, a je v bistvu le cev, katere en del z miniaturnim lijakom pritrdimo na plastenko, v drug del cevi pa opravimo malo potrebo. (kdove, ali so na voljo različne debeline cevi; v uredništvu prisegamo, da je 54 mm premalo in nedvomno potrebujemo širšo. In daljšo.) Še malo pomoči gravitacije in voilà – olajšanje je tu. Cena za iznajdbo je 19 dolarjev in bo po koncu kampanje skočila na 30. In ne slepite se, da bo človeštvo to iznajdbo zavrnilo. V trenutku pisanja je kampanja zbrala že 550 % želenih sredstev.
A po drugi strani je cev uporabna tudi v drugih primerih, recimo v luči škandala »dizelgate« – s prikrivanjem škodljivih izpustov dizelskih motorjev. Avtomobilski koncerni morajo čezmerne izpuste dušikovih oksidov reševati z dodajanjem AdBluea, ki pomaga pri razgradnji dušikovih oksidov. Kljub srčkanemu imenu pa večino AdBluea sestavljata destilirana voda in sečnina(!), to pa seveda najdemo prav v urinu. Torej lahko v primeru umanjkanja dodatka AdBlue mirno uporabimo napravico The Car Pool in dotočimo kar iz moške privatne črpalke. Obenem pa je to morda dober pokazatelj evropski avtomobilski industriji, kam si lahko zatakne dizelske avtomobile.
www.kickstarter.com/projects/napolioven/the-car-pool-the-worlds-most-portable-toilet-for-m
Po uteho na Indiegogo
V obupu smo se obrnili na Indiegogo, za katerega smo upali, da premore nekoliko več domišljije. Naj začnemo z zvočnikom Lofree Poison, ki je tu le zato, da si malo oddahnemo: je preprosto ličen, brez vgrajene pameti, le z Bluetooth povezavo in solidnim zvokom. Za slabih 70 dolarjev niti ni predrag, sploh ker se oblikovno poda v vse razmere.
www.indiegogo.com/projects/lofree-poison-nostalgic-powerful-wireless-speaker-radio-design#/
Takoj zatem smo naleteli na pameten daljinec Sevenhugs Smart Remote, ki glede na svoj položaj ugotovi, kam pes, no, uporabnik daljinca taco moli, in se temu prilagodi z izrisom ustreznega vmesnika na zaslonu na dotik. Vse lepo in prav, ko ne bi imel po našem mnenju vsaj dveh ključnih napak. Najprej morate na stene nalepiti oddajnike, ki s triangulacijo določijo položaj in usmerjenost daljinca. Nadaljnja težava je, če imamo vse naše naprave nagrmadene na enem mestu. Že majhen zasuk zapestja bi lahko triangulacijo spravil v kočljiv položaj, vas pa tudi, ko bi morali razlagati, kako namesto športa gledate program za odrasle. A kljub temu nam je pri srcu zamisel, da tehnologija poskuša razvozlati, kaj smo nameravali storiti. Upamo, da nam ta pomaga še pri medsebojnem razumevanju, kar bi za ceno 300 dolarjev celo pričakovali.
www.indiegogo.com/projects/sevenhugs-smart-remote-the-remote-for-everything#/
Razveseljivo je, da se na takih platformah še znajdejo lične in uporabne naprave, kot je, recimo, raznobarvna retro mehanska tipkovnica Four Seasons, ki združuje obliko, navdahnjeno s starejšimi pisalnimi stroji, in novejšo tehnologijo, kot je povezava Bluetooth. Čeprav je razporeditev tipk poenostavljeno macovska, jo je mogoče uporabiti tako z operacijskimi sistemi iOS, Android kot Windows. Tipkovnica je dobavljiva v štirih barvnih kombinacijah, poleg tega omogoča tristopenjsko nastavljivo osvetlitev ozadja tipk, vse za ceno 84 dolarjev.
www.indiegogo.com/projects/four-seasons-colorful-retro-mechanical-keyboard#/
Zdi se, da so fotografske kamere tako napredovale, da že plašijo običajnega smrtnika. Zelo znano podjetje fotografskega posla pred desetletji – Yashica – se je odločilo, da svetu ponudi nekaj, kar diši po dobrih starih časih z nekaj dodatne tehnologije. Retro kamere so v zadnjem času velika uspešnica, tolikšna, da so cene takih kamer (na primer FujiFilm serija X in Olympus Pen) poletele v nebo. A dosti ljudi si želi preproste kamere s kančkom filmskega pridiha in prav to je storila Yashica z modelom Y35. V kamero poleg kartice SD, na katero se shranjujejo fotografije, dodate še kanistru za film podobno vtiklino digiFilm, ki pa služi le kot izbor fotografskega filtra (trenutno je na razpolago 6 filtrov, od otožno modrega prek črno-belega in sepie pa vse do občutljivega rdečega). Kljub digitalni zasnovi kamera nima zaslona, to pojasni slogan »pričakujte nepričakovano.« Ker so ustvarjalci precej skopi s tehničnimi podatki, je kamera verjetno na ravni boljših telefonov (če sploh). A stari analogni mački vedo, da je takšno fotografiranje lahko celo bolj sproščujoče kot vsakokratno opazovanje zaslona in preverjanje histograma, podobno kot je sproščujoče nameščanje in poslušanje vinilnih plošč. Za cene, ki se glede na število filtrov začnejo pri 140 dolarjih, je kamera precej zanimiva.
www.indiegogo.com/projects/expect-the-unexpected-digifilm-camera-by-yashica--2#/
Motorizirana električna kolesa nas iz dneva v dan bombardirajo, čeprav je ta trend še bolj omejen na tujino. A, roko na srce, trenutni izdelki so povečini narejeni tako, kot da bi oblikovalca kdo tepel z grdo palico. Gospodje iz podjetja XStrada pa so se odločili, da bodo naredili (e)kolo, ki bo že na daleč kazalo, da (tako kolo kot oni) misli resno. XStrada Ultra Fate Bike je kolo, ki je sodobne trende z debeluhastimi pnevmatikami še nekoliko potenciralo, saj je opremljeno z gumami širine skoraj 200 mm in prednjimi popolnoma nastavljivimi vzmetnimi vilicami, ki se podajo za precej impresivnih 190 mm. Seveda je kolo namenjeno vsakršnim terenom. A če mu dodate še 3 kW motor in 1,8 kWh akumulator LiIon, boste dobili precej sposobno terensko vozilo. O evropskih zakonih ga boste morali za vožnjo po javnih cestah resda registrirati, a to je majhna cena za res jezno prevozno sredstvo.
www.indiegogo.com/projects/xstrada-ultra-fat-bike-electric#/
OMB je kratica za OneManBand, ki obljublja nov način igranja kitare, saj lahko nadomesti celotno spremljevalno skupino. Mala napravica je bila sicer namenjena profesionalnim glasbenikom, a se je med preizkušanjem izkazala tudi pri ljubiteljih, zato so jo ponudili tudi njim. Glavni del OMB se namesti na spodnji del kitarskih strun in poveže s tablico. Deluje z električnimi in klasičnimi kitarami (pri slednjih na kovinske strune). Po nekaj udarcih na strune umetna pamet ugotovi tempo in tonski način. Na podlagi tega sintetizira spremljevalno glasbo. Če si srčno želite, lahko OMD povzroči, da vaša kitara zveni kot harmonika. Še več, OMB lahko deluje kot naprava MIDI, s katero se povežete s programi za skladanje glasbe, na primer Cubase, Ableton in celo GarageBand. Za nastope pa lahko dodate pedal, s katerim po potrebi prižigate in ugašate učinke. Cene se začnejo že pri 160 dolarjih za osnovni vgradni komplet in segajo vse do 720 evrov za popolno opremo: električna kitara in pedal.
www.indiegogo.com/projects/onemanband-a-new-way-to-play-guitar-music#/
Douglas Adams nikoli ne gre iz mode. Bodisi se krajevni hipsterji sprehajajo z brisačo za vratom bodisi Elon Musk pošilja Teslo v vesolje, medtem ko mu na sredinskem zaslonu sveti napis »Brez panike!« A v bistvu si vsi srčno želimo ribe babilonke, zato niti ni presenetljivo, da je AltaVista svoj prevajalni strežnik poimenovala Babel Fish (torej riba babilonka). Zdaj, dve desetletji kasneje so brezžične slušalke CLIK najbliže, kar smo se približali majhni rumeni ribici, podobna pijavki, bržkone najbolj čudni stvari v vesolju. Slušalke obljubljajo predvajanje v živo – z vgrajenim mikrofonom zajamejo glas vašega sogovornika, ga prek telefona pošljejo na strežnik, ta pa iz zvoka oblikuje stavke, jih prevede v vam razumljiv jezik in spet spravi v govorno obliko ter posreduje v slušalke. Izumitelji trdijo, da se lahko hkrati pogovarjajo skupine, ki govorijo kar šest različnih jezikov, seveda pa vsakdo potrebuje svojo ribo, no, CLIK. Če je pol obljubljenega res, in s ceno, ki se začne pri 240 dolarjih, jim težko kaj očitamo. Morda bi bile slušalke še privlačnejše, če bi se res napajale z možgansko energijo, tako kot prava riba, a v tem trenutku priznamo, da nam tudi pomoč tako telefona kot strežnika pri prevajanju ne gresta v nos.
www.indiegogo.com/projects/clik-wireless-earbuds-with-voice-translation-travel#/
Ko balon poči
Na Kickstarterju je do preloma, morda nasičenja, prišlo pred približno dvema letoma. Američani bi to verjetno poimenovali Peak Kickstarter. Hkrati pa so svoje naredili tudi izdelovalci z Daljnega vzhoda, ki si avtorske pravice predstavljajo malo po svoje in so hitro skopirali marsikatero dobro zamisel in jo pod svojim imenom in za svoj žep ponudili širšemu občinstvu. Tudi zato je število uspelih projektov močno usahnilo – s skoraj 75.000 je upadlo na 55.000 uspelih na leto. Obenem se močno povečuje delež neuspelih projektov – od skorajda uravnoteženja v letu 2013 do več kot 70 % neuspešnih projektov po zadnjih podatkih. Zato upada tudi količina zbranih donacij.
Nekoliko bolje gre platformi Ingiegogo, ki je celo leto starejša in hkrati manj stroga. Če pri Kickstarterju prijavljeni projekt ocenijo in dovolijo zbiranje denarja le preverjenim, se je treba pri Indiegogo le registrirati in pipica se lahko odpre. A to seveda pomeni, da je uspešen le majhen del predlaganih projektov, po nekaterih statistikah, ki so za Indiegogo precej skope, uspe le okoli 10 % predlaganih zamisli. Tudi zato je Indiegogo glede na količino zbranih sredstev precej za Kickstarterjem, saj povečini ponuja manjše projekte. Skupna nabirka je več kot milijardo dolarjev, o širokem naboru projektov pa priča tudi informacija, da kar 47 % kampanj vodijo ženske.
Del zbiranja sredstev pa se je preselil na drugi dve platformi: GoFundMe in Patreon. Prva je namenjena zbiranju pomoči za pretežno socialne ali zdravstvene potrebe. Tako pomanjkljivo zavarovanje v ZDA takorekoč spodbuja zbiranje dodatnih sredstev za ljudi v stiski. Zato morda niti ni čudno, da je GoFundMe v nekaj letih po zbranih sredstvih – več kot 3 milijarde dolarjev – prehitel Kickstarter. Hvalevreden namen, čeprav se je hkrati težko znebiti občutka, da gre še za en resničnostni šov, saj so najuspešnejši primeri, ki najbolj trkajo na čustva donatorjev. Obenem je platforma čisto v skladu z ameriško podjetniško žilico – gre za zasebno profitno podjetje, ki živi od provizij za človekoljubne namene.
Patreon je manj kontroverzna ploščad, ki nadobudne ustvarjalce povezuje z meceni. Prvi objavijo račun, drugi se lahko odločijo, da jim nakažejo enkratne ali redne vsote. Hkrati pa je Patreon izjemno transparenten, saj lahko preverimo, koliko donacij je dobil naš (ne)priljubljeni umetnik ali umetnica. Čeprav največji res dobijo kar precej denarja – največji Chapo Trap House dobi več kot 90.000 dolarjev na mesec, a več kot 98 % ljudi tako nabere manj kot za minimalno plačo denarja. Tudi donacije so povečini razumne, do nekaj deset dolarjev, pri čemer približno 50.000 umetnikom na mesec izplačajo dobrih 10 milijonov dolarjev izplačil (v povprečju torej 200 dolarjev naa mesec).
Za konkretnejšo oceno smo preverili vlog, ki ga nekateri iz uredništva redno spremljamo – Techmoan, ki ga ustvarja zanimiv Anglež srednjih letih s precej nenavadnim okusom za srajce in suknjiče. Vsak teden objavlja ocene starih in novih naprav, ki se gibljejo od redkih primerkov starikavega hi-fija pa vse do sodobnih kuhinjskih pripomočkov. Na Patreonu ima skoraj 1600 podpornikov in je tako na 226. mestu, njegov Patreon prihodek pa je skoraj 3000 evrov na mesec. Hkrati Techmoan dobi tudi nekaj oglaševalskega denarja neposredno od YouTuba. Po ocenah je to nekaj tisočakov na mesec, zato se njegova druga kariera verjetno splača. A preden pograbite kamero in se začnete snemati v vsej svoji krasoti, vedite, da je Techmoan za svojo sedanjo prepoznavnost potreboval 10 let precej trdega dela.
Morda je smiselno omeniti še platforme, ki so bolj namenjene kreditiranju kakor nabiranju kapitala. Ena bolj razširjenih je Lending Club, ki omogoča peer-to-peer kreditiranje. Posameznik lahko dobi do 40.000 dolarjev kredita, povečini z odplačilno dobo do 3 let, obresti pa so odvisne od kreditne sposobnosti odplačevalca. Kakorkoli, v dobrem desetletju delovanja je šlo prek Lending Cluba več kot 30 milijard dolarjev, od tega dobrih 3 % kreditov ni vrnjenih. Obresti so za trenutne evropske razmere precej ostre in segajo od 6 % pa vse do 25 % in več. Investitorji pa s svojimi sredstvi dosegajo donos nekje med 5 in 10 %.