Počasno napredovanje
Prenosni računalniki so za večino domačih uporabnikov še vedno poglavitna računalniška naprava. Najbolj priljubljeni so seveda cenejši modeli, ki iz leta v leto ponujajo vedno boljšo izkušnjo.
Tokrat smo si zastavili cenovno mejo 700 evrov, s tem, da dobimo večino preizkušenih prenosnikov že za precej manj denarja. To je tudi cenovni okvir, po katerem nas bralci najpogosteje sprašujejo.
Med preizkušenimi modeli je bilo na papirju kar nekaj razlik, a se v praksi manj poznajo, kot bi si mislili. Pogosto imajo ti modeli kak šibek člen, ki ga pred nakupom velja vzeti v zakup. Seveda ni presenečenje, da imajo takih šibkosti manj modeli, ki so v cenovnem vrhu tokrat zastavljenega preizkusa. Po drugi strani pa bo veliko uporabnikov zavoljo nižje cene pripravljenih pristati tudi na kak kompromis, le paziti je treba, kakšnega.
V zadnjih dveh letih so cenejši prenosniki doživeli kar lep napredek pri zaslonih.
Pogosto pa pišemo tudi o tem, da industriji domačih računalnikov (kamor štejemo tako prenosnike kot namizne modele) ne gre ravno najbolje. Razlogov za to je več, nekaj jih omenjamo tudi v okvirih (predvsem v okviru »Telefonska alternativa«). V praksi se to pozna tudi na našem preizkusu oziroma preizkusih, saj v zadnjih letih dobivamo na preizkus občutno manjše število različnih prenosnikov kakor nekdaj.
Minimalne zahteve
Bralci, sodelavci in znanci nas zelo pogosto sprašujejo, na kaj morajo biti pozorni pri nakupu prenosnika (sploh cenejšega). Zato velja izpostaviti nekaj minimalnih oziroma priporočenih zahtev, ki veljajo ne glede na izdelovalca in ceno nakupa.
Če začnemo pri procesorjih, lahko rečemo, da gre na splošno za nekoliko preveč poudarjen del strojne opreme, vsaj pri manj zahtevnih uporabnikih. Po našem mnenju je kak Intelov i3 res lepa zlata sredina, ki ponuja povsem dovolj zmogljivosti ob varčni porabi energije. Za manj zahtevne bo tudi kak Pentium (denimo 4405u) že dovolj dober.
Glavno, kar danes povsod poudarjamo, je pogon SSD. Ta se pri vsakdanji rabi bolj pozna kot več pomnilnika ali hitrejši procesor. Zdaj se dobi kar nekaj teh pogonov tudi v nižjem cenovnem rangu, tudi velikosti so že povsem spodobne. Načeloma priporočamo 250 ali več GB, a bo za večino uporabnikov ob nekoliko pazljivejši rabi tudi 128 GB povsem dovolj.
V primerjavi s pogoni HDD bo uporaba računalnika s SSDjem hitrejša tam, kjer to najbolj opazimo. Operacijski sistem se občutno hitreje naloži, vsi programi so hitreje pripravljeni na delo, odzivnost je na vsakem koraku višja. Izjema so seveda procesorsko intenzivne aplikacije, denimo kakšna pretvorba videa, tam se pač pozna predvsem procesorska moč, podobno velja (vsaj do neke mere) tudi za igre, te so večinoma bolj odvisne od zmogljivosti grafične kartice (čeprav se uporaba SSDja pozna tudi pri nalaganju stopenj).
In ko smo že pri igrah – tu pa žal težko podamo kakšna priporočila, saj se v teh cenovnih okvirih enostavno ne dobi dovolj solidnega prenosnika, ki bi bil zmožen tudi poganjati novejše igre pri kakršnihkoli zahtevnejših grafičnih nastavitvah. Te uporabnike raje usmerimo k namiznim računalnikom, saj je v teh cenovnih okvirih tam že mogoče sestaviti povsem spodoben igričarski računalnik.
Enostavno imajo naši distributerji manjše zaloge, kot so jih imeli nekoč. Izbira je tako slabša, sploh je manj možnih kombinacij strojne opreme. Še najbolje se drži HP, ki ponuja pri nas kar pestro izbiro različnih modelov in sestav. Sledijo mu v Lenovu, preostali pa po širini ponudbe zaostajajo. Tokrat smo dobili na preizkus še par modelov Acerja in enega Della. Pri tem velja omeniti, da so v HPju v zadnjih letih pri vstopnih modelih opustili nekatera imena oziroma ločene znamke in te prenosnike po novem označujejo z brezizraznimi oznakami.
Asus meri predvsem na tiste, ki si želijo tanjših prenosnikov oziroma Ultrabookov, Toshiba se je z našega trga umaknila, Fujitsu meri le še na poslovne uporabnike. Sony je svoj oddelek z računalniki že pred časom prodal, njihove modele Vaio se dobi le še na Japonskem.
Kaj smo preizkusili
Prenosniki na tokratnem preizkusu predstavljajo kar raznoliko ponudbo, tako po ceni kot po velikosti in zmogljivostih. Še največ podobnosti je pri ohišjih, tako po merah kot po kakovosti uporabljenih materialov in izdelave ter po številu in vrsti priključkov. V tem cenovnem razredu kaj drugega kot plastičnih ohišij ni pričakovati.
So pa ta ohišja kljub uporabi plastike kar kakovostno izdelana. Tistim, ki nameravajo računalnik uporabljati bolj kot ne na mizi in ga manj prenašati, bi morali vsi preizkušeni prenosniki zdržati kar dolgo. V pozitivnem smislu nekoliko izstopa Acerjev Aspire E 15, blizu sta mu še HPjev 250 G5 in Dellov Inspiron 5567. Po drugi strani nas je nekoliko razočarala fizična kakovost HPjevega 15-ay076nm. Predvsem pokrov zaslona je manj trden, kot bi si želeli, kar se pozna pri plavanju kristalov na spodnjem robu, ko spreminjamo kot zaslona.
Ti prenosniki se pri končni obdelavi površine v grobem razdelijo na dva tabora – tiste, ki imajo kar najgladkejšo, skorajda svetlečo plastiko, in tiste, ki imajo nekoliko bolj grobo površino. Tu gre seveda za povsem subjektivno oceno, kaj komu bolj odgovarja, s prstnimi odtisi na splošno nismo imeli preveč težav, še največ se jih opazi pri prej omenjenem Acerjevem Aspire E15.
Všeč nam je bila poteza HPja pri modelih Pavilion 15-au106nm in 15-ay076nm, da so sicer iz gladke plastike, a je v notranjosti (okoli tipkovnice) vzorec črt, ki razbije monotonost in tudi skrije kak prstni odtis. Podobno je pri HPjevem Stream 14-ax001nm, kjer pa gre za hrapavo plastiko z vgraviranim vzorcem.
Po videzu lahko spet izpostavimo nekatere HPjeve modele, ki so odeti v snežno belo barvo. Gre za omenjeni Pavilion, 15-ay076nm in Stream 14-ax001nm, vsi se že na prvi pogled ločijo od drugih preizkušenih modelov, kjer so v rabi klasični črni in temno sivi toni. Opazna sta še Lenovov malček Ideapad 120s v pastelno modri barvi in Acerjev cenejši Aspire ES 15 s hrapavo plastiko in nežnim vgraviranim vzorcem na pokrovu zaslona.
Slednji je tudi razred zase, kar zadeva vmesnike, saj je po kar dolgem času nekoliko presenetil s tem, da ima večino vmesnikov postavljenih na zadnjo stran ohišja, torej pod zaslon, namesto na levo in desno stran. Tako ima na desni le en vmesnik USB, izhod za zvočno kartico (torej za priklop slušalk z mikrofonom) in bralnik pomnilniških kartic SD (poleg optične enote). Vse drugo je zadaj.
Namizna alternativa
Za veliko uporabnikov je beseda računalnik popoln sinonim za prenosni računalnik, na namizne modele včasih radi pozabimo. Pa ne bi smeli, saj imajo v primerjavi s prenosniki kar nekaj prednosti. Jasno je glavna slabost ta, da so praktično neprenosljivi, vsaj za praktične namene.
Prva prednost, na katero marsikdaj povsem pozabimo, je ergonomija. Postavitev zaslona bistveno nižje od obraza, torej na površino jedilne mize, lahko dolgoročno povzroči nemalo bolečin v vratu in hrbtu. Podobno sicer velja tudi za telefone (če se ozremo okoli, vidimo nemalo ljudi, ki sključenega hrbta strmijo v svoj telefon), a pri prenosnikih se hitreje zgodi, da se vanje zatopimo za več ur. Pri namiznem računalniku oziroma ločenem zaslonu lahko nastavimo pravilnejšo višino in kot zaslona, ki ni več vezan na položaj tipkovnice.
Za prenosnike so sicer na voljo držala, ki jih dvignejo v boljši položaj (to naredi že kakšna škatla za čevlje), seveda pa si moramo pri tem omisliti še zunanjo tipkovnico in miš. Alternativa je, jasno, zunanji zaslon – ti rešitvi pa seveda nista najprimernejši za prenos na različne kraje.
Naslednji prednosti namiznih računalnikov sta popravljivost in možnost nadgradnje. Ker gre za skupek razmeroma enostavno sestavljenih komponent, do katerih imamo praktično prost dostop, lahko po želji ali potrebi zamenjamo praktično katerokoli, druge pa obdržimo.
Seveda se večina uporabnikov teh opravil ne bo lotila, a je kljub temu koristno, da so te možnosti na voljo, saj lahko računalnik odnesemo na servis in nam tam zamenjajo katerokoli komponento. Kar zadeva popravljivost, pa po naših izkušnjah najraje odpovedujejo napajalniki in pogoni – menjava tako enih kot drugih je pri namiznih računalnikih res trivialna. Zaradi tega imajo praviloma tudi daljšo življenjsko dobo.
Za konec omenimo še cenovno prednost. Ta je sicer pri vstopnih modelih na strani prenosnikov, a takoj, ko začnemo posegati višje po zmogljivostnih lestvicah (več pomnilnika, večji pogoni SSD, zmogljivejši procesorji in grafične kartice), se tehtnica obrne v prid namiznim računalnikom. K nekoliko nižji skupni ceni (med celotnim obdobjem rabe) pa prispevajo tudi prej omenjene možnosti popravljivosti in nadgradnje.
Pri vmesnikih ni bilo praktično nobenih presenečenj in odstopanj. Vsi so imeli načeloma kombinacijo treh USBjev (nekateri po dva USB 3.0, nekateri le enega), klasični omrežni vmesnik in izhod HDMI. Pozitivno izstopa Acerjev Aspire E 15, ki je imel poleg navadnega vmesnika USB še vmesnik USB-C, hkrati se je izhodu HDMI pridružil še starejši VGA. Ta sicer počasi umira, a bo za koga morda le koristen. USB-C je na voljo še pri majhnem Lenovovem Ideapad 120s, a ima zato le dva navadna vmesnika USB (enega po standardu 3.0). Omenjeni Ideapad ima namesto bralnika za kartice SD bralnik za manjše kartice MicroSD.
Tudi nizki ali »odlomljeni« tipki Enter se večina uporabnikov kar hitro privadi, še najbolj bo zmotila tiste, ki so vajeni slepo tipkati.
Razen tega majhnega Lenova imajo vsi preizkušeni modeli tudi bralnik optičnih nosilcev, torej CDjev in DVDjev. Spet gre za nekaj, kar je vedno manj v rabi, a je kljub temu ravno dovolj koristno, da še ni resnega razloga, da bi se ga znebili. No, razen če bi ga nadomestili s čim koristnejšim (denimo dodatnim akumulatorjem ali pogonom), a dvomimo, da lahko pri cenejših prenosnikih v kratkem računamo na kaj takega.
Večina prenosnikov ima sicer še vedno 4 GB, a je tudi vedno več izjem.
Seveda imajo vsi ti prenosniki tako brezžični vmesnik WiFi kot Bluetooth, a se pri WiFiju kljub temu nekoliko razlikujejo. Tisti, ki uporabljajo procesorje družine Core i (torej i3 ali i5), podpirajo tudi novi standard 802.11ac, cenejši, ki imajo procesorje Celeron (in tudi HPjev 17-y004nm, edini z AMDjevim procesorjem), pa gredo do 802.11n. Podobna zgodba je pri navadnem omrežnem vmesniku, kjer so cenejši modeli omejeni s hitrostjo 100 megabitov.
V zadnjih dveh letih so cenejši prenosniki doživeli kar lep napredek pri zaslonih, to smo opazili tudi na tem preizkusu. Gre predvsem za dvig ločljivosti pri petnajstpalčnih modelih s 1366 × 768 pik na FullHD, torej 1920 × 1080 pik. Pri prejšnji, nižji ločljivosti so med preizkušenimi ostali HPjev 15-ay076nm, Dellov Inspiron 5567, Lenovo Idepad 120s (a upravičeno, saj ima občutno manjši, le 11,6-palčni zaslon) ter HPjev Stream 14-ax001nm. Nekoliko smo bili razočarani tudi nad ločljivostjo pri HPjevih sedemnajstpalčnih modelih 17-x019nm in 17-y004nm, tam je bila 1600 × 900. Počasi tudi prehajamo nazaj na nesvetleče zaslone z občutno manj odboji. Matrike so sicer še vedno klasične TN, kar se pozna v razmeroma slabih vidnih kotih, a je že dvig ločljivosti lep napredek.
Pri tipkovnicah praktično nismo opazili večjih razlik, kar zadeva tipke in kakovost – še največ, kar lahko rečemo, je, da so in delujejo, ne ponujajo pa kake omembe vredne tipkarske izkušnje. Je pa vpetje pri vseh modelih dovolj dobro, da ni občutnejšega udiranja. Velja omeniti, da imajo nekateri prenosniki nizko tipko Enter, nad katero je tipka za črko »ž«, drugi pa visok Enter in »ž« potisnjen podenj – spet gre za osebno preferenco, a se tega večina uporabnikov hitro navadi.
Telefonska alternativa
V zadnjih letih smo opazili tudi zanimiv trend, da se vse več uporabnikov enostavno odpoveduje navadnim računalnikom za domačo rabo. Takih uporabnikov sicer ni veliko, a se njihovo število kljub temu počasi veča. Glavni razlog za to so vse zmogljivejši pametni telefoni z razmeroma velikimi zasloni.
Z njimi lahko brez težav opravimo večino najpogostejših opravil, ki jih imamo za računalniške. Pravzaprav počno marsikaj celo hitreje in udobneje kot računalniki. Telefoni se odlično znajdejo pri spremljanju družabnih omrežij, iskanju informacij v spletu, spremljanju različnih informativnih in zabavnih vsebin (od videa pa do novic, vremena in vsega drugega) in še kaj bi se našlo. Praktično vse banke že ponujajo tudi lastne aplikacije, povsem spodobne so tudi spletne pisarniške zbirke (ki imajo spet lastne aplikacije).
Taki uporabniki imajo pogosto v nekem vogalu doma prastar računalnik, ki ga zbudijo le še nekajkrat na mesec. Zato je nakup novega daleč od vrha na prioritetni lestvici, pa še takrat pridejo v poštev predvsem cenejši modeli.
Pri petnajst- in večpalčnih prenosnikih praviloma dobimo tudi številčnico na desni strani, štirinajstpalčni HPjev Stream in enajstpalčni Lenovo 120s pa seveda nimata prostora zanjo. Sledilne ploščice so povsod zelo podobne, niso ravno vrhunec natančnosti, a delujejo. Pri zvoku je pozitivno izstopal le HPjev Pavilion 15-au106nm, pa tudi pri njem raje priporočamo uporabo slušalk.
Stanje pri procesorjih je bilo zelo zanimivo, saj se v enajstih preizkušenih prenosnikih najde le nekaj različnih modelov. V najdražjih najdemo Intelov Core i5-7200U. Gre za procesor srednjega zmogljivostnega ranga, ki pa je kljub temu dokaj varčen z energijo. Procesor spada v trenutno aktualno oziroma najnovejšo Intelovo družino, imenovano Kaby Lake, ima dve jedri in tehnologijo Hyperthreading, kar pomeni, da ponuja skupaj štiri niti delovanja. Termalna ovojnica je 15 W, osnovni takt delovanja pa 2,5 GHz. Slednji se lahko dvigne tudi do 3,1 GHz, odvisno od potreb.
Sledi mu Intelov Core i3‑6006U, najpogostejši procesor na tem preizkusu. V primerjavi z zmogljivejšim bratom je malenkost starejši, gre za procesor iz prejšnje generacije, znane pod imenom Skylake. Termalna ovojnica je sicer enaka, a je v praksi kljub temu nekoliko varčnejši. Po golih zmogljivostih, torej na preizkusih računske moči, je za okoli tretjino počasnejši od dražjega brata, v praksi pa te razlike skoraj ne bomo opazili. Kot smo v Monitorju že večkrat poudarili, so danes procesorji zelo redko ozko grlo računalnikov. Ta i3 ima sicer tako kot i5 dve jedri in štiri niti, osnovna frekvenca je 2 GHz.
Sledijo še procesorji iz najnižjega cenovnega in zmogljivostnega ranga – konkretno Celeron N3350, Celeron N3060 in AMDjev A8-7410. Prvi ponuja frekvenco 1,1 GHz, drugi 1,6 GHz, a v praksi sta po naših preizkusih zelo podobna. Oba imata dve jedri in nimata tehnologije Hyperthreading (torej po dve niti na jedro), sta pa zelo varčna – termalna ovojnica je 6 W. AMDjev model je malenkost starejši (oba Celerona sta izšla leta 2016, AMDjev pa leta 2015), a je malenkost zmogljivejši od omenjenih Celeronov. Ponuja 4 jedra in frekvenco 2,2 GHz, a je zato občutno manj varčen, njegova termalna ovojnica je 25 W. V praksi se uvrsti nekje med omenjene Celerone in Intelov Core i3.
Pri pomnilniku smo navdušeni, da se tudi v tej cenovni skupini še prehaja na kaj več kot 4 GB. Večina prenosnikov ima sicer še vedno 4 GB, a je tudi vedno več izjem. Tu smo bili razočarani nad majhnim Ideapadom 120s, pri katerem je vgrajenih 2 GB res premalo. Danes ni nobenega opravičila za tako majhno količino pomnilnika v kateremkoli računalniku. V pozitivnem pa najbolj izstopa HPjev Pavilion 15-au106nm, ki ima vgrajenih kar 12 GB pomnilnika. Osem GB ima HPjev veliki 17-y004nm in HPjev 250 G5, šest pa Lenovo Ideapad 320 15.
Pri grafičnih karticah skorajda ni omembe vrednih razlik. Večina prenosnikov uporablja kar integrirano Intelovo rešitev, ta se po zmogljivostih sicer razlikuje glede na uporabljeni procesor, a nobena od teh ne bo za resnejše igranje novejših iger, vsaj ne pri višjih grafičnih nastavitvah.
Nekaj prenosnikov kljub temu ima diskretno grafično kartico, a gre za vstopne modele, ki so primerljivi z Intelovimi vgrajenimi rešitvami, ki so vključene pri boljših procesorjih. To velja tako za Nvidiino GeForce 940MX kot za AMDjev Radeon R5 M430 ter Radeon R7 M440. Prednost pri teh je predvsem v tem, da imata lasten pomnilnik (2 GB), ki ga torej ne odvzamejo osrednjemu pomnilniku. Za tiste, ki se navdušujejo nad manj zahtevnimi (tudi starejšimi) igrami, so torej tudi ti povsem razumna izbira, sploh če gre za računalnik z nekoliko manj pomnilnika.
Pri prenosnikih, ki imajo klasični, vrtljivi HDD, lahko pohvalimo to, da je večina izdelovalcev izbrala velikost 1 TB.
Pri pogonih že dolgo časa vztrajno priporočamo rabo hitrejših negibnih SSDjev namesto klasičnih, vrtljivih HDDjev. To še posebej velja pri prenosnikih, saj porabijo SSDji manj energije (in se tudi manj segrevajo) in so odpornejši proti udarcem oziroma tresljajem. Zelo smo navdušeni nad tem, da se zdaj te pogone dobi tudi pri vstopnih prenosnikih, saj gre za največji prehod, ki ga lahko naredimo v imenu hitrosti delovanja in odzivnosti računalnika.
SSDji so se tokrat znašli v obeh Acerjih (v obeh primerih 256 GB), enako veliki SSDji so bili še v HPjevih Pavilion 15-au106nm in 17-x019nm, manjši, 128 GB SSD, je bil vgrajen v HPjev 15-ay076nm. Nekoliko nenavadna izbira se je pojavila v HPjevem Stream 14-ax001nm, tam je bil vgrajen pogon SSD z le 32 GB prostora – ob nameščenih Windows 10 in vseh gonilnikih je za uporabnika na voljo le okoli 13 GB prostora. To je res malo, saj smo imeli težave že z našim programom za preizkus zmogljivosti, datoteko ZIP smo morali tako razpakirati na zunanjem pogonu USB. Za res nezahtevne uporabnike bo nemara dovolj, a po našem mnenju bi si prenosnik zaslužil več prostora, kot ga danes pričakujemo že pri zmogljivejših pametnih telefonih. Pri prenosnikih, ki imajo klasični, vrtljivi HDD, lahko pohvalimo to, da je večina izdelovalcev izbrala vsaj velikost 1 TB, po logiki, da če gre za počasen pogon, naj bo vsaj velik.
Pri vzdržljivosti akumulatorjev ni bilo hudih presenečenj. Večina izdelovalcev uporablja v tem razredu nekoliko manjše baterije, glavne razlike so pri uporabljenem procesorju. Večina prenosnikov bo brez težav zdržala vsaj tri ure, seveda je to močno odvisno od dejanske rabe (uporaba brezžičnega vmesnika, nastavitev svetlosti zaslona itd.). Enostavno odstranljivi akumulator ponujata le oba HPjeva sedemnajstpalčnika in HPjev 15-ay076nm.
Tokrat smo dobili res malo računalnikov, ki ne bi imeli že naloženega Windows, seveda desetico v 64-bitni obliki. So pa tudi izjeme – brez uporabnega operacijskega sistema sta bila Acerjev Aspire ES 15 in HPjev Pavilion 15-au106nm. Zanimivo alternativo pa je predstavljal Dellov Inspiron 5567, saj je imel naložen povsem spodoben in uporaben Ubuntu Linux. Ob prvem zagonu smo, tako kot pri Windows, prek grafičnega vmesnika naredili uporabnika in mu dodelili geslo, ob prvi priključitvi v splet pa se je sistem lotil nadgradnje programske opreme. Potekala je hitreje, kot smo vajeni pri Windows 10. Ubuntu sicer uporablja vmesnik Unity, ki je nekoliko samosvoj, je pa že naloženih kar nekaj uporabniških programov (med njimi tudi Googlov brskalnik Chrome, ob odrtokodnem Chromiumu). Tudi pri nas je sicer na voljo tudi nekaj drugih Dellovih prenosnikov z Ubuntujem, kar je resda nekoliko nenavadna izbira, a jo kljub temu pozdravljamo.
Zlati Monitor
Vzpon prenosnikov je bil torej kar obsežen, izbor enega, najboljšega, je zato dokaj zapleteno opravilo. Najraje bi od vseh navedli nekaj najboljših lastnosti in priporočili to, a smo kljub vsemu izbrali tudi nekaj tistih, ki so izstopali. Za splošnejše napotke, kaj bi priporočali slehernemu kupcu, pa priporočamo okvir »minimalne zahteve«.
Kot najbolj priporočljiv prenosnik na tem preizkusu bi izpostavili HPjev model 250 G5. Ponuja dovolj dobro kakovost izdelave, solidno ločljivost zaslona (FullHD) in razmeroma ugodno velikost in težo. Hkrati uporablja Intelov odlični Core i5-7200U, ta prepriča tako s hitrostjo kot z varčnostjo. Zraven je še 8 GB pomnilnika, morda škoda, da ni vgrajen še pogon SSD. Je pa zato klasični disk dovolj velik, saj ponuja 1 TB prostora. Velja omeniti, da v HPju prodajajo enak model prenosnika tudi v nekaj drugih kombinacijah, nekaj je tudi takih, ki HDD zamenjajo za SSD – to vsekakor priporočamo.
Za tiste, ki so pripravljeni namestiti svoj operacijski sistem (bodisi že imajo kopijo Windows ali pa nameravajo uporabiti kak Linux), priporočamo Acerjev Aspire ES 15. Ta ponuja nekoliko varčnejši Intelov i3 ob 4 GB pomnilnika in s pogonom SSD velikosti 256 GB, tako kot pri prej omenjenem HPju imamo spet zaslon ločljivosti FullHD. Glavna prednost tega modela je nizka cena, stane namreč 440 evrov.
Glede na okvir tega preizkusa bi veljalo omeniti še HPjev Stream 14-ax001nm, saj gre za resnično poceni napravo, ki pa kljub vsemu niti ni tako slaba. Glavna ovira in pomislek pri tem prenosniku je smešno majhen pogon, kjer uporabniku ob operacijskem sistemu ostane le okoli 13 GB prostora. Kljub vsemu bo za marsikoga tudi to dovolj, sploh ob izdatni uporabi oblačnih shramb in zunanjih pogonov USB (vsekakor priporočamo model s hitrostjo prenosa oziroma vmesnikom USB 3.0).
Prenosnik ima razmeroma počasen Intelov Celeron in le 4 GB pomnilnika, a kot rečeno, glede na ceno bo tudi to povsem dovolj. Za nezahtevne uporabnike, sploh tiste, ki potrebujejo tako napravo le zaradi občasne potrebe po Windows (večino svojega digitalnega časa pa preživijo ob telefonu ali tablici) gre za lahko, preprosto in predvsem poceni alternativo prastarim modelom, ki se nekje v vogalu stanovanja spopadajo z resnimi količinami prahu.