Po željah večine
Pred nedavnim smo končali urejanje (zdaj že redne) posebne poletne številke Monitorja. Tokrat smo se lotili digitalnih fotoaparatov in video kamer - naprav, ki so pred dvajsetimi in več leti veljale za domeno profesionalnih uporabnikov in največjih zagrizencev.
In danes? No, danes pa te naprave kupujemo praktično vsi. Video kamere sicer manj, digitalni fotoaparati pa niso nič drugega kot potrošna roba. Vsako leto pridejo na prodajne police novi modeli, ki se od starih velikokrat razlikujejo le po barvi ohišja in kaki programski funkciji več. Oziroma, če ne drugega, se zvečajo različne številske vrednosti oziroma količine. Megapike počasi ne več (saj pravzaprav nimajo kam), zdaj dobivamo čim večje razpone goriščnic - zume. V žepnih aparatih je petkratni zum že stalnica, nekateri pa že segajo tja proti desetkratnim. Večajo se tudi zasloni LCD - na voljo so že celo modeli, ki imajo zaslon na dotik.
Pri tem pa aparati ugajajo predvsem potrebam le nekritične večine. Gre za uporabnike, ki bi lahko bili načeloma povsem zadovoljni z aparati prejšnje ali predprejšnje generacije. Ampak tisti starejši aparat ima le šest ali sedem milijonov pik in bolj majhen zaslon. Pa deluje plastično - novi modeli so tako lepi in tanki. Izdelovalcem gredo taki uporabniki seveda na roke. So praviloma nekritični, hkrati se jim lažje proda nove modele in različne pogojno uporabne funkcije.
Kratko potegnemo zahtevnejši uporabniki. Navdih za te vrstice je bila elektronska pošta našega bralca, ki se sprašuje, kako to, da v naši poletni številki pri fotoaparatih nikjer ne omenjamo okularjev. Se jih še spomnite? Žal jih ne omenjamo iz preprostega razloga - jih ni. No, okular ima med preizkušenimi samo pet aparatov (tu seveda mislimo na kompaktne aparate, ne DSLRje), od teh pa ima povsem optični okular le eden. Gre za Canonov G11, ki je eden najdražjih kompaktnih aparatov - drugi štirje pa imajo elektronske okularje, ki so pravzaprav le majhni zasloni LCD nizkih ločljivosti.
Bralec ob tem povsem pravilno ugotavlja, da so okularji bistveno bolj priročni za fotografiranje na močnem soncu - brez njih moramo nastaviti svetlost zaslona na najvišjo raven, pa še takrat znamo imeti težave. Podobno je v temačnih razmerah. Na zaslonu LCD praviloma ne vidimo ničesar, pa čeprav lahko s pomočjo bliskavice še naredimo fotografijo. Mi smo se glede tega sicer marsikdaj jezili, a seveda brez uspeha.
Izdelovalci se torej prilagajajo večini - to je, konec koncev, tudi najbolj dobičkonosno. Pri tem smo malce zahtevnejši uporabniki praviloma prisiljeni k nakupu dražjega modela - pa čeprav bi se po lastnostih hitro zadovoljili tudi s cenejšim. Podoben absurd je odprava ročnih funkcij, ki so jih nekoč imeli praktično vsi modeli - tudi cenejši vstopni aparati. Danes pa jih že pri zmogljivih modelih opuščajo. Večinoma jih res ne potrebujemo, saj je elektronika, ki skrbi za nastavitve, že zelo zmogljiva. A kaj, ko želimo kdaj tudi kaj posneti na povsem drugačen, svojevrsten način. Žal je v današnji množici svojevrstnost le sopomenka za kak novi odtenek rožnato-vijolične barve.