Podatki niso luksuz

Leta drage telefonije v tujini so mi dovolj poškodovala možgane, da pred vsakim poletom ročno onemogočim prenos podatkov, potem pa se na destinaciji previdno povežem v omrežje in počakam na sms s cenami. V EU je to seveda nepotrebno, a rutina ni neumna. Rutine možgane razbremenijo.

Zgodb ljudi, ki so prestopali v Zürichu ali Beogradu, pa so na to podrobnost pozabili, ne manjka. Tako mi ni treba razmišljati, da bi moral tedaj takoj po izklopu načina brez povezave izključiti podatke, še preden telefon najde operaterja.

Evropska celina je zapleten kontinent, kjer so nekatere države sicer povezane v Evropsko unijo, a tudi ta ima cel kup ravni povezanosti. Pri potovanju na Irsko ali pa v Bolgarijo zunaj schengna je treba pokazati potni list, na Dansko pa ne, Švedi in Danci še vedno uporabljajo krone, a so plačila v švedskih kronah regulirana (pomembneje: obračunana) enako kakor domača v evrih. Na drugi strani so nečlanice v različnih orbitalah okoli EU. V Švico se potuje z osebno izkaznico, norveški partnerji lahko sodelujejo v projektih Horizon 2020 in podobno.

In potem je tu – mobilna telefonija. Odkar je Evropski komisiji uspelo uvesti gostovanje kot doma, lahko tudi v drugih državah članicah kličemo, pošiljamo sporočila in prenašamo podatke brez strahu za denarnico. Direktiva, ki to določa, v resnici velja za Evropski gospodarski prostor, torej tudi za Norveško, Islandijo in Liechtenstein, ne pa recimo za Švico, Veliko Britanijo ali Srbijo.

V resnici so se mi zdele cene v pravi tujini vedno povsem nerazumne. Da prenos megabajta podatkov v Veliki Britaniji ali Švici stane 11 evrov, na skrajnem severu Norveške ali na zahodu Portugalske pa (v mojem paketu) 10 evrov za pet gigabajtov – torej pettisočkrat manj –, se mi zdi bizarno. Bolj filozofsko sem o tem razmišljal sredi ZDA, ko sem iskal odprta omrežja Wi-Fi. Kako zelo odlepljena so naša življenja od realnosti, če je nekaj pritiskov na zaslonu telefona razlika med astronomskim računom za telefon in brezplačno uporabo. Storitev, ki jo dobim, je v obeh primer povsem enaka, to je brskanje po spletu, Wi-Fi pa v resnici terja dodatno infrastrukturo poleg mobilnih omrežij.

Nazaj v letalo. Pristal sem na Islandiji. Doma sem bil naredil domačo nalogo in na ceniku svojega operaterja preveril, ali Islandija res sodi med EU-tujino, čeprav ni del EU. Prav zato me je toliko bolj presenetil sms operaterja o orjaških cenah, že omenjenih 11 evrih na megabajt. Ker so dokumenti na internetu lahko zastareli, sem verjel esemesu, hkrati pa poslal še zelo jasno vprašanje na elektronski naslov za pomoč uporabnikom.

Včasih sem menil, da so podatki v tujini nepotrebna razvada. Nič več. Na parkiriščih pod islandskimi ledeniki je obvezno plačilo parkirnine, ki ga lahko izvedemo le prek spleta, Lokalni avtobusi v Reykjaviku pa so 1. julija letos dobili novo aplikacijo, ki je edini način za nakup vozovnic.

Prvi odgovor – resda v dobri uri na soboto – je bil tako zelo neumen, da je bilo očitno, da pošiljatelj ni razmišljal niti pet sekund. Izvedel sem le, da so v EU določene količine vključene v pakete, kaj več pa ne morejo povedati, ker ne poznajo moje telefonske številke. Ko sem v drugem sporočilu navedel še to, sem dobil še en izčrpen in popolnoma neuporaben odgovor, kako je v EU z mojim paketom. Ali to velja za Islandijo, še vedno nisem vedel.

Na koncu sem obupal, poklical na pomoč uporabnikom in izvedel, da naj bi bila sicer Islandija del EU-gostovanja, a le tri omrežja. To se mi je zdelo malce čudno, saj direktiva velja za vsa (prizemna), a dlje nisem spraševal. Poslal sem še zadnje elektronsko pošto, malce osorno zapisal, da bi bil čas za vsebinski odgovor, priložil posnetek esemesa in dodal, da bo ta objavljen v reviji Monitor. Monitor je čudežna beseda, ki je vprašanje preusmerila nekam v drobovje operaterja. Tri dni ni bilo odziva, nato pa so me med vkrcavanjem na letalo za domov obvestili, da je Islandija res del EU-gostovanja in da se opravičujejo za napačen sms. Edina neznanka je ostala, kdo je gospod Košir, ki so ga nagovarjali v tem zadnjem elektronskem sporočilu.

A to ni zgodba, kako je Hot pošiljal napačna sporočila in kako v službi za pomoč uporabnikom med tisoči neumnih vprašanj spregledajo tehtna. To je zgodba o podatkih. Včasih sem menil, da so ti v tujini nepotrebna razvada. Nič več. Na parkiriščih pod islandskimi ledeniki je obvezno plačilo parkirnine, ki ga lahko izvedemo le prek spleta, a ni prav nobenega Wi-Fi (parazitiral sem na Wi-Fi avtobusa neke turistične agencije). Lokalni avtobusi v Reykjaviku so 1. julija letos dobili novo aplikacijo, ki je edini način za nakup vozovnic. Resda jih lahko kupimo vnaprej, a aplikacija za izpis QR-kode, ki jo voznik skenira, zahteva povezavo z internetom. Novejši avtobusi Wi-Fi imajo, starejši ne.

Podobnih primerov ni manjkalo. Prenos podatkov ni nikakršen luksuz, le naši operaterji se obnašajo tako. Ne na Islandiji, v Švici pač. Skupin Britancev mi je povedala, da njihovi operaterji še vedno ponujajo pakete, ki imajo vključene podatke v EU. Ne vsi, so pa dostopni. Slovenski operaterji so komaj čakali, da je Velika Britanija izginila iz EU, pa so jo prestavili tja nekam med Brazilijo in Papuo Novo Gvinejo. Verjamem, da neevropski operaterji našim zaračunavajo visoke cene, a jih na tem mestu javno sprašujem: Bi vključitev Velike Britanije v zakupljene pakete res povzročila toliko izgube, da si tega ne morejo privoščiti? Zakaj moram leta 2023 z lupo iskati posebne akcijske pakete, ki imajo kakšen gigabajt tudi na Balkanu, v Švici ali Veliki Britaniji? Odkar so podatki nuja, so tudi pravica.