Podaljški za uporabnost
Sodobni prenosni računalnik in tablice so čedalje zmogljivejši, a obenem imajo vse manj vmesnikov za zunanje naprave. Če želimo nanje priključiti vsakdanje naprave, kot so monitor, miška in tipkovnica, smo lahko hitro v zagati. K sreči lahko to elegantno rešimo s priklopnimi postajami, ki zmorejo več, kot bi pričakovali.
Živimo v časih, ko si lahko za vsak scenarij rabe omislimo za ta namen najboljšo napravo. Za telefoniranje in internetne storitve kjerkoli seveda uporabimo telefon. Za malo več branja izberemo tablico. Za resno delo, ki vključuje tipkanje, nam je v pomoč prenosnik. Če pa to ni dovolj, posežemo po namiznem računalniku.
To v resnici počne ali si to želi le majhen delež uporabnikov tovrstnih naprav. Upam si trditi, da velika večina uporablja le napravo ali dve. Večina telefon in prenosnik.
Če se omejimo na prenosnike, v zadnjih letih opažamo, da imajo ti v boljših izvedbah vse manj vmesnikov. Pri tankih in elegantnih modelih je sprava izginil vmesnik ethernet, ponekod celo izhod HDMI, število vmesnikov USB se vztrajno krči, da lahko proizvajalci z naslednjo generacijo odškrnejo še kak milimeter ali gram pri novem modelu.
Lep primer tega je zadnjih nekaj generacij prenosnikov Apple MacBook Air, ki imajo zgolj dvoje vrat USB 4/Thunderbolt, kar hitro postane premalo. Sploh zato, ker so ena potrebna za napajanje. Če torej nanj priklopimo napajalnik in miško, bo že zmanjkalo vtičnic za slušalke ali zunanji disk.
MacBook Air še zdaleč ni osamljen primer, podoben scenarij najdemo tudi pri številnih tankih prenosnikih z okoljem Windows. To seveda velja tudi za vse tablice, kjer jih ima večina le ena vrata USB in jih ne moremo priklopiti praktično nikamor brez dodatnih vmesnikov. Še več, ta omejitev velja tudi za nekatere namizne računalnike, denimo priljubljeni Apple Mac Mini, ali pa mini računalnike PC.
Alternative za priklop zunanjih naprav
Glavni razlog, da so proizvajalci začeli zmanjševat število vmesnikov v prenosnikih, je statistika rabe. Skozi čas so z raziskavami ugotovili, da večina ljudi na prenosnike ne priklaplja ničesar. Če se je izkazalo, da neki vmesnik uporablja le malo uporabnikov, so ga v naslednji generaciji izdelka preprosto odstranili, kar pomeni prihranek pri teži in velikosti naprave, predvsem pa stroških izdelka.
Drugi razlog je ta, da so številne ožičene povezave z zunanjimi napravami nadomestile brezžične povezave (bluetooth, Wi-Fi in NFC). To zagotovo velja za omrežne povezave, lahko pa tudi miške, tiskalnike in celo monitorje. Toda ožičene povezave še vedno nudijo večjo prepustnost, kakovostnejše delovanje in nenazadnje preprostejšo povezljivost. Uparjanje z brezžičnimi napravami tudi v letu 2023 še vedno povzroča sive lase, ne glede na izkušenost uporabnika.
Priklopne postaje so danes majhne in prenosljive, a omogočajo priključitev številnih perifernih naprav.
Težava nastane, ko število naprav, ki jih želimo uporabiti, naraste. V preprostejših scenarijih je dovolj, da si za nekaj evrov privoščimo USB hub, ki običajno ponuja prostor za dve periferni napravi ali več (vse tja do osem). Toda te morajo imeti USB-vmesnike. Kaj pa naredimo z zunanjimi monitorji?
Tu imajo prednost priklopne postaje. Še posebej v scenariju, ko želimo prenosnik (ali tablico) z enim vklopom kabla spremeniti v domači »namizni« računalnik s tipkovnico, z miško, s tiskalnikom, z zvočniki, s slušalkami, z videokamero, omrežno povezavo, zunanjim diskom in zunanjim monitorjem (enim ali več). Prav pride tudi ločen (fiksni) napajalnik za vso periferijo, da nam ga ni treba vedno jemati iz torbe (ali pa, da ga nehote ne pustimo doma ali v službi).
Točno ta scenarij rabe je postal zelo aktualen ob še nedavno preživeti pandemiji in ostaja v rabi v časih, ko se je v družbi uveljavilo hibridno delo. Pri tovrstni rabi vselej znova uporabnikom prenosnikov svetujem, da si omislijo zunanjo miško in tipkovnico predvsem pa monitor (zaradi ergonomije in zdravja), namesto da ure trpijo s tistim, kar je vgrajeno v prenosnik.
Lastniške in generične priklopne postaje
Priklopne postaje niso nova pogruntavščina, poznamo jih že toliko časa, kolikor obstajajo prenosniki. Pred mnogimi leti smo jih srečevali le v pisarnah, kjer so omogočale priklop prenosnika na službeno okolje, toda sčasoma se je uporaba močno razširila tudi v domače okolje.
Priklopne postaje so v zadnjih letih postale bolj univerzalne. Še pred desetimi leti je velika večina priklopnih postaj uporabljala za povezavo lastniške vtičnice in mehanizme za hiter priklop, ki so imeli nekaj prednosti, a veliko slabosti. Prenos je bila velika hitrost prenosa podatkov, ki jih tedanji standardni vmesniki (USB) niso omogočali. Največja slabost je bila krhkost teh vmesnikov, ki so se radi kvarili in zlahka poškodovali.
Priklopna postaja kot zunanji disk
Čeprav priklopne postaje uporabljamo predvsem za povezovanje periferije, kot so miške, tipkovnice in monitorji, se nam je zdela zanimiva možnost, da obstajajo modeli, ki jih z moduli NVMe spremenimo v zunanje diske. Tudi zato, ker so v teh časih na voljo visokozmogljivi tovrstni moduli po relativno nizkih cenah.
Postaje Orico in Linq omogočajo vgradnjo pomnilniških enot NVMe.
Toda kako se celota obnese, ko tako hiter pomnilniški modul na računalnik priključimo prek vmesnika USB ali v najboljšem primeru Thunderbolta? Vprašanje je bilo tudi, kako hiter NMVe naj sploh izberemo, da ne bomo trčili ob zgornjo mejo hitrosti prenosa podatkov.
In nenazadnje, kako se tako priključen »zunanji disk« odreže v primerjami s pomnilniškimi enotami, ki so danes vgrajene v prenosnike in druge naprave. Tu smo predvsem želeli odgovor na dilemo, ali je vredno kupiti zunanjo pomnilniško enoto za računalnike Apple s pregovorno dragimi pomnilniškimi moduli, ki za nameček niso nadgradljivi.
Na voljo smo imeli dve različni postaji (Linq Pro Studio in Orico CDH-9N) in dva različna pomnilniška modula NVMe družbe Lexar, oba velikosti 1 TB. Model NM620 podpira vmesnik PCIe Gen3x4, kar omogoča prenose s hitrostmi do 3.500 MB/s in stane približno 54 evrov. Zmogljivejši model NM800 PRO podpira vmesnik PCIe Gen4x4, kar omogoča prenose s hitrostmi do 7.500 MB/s in stane približno 76 evrov.
Oba modula smo preizkusili izmenično v obeh priklopnih postajah, te pa smo primerjali s prenosniki Apple Macbook Air M1, Macbook Pro M2 in delovno postajo Lenovo ThinkPad P53. Že pred testom smo domnevali, da bo NM800 PRO verjetno prehiter, saj je namenjen predvsem najzmogljivejšim namiznim računalnikom z PCI Gen4x4. Test je pokazal, da njegova hitrost ni prišla do izraza niti tedaj, ko smo ga priklopili kot drugi disk v ThinkPad P53, ki pa podpira le vodilo PCI Gen 3x4.
Kljub temu so bili rezultati nekoliko presenetljivi. Prva ugotovitev je, da razlike med obema postajama na testu v izmenični kombinaciji med obema moduloma Lexar pravzaprav ni. V vseh primerih smo trčili na največjo hitrost prenosa, ki se je gibala med 1,5 in 1,7 Gb/s, tako pri branju koz zapisovanju podatkov. To pomeni, da je že cenejši NVMe povsem dovolj, če ga uporabljamo v scenariju prek vmesnika USB.
Presenečenje pa je bilo, ko smo te hitrosti primerjali s testi vgrajenih pomnilniških enot v prenosnikih. Pri Macbook Air je notranji pomnilnik precej počasnejši od zunanjega! Notranja enota velikosti 256 GB zmore prenose komaj 986 MB/s (branje) oziroma okoli 390 MB/s (pisanje), izmerjeno s testom Atto Disk Benchmark. Kopiranje 2 GB velikega filma je to samo še potrdilo. Pri testu s prenosnikom Macbook Pro je bil notranji disk velikosti 1 TB precej hitrejši, a še vedno je modul v priklopni postaji nudil hitrejše zapisovanje.
Vgrajena enota v prenosnik Lenovo ThinkPad P63 se je izkazala za hitrejšo, saj smo z njo zabeležili pisanje s hitrostjo 1,65 GB/s in branje s hitrostjo 2,98 GB/s, toda ko smo v sosednjo režo vstavili (novejši) Lexar NM620, so hitrosti poskočile na 2,97 Gb/s in 3,20 GB/s. Torej tudi od profesionalne delovne postaje, resda stari dve leti, ne gre pričakovati hitrostnih presežkov.
Končna ugotovitev je, da proizvajalci v prenosnike vgrajujejo razmeroma nekakovostne pomnilniške enote. To tudi pomeni, da lahko z dodatnimi moduli, četudi s priklopnimi postajami, dosežemo povsem primerljive hitrosti in pri taki izbiri v večini primerov ne bomo oškodovani. Hiter izračun kaže, da bomo za priklopno postajo in modul NVMe odšteli manj denarja, kot bi doplačali za večji pomnilniški prostor pri nakupu računalnika, kar še posebej velja za Apple.
S prihodom vmesnikom USB 3.x in 4.x ter Thunderbolt (Lightning v primeru družbe Apple) so tovrstni vmesniki začeli podpirati zelo velike hitrosti prenosa, tudi za tako podatkovno potratne zadeve, kot je digitalna povezava z monitorji. Današnji najhitrejši vmesniki zlahka podpirajo povezavo dveh monitorjev ločljivosti HD ali celo 4K, ob tem pa še množice »počasnih naprav«, kot so miške in tipkovnice.
To spremembo so sprejeli tudi sami proizvajalci prenosnikov. Danes tudi taka imena, kot so Lenovo, HP, Dell in Asus, ponujajo le priklopne postaje, ki omogočajo povezavo prek standardnih vrat USB/Thunderbolt. V primeru družbe Apple pa proizvajalec tovrstnih postaj nima. Če želimo tovrstno strategijo povezavo zunanjih naprav, moramo v vsakem primeru poseči po ponudbi neodvisnih proizvajalcev. Pogosto s tem dobimo več vmesnikov za manj denarja.
Značilnosti priklopnih postaj
Če bi na hitro pogledali ponudbo na trgu, bi najbrž hitro dobili vtis, da so vse priklopne postaje med sabo zelo podobne. V resnici razlike med njimi obstajajo in zanje je dobro vedeti. Predvsem tam, kjer želimo priklopiti posebno periferijo in morda večje število naprav. Razlike so torej v številu in tipu priključkov.
Začnimo pri osnovah. Vsak uporabnik prenosnika najbrž želi, da bi nanj z enim kablom priklopil zunanjo tipkovnico, miško in zunanji monitor. V današnjih časih to pomeni dvoje vrat USB (če govorimo o ožičenih perifernih napravah) in vmesnik HDMI. Prav pride tudi priklop z omrežnim kablom, da pri delu nismo moteni z muhavostjo signalov Wi-Fi.
Postaja Linq D2 Pro (7in2) je posebej prilagojena za uporabo z nekaterimi Applovimi napravami, denimo MacBook Air.
S tem smo praktično že opisali osnovno priklopno postajo, ki jo lahko dobimo že za ceno nekje med 30 in 60 evri. Seveda priporočamo, da ima postaja še kakšna dodatna vrata USB več, denimo za slušalke, zvočnik, zunanji disk ali tiskalnik. Če teh (počasnejših) vrat zmanjka, lahko še vedno ena razširimo z USB hubom, vendar je bolj elegantno, če to podpira že sama postaja.
Paziti moramo na oznake hitrosti vtičnic USB. Zelo običajno je, da samo nekaj vrat podpira USB 3.0 ali novejše, ostala pa starejši 2.0. Če želimo priklopiti podatkovno zahtevnejše naprave (npr. zunanje diske SSD), moramo paziti, da jih priklopimo na hitrejša vrata.
Priklopne postaje danes podpirajo mešanico novejših vtičnic USB-C in starejših USB-A. Tudi če postaja nima točno prave kombinacije vrat, je to manjši problem, saj nezdružljivost lahko elegantno rešimo za nekaj evrov z ustreznimi adapterji.
Večina priklopnih postaj ima danes ena vrata (USB-C) za priklop zunanjega napajalnika. Ta je namenjen napajanju tako perifernih enot na priklopni postaji (npr. zunanji disk) kot samega prenosnika, zato moramo paziti, kakšno moč napajanja potrebujemo in koliko tega zmore priklopna postaja. Večina proizvajalcev tu podpira bremena do 65 W, nekateri pa gredo celo do 100 W.
Monitorji in omrežne povezave
Današnje priklopne postaje podpirajo priključitev vsaj enega zunanjega monitorja prek vmesnika HDMI, seveda ob prenosu signala prek vrat USB oziroma Thunderbolt. Nekateri vmesniki podpirajo celo priključitev dveh monitorjev hkrati, za kar se odloča vse več uporabnikov, zlasti krativcev, ki za večpredstavne obdelave potrebujejo veliko zaslonskega prostora.
V tem primeru moramo paziti na več zadev. Prva je ta, da računalnik priklopimo prek čim hitrejše povezave (USB 3.0, še bolje pa 3.2 ali 4.0). Na drugi strani pa je dobro natančno prebrati, katero najvišjo ločljivost in frekvenco osveževanja monitorja podpira priklopna postaja. Pri dveh zaslonih z ločljivostjo FHD ne bo težav, paziti pa moramo, ko sežemo na območje ločljivosti UHD in 4K.
Na tem mestu opozorilo za uporabnike Applovih prenosnikov. Najbrž malo uporabnikov ve, da prenosniki MacBook Air podpirajo le možnost priklopa enega zunanjega monitorja. Kdor želi priklop dveh, bo moral poseči po zmogljivejših, a dražjih MacBook Pro. To ne velja za namizne računalnike MacBook Mini, ki podpirajo dva zaslona ali celo več.
Ko govorimo o omrežnih povezavah, ni treba izgubljati preveč besed. Danes praktično vse postaje podpirajo gigabitni priključek. Pozorni moramo biti le pri cenejših modelih, saj nekateri omrežnega vmesnika ne vsebujejo. Kar je škoda, sploh v primerih rabe, ko želimo priklopno postajo uporabljati kot prenosni »adapter«, denimo ko gremo v gostovanje v neko poslovno okolje in drugačna (Wi-Fi) povezava ni mogoča.
Posebnosti v priklopnih postajah
Do tod smo pisali o značilnostih, ki se tičejo večine priklopnih postaj na trgu, toda nekatere nudijo še nekaj več. Ena najpogostejših »dobrot« je vgrajeni vmesnik za kartice SD/mikro SD, kar je dobrodošlo tedaj, ko želimo na računalnik priklopiti tovrstne pomnilniške medije. Seveda, če to potrebujemo in tega nima že sam prenosnik.
Druga posebnost je podpora za povezavo z gostiteljem (prenosnikom) prek vmesnika Thunderbolt. Ta uporablja identični fizični vtič kot USB 3.0 ali 4.0, gre le za drug prenosni protokol. Prav pogosto je tako, da so določena vrata v dvojni vlogi, denimo Thuderbolt/USB 4, kot so vsa vrata na novejših prenosnikih MacBook. Če bomo priklopno postajo na računalnik priklopili prek vrat Thunderbolt/USB 4, lahko računamo na hitrost prenosa kar 40 Gb/s. Starejša vrata USB 3.2 podpirajo le 10 Gb/s, 3.1 pa zgolj 5 Gb/s. To se kaže pri delovanju monitorjev, še posebej pa zunanjih diskov.
Ko smo že pri diskih, omenimo še največjo posebnost, ki je nekako sprožila celo pobudo, da tokrat preizkusimo priklopne postaje. Nekateri modeli poleg vsega naštetega vsebujejo tudi ležišče za pomnilniške module NVMe. Ti ponujajo največjo hitrost prenosa podatkov in so danes osnovni gradniki v osebnih računalnikih, prenosnikih in zunanjih pomnilniških sistemih.
Če si omislimo priklopno postajo, lahko na razmeroma poceni način celoto spremenimo tudi v hiter »zunanji disk«, za nameček s teoretično največjo mogočo hitrostjo prenosa podatkov od vseh zunanjih načinov povezave h gostitelju. V zvezi s tem smo naredili zanimiv eksperiment, opisan v posebnem okvirju.
Priklopne postaje v praktični rabi
Da bi podkrepili naše razmišljanje o odločitvi za priklopno postajo, smo preizkusili nekaj različnih modelov, ki najbrž predstavljajo ponudbo na trgu. Izbrali smo predvsem zmogljivejše in s tem tehnično zanimivejše izdelke, ki pa še vedno sodijo v cenovno ugodni spekter ponudbe tovrstnih izdelkov (nekje med 80 in 180 evri). Izjema je priklopna postaja Logitech Logi Dick, ki pa je tako velik posebnež, da smo opisali v ločenem okvirju.
Postaja Linq D2 Pro (7in2) je posebnež, ki je namenjen predvsem uporabnikom Applovih računalnikov. Kabel za priklop ima namreč dva priključka USB 3.2, ki sta v istem konektorju in razmaknjena natanko toliko, da lepo pristajata v obe vtičnici na macbookih. Premore dva priključka HDMI, 2 x USB-A in 2 x USB-C, pri čemer bomo ena uporabljali za napajalnik. Zraven je tudi omrežni vmesnik.
Postaja je brez težav podprla dva monitorja z ločljivostjo 2.560 × 1.440 pik v kombinaciji z računalnikom MacBook Pro M2, a le enega (omejitev družbe Apple) v kombinaciji z MacBook Air M1. Opazili pa smo, da se je pri priklopu dveh vmesnik zelo segreval, kar nakazuje, da podpora za monitorje visoke ločljivosti ni kar tako.
Linq Pro Studio (9in1) je ena od bolj vsestranskih postaj na tem testu, saj premore vmesnik HDMI, 2 x USB-A, 2 x USB-C, omrežni vmesnik s hitrostjo 2,5 Gb/s, za nameček pa tudi bralnik za kartice SD in mikro SD. Največja posebnost pa je vgrajeno ležišče za enote nVME, ki celoto spremeni v prenosni disk.
Tu je še priklopna postaja Orico CDH-9N (9in1), ki je po funkcionalnosti zelo podobna Linq Pro 9in1. Tudi tu srečamo vmesnik HSMI, 3 x USB-A, 1 x USB-C, bralnik za kartice SD in mikro SD, poleg tega pa je edina na testu premogla tudi priključek za klasične slušalke, če morda še ne uporabljate takih z vrati USB.
Tudi Orico ima udarno podporo za kartice NVMe. V primerjavi s postajami Linq je ohišje precej večje, a je zato narejeno v celoti iz kovine, pokrov pa kot hladilnik za odvajanje toplote. Orico se ob dejanski pri rabi ni nič segreval, v nasprotju s postajami Linq, kjer je segrevanje odvisno od bremena. Prav pride tudi precej daljši priklopni kabel, tako da lahko postajo skrijemo ali postavimo pod mizo.
Priklopna postaja Linq D2 Pro (7in2)
Cena: 158 EUR
Prodaja: www.eventus.si in pooblaščeni prodajalci.
Za: Dvojni vmesnik USB za računalnike Apple, dvoje vrat HDMI.
Proti: Pregrevanje ob obremenitvi, kratek priključni kabel.
Priklopna postaja Linq Pro Studio (9in1)
Cena: 132 EUR
Prodaja: www.eventus.si in pooblaščeni prodajalci.
Za: Podpora za enote NVMe, bralnik kartic SD.
Proti: Samo ena vrata HDMI, kratek priključni kabel.
Priklopna postaja Orico CDH-9N (9in1)
Cena: 178 EUR
Prodaja: www.eventus.si in pooblaščeni prodajalci.
Za: Podpora za enote NVMe, bralnik kartic SD, učinkovito hlajenje.
Proti: Samo ena vrata HDMI, samo en vmesnik USB-C.
Izvirni posebnež
Zdi se nam, da je zamisel o priklopni postaji Logi Dock nastala v času pandemije. Gre za idealen izdelek, če želimo s čim manj sestavinami narediti udobno domačo pisarno ali učilnico, seveda ob predpostavki, da že imamo prenosnik. Glavna posebnost postaje je ta, da ne vsebuje le bogatega nabora vmesnikov, ampak ima tudi zvočnik, šest mikrofonov, za nameček lahko nanjo priključimo mobilni telefon ali tablico kar prek vmesnika bluetooth.
Logi Dock je posebnež med postajami, saj ima vgrajen zvočnik in mikrofone za videokonference.
Zaradi vgrajenega zvočnika in mikrofonov je Logi Dock precej večja od običajnih priklopnih postaj USB. A odkupi se s privlačno obliko (na voljo je v več barvah) ter premišljeno postavljenimi tipkami in vtičnicami. Lep primer je dodatni vmesnik USB-C, ki je na voljo na strani naprave, tako da nam ni treba nenehno segati na zadnjo stran, kjer jih je večina, in torej ne premikamo skrbno urejenih kablov.
Dobesedno šokiral nas je priloženi napajalnik, ki je »opeka«, kakršne še pri najbolj požrešnih prenosnikih ne vidimo več. S postajo lahko napajamo naprave s porabo do 100 W, kar je precej več kot realno potrebujemo, tudi če ob prenosniku na vrata priključimo še telefon pa tablico in uro. Zaloge energije bo za vse dovolj.
Sprašujemo se, zakaj je Logitech šel tako daleč, a škodi ne. Hkrati prav zaradi tega te postaje ne moremo označiti kot prenosno. Priporočamo jo torej za fiksna delovna mesta.
Za hitro upravljanje videokonferenc je na voljo pet preprostih kontrolnikov na dotik za glasnost, vklop/izklop mikrofona in hitro povezovanje s sejo. Zraven pride tudi Logitechova programska oprema, ki je preprosta za uporabo, omogoča pa integracijo s koledarjem.
Z zornega kota priklopne postaje za priklop periferije dobimo več kot dovolj priključkov. Dva izhoda za monitorje bosta zadovoljila večino uporabnikov. Četvero vrat USB-C in ena USB-A bodo tudi dovolj. Grajamo edino odsotnost omrežnega vmesnika ethernet, kar danes srečamo prav povsod drugod. Kdo ve, morda Logitech meri predvsem na tiste, ki so povsem prešli na povezovanje prek Wi-Fi.
Zelo pa bomo pohvalili vgrajen zvočnik in mikrofone. Zvočna povezava za videokonference je vsaj tako dobra kot pri zvočnikih Jabra, ki jih imamo nekako za zlati standard v industriji. Še več, če želimo Logi Dock uporabljati tudi za poslušanje glasbe, bo ponudil precej boljšo kakovost od Jabre, primerljivo z najboljšimi prenosnimi bluetoooth zvočniki.
Pet mikrofonov pomeni, da lahko postajo pri videokonferencah uporablja tudi več oseb v prostoru, kar odpira zanimivo možnost rabe v manjših sejnih sobah. Po drugi je tak aranžma namenjen dušenju ambientalnih šumov, kar Logi Dock opravlja zelo, zelo dobro. Slušalke so sicer pri tem boljše, a pri videokonferenčnem zvočniku je to najboljše, kar smo slišali doslej.
Prijetne so tudi nekatere druge malenkosti, namenjene lažji uporabi videokonferenc. Če Logi Dock s programsko opremo povežemo s koledarjem, bo znala postaja samodejno opozoriti, da se je začel sestanek, tako z zvočnim signalom kot tudi s spremembo barvne ambientalne osvetlitve. Nežno opozarjanje, a učinkovito.
Še manjše opozorilo, priklopno postaja podpira priključitev na računalnik prek vmesnika USB-C. Za večino uporabnikov bo to dovolj. Še bolje bi bilo, če bi Logi Dock (vsaj glede na ceno) ponujal tudi Thunderbolt 4 in s tem hitrejše prenose podatkov. To bi prišlo predvsem do izraza, če želimo prek njega z računalnikom deliti zunanji disk.
Zdaj pa manjši hladen tuš. Če se odločite za Logi Dock, bo zanj treba odšteti okoli 500 evrov, če slučajno ne naletite na občasna (praznična) znižanja cene. To je za tako napravo precej, sploh zato, ker ločeno priklopno postajo in zvočnik Jabra dobimo celo za manj denarja.
Toda za nekoga, ki je odštel še bistveno več denarja za eleganten prenosnik (beri: Apple MacBook ali podobni), je morda potem ta strošek relativno sprejemljiv. Priznamo, kljub visoki ceni nam je Logi Dock prirasel k srcu.
Priklopna postaja Logitech Logi Dock
Cena: 500 EUR
Prodaja: www.eventus.si in pooblaščeni prodajalci.
Za: Oblika in izvedba, vgrajen zvočnik in mikrofoni, ambientalno opozarjanje na seje, nabor vmesnikov.
Proti: Odsotnost vmesnika ethernet, visoka cena.