Podatki po vsem svetu

Česar niso omogočili mobilni operaterji – brezskrbnega in brezšivnega gostovanja kjerkoli na svetu –, prinaša tehnologija eSIM. Iz domače pisarne lahko pred potovanjem naročimo »lokalne« profile SIM, jih naložimo na telefon in takoj po prihodu v novo državo deskamo po internetu ali kličemo po lokalnih cenah. Edina ovira je telefon, ki mora biti dovolj nov in kakovosten, da eSIM podpira. Čedalje več jih je, a tudi za starejše že obstaja zelo elegantna rešitev.

Po nakupu virtualnega paketa na Airalu dobimo kodo QR, s katero v telefon naložimo eSIM.

V Monitorju smi že dvakrat pisali o evoluciji kartic SIM (eSIM – ko SIM-kartic več ne bo, Monitor 04/22 in Zbogom, SIMKA, Monitor 02/16), ki jih v novih telefonih nadomešča eSIM. Podpirajo jih vsi večji slovenski operaterji (Telekom Slovenije, A1, Telemach, T-2), izostajajo le nekateri predplačniški oziroma nizkocenovni ponudniki (Bob, HoT). Druga pesem pa je podpora pri uporabniku, torej na mobilnem telefonu. Čeprav je eSIM že uveljavljena tehnologija, jo še vedno najdemo le v telefonih višjega in višjega srednjega cenovnega razreda. Že pri cenejših telefonih uveljavljenih znamk eSIM ni samoumeven – tudi vsi Samsungovi galaxyji jih nimajo – precej drugačna pa je zgodba pri poceni telefonih iz Azije, ki jim sicer čisto nič ne manjka, razen eSIM.

O tehničnih podrobnostih eSIM smo že obširno pisali in kaj novega ni dodati. Roko na srce eSIM kljub neizpodbitnim prednostim pred SIM uporabniku, ki telefon uporablja doma oziroma ima enega ali dva operaterja (kolikor fizičnih ležišč pač telefon ima), bistveno ne bo izboljšal uporabniške izkušnje. Seveda je lepo imeti SIM (subscriber identity module) v integriranem čipu v telefonu, s čimer odpade ena izmed komponent, ki lahko odpove – pametna kartica UICC (universal integrated circuit card). Telefoni, ki imajo zgolj eSIM, prinašajo tudi konstrukcijske prednosti: lahko so bolj vodoodporni, lahko so tudi fizično manjši, ker ne potrebujejo več nepotrebno velikega kosa plastike in silicija. Prav tako je število profilov oziroma eSIM, ki jih lahko namestimo hkrati, višje. Medtem ko sta dve ležišči za SIM običajno zgornja meja, niso redki telefoni, ki podpirajo pet eSIM. Ena izmed slabosti je namestitev eSIM, saj potrebujemo delujočo povezavo z internetom (prek Wi-Fija ali kako drugače), da dejanski eSIM prvikrat prenesemo na telefon. S takšnim telefonom se je tudi teže »skriti«, saj ne moremo preprosto odstraniti kartice SIM. Res pa je, da to ni edini identifikacijski podatek, ki ga telefon deli naokoli – na primer številka IMEI je vezana na telefon.

Lahkih nog naokrog

Pisec teh vrstic sem že večkrat bentil, da ni prav nobene razumske razlage, da stane prenos podatkov v Švici tisočkrat več kot na Islandiji ali Norveškem, a dokler ne bo vile s čarobno paličico – ali pa Evropske komisije –, bo tako tudi ostalo. Če naš operater ne nudi posebnih paketov, ki vključujejo prenos podatkov v izbrani tretji državi ali poceni klice, je običajno prvi korak mrzlično iskanje predplačniške kartice SIM, ki bo omogočila vsaj približno enake cene, kot veljajo za lokalno prebivalstvo.

A ni treba, da je tako. Nimajo vsi operaterji lastne fizične infrastrukture, kar lahko opazimo že na domačem trgu – HoT ali Bob nimata lastnega omrežja, temveč gostujeta pri A1 oziroma Telekomu Slovenije. V tujini so navidezni operaterji (MVNO – mobile virtual network operator) takisto nekaj običajnega. Posebna skupina MVNO pa je namenjena mednarodnim potnikom, saj ponujajo podatkovne in/ali glasovne storitve za večino držav na svetu po zelo konkurenčnih cenah. Govorimo o 10 evrih za nekaj gigabajtov podatkov na mesec. Slovenski operater bi vam v tretjem svetu toliko zaračunal en megabajt.

Globalni MVNO imajo pogodbe z dejanskimi operaterji v posameznih državah, nato pa tržijo različne pakete. Njihovo delovanje je eSIM bistveno olajšal oziroma v praksi omogočil, saj lahko vse uredimo iz domačega naslanjača še pred potovanjem. Na internetu izberemo državo, kamor bomo potovali, poiščemo ustrezni paket, plačamo s plačilno kartico – nekateri omogočajo tudi PayPal in še kakšno alternativo – in na zaslonu se izpiše koda QR. S telefonom jo moramo še poskenirati in eSIM nas bo čakal, aktiviral pa se bo ob prihodu v državo. Samodejno, brez glavobola, brez visokih stroškov. Poskrbeti moramo le, da na Androidu oziroma iOS nastavimo, da se za podatkovni prenos uporablja novi eSIM in ne obstoječi SIM.

V aplikaciji eSIM.me vidimo nameščene eSIM na telefonu, ki jih tovarniško ne podpira.

Med globalnimi MVNO je najbolj znan in največji Airalo, ki nudi pakete za praktično vse države na svetu (vključno s Slovenijo) in tudi regionalne (npr. Evropa) ter globalne pakete, ki so seveda nekoliko dražji. V Sloveniji je za tujce še vedno ceneje kupiti kakšen predplačniški paket (HoT, BoB) kot Airalo, a razlika ni velika. Predvsem pa je ključna prednost Airala in podobnih v enostavnosti. Internet nas bo pričakal dobesedno takoj, ko stopimo z letališča, ne da bi morali iskati prodajalno kartic SIM in preverjati, kaj se izplača kupiti. To je luksuz, ki ima svojo ceno – in ta sploh ni zelo visoka. Mimogrede, za Slovenijo stane Airalo 10 dolarjev za 3 GB z veljavnostjo 30 dni. Za tujce zelo sprejemljivo in primerljivo s predplačniškimi paketi za domačine.

Poleg Airala je globalnih MVNO še nekaj, v zadnjem času pa rastejo kot gobe po dežju. Omenimo še Nomad, Maya.net, Holafly in Truphone, za posamezne regije pa se najdejo še drugi. Storitev, ki jo nudijo, je večidel enaka: dostop do interneta prek mobilnega omrežja, zato so edine razlike med njimi v obsegu in ceni paketov ter delovanju. Na internetu sicer ne manjka zgodb razočaranih kupcev, ki jim jo je ta ali oni ponudnik zagodel, a te so v izraziti manjšini. Pri uporabi uveljavljenih MVNO, denimo Airala ali Nomada, težav ne bi smelo biti. Nikoli ne smemo pozabiti, da bodo na internetu najglasnejši prav tisti, ki jim iz takšnih ali drugačnih razlogov kaj ne dela, pa četudi jih je zelo malo.

Moj telefon je star

V skladu s svojim prepričanjem, da so drage mobilne storitve nepotrebne, uporabljam predplačniški paket pri enem izmed slovenskih MVNO, telefon pa je povsem spodoben, a že tri leta star kitajec. Pred potovanjem v ZDA sem bil zatorej v zagati. Moj operater ni nudil nobenega paketa za cenejši dostop do interneta, redna cena pa je znašala 11 evrov na megabajt. Hkrati telefon ni podpiral eSIM, zato bi bila edina možnost nakup kartice SIM v ZDA. Pozni večerni leti, pristanki sredi noči, kolovratenje do hotela brez javnega prevoza – leta 2024 je res prikladno imeti podatkovno povezavo takoj po pristanku.

Kartica eSIM.me z navodili.

Obstaja rešitev, ki je namenjena starim telefonom. Nemško podjetje eSIM.me prodaja posebne kartice UICC, ki jo lahko uporabimo v vseh treh osnovnih dimenzijah (mini, mikro, nano). Poleg kartice dobimo še aplikacijo, dvojec pa starejšim telefonom doda funkcionalnost eSIM. Aplikacijo eSIM.me lahko namestimo še pred nakupom, da preverimo, ali je telefon sploh združljiv. Velika večina androidnih telefonov eSIM.me podpira, niso pa takšni vsi. Za Apple iOS eSIM.me ni na voljo, a to ni velik problem, ker novi iphoni že nativno podpirajo eSIM.

Če torej aplikacija potrdi, da je telefon podprt, lahko za slabih 40 evrov (s poštnino in z ostalimi stroški vred) naročimo fizično kartico eSIM.me. Osnovna kartica stane sicer 25 evrov in omogoča dva profila eSIM, dražje različice pa vse do 15 eSIM, kar nas olajša za 70 evrov. K temu je treba prišteti še poštnino in stroške naročila, pa smo v osnovnem paketu pri omenjenih 40 evrih. Omejitve veljajo za sočasno naložene eSIM, saj po preteku uporabnosti paketa lahko te izbrišemo.

In res, pet dni pozneje je v poštni nabiralnik prispela lična in vitka pošiljka, v kateri je bila zgibanka z osnovnimi navodili in s kartico eSIM.me. Ko jo vstavimo v telefon, lahko v aplikaciji namestimo poljubni eSIM. Postopek je zelo soroden kot na telefonih s tovarniško podporo, torej potrebujemo kodo QR, ki jo poskeniramo. Aplikacija eSIM.me nas vpraša še, v kateri državi bomo uporabljali eSIM, ali je namenjen zgolj prenosu podatkov ali tudi klicem in sporočilom, koliko časa velja in koliko znaša omejitev prenosa podatkov. Preostane le še aktivacija profila v aplikaciji.

Izkušnja

Kdor bo zunaj EU potoval le enkrat, potem pa dovolj dolgo ne, da bo vmes zamenjal telefon z novejšim z nativno podporo za eSIM, bo o strošku 40 evrov razmislil. Kdor eSIM potrebuje večkrat, ga bo bržkone štel za povsem sprejemljivega. Kdor pa ima podporo za eSIM že vgrajeno v telefonu, se bo tako in tako odpravil neposredno na internet po najboljši paket in ne bo potreboval »adapterja« eSIM.me. Zanj je torej zanimiva polovica tega prispevka.

Kartico eSIM.me sem naročil mesec dni pred potovanjem, da bi zagotovo prispela pravi čas. Previdnost je bila povsem odveč, saj je dostava hitra. Nato sem se odpravil na Airalo in za 11 dolarjev našel paket, ki v ZDA nudi 3 GB prenosa podatkov v 15 dneh. Kakor številni spletni prodajalci Airalo uporablja sistem priporočil, torej nam prizna nekaj popusta, če nas povabi prijatelj. Na internetu se v minuti najdejo objavljene kode za popust, zatorej me je 3 GB prenosa podatkov stalo vsega osem dolarjev oziroma dobrih sedem evrov.

Takoj po plačilu paketa na Airalu s plačilno kartico sem prejel kodo QR, ki sem jo uspešno vnesel v eSIM.me. Ob pristanku v ZDA sem v aplikaciji profil odklenil in nekaj sekund pozneje sem imel prenos podatkov. Na enak način je mogoče gostovati tudi v katerikoli drugi državi, pri čemer so na Kitajskem in še kje profili nastavljeni tako, da že privzeto vsebujejo VPN, saj bi bila sicer uporaba interneta precej otežena in neuporabna.

In tako je ta prispevek nastal sredi ameriških avtocest na podatkih MVNO.