Podaljški, naslednja generacija

Večpredstavni podaljški so najbolj enostaven, najbolj eleganten, pogosto pa tudi najcenejši način, da večpredstavne datoteke iz računalnikov predvajamo v dnevni sobi, zlasti na domačem televizorju. Nova generacija naprav je v manj kot letu dni naredila velikanski korak naprej in obenem začela brisati meje med domačim omrežjem in internetom.

Kot vmesnik med omrežjem in televizorjem, bi lahko služili kar osebni računalniki ali male prenosne naprave (recimo iPod), vendar v vseh teh primerih naletimo na omejitve, zaradi katerih to morda ni najboljša pot. Računalniki so za večino primerov rabe enostavno preveč za vlogo predvajalnika v dnevni sobi. Za tako okolje so preveliki, preveč hrupni, težko jih je krmiliti na razdalji nekaj metrov od uporabnika. Za povrh so za tako specializirano vlogo predragi, razen če jih uporabljamo v dvojni vlogi, kar je značilno za prenosnike.

Mali predvajalniki, kot je iPod, že lep čas predvajajo tako glasbo, video kot fotografije, vendar imajo za današnje razmere kar nekaj omejitev. Najprej je tu omejena količina prostora, zlasti, ko začnemo govoriti o video posnetkih v visoki ločljivosti. Večina predvajalnikov ima tudi zgolj omejeno podporo različnim zapisom, pa tudi nabor vmesnikov je tu zgolj osnovni omejen. Omejitev je tudi procesna zmogljivost, saj od male žepne naprave (še) ne moremo pričakovati, da bo brez težav mlela video posnetke v najvišji ločljivosti in s prostorskim zvokom. Ne nazadnje pa je tudi te naprave nerodno krmiliti, kadar smo pred televizorjem. Le redke imajo daljinca, saj za kaj takega niso predvidene.

Zaradi teh omejitev se je utemeljil obstoj specializiranih naprav, večpredstavnih podaljškov, ki se navezujejo na domače vire podatkov, kot so računalniki, omrežni diski in vse bolj tudi internet. Združujejo torej različne vire, ob tem pa so že v osnovi prilagojene za krmiljenje z daljinskim upravljavcem, podobno kot domači video rekorder. Resnici na ljubo so večpredstavni podaljški na daljši rok zgolj nekakšna tranzicijska naprava, saj je danes že nekako jasno, da se postopoma selijo v same televizorje, a še vedno ponujajo bistveno več od tega, kar ponujajo izdelovalci televizorjev v svojih napravah.

Hiter razvoj

Večina podaljškov ima programsko opremo, ki podpira različne dodatke. Tudi neposredno povezavo v splet in ogled filmov z Youtuba.

Današnji podaljški podpirajo množico najrazličnejših formatov.

Ko smo pred malo več kot letom dni primerjali prvo generacijo izdelkov, bi si težko predstavljali, da se bo razvoj teh naprav odvijal tako hitro, kot smo bili priča v zadnjih mesecih. Dokaz leži predvsem v dejstvu, da je v letu dni večina izdelovalcev že prikazala naslednike lanskoletnih naprav, pojavili pa so se še številni novi ponudniki. Lastnosti, ki so bile še včeraj izjema, so danes pravilo, izdelovalci so izboljšali delovanje, zlasti uporabniške vmesnike, obenem pa so se cene predvajalnikov v povprečju kar znatno znižale.

Za začetek lahko ugotovimo, da je visoka ločljivost povsem zavladala med temi napravami, saj na testu ni bilo naprave, ki tega ne bi podpirala. Govorimo seveda o napravah, ki so zmožne prikazovati posnetke v ločljivosti 1080p, tako da izdelki s podporo nižjim ločljivostim delujejo že nekako zastarelo. Zaradi tega so imele prav vse naprave na testu tudi vgrajen vmesnik HDMI, ki je najlažji in hkrati najboljši način povezovanja med večpredstavnim podaljškom in televizorjem. Večina predvajalnikov ima sicer tudi druge izhode, vendar je velika verjetnost, da bomo večinoma uporabljali le HDMI. Praktično vsi predvajalnik imajo tudi potrebne izhode za priključitev na domači ojačevalnik s podporo prostorskemu zvoku.

Naslednja značilnost tokratne generacije predvajalnikov so nedvomno vgrajeni diski. Medtem ko so naprave na lanskem testu večinoma dostopale zgolj do pomnilniških virov v računalnikih, ima danes večina predvajalnikov vgrajene velike diske, ki segajo tudi do velikosti 1 TB, na katerih krajevno hranimo večpredstavno gradivo. Nič čudnega, saj so se cene teh pomnilnikov v zadnjem letu precej znižale. Vgradnja krajevnega diska ima smisel, saj lahko tako zagotovimo dovolj prostora, hkrati pa odpravimo nekatere pomanjkljivosti dosedanjih predvajalnikov, kot je prekinjajoče predvajanje zaradi slabe prepustnosti prek omrežnega, še bolj pa brezžičnega omrežja.

Tako kot doslej večina predvajalnikov podpira prenos podatkov prek brezžičnih omrežij, čeprav še vedno najdemo izdelke, ki tega vmesnika nimajo. Večina podpira hitrost prenosa 54 Mb/s, nekateri tudi že hitrejši 802.11n s hitrostjo prek 100 Mb/s. Še naprej velja naše dosedanje priporočilo, da pri predvajanju video posnetkov z visoko ločljivostjo uporabimo raje ožičeno omrežje tam, kjer je mogoče. Zanimivo, da na tem področju večina podpira le ethernet s hitrostjo 100 Mb/s, čeprav danes tudi v domačem okolju 1 Gb/s ni nič presenetljivega. Zagotovo pa imajo gigabitne žične vmesnike domala vsi novi namizni in prenosni računalniki. Škoda, saj bi večja prepustnost včasih prišla prav.

Tako kot strojna oprema se je v novi generaciji predvajalnikov močno spremenila tudi programska oprema. Domala vsi so prenovili uporabniške vmesnike, pojavile so se tudi nekatere nove platforme, kot je NMT. Predvsem pa so predvajalniki pridobili pri podpori za različne video zapise. Med vsemi velja posebej poudariti, da cel kup sodobnih predvajalnikov podpira predvajanje video posnetkov v zapisu Matroska (MKV), ki je postal nekakšen standard za video posnetke v visoki ločljivosti. Še pred letom dni tega ni omogočal prav nihče. Izboljšali so tudi podporo drugim zapisom, čeprav še vedno naletimo na posnetke, ki jih iz nekega razloga ne moremo predvajati. Razvoj gre pač naprej. Dosedanjim lastnikom video zbirk na nosilcih DVD bo prišla prav možnost, s katero nekateri predvajalniki predvajajo vsebino (VIDEO_TS) ali celo slike ISO takih posnetkov. To pomeni, da lahko računamo na menuje in vse dodatke, ki jih sicer najdemo na nosilcih DVD. Koristno.

Morda največji korak naprej so naredili nekateri predvajalniki na področju dostopa do spletnih vsebin. Če smo lani zasledili sramežljive poizkuse povezave s strežnikom YouTube, to danes počne že približno polovica predvajalnikov, dodali pa so tudi dostop do številnih drugih strežnikov s področja videa, fotografij in radijskih postaj. Toda na tem področju je kljub vsemu še precej prostora za izboljšave. Tako kar zadeva vmesnik, s katerim dosegamo spletne strežnike, kot tudi glede podpore novim, nastajajočim ponudnikom. Nihče, denimo, še ne podpira neposrednega dostopa do strežnikov, kot sta Joost in Hulu, glede na njihovo priljubljenost in vsebino pa bi bilo to smiselno. Toda nekaj mora ostati za prihodnost.

Omeniti moramo še eno posebnost, ki je dokaj značilna za področje večpredstavnih predvajalnikov. Kot kaže, je tu zelo v modi, da ponudniki izdelke kupujejo pri skupnem izdelovalcu OEM in jih nato tržijo pod lastno blagovno znamko. Takih izdelkov je bilo na tokratnem testu kar nekaj, zato smo se odločili, da bomo opise združili, saj gre večinoma za funkcionalno povsem enake naprave, ki se razlikujejo le v podrobnostih, recimo velikosti vgrajenega diska ali pa naboru vmesnikov. V nekaterih primerih imamo opravka s predvajalniki, ki so sicer na videz sicer različni, vendar pod plastiko praktično enaki. Vsakdo pač išče načine, kako čim bolj zmanjšati stroške.

NMT

Kot se je izkazalo, je ena večjih novosti v zadnjem letu platforma Networked Media Tank (NMT), ki jo razvija kalifornijsko podjetje Syabas. V osnovi gre za večpredstavno platformo in uporabniški vmesnik, ki ga najdemo v razmeroma velikem številu izdelkov različnih izdelovalcev, kot so Popcorn Hour (v lasti Syabas), HDX in eGreat. Čeprav NMT narekuje enako strojno (zasnovana na čipih Sigma Deisgn) in programsko platformo, se posamezni izdelki lahko nekoliko razlikujejo med seboj, predvsem po obliki. Različen je lahko tudi nabor vmesnikov, funkcije pa so praktično enake.

Syabas skrbi, da redno posodablja sistemsko programsko opremo (firmware), tako se nabor funkcij kar hitro veča. Ker gre za dokaj odprto platformo (osnova je Linux), ni nič čudnega, a v zadovoljstvo uporabnikov, da za NMT nastajajo različni dodatki, od alternativnih podob grafičnih vmesnikov do filtrov za ogled spletnih video, zvočnih in slikovnih storitev (YouTube, Flickr, Apple Movie Trailers ...), ki bogatijo nabor zmožnosti. Na voljo so tudi različni programski paketi, ki segajo od spletnih strežnikov, upravljavcev datotek, na voljo je celo odjemalec za omrežje BitTorrent.

Ker je delovanje izdelkov različnih izdelovalcev izdelkov na platformi NMT praktično enako, bomo skupne lastnosti povzeli na enem mestu, razlike pa navedli za vsak izdelek posebej. Že ob prebiranju nabora podprtih standardov in vmesnikov postane potencialnemu kupcu kmalu jasno, da je platforma NMT s stališča večpredstavnosti morda najpopolnejša ta hip. Težko bomo našli zapis, ki ga ti predvajalniki ne podpirajo, odprtost pa skoraj jamči, da bomo dobili podporo tudi za nastajajoče zapise, seveda če bo strojna oprema v predvajalnikih zadostovala za potrebe obdelave. Med podprtimi zapisi najdemo, denimo, take za posnetke v visoki ločljivosti MKV, pa tudi podporo posnetkom sodobnih video kamer HD, torej AVCHD.

Odprtost platforme NMT ima še eno lepo lastnost - uporabniški vmesnik je na voljo v slovenščini. Podnapisi se brez težav prikazujejo s šumniki. Še več, lahko jim spremenimo pisavo, velikost. Težave pri nadgradnjah sistemske programske opreme in hekanje kode s temi izdelki postajajo daljna preteklost.

Kako smo preizkušali

Za tokratni preizkus večpredstavnih podaljškov smo uporabili enako okolje kot pred letom dni - domačo dnevno sobo in tipične A/V naprave, ki sodijo v tako okolje, kot so televizor LCD in ojačevalnik s prostorskim ozvočenjem. Posamezni podaljšek smo na televizor priključili prek vmesnika HDMI (ali v skrajni sili prek komponentnega izhoda), za priključitev na hišni ojačevalnik pa smo uporabili optični kabel.

Pri praktičnem preizkusu smo uporabili različne vire podatkov, od shranjenih na krajevnem disku v samem predvajalniku do zunanjega diska, priključnega prek vrat USB in seveda omrežno priključenega računalnika z vključeno souporabo map in datotek. Za osnovo smo vselej vzeli ožičen dostop s hitrostjo 100 Mb/s, pri brezžičnih predvajalnikih pa smo dodatno preizkusili tudi brezžični dostop do hitrosti 54 Mb/s.

Za preizkus predvajalnikov smo tudi tokrat pripravili niz večpredstavnih datotek, s katerimi smo želeli preveriti pravilnost predvajanja posameznih zapisov. Pri glasbi in fotografijah seveda ni domala nobenih težav, izjema so morda le glasbene datoteke v manj pogostih zapisih, kot so Ogg in Flac, ki jih podpirajo le nekateri. Toda objektivno je to majhna težava, saj lahko z ustreznim orodjem posamezni zapis preprosto in hitro pretvorimo v MP3 ali drug podprti zapis. Pri video zapisih smo preizkusili posnetke v standardni ločljivosti DivX, Xvid, WMV, Quicktime in MPEG-2 (DVD). Dodatno smo preizkusili nabor posnetkov v visoki ločljivosti, kjer so bili posnetki DivX, Quicktime, MPEG-2 in seveda predvsem Matroska (H.264).

Zmogljivost procesnih enot (tako CPE kot specializiranih video dekoderjev) v posameznem predvajalniku smo preizkusili s posebej pripravljenim odlomkom iz dokumentarne oddaje BBC Planet Earth v visoki ločljivosti. Gre za posnetek leta jate ptic z zelo visoko stopnjo podrobnosti in hkratnim zumiranjem, kar je že samo po sebi zahtevno opravilo. Posnetki so bil nato vzorčeni s prepustnostmi od 24 Mb/s do kar 42 Mb/s, to pa je nekako zgornja meja tega, kar lahko srečamo v praksi. Na naše presenečenje je večina predvajalnikov "požrla" tudi te najzahtevnejše posnetke, še posebej, če so bili shranjeni na krajevnem disku.

Dlink DSM-510

Podjetje Dlink je znano širšemu krogu uporabnikov po bogatem naboru izdelkov za domačo rabo, še posebej s področja omrežne opreme. V svoji ponudbi imajo danes že cel niz različnih večpredstavnih podaljškov, ki so domala vsi opremljeni s podporo video posnetkom v visoki ločljivosti.

Priložnost smo imeli preizkusiti najmanjši model, DSM-510, ki ima tudi dejansko najmanjše, a obenem prijetno ohišje, ki ga lahko postavimo ob televizor v navpičnem ali vodoravnem položaju. Poleg tega ima Dlink v ponudbi še druge modele, a so funkcijsko nekoliko zmogljivejši (ali pa specializirani le za določeno rabo), hkrati pa tudi večji, bolj podobni domačim AV komponentam.

Kljub majhnim meram ima DSM-510 soliden nabor vmesnikov. Tu so omrežni in brezžični vmesnik (802.11g), vrata USB (na prednji strani) za priključitev zunanjih pomnilniških enot, optični zvočni izhod in predvsem vmesnik HDMI. Zanimivo, da so navadne priključke (kompozitni, stereo zvok) nadomestili z enim samim izhodom, na katerega priključimo razdelilni podaljšek v obliki kabla. Kot da bi (pravilno) želeli povedati, da je tak način priključitve že nekoliko zastarel.

Poleg predvajalnika dobimo daljinski upravljalnik, ki je soliden primerek svoje vrste z dobrim pokrivanjem v prostoru, a nekoliko gumijastim občutkom pri tipkah. Predvajalnik podpira širok nabor kodekov, med katerimi so tisti za glasbo (MP3, WAV, WMA), slike (JPEG, PNG), seveda pa tudi video (MPEG1, MPEG2, MPEG4, AVI, WMV, DivX, XviD). Video posnetke v visoki ločljivosti lahko predvajamo do ločljivosti 1080i, ni pa podprt 1080p. Za prenos podatkov iz računalnikov potrebuje programski strežnik, združljiv s protokolom UPnP, oziroma specifikacijo DLNA, dovolj je že ustrezna funkcija v programu Windows Media Player 10 (ali novejšem).

Kdor ima priložnost videti delovanje več takih predvajalnikov ob vklopu, hitro ugotovi, da ima Dlinkov predvajalnik veliko skupnega z nekaterimi drugimi izdelki, kot sta ZyXEL DMA-1000 in Pinnacle ShowCenter 250HD. Uporabniku se namreč prikaže domala enak uporabniški vmesnik, ki se razlikuje le v grafičnih logotipih in nekaterih drugih podrobnostih izdelovalca Dlink. To je obenem prednost, saj so se vsi ti izdelki, tudi predvajalnik DSM-510, izkazali za zelo zanesljive in vsestranske predvajalnike z razmeroma malo omejitvami.

Kljub temu da DSM-510 povsem korektno opravlja svojo nalogo, se z novejšimi in mlajšimi modeli že nekoliko težko sooča. Novejši modeli imajo podporo sodobnejšim zapisom (zlasti MKV), prijetnejši uporabniški vmesnik, dostop do spletnih storitev, popolnejši nabor vmesnikov. Predvsem pa ne stanejo nič več, oziroma marsikje dobimo po podobni ceni povrh vsega vgrajeni disk. To lepo dokazuje, kako hitro se razvija trg večpredstavnih podaljškov. Danes je pač treba ponuditi več za manj denarja.

Dlink DSM-510

Izdeluje: Dlink, www.dlink.com.

Prodaja: Avtera, www.avtera.si.

Cena: 249 EUR.

Za: Preprost uporabniški vmesnik, podpora DLNA.

Proti: Nima diska, omejen nabor podprtih zapisov.

Fantec Media Player MM-HDBTL in Freecom MediaPlayer II

Fantec in Freecom sta dva izmed tistih ponudnikov zunanjih diskov, ki jih je zamikalo tudi področje večpredstavnih predvajalnikov oziroma podaljškov. Oba izdelovalca imata pravzaprav v ponudbi cel niz modelov, med njimi tudi video rekorderje in predvajalnike, specializirane za predvajanje pretočnih zapisov. Zanimivo, da smo imeli na testu dva izdelka, ki se razlikujeta le v malenkostih. Fantecov testni model Media Player MM-HDBTL ima vgrajen kar 1 TB disk, Freecom MediaPlayer II pa je imel takega velikosti 500 GB. Zlasti pri Fantecu se nam je zdela zanimiva cena, ki je le okoli 250 evrov, za kar smo še nedavno dobili zgolj disk, brez vsega drugega.

Kot drugod gre tudi tu že na prvi pogled za izdelek, na moč podoben klasičnemu zunanjemu disku USB, morda je le nekoliko večjih mer. Da gre za večpredstavni predvajalnik, pričajo pri Fantecu predvsem izbirne tipke in nekaj diod LED na prednji strani predvajalnika. Pri Freecomu pa izbirnih tip sploh ni. Samo ohišje ni nič posebnega, več kot očitno je, da je celota podrejena funkcionalnosti.

Na zadnji strani predvajalnika najdemo večino potrebnih vmesnikov, vendar ne vseh. Tu sta komponentni in kompozitni izhod, seveda pa tudi vmesnik HDMI. Za predvajanje zvoka imamo standardni stereo izhod in koaksialni digitalni izhod. Močno pa pogrešamo optični izhod za prostorski zvok, kar ima večina tekmecev. Vgrajen je ožičeni omrežni vmesnik, če pa želimo uporabiti vgrajeno podporo brezžičnemu omrežju, moramo dokupiti zunanji vmesnik USB. Ker gre za sistem, ki je zasnovan na Linuxu, velja pohvaliti to, da lahko prevajalnik uporabljamo kot strežnik Samba, torej pridemo do podatkov na disku prek računalniškega omrežja. Prav tako je zanimivo, da je vgrajen odjemalec za Bittorrent, ki pa ga krmilimo prek spletnega brskalnika v računalniku.

Žal je uporabniški vmesnik, s katerim krmilimo delovanje podaljška, precej zastarel, podoben najstarejši generaciji predvajalnikov te vrste. To pomeni, da je funkcij razmeroma malo, denimo pri predvajanju glasbe, kjer se na zaslonu izpiše le čas predvajanja, medtem ko tekmeci ponujajo precej več informacij in funkcij. Tudi sicer je za prikaz imen in naslovov večpredstavnih datotek na voljo zelo malo prostora, zato se pri izbiri gradiva težko znajdemo, oziroma moramo počakati, da predvajalnik zavrti celotno ime datoteke, preden ugotovimo, za kaj gre. Moteč je tudi zamik pri začetku predvajanja, kjer predvajalnik vselej najprej izpiše hitrost omrežja in šele čez čas začne dejansko predvajati vsebino. Moteče.

Daljinski upravljavec je tipičen predstavnik izdelkov iz vzhodne Azije, tako po videzu kot obnašanju. Moti predvsem to, da so nekatere tipke nekam nelogično postavljene, na primer tiste za hitro premikanje po vsebini, ki so čisto drugje kot tipke za predvajanje, pavzo in druge funkcije. Ker so tipke številne, nekoliko raztresene, hkrati pa niso osvetljene, se je zelo težko znajti. Poleg tega je odzivnost daljinca in predvajalnika med počasnejšimi, to pa vsekakor ne daje dobrega občutka.

Nabor zapisov, ki ga znata predvajati Fantecov in Freecomov večpredstavni podaljšek, je krajši kot pri tekmecih. Medtem ko nismo imeli prav veliko težav pri predvajanju glasbe in slik ter filmov v standardni ločljivosti, se je vse skupaj zapletlo pri posnetkih v visoki ločljivost. Za začetek ne zna predvajati datotek MKV, prav tako ni podpore datotekam WMV in MOV v visoki ločljivosti. V bistvu smo pravilno predvajali le datoteke MPEG-2 in XviD, pa še to ne brez težav. Posnetki v ločljivosti 1080 na splošno povzročajo težave, še najbolj pa nekateri video posnetki z visokim bitnim pretokom, kjer se predvajanje pogosto zatika. Opazili smo, da je nekoliko bolje, če so posnetki predvajani s krajevnega diska, saj to kaže na to, da predvajalnik najbrž ne uporablja predpomnilnika za blaženje zamikov pri prenosu prek omrežja. Zanimivo je obnašanje pri predvajanju presnetih vsebin z nosilcev DVD. Predvajalnik sicer ne pozna pravilnega predvajanja VIDEO_TS vsebin (z menuji), vendar lahko kljub temu izbiramo med različnimi zvočnimi zapisi s tipko na daljincu.

V celoti gledano, Fantecov in Freecomov izdelek pristane nekje v povprečju ponudbe na trgu. Po eni strani je glede na velikost diska in nekatere druge lastnosti cenovno zelo ugoden, vendar šepa tam, kjer bi morali ti izdelki najbolj sijati - pri podpori različnim zapisom in kakovosti predvajanja posnetkov.

Fantec Media Player MM-HDBTL

Izdeluje: Fantec, www.fantec.de.

Prodaja: Techtrade, www.techtrade.si.

Cena: 254,80 EUR.

Za: Cena, velikost diska, vgrajen odjemalec bittorrent.

Proti: Omejen nabor podprtih zapisov, kakovost predvajanja.

Freecom MediaPlayer II

Izdeluje: Freecom, www.freecom.com.

Prodaja: Marros, www.marros-it.si.

Cena: 226,8 EUR.

Za: Cena, vgrajen odjemalec bittorrent.

Proti: Omejen nabor podprtih zapisov, kakovost predvajanja.

LaCie LaCinema Black MAX

LaCie je še eden tistih izdelovalcev, ki jih poznamo predvsem po diskih. Na začetku so bili znani predvsem po dodatkih za računalnike Apple Macintosh in videti je, da se spogledovanje z jabolčnimi izdelki še danes pozna pri celotni paleti izdelkov. Predvsem kar zadeva oblikovni videz, kjer najdemo kar nekaj vzporednic z izdelki iz kalifornijskega Cupertina. Preizkusili smo največjega in najzmogljivejšega iz palete večpredstavnih predvajalnikov, LaCinema Black Max, katerega posebnost je zlasti zmožnost snemanja video posnetkov iz različnih virov, med drugim vgrajenega tv tunerja.

Ohišje večpredstavnega podaljška je morda najbolj dodelano med vsemi na tokratnem testu. Narejeno je iz polirane in svetleče črne plastike, minimalistični videz poudarjajo ostri robovi in na prvi pogled je videti, kot da je brez tipk oziroma diod stanja. Črni monolit, ki najde mesto tudi v najsodobnejših minimalističnih dnevnih sobah. Toda stvar oživi, brž ko jo prižgemo, svoje delovanje pa sporoča z modro svetlečo diodo LED, ki je postavljena na dokaj nenavadno mesto. Namesto da bi se osvetlila prednja stran, dioda sveti navzdol; to pride še posebej do izraza, kadar imamo predvajalnik na stekleni površini.

Na zadnji stani kar mrgoli različnih priključkov, saj imamo poleg izhodov (med katerimi je seveda HDMI) tudi nekaj priključkov za vhodne signale. Video lahko snemamo prek antenskega priključka ali pa S-video in komponentnega vhoda. LaCie poleg tega premore kar tri vhode USB (enega na prednji strani) in izhod USB, tako da ga lahko priključimo neposredno na računalnik. Seveda so tu na voljo tudi ožičeni in brezžični omrežni vmesnik, slednji podpira tudi najhitrejšo različico 802.11n. Izdelovalec je poskrbel prav za vse, saj dobimo ob predvajalniku cel niz kablov in celo take, ki dopolnjujejo vgrajene priključke, denimo adapterje na priključke SCART. Kljub temu bomo najbrž največ dobili s predvajanjem v visoki ločljivosti. Poudariti velja, da ima LaCie vgrajen sprejemnik DVB-T, in to takega, ki menda podpira tudi spremljanje tv programov v visoki ločljivosti. Žal tega nismo mogli preizkusiti, saj v okolici seveda ni nobene ustrezne ponudbe v visoki ločljivosti.

Omeniti velja še daljinski upravljavec, ki jasno odseva minimalistično filozofijo celotnega izdelka. Če jih preštejemo, je na njem le 12 tipk in ena velika večsmerna tipka, ki rabi kot nekakšna igralna palica. Presenetljivo, če upoštevamo, da ima predvajalnik vgrajene tudi funkcije snemanja in bi ustrezni tekmeci za vse to imeli vgrajenih najbrž več kot 30 različnih tipk. Res pa je, da je zaradi tega delovanje daljinca sprva nekoliko težavno. Tipke imajo v kombinaciji z uporabniškim vmesnikom dokaj nenavadne vloge, na katere se moramo sprva privaditi. Cilj avtorjev je bil seveda ta, da bi bila raba čim bolj enostavna, vendar imamo pri tem svoje dvome. Kljub nekajtedenskemu preizkusu se nikoli nismo resnično privadili načina dela, ki ga ponuja in zahteva LaCinema.

Tako kot sam daljinec je tudi uporabniški vmesnik minimalističen in za povrh še zgolj s črno-belimi ikonami. Več kot očitno je, da na daleč nekoliko posnemajo Apple TV, vendar vsekakor manj uspešno. Na prvi pogled se celo zdi, da je zaradi tega funkcij manj kot pri tekmecih, vendar v resnici ni tako. Le bolj so zakopane v spodaj ležečih menujih in izbirah. Celota zato deluje prijetno, urejeno, na videz preprosto. Škoda, da so zaradi tega avtorji nekoliko zapostavili prikaz podatkov o večpredstavnem gradivu, saj tudi tu v osnovi vidimo le del imena datoteke. Vsekakor bi se dalo prostor na zaslonu bolj izkoristiti.

V praksi se je izkazalo, da pozna LaCie LaCinema kar precejšnje število različnih zapisov. Vse pogostejše slikovne in zvočne, razen zapisa Flac, ki pa ga tako ali tako poznajo le redki. Seveda je najpomembneje, kako se obnaša pri predvajanju video posnetkov. Tu je nabor zelo dolg, tudi s podporo video posnetkom v visoki ločljivosti, kot je Matroska (MKV). Podpira tudi Quicktime, VMW in H.264 posnetke v visoki ločljivosti, žal pa ne gre vselej brez težav. Večino zapisov smo predvajali in "previjali" brez težav, vendar se je pri nekaterih MKV posnetkih zapletlo. Zlasti pri testnih, kjer je vgrajeni procesor začel povzročati težave že pri razmeroma nizkih bitnih gostotah zapisa. Pri nekaterih posnetkih nam je sporočil napako v združljivosti z zvočnim zapisom v filmi in tako naprej. Skratka, želeli bi si bolj zanesljivo delovanje. Pa tudi podporo podnapisom s šumniki. Za povrh je treba podnapise pri vsakem posnetku ročno vključevati prek posebnega menuja, to pa je prav tako zamudno.

Preizkusili smo tudi snemalnik, ki je shranjeval podatke na vgrajeni 500 GB disk. Mimogrede, vgrajeni disk je precej bolj hrupen od drugih izdelkov, najbrž zaradi hlajenja, vendar je tu že skoraj moteče. Snemalnik v celoti deluje, kot bi pričakovali, podpira pa tudi funkcijo predvajanja z zakasnitvijo (time-shift). Malo pa celoti zamerimo, da odzivnost snemalnika ni med najhitrejšimi, pa še seznam posnetkov ni preveč pregleden. Vsekakor tudi tu velja, da imajo namenski video rekorderji, kar zadeva snemanje, nekaj prednosti.

Glede na vse vgrajene funkcije, se LaCie LaCinema uvršča v zgodnji del ponudbe in temu primerna je tudi nekoliko višja cena. Gre za izdelek, ki za razliko od številnih tekmecev ni zgolj nadgrajeni disk, temveč dobro premišljen predvajalnik in snemalnik s samosvojim in zanimivim vmesnikom. Škoda le, da ima nekaj preveč drobnih napakic ali nerodno izvedenih funkcij, sicer bi se lahko potegoval za sam vrh ponudbe ta hip. Vsekakor pa je to zanimiv izdelek za vse, ki iščejo več funkcij v eni sami napravi.

LaCie LaCinema Black MAX

Izdeluje: LaCie, www.lacie.com.

Prodaja: Domex, www.domex.si.

Cena: 469 EUR.

Za: Videz, vgrajen snemalnik in TV tuner, bogat nabor podprtih zapisov in funkcij.

Proti: Visoka cena, ni šumnikov.

NetGear EVA9150

Netgear EVA9150 4.jpg

Netgear EVA9150 1.jpg

Na prvem preizkusu večpredstavnih podaljškov pred približno letom dni je bil Netgearov predvajalnik EVA8000 (Digital Entertainer HD) najbrž najnaprednejši izdelek na testu, pa tudi na celotnem trgu v tistem obdobju. Zato so bila pričakovanja od njegovega naslednika EVA9150 (Digital Entertainer Elite) še toliko večja. Netgear je svoj izdelek izdatno izpopolnil, tako s strojne kot programske plati, tako da še naprej kroji vrh ponudbe.

Število izboljšav je precej veliko, čeprav bi to težko trdili pri prvem stiku s predvajalnikom. Ohišje je ob hitrem pogledu zelo podobno kot pri predhodniku, torej širine 43 cm kot pri komponentah Hi-Fi. Prednja stran je nekako dolgočasna, saj poleg tipke za vklop, senzorja za daljinec in enega vhoda USB 2.0 ne najdemo skoraj nič drugega. Verjetno bi veliko prednjo površino pri Netgearu lahko popestrili, toda videti je, da je vse podrejeno predvsem uporabnosti. Poudariti velja, da je ohišje narejeno iz zelo dobrih materialov, v dobršnem delu iz kovine, ne pa plastike, kot pri večini tekmecev.

Toda natančnejši pregled razkrije prvo veliko razliko glede na predhodnika - na sredini so dobro prikrita velika vrata, pod njimi pa vgrajen disk (v testnem primerku velikosti 500 GB). Pa ne kar kakršenkoli. Ta je vgrajen v posebno ohišje, ki omogoča hiter izklop z mehanizmom, kakršne najdemo pri strežnikih (hot plug). Škoda, da tak izmenljivi disk nima vgrajenega vmesnika USB, s katerim bi ga lahko preprosto priključili na računalnik. Taka vgradnja torej pride prav predvsem, če imamo dva taka predvajalnika ali pa več diskov. To pa najbrž ne bo prav pogosto.

Disk seveda uporabljamo za shranjevanje večpredstavnih vsebin, vendar ima pri delovanju predvajalnika še eno zelo pomembno vlogo. Disk namreč uporablja kot medpomnilnik pri predvajanju vsebin, ki so shranjeni v drugih domačih omrežnih virih (računalnikih) ali internetu. To je nadvse koristna funkcija, ki odpravlja vse dosedanje težave pri prekinjanju predvajanja posnetkov iz počasnejših virov. Netgear na začetku predvajanja preprosto prenese toliko vsebine vnaprej, da vse poteka brez prekinitev. Odlična lastnosti, ki bi jo morali uporabiti tudi tekmeci.

Zato predvajalnik brez težav, denimo, predvaja vse testne video posnetke tudi prek brezžične povezave, ki je pri modelu EVA9150 tipa 802.11n, torej najhitrejša ta hip. Seveda je tu tudi ožičeni omrežni vmesnik, na zadnji strani pa najdemo obširen, toda ne pretirano bogat nabor priključkov. Predvajalnik je, denimo, eden redkih, ki premore tudi izhod SCART, toda po drugi strani ima zadaj le en vhod USB in nobenega izhoda (ki pri velikosti naprave najbrž ni ravno nujen, saj je najbrž ne bomo prenašali). Nabor video in avdio izhodov pa je zgleden in pokriva vse potrebe.

Daljinec je eden boljših pri teh napravah. Čeprav ima silno veliko tipk, so dobro razporejene, jasno označene, celota pa deluje zanesljivo in odzivno. Morda si zasluži pripombo, da je nekoliko težek, saj vsebuje med drugim baterije AA, medtem ko drugi uporabljajo manjše. Lepo bi bilo tudi, ko bi bile tipke osvetljene, vendar to, resnici na ljubo, ne ponuja nihče od tekmecev.

Na programski strani je prav tako obilo novosti, čeprav tudi tu na prvi pogled najdemo že znano okolje in uporabniški vmesnik iz dosedanjega modela EVA 8000. Število menujev so še povečali, tako da je za nekatere izbire treba kar "telovaditi". Digital Entertainer Elite zna predvajati video posnetke, glasbo in fotografije, vse bolj pa tudi internetne vsebine. Že prejšnja generacija je poznala posnetke YouTube in internetne radijske postaje, zdaj pa pozna še fotografije Flickr. Integracijo z internetnimi storitvami so izboljšali, čeprav tekmeci na platformi NMT to počnejo še bolje.

Netgear EVA9150 blesti predvsem pri podpori različnim kodekom. Že doslej bogati zbirki so dodali še podporo zapisom H.264 in predvsem datotekam Matroska (MKV), seveda pa so tu tudi podpora drugim datotekam v visoki ločljivosti VMW, MPEG in MOV. Praktično povedano, vse, kar smo predvajalniku podstavili v preizkušnjo, je predvajal brez vsakršnih težav. Omeniti velja, da podpira celo predvajanje datotek z digitalno zaščito (VMW DRM) in slike DVD filmov, skupaj z vsemi podrobnostmi, kot so menuji in dodatne vsebine. Žal pri podnapisih zopet najdemo polovično rešitev - pri večini filmov so bile vidne črke š in ž, ne pa tudi č. Res pa je, da je mogoče pisave nastavljati.

Kakovost slike je zelo dobra v vseh primerih, čeprav po drugi strani ne boljša kot pri tekmecih. Netgear, denimo, navaja, da zna EVA9150 povečati ločljivost (upscale) fotografij in filmov v standardni ločljivosti prek vmesnika HDMI. To je sicer res, vendar v praksi nismo videli kake bistvene razlike glede na druge izdelke. Videti je, da so bili avtorji zelo osredotočeni na izboljšano podporo video posnetkom, tako da so preostali moduli ostali praktično nespremenjeni. Denimo predvajalnik glasbe, ki bi bil lahko za ta cenovni razred precej bolj dodelan.

Netgeat še vedno vztraja pri svojem lastnim programom, ki mora biti nameščen na računalnik, da lahko EVA9150 dostopa do vsebin v domačem omrežju. Drugje so med tem že začeli uporabljati funkcije strežnikov DLNA ali pa kar omrežnih souporabljenih diskov, kar je morda najbolj preprosto. Proizvajalec prav tako s privzeto nastavitvijo še vedno vztraja pri vnaprejšnjem pregledovanju in indeksiranju vsebin na drugih virih (denimo diskih USB), kar je nadvse časovno potratno pri že malo večji količini datotek, predvsem pa se izvaja pri vsakem zagonu predvajalnika, sicer ne vidimo novo dodanih datotek. K sreči je to možnost mogoče izključiti, oziroma uporabiti funkcijo za neposredni dostop, pa zaradi tega dostop do datotek ni nič počasnejši. Priporočamo. Če ste med srečneži, ki imajo več predvajalnikov Netgear v hiši, lahko računate še na funkcijo Follow Me, kjer lahko predvajanje v enem prostoru ustavimo in v drugem nadaljujemo.

EVA 9150 je torej pomemben korak naprej v primerjavi s predhodnikom EVA8000 predvsem na področjih, kjer so bile doslej najbolj izražene kritike. Toda tekmeci so med tem večino zaostanka nadoknadili in ponekod celo postavili nova merila. Kljub temu izdelek ostaja eden najbolj popolnih predvajalnikov na trgu, čeprav se to žal pozna tudi pri razmeroma visoki ceni.

Netgear EVA9150

Izdeluje: Netgear, www.netgear.com.

Prodaja: Domex, www.domex.si.

Cena: 579 EUR.

Za: Nabor funkcij in vmesnikov, izmenljiv disk, bogat nabor podrtih zapisov, kakovost izdelave.

Proti: Visoka cena, skromna podpora za glasbene zapise.

Plextor MediaX PX-MX1000L

Plextor je bil pred leti pojem za optične enote, predvsem zapisovalnike, toda v časih, ko je na tem področju bolj malo zaslužka, je potrebno ubrati nove smeri. Tako je nastal večpredstavni predvajalnik MX1000L, ki v sebi združuje predvajalnik z visoko ločljivostjo, 1 TB velik disk in, kar je posebnost med tovrstnimi napravami, snemalnik video posnetkov iz zunanjega vira. Lahko vi mu rekli tudi video rekorder, če ne bi imel podobo nekoliko napihnjenega zunanjega diska USB.

Prednjo stran naprave krasi gladka plošča, pod katero napol prosojno sijejo LED diode na površini, ki je sicer občutljiva na dotik. Vsekakor prijetno presenečenje, ki pa v celoti nima prav velikega učinka, saj bomo celoto uporabljali in sodili predvsem prek daljinskega upravljalnika. Če bi bil Plextorjev izdelek nekoliko bolj standardnih dimenzij (AV komponent) bi najbrž tovrstni grafična podoba imela povsem drugačen učinek. Testni model je imel omrežni vmesnik ethernet, vendar ni podpiral brezžičnega omrežja. Kdor želi tudi to funkcijo, si lahko omisli sorodni izdelek z oznako PX-MX1000WL.

Uporabniški vmesnik Plextorja je z eno besedo staromoden. Površino so razdelili na več oken, menujev in filmskih "trakov", ki pa v celoti na zaslonu jemljejo preveč prostora, tako da je za tisto, kar je najpomembneje, seznam in opis večpredstavnih vsebin, ostalo bolj malo prostora. Moti predvsem nekoliko počasen in zamuden način iskanja po imenikih in vsebini v njih, kar se ne dogaja na enem mestu. Imeniki so v seznamu imenikov, datoteke pa v nato v "filmskem traku".

Zdi se, da so Plextorju na napravo gledajo predvsem kot na snemalnik video posnetkov, saj je predvajalniški del bolj skromen, kar se kaže tako v možnostih nastavitev kot v podprtih zapisih. Na menuju, denimo, sploh ne moremo nastaviti ločljivost izhoda HDMI, vse se nastavi napol samodejno. Za tiste, ki želijo imeti popoln nadzor to vsekakor ni dovolj. Poleg tega pokaže, da ima Plextorejv izdelek podprtih precej manj zapisov kot tekmeci. Podpira posnetke MPEG2 in Xvid (tudi v visoki ločljivosti), vendar zato manjkata podpora denimo za posnetke MKV in celo MOV (Quicktime). Podobno je tudi pri glasbi in slikovnem gradivu. Predvajalnik je pravilno naložil posnetke DVD kot skupek vsebin (delujoči menuji, dodatne funkcije) in ne zgolj kot posamezne datoteke, kar je pohvalno.

Prav tako velja pohvaliti zmožnosti snemanja video posnetkov, ki jih lahko zajemamo prek priključka SCART, kompozitnega vhoda, zelo prav pa pride tudi vhod DV (firewire), s katerim lahko presnamemo posnetke iz domače video kamere. Postopek snemanja je preprost, čeprav morda ne tako dodelan kot pri specializiranih video rekorderjih. Kljub temu je ta funkcija dobrodošla, saj lahko Plextor nadomesti več naprav hkrati.

Daljinski upravljavec je preprost, a kakovosten. Na njem najdemo zelo veliko tipk, pač zato, ker mora krmiliti tudi vgrajeni video rekorder. Nekatere tipke so nelogično razporejene, recimo tiste za hitro premikanje naprej in nazaj, ki so preveč daleč od tipk za predvajanje in pavzo. To nas vselej prisili, da pogledamo na daljinec, ko hočemo opraviti izbiro. Utrujajoče.

Plextorejev večpredstavni podaljšek je torej hibrid med različnimi funkcijami in tehnologijami. Po potrebi opravlja nalogo zunanjega diska, predvajalnika in video rekorderja. Morda tudi zaradi tega na nobenem področju ne blesti prav posebej. Predvsem bi si želeli prijaznejši uporabniški vmesnik in boljšo podporo različnim zapisom.

Plextor MediaX PX-MX1000L

Izdeluje: Plextor, www.plextor.com.

Prodaja: PC H.and, www.pchand.si.

Cena: 329,47 EUR.

Za: Vgrajen snemalnik, bogat nabor vmesnikov.

Proti: Staromoden uporabniški vmesnik, okrnjena podpora različnim zapisom.

Popcorn Hour A-110, HDX 1000 in eGreat EG-M31C

Največje presenečenje v zadnjem letu so nedvomno predvajalniki na platformi NMT (Network Media Tank), ki jih razvoja podjetje Syabas Technology. Na tokratnem preizkusu smo imeli kar tri različne izdelke treh znamk, ki so funkcionalno skoraj enaki, razlikujejo se le po obliki, nekaterih priključkih in velikosti diska.

Enega ponuja tudi samo izvirno podjetje Syabas, tržijo pa ga pod tržno znamko Popcorn Hour. Po svetu je precej razširjen tudi predvajalnik HDX 1000, ki zmore celo kako funkcijo več, malo manj znani pa so predvajalniki eGreat EG-M31C, ki so med trojico tudi najcenejši. Preizkusili smo jih v precej različnih konfiguracijah diskov. Popcorn Hour je imel disk, velik 320 GB, HDX 1 TB, eGreat pa je bil v osnovi brez diska, vendar smo ga zaradi primerljivosti opremili s svojim 750 GB diskom. Izdelovalec namreč dovoljuje, da si uporabniki sami menjajo in po potrebi dogradijo diske. Namestitev novega diska je preprosta in hitra.

Recept je pravzaprav preprost. Vzemite dovolj zmogljivo strojno opremo (ključni del prispeva izdelovalec strojnega dekoderja/pospeševalnika Sigma Designs SMP8635), nanjo namestite Linux, nanj postavite specializiran uporabniški vmesnik in vse skupaj pustite odprto za ideje drugih. Uspeh ne more izostati. Zato najbrž ni čudno, da so predvajalniki s platformo NMT precejšnja prodajna uspešnica.

Popcorn Hour je nekako vzornik, če ne drugega, ker je bil prvi. Ohišje je podolgovato, kovinsko in omogoča povrh vsega preprost dostop do notranjosti. Če odvijemo (lahko tudi brez orodja) štiri vijake na vrhu, se nam namreč razkrije prostor z zelo malo elektronike in večino prostornine namenjene disku. HDX in eGreat sta v primerjavi s tem precej ožja in višja, od dvojice pa je na videz nekoliko prijetnejši prav HDX.

Kar zadeva vmesnike, je nabor skoraj popoln. Za priključitev na televizor imamo na voljo kompozitni, komponentni in HDMI izhod (slednji podpira različico 1.3a). Le Popcorn Hour ima vgrajen tudi priključek S-Video, a to ni odločilno. Zvok je lahko stereo ali prostorski (optični izhod). Predvajalniki se razlikujejo po številu vmesnikov USB. Medtem ko ima Popcorn Hour kar tri (od tega dva spredaj), imata HDX in eGreat le dva, in to zadaj. Omeniti velja, da imajo vsi trije izhod USB, s katerim lahko predvajalnik priključimo na računalnik, vmesnik USB pa bomo porabili tudi tedaj, ko želimo brezžični vmesnik, saj je ta vselej na voljo kot doplačilo in zunanja enota/ključek USB. Koristno je, da se predvajalniki NMT v omrežju obnašajo kot strežniki NAS (Samba strežnik), če pa nanje priključimo zunanje USB diske/ključe, jih lahko dosežemo tudi iz drugih računalnikov. HDX 1000 se v primerjavi s tekmecema razlikuje še v eni podrobnosti - na prednji strani ima vgrajen bralnik za pomnilniške kartice SD/SDHC, MMC in Memory Stick, kar utegne komu odtehtati pri odločitvi za nakup.

Pohvaliti velja daljinec, ki je najbrž najbolj dodelan med takimi predvajalniki ta hip. Najbolj podoben "Hi-Fi" daljincem uglednih znamk, iz na otip kakovostne plastike in z lepimi tipkami. Moti le to, da tipke zavajajo, kljub temu da so iz polprozorne gume, niso zadaj osvetljene, kar bi bilo še kako koristno.

Uporabniški vmesnik je dokaj razumljiv in to odtehta dejstvo, da tiskanih navodil s predvajalniki skoraj ni. Če potrebujemo več informacij, si bomo morali prebrati spletne forume. Čeprav se uporabniški vmesnik ne more meriti z najbolj dodelanimi, kot je vmesnik predvajalnika Apple TV, se oddolži s prilagodljivostjo in odzivnostjo. Komur osnovni ni všeč, se lahko odloči za eno od številnih alternativ, ki so jih razvili avtorji v skupnosti. Od praktično vseh drugih izdelkov ga loči to, da je na voljo v slovenščini. Povrh vsega predvajalniki NMT nimajo nobenih težav s podnapisi, kar je velik plus za to skupino izdelkov. Dostop do vsebin na zunanjih diskih je takojšen, domači strežnik DLNA je našel v trenutku, iščemo lahko tudi po omrežnih diskih računalnikov (mimo DLNA). Konfiguracija omrežja je samodejna, deluje že "prvič".

Kar zadeva kodeke, lahko pravzaprav hitro končamo. Vsi trije predvajalniki podpirajo najbrž vse. Brez težav, denimo, predvaja posnetke v visoki ločljivosti Matroska (MKV), posnetke digitalnih kamer (AVCHD), zvočne zapise brez izgube (FLAC). Predvajamo lahko slike DVDjev (VIDEO_TS) in celo posnetke v datotekah ISO. O bolj standardnih, kot so DiVX, Xvid, MOV, WMV, ne bomo niti izgubljali besed. Najbrž ni treba posebej poudarjati, da so podprte vse ločljivosti do 1080p. Če kaj ni podprto, pišite na forum in na rezultat ne bo treba čakati dolgo. Težave morda lahko povzročijo vsebine z digitalno zaščito (DRM). Kar zadeva same zmogljivosti strojne platforme, lahko zagotovimo, da predvajalniki prežvečijo prav vse posnetke, tudi take, ki imajo hitrost pretoka podatkov 42 Mb/s (pri katerih sicer počepne celo računalnik s štirijedrnim procesorjem). Omejitev je le vir, iz katerega predvajamo. Če je to naprava USB ali omrežni vir, bodo še pravilno predvajani posnetki s pasovno širino nekje do 36 Mb/s, od tu naprej pa priporočamo, da jih spravimo na krajevni disk predvajalnika. Ne smemo tudi pozabiti, da znajo predvajalniki NMT predvajati cel kup spletnih vsebin, kjer jim ni para.

Na koncu bi se pravzaprav težko odločili, kateremu od treh predvajalnikov bi dali prednost, saj se obnašajo do pičice enako. Morda lahko odtehta oblika, pri čemer prednjačita Popcorn Hour in HDX, nabor vmesnikov ali pa cena, kjer je najcenejši eGreat. Ne glede na izbor pa lahko računamo na zanesljiv in nadgradljiv predvajalnik, ki deluje vselej po pričakovanjih, s tem pa zagotovo opraviči naložbo.

Popcorn Hour A-110

Izdeluje: Syabas Technology, www.popcornhour.com.

Prodaja: Xenon Forte, www.xenon-forte.si.

Cena: 329 EUR.

Za: Podpora številnim standardom, odzivnost, razširljivost, podpora spletnim storitvam, aplikacije, daljinski upravljavec, vmesnik v slovenščini.

Proti: Odsotnost pravih navodil, daljinec nima osvetljenih tipk.

HDX 1000

Izdeluje: HD Digital Technology, www.hdx1080.com.

Prodaja: Archus, www.archus.si.

Cena: 399 EUR.

Za: Bralnik za pomnilniške kartice, podpora številnim standardom, odzivnost, razširljivost, podpora spletnim storitvam, aplikacije, daljinski upravljavec, vmesnik v slovenščini..

Proti: Odsotnost pravih navodil, daljinec nima osvetljenih tipk.

eGreat EG-M31C

Izdeluje: Egreat, www.egreathd.com.

Prodaja: Izid, www.izishop.net.

Cena: 179 EUR.

Za: Cena (brez diska). podpora številnim standardom, odzivnost, razširljivost, podpora spletnim storitvam, aplikacije, daljinski upravljavec, vmesnik v slovenščini.

Proti: Odsotnost pravih navodil, daljinec nima osvetljenih tipk.

Verbatim Media Station Pro in Freecom Network Media Player 450 WLAN

Verbatim Media Station Pro in Freecom Media Player 450 WLAN sta še en primer izdelkov, ki so navzven nekoliko različni, po vsebini in delovanju pa praktično enaki. Verbatim je večini najbrž znan predvsem po svojih optičnih nosilcih, ki jih že vrsto let najdemo v domala vseh domačih trgovinah. Le manjšini pa je znano, da se je podjetje že pred nekaj leti podalo tudi na področje zunanjih diskov, od nedavna povrh vsega med take, ki združujejo tudi večpredstavne predvajalnike. Podobno pot so ubrali tudi v Freecomu Oba modela imata vgrajen 500 GB disk in podporo predvajanju video posnetkov v visoki ločljivosti. Če smo čisto pošteni, se oboji niso prav dosti trudili z lastnim razvojem, temveč so pod lastno znamko predstavili kar izdelek korejskega podjetja AL Tech.

Oba predvajalnika sta tudi navzven videti predvsem kot zunanja disk USB, morda opremljen z nekaj več tipkami, diodami LED in priključki. Oblikovno sta nekoliko različna, Verbatim je bolj ovalen in črne barve, Freecom oglat in srebrn, vendar sta število in pomen tipk enaka. Na zadnji strani je nabor priključkov razmeroma bogat in med obema izdelkoma nekoliko različen. Tu je žični omrežni vmesnik, priključek za anteno brezžičnega vmesnika, dva vhoda in en izhod USB, optični ter koaksialni zvočni izhod in niz možnosti za video povezavo. Kompozitni in komponentni uporabljata pri Verbatimu posebne priključke (ustrezni kabli so priloženi), medtem ko so pri Freecomu standardni. Najbolj zanimiv je seveda vmesnik HDMI. Celoto lahko torej uporabljamo kot zunanji disk USB ali pa omrežni predvajalnik.

Predvajalnika se zbudita dokaj hitro, ponudita pa nam precej samosvoj uporabniški vmesnik, ki je sicer dokaj razumljiv in predvsem nadvse odziven, a zastarelega videza. To še posebej velja za menu za nastavitev sistema, ki ima grde in nazobčene črke, tudi kadar imamo nastavljeno visoko ločljivost. Grdo. Izdelovalec sicer navaja, da je mogoče uporabniški vmesnik zamenjati z lastnimi ovojnicami (skini), vendar priloženih ni, v internetu pa jih nismo našli.

Verbatim in Freecom imata dokaj bogato podporo različnim večpredstavnim zapisom, video posnetke pa znata predvajati tako v zapisih AVI, MOV, MPEG2, MPEG4 in XVID. Brez težav smo predvajali posnetke MPEG2, MOV in WMV v visoki ločljivosti, žal se ustavi tam, kjer bi si najbolj želeli - ni podpore zapisu Matroska (MKV) ali AVCHD. Tudi pri zvoku smo pokriti predvsem pri najpogostejših zapisih (MP3, WMA, WAV, OGG), odsotni pa so FLAC in AAC. Predvajamo lahko seveda tudi fotografije.

Na daljinec, ki je priložen, lahko gledamo z dveh zornih kotov. Ergonomsko je zanič, še najbolj spominja na kak izdelek iz sedemdesetih let. Na majhni površini se kar gnetejo majhni gumbki, ki so povrh malo raztreseni tu in tam. V pohvalo pa velja povedati, da sta predvajalnika na ukaze iz daljinca zelo odzivna, pa tudi občutek pri tipkanju ni slab. Le zakaj ne morejo to združiti še s prijetno in pregledno obliko? Da bi bila zmeda popolna, se celota obnaša dokaj nekonsistenetno - enkrat izbiramo s smernimi tipkami, drugič s tipkama OK in STOP. Najbolj nam je bil všeč dialog "press enter for input: press return for finish". Seveda bomo tipke s tem imenom zaman iskali na daljincu.

Pri uporabi bo najlaže, če večpredstavne vsebine prekopirate kar na interni disk. Možnost imamo tudi dostopati do omrežnih virov v domačem računalniku, vendar nam izdelovalec svetuje, da izključimo vgrajeni požarni zid v računalniku, dostopamo pa lahko samo prek računa "gost", ki mora imeti pravice do branja. To pa je vsekakor veliko varnostno tveganje, če imamo računalnik hkrati priključen v internet. Le zakaj avtorji niso predvideli, da v predvajalnik vpišemo ime računa in geslo, ki bi omogočalo bolj varen priklop? Priključimo se tudi na strežnik FTP ali NFS, žal pa ne moremo iz računalnika uporabljati notranjega diska v predvajalniku. Konkurenca to omogoča in ta zmožnost je še kako priročna.

Pri predvajanju smo zasledili nekaj težav pri najzahtevnejših video posnetkih, kjer je vgrajeni procesor "počepnil", ne glede na to, kje je bila shranjena datoteka. Zanimivo, da smo pri nekaterih posnetkih imeli tudi težave z zvokom. Video je bil skoraj vedno brezhiben, zvok pa je prekinjalo. Najboljša slika je seveda prek vmesnika HDMI, vendar je zaradi omejitev dekoderja bolj zrnata kot drugod. Podnapisi pri filmih so podprti, žal brez šumnikov. Predvajalnik ima vgrajenih tudi nekaj dodatnih funkcij, kot je spremljanje internetnih radijskih postaj prek servisa Shoutcast.

Verbatimov in Freecomov predvajalnik je torej nekje na pol poti. Potencial je vsekakor večji, kot ga kaže ta hip, šepa predvsem v podrobnostih, ki jih konkurenca podpira brez težav. Videti je, da so želeli predvsem disk z dodatnimi funkcijami. Žal je kot tak nekoliko drag, zlasti če pogledamo neposredne tekmece.

Verbatim Media Station Pro

Izdeluje: Verbatim, www.verbatim.com.

Prodaja: Verbatim.

Cena: 260 EUR.

Za: Cena, nabor vmesnikov.

Proti: Staromoden uporabniški vmesnik, okrnjen nabor podprtih zapisov.

Freecom Network Media Player 450 WLAN

Izdeluje: Freecom, www.freecom.com.

Prodaja: Comtron, www.comshop.si.

Cena: 202,80 EUR.

Za: Cena, nabor vmesnikov.

Proti: Staromoden uporabniški vmesnik, okrnjen nabor podprtih zapisov.

WD TV

Med izdelovalci diskov, ki so se lotili večpredstavnosti, se je znašel tudi eden največjih ponudnikov - Western Digital. Toda njihov WD TV je med vsemi testnimi izdelki kar precejšen posebnež. Manjka mu namreč kakršenkoli omrežni vmesnik, tako ožičeni kot brezžični. Namesto tega WD TV, kot se imenuje izdelek, omogoča zgolj predvajanje večpredstavnih posnetkov iz priključenih naprav USB. Na neki način razumljivo, saj večino teh datotek hranimo na pomnilniških napravah USB, pa kljub temu kar precejšnja omejitev, če bi želeli predvajati podatke neposredno iz računalnikov. Namesto tega moramo podatke najprej zapisati na napravo USB, jo odnesti do predvajalnika in šele tedaj smo pripravljeni za delo.

Najbrž zato ne preseneča, da je WD TV sila preprosta naprava. Za povrh tudi zelo majhna, saj je celota videti prej kot kak USB razdelilnik kakor kot večpredstavni predvajalnik. V primerjavi z drugim najmanjšim na testu je bil volumen skoraj dvakrat manjši. Seveda se to nekje pozna; v tem primeru gre za precej omejen nabor priključkov. Na voljo je le en vhod USB, k sreči pa so se odločili za izhod HDMI. Edina alternativa temu je kompozitni video izhod. Tu sta še optični digitalni in analogni stereo priključek. Na prednji strani je prostora le za nekaj diod LED, ki pa so skoraj preveč svetleče.

Majhen pa ni samo predvajalnik, temveč tudi priloženi daljinec, ki ima razmeroma malo tipk, vendar so pametno razporejene, jasno označene in pri praktični rabi zelo odzivne. Kot tak bi lahko bil zgled drugim izdelkom s tega področja.

Uporabniški vmesnik je preprost, a lepo oblikovan in z logično razporeditvijo posameznih funkcij. Na največjo težavo smo naleteli, ko smo prek WD TV skušali indeksirati večpredstavne vsebine na zunanjem disku velikosti 1 TB, kjer je bilo za približno polovico tega prostora različnih posnetkov, glasbe, videa in slik. Pregledovanje diska je trajalo več kot uro, kar je povsem nesprejemljivo, predvsem zato, ker WD TV to stori vsakič, ko ga prižgemo. Za povrh posnetke na koncu prikaže po abecednem redu in ne po mapah, kot bi pričakovali. Popolnoma neuporabno. K sreči je v nastavitvah tudi alternativna možnost, ki pa prav tako ni brez težav. Do datotek sicer lahko pridemo neposredno, brez predhodnega iskanja, vendar zaradi obilice gradiva nekaterih posnetkov sploh ni prikazal. Svetujemo torej predvsem vire, kjer ni dosti posnetkov,

Če smo imeli kar nekaj preglavic pri pripravi indeksa datotek, nas je WD TV prijetno presenetil s kakovostjo prikaza video posnetkov. Zagon predvajalnika je hiter, kakovost slike zelo dobra. Brez težav smo predvajali posnetke MKV, pa tudi AVI, MOV in WMV v visoki ločljivosti. Težave smo imeli samo pri posnetkih WMV, kjer smo v nekaterih primerih ostali brez zvoka. Grajo pa zasluži podpora šumnikom v podnapisih. Oziroma njena odsotnost, ki se za povrh kaže na precej nenavaden način. Predvajalnik besede s šumnikom preprosto ne izpiše in to je še bolj moteče kot pri nekaterih drugih izdelkih, kjer je nepravilno prikazan samo posamezen znak. Zato pa ima WD TV nekaj posrečenih funkcij, kot je seznam nazadnje gledanih/poslušanih posnetkov in celo koledar, kdaj je bilo kaj gledano.

Kot rečeno, zaradi odsotnosti omrežnega vmesnika WD TV pravzaprav sodi skoraj v neko drugo ligo kakor drugi izdelki na tem preizkusu. Uporabnost je precej manjša, pa tudi nerodno vedno vnovično indeksiranje vsebin na velikih zunanjih diskih utegne marsikoga zmotiti. Toda če zunanji disk že imamo in želimo zgolj predvajalnik posnetkov na televizorju, je WD TV morda ena boljših, pa tudi najcenejših možnosti. Kljub temu verjetno ne bo imel preveč posnemovalcev, prihodnost je v omrežnih povezavah.

WD TV

Izdeluje: Western Digital, www.wdc.com.

Prodaja: Avtera, www. avtera.si.

Cena: 105,84 EUR.

Za: Cena, Preprost uporabniški vmesnik, kakovost daljinca, podprti zapisi.

Proti: Nima vgrajenih omrežnih vmesnikov, počasno pregledovanje vsebin na diskih, odsotnost šumnikov.

Korak v pravo smer

Leto dni za prvim preizkusom večpredstavnih predvajalnikov lahko opazimo zelo velik napredek, ki so ga bile deležne te naprave v tako kratkem obdobju. Praktično vsi po vrsti podpirajo video v visoki ločljivosti, vse boljša je podpora različnim zapisom. Predvajalniki so večinoma dobili krajevni pomnilniški prostor, hkrati so se znižale cene. Vsekakor korak v pravo smer razvoja, kjer prevzemajo vlogo digitalnega večpredstavnega centra v domačem okolju.

Toda s tem je prostora za izboljšave še precej. Zlasti, kar zadeva uporabniške vmesnike, ki večinoma zaostajajo za najboljšimi dosežki na tem področju. Apple TV, pa tudi kak HTPC program za osebne računalnike bi vsekakor lahko bili za zgled izdelovalcem naprav. Prav tako ne razumemo, zakaj izdelovalci teh podaljškov še naprej vztrajajo pri nenavadnih oblikah, zlasti ko gre za zunanje diske z nekaj dodatne elektronike. Zakaj se ne bi zgledovali po izdelovalcih zabavne elektronike, saj gre vendar za zelo sorodne naprave, mar ne?

Toda še je upanje. Zlasti predvajalniki, ki temeljijo na platformi NMT, kažejo na to, da so ponekod dojeli pomen nadgradljivosti teh naprav. Prav podpora novim zapisom in dodajanje novih funkcij sta tisto, kar lahko opraviči naložbo v teh hitro se spreminjajočih časih. Prav tako gre pozdraviti, da so mnogi dojeli pomen tega, da so podnapisi in celo sam uporabniški vmesnik v slovenščini. Koliko izdelkov s področja zabavne elektronike se lahko pohvali s tem?

Lani smo uganili, da bodo ti izdelki že v naslednji generaciji dobili krajevne diske in to se je zgodilo v večini primerov. Letos pa postaja več kot očitno, da se bodo v prihodnje ti predvajalniki zlili v eno celoto s televizorji, pa čeprav takimi iz višjega cenovnega razreda. Danes že ima domala vsak izdelovalec v ponudbi vsaj en model TV, ki zna predvajati večpredstavne vsebine (tudi video) iz domačega računalnika oziroma internetnih storitev. Toda večinoma je podpora različnim zapisom (da o podnapisih niti ne govorimo) zelo, zelo skromna. Težko je, denimo, pričakovati, da bi se izdelovalci odločili pokriti vse to, kar znajo zunanji podaljški.

Na neki način je prav tudi tako. Morda pa ni smisel, da imamo vselej vsa jajca v enem gnezdu (vse združeno v eni sami napravi). Razvoj bo vedno kmalu po nakupu naredil korak naprej, tako da lahko posamezna, še zlasti draga naprava, hitro zastari. Z večpredstavnim podaljškom ji preprosto podaljšamo uporabno življenjsko vlogo, ne da bi morali pri tem zapraviti kup denarja. Še več, pričakujemo lahko, da bodo funkcije današnjih podaljškov s časom prevzele mobilne prenosne naprave, ki bodo lahko stregle in prikazovale vsebino na domačem televizorju ali pa manjšem zaslonu, ko smo na poti.

V prihodnje lahko pričakujemo, da bodo današnji podaljški vse bolj postali terminali za spletne storitve. Pa ne samo YouTube, Flickr in podobne, temveč tudi za elektronsko pošto, elektronske zemljevide, morda interaktivne igre. Smer je jasna - vse manj bomo vsebine imeli in hranili lokalno, vse bolj bomo dostopali do funkcij neposredno iz omrežja. Tu pa je še silno veliko prostora za razvoj in sveže zamisli.