Pogled iz vesolja

Program EarthViewer, ki ga je leta 2003 splovilo podjetje Keyhole, je pokazal, da je "igranje" s satelitskimi posnetki Zemlje lahko tudi zabavno. Žal je šlo za plačljivo storitev, zato ni doživela večje priljubljenosti. Lani pa je podjetje Keyhole kupil Google in rodil se je Google Earth, brezplačen sodobnik EarthViewerja, ki mu je kmalu sledil še konkurent, NASA World Wind.

Google Earth, ki je na voljo že v tretji različici, nam omogoča, da si ogledamo zemeljsko površje, kot je videti iz vesolja. Program, ki ga namestimo v računalnik, skrbi za komunikacijo med uporabnikom programa in strežnikom v spletu, kjer je baza slik površja in informacij, ki jih program pri izrisovanju dodaja na slike.

Na voljo imamo preprost in pregleden uporabniški vmesnik, ki nam omogoča, da Zemljo kar z miško vrtimo okoli osi in se površju približujemo, oz. se od njega oddaljujemo. Čim bliže smo površju, tem večja je ločljivost slike površja, pri čemer moramo omeniti, da vsa področja niso pokrita s slikami enake ločljivosti, temveč so nekateri deli površja bolje pokriti. Tako sta ZDA in zahodna Evropa pokriti zelo dobro, v Sloveniji pa je v visoki ločljivosti na voljo Ljubljana z okolico in Obala. Najslabše jo odnese Afrika, kjer imamo razen za nekaj mest na voljo le posnetke v nizki ločljivosti.

Program omogoča obilo različnih možnosti prikaza. Že v osnovnem vmesniku je na voljo možnost, da pogled iz ptičje perspektive nekoliko spustimo in na površje gledamo pod kotom. Pri tem moramo seveda upoštevati, da so slike površja posnete navpično navzdol, tako da se z gledanjem pod večjimi koti prikaz površja popači (še vedno vidimo le strehe hiš, čeprav se "postavimo" skoraj na površino). Prikaz s strani je namenjen predvsem opazovanju nekaterih večjih ameriških mest - pri njih imamo namreč na voljo vektorski izris zgradb na sliko površja. Pri tem smo omejeni samo na silhuete zgradb, ne na dejanske slike hiš v mestih. Ob tem moramo omeniti, da je tak prikaz računsko in podatkovno zelo požrešen, zato vklop prikaza zgradb priporočamo samo bolj potrpežljivim uporabnikom z zmogljivo povezavo v splet.

Z malo manevriranja pri nastavljanju pogleda lahko z Google Earthom pridemo do prav osupljivih panoram, kot je tale pogled po Grand Canyonu.

Pogled na Ljubljano je na voljo v dokaj visoki ločljivosti.

Zanimiva zmožnost Google Eartha je vektorski izris modelov stavb v nekaterih mestih, zemljevid pa lahko dopolnimo tudi s podatki o restavracijah, hotelih in drugih informacijah.

Na zemljevide lahko dodajamo zaznamke in za določeno točko na površju vpišemo kak zanimiv podatek. Prikaz zaznamkov lahko seveda filtriramo glede na njihovo kategorijo, saj je drugače na bolj obljudenih delih sveta površje že čisto "popikano" z majhnimi črkami 'i', ki označujejo zaznamke, dodane s strani množice spletnih uporabnikov. Ti so velikokrat vse prej kot informativni - pri tem pa moramo pohvaliti tiste, ki se potrudijo in uporabniku programa ponudijo koristne informacije ali celo kakšno sliko ali spletno povezavo v zvezi z označeno točko.

Seveda je Google Earth več kot zbirka slik zemeljskega površja iz vesolja. Google je program povezal s spletno storitvijo Google Local, tako da Google Earth ponuja podatke o restavracijah, bankomatih in drugih javnih servisih, ki so na voljo na trenutno opazovanem področju. Zanimiva lastnost programa je tudi pomoč pri navigaciji: v Google Earth vpišemo začetno in končno točko svojega potovanja in poleg natančnega navodila dobimo tudi izris poti na zemeljskem površju. Ta zmožnost sicer zaenkrat še ne deluje po vsem svetu: če zaprosimo za pomoč pri potovanju iz Ljubljane v Maribor, nam Google brez slabe vesti odgovori, da ne najde nobene poti med omenjenima krajema (kljub predoru pod Trojanami).

Poleg osnovne, brezplačne različice Google ponuja tudi paketa Google Earth Plus in Google Earth Pro. Prvi stane 20 dolarjev na leto, omogoča pa tiskanje zemljevidov pri večji ločljivosti, možnost risanja po zemljevidu, uvoz podatkov iz preglednic in izboljšano podporo. Google Earth Pro poleg tega ponuja še možnost dokupa dodatnih modulov (ki stanejo po 200 dolarjev), s katerimi program povežemo z lokacijskimi podatki sistemov GIS, dodamo zmožnost štetja prometa, izračunavanja površin označenih območij, uporabniki v težavah pa lahko računajo na še obsežnejšo podporo kot pri paketu Plus.

Google Earth ponuja tudi rešitev za popotnike s slabšo orientacijo, prikaz in opis poti med dvema točkama. Vendar žal ne med točkami na celotni zemeljski obli.

NASA World Wind fotografije visoke ločljivosti ponuja samo za nekatera ameriška mesta. Na sliki pogled na most Golden Gate, ki je prepoznaven tudi iz ptičje perspektive.

Površje ozemlja zunaj ZDA je prikazano manj natančno. A se World Wind za to deloma odkupi z obilo imen krajev, ki so tudi v eksotičnih deželah, kot je Slovenija, večinoma na pravih mestih.

Kljub temu da je Google Earth program, ki ponuja veliko, pa je prostora za izboljšave in konkurenco še vedno dovolj. V zadnjem času se čedalje bolj uveljavlja Nasin program World Wind, ki podobno kot Google ponuja pogled na zemeljsko površje iz vesolja ob pomoči baze satelitskih fotografij. Prednost World Winda je v tem, da gre za program, ki je na voljo zastonj, skupaj z izvirno kodo. Razvijalci imajo tako možnost, da World Wind nadgradijo s svojimi rešitvami, sprogramirajo dodatke zanj. Dodatna prednost World Winda je v tem, da so satelitske fotografije, ki jih uporablja, v javni lasti, tako da lahko z zbirko fotografij na disku počnemo, kar se nam zljubi, in s tem ne kršimo avtorskih pravic. Vsem s preveč prostora na disku pa NASA omogoča, da si bazo (oz. bolj uporabljane dele baze, saj celotna baza fotografij in dodatkov zasede več kot 4 TB) brezplačno prenesejo v svoj računalnik in s tem pospešijo delovanje programa, ki mu teh zemljevidov ni treba več iskati po spletnih strežnikih. Ker gre za odprtokodni program, je World Wind na voljo tudi v različicah za druga okolja, ne samo za Windows.

Uporabniški vmesnik World Winda je nekoliko bolj neroden kot pri Google Earth, na prvi pogled pa program deluje bolj špartansko in omejeno. Zemljevidi so manj podrobni, imamo pa zato na voljo več naborov slik površja, tako da lahko izbiramo, iz katere baze naj program vzame slike površja, ki ga želimo opazovati. Program daje še večji poudarek Severni Ameriki kot Google Earth: dodani so podrobnejši urbanistični načrti nekaterih večjih ameriških mest, fotografije površja ZDA so podrobnejše, poleg tega imamo na voljo tudi topografsko karto ZDA, ki jo povečujemo in pomanjšujemo enako kot pogled s satelita.

Prednost World Winda je v njegovi razširljivosti. Avtorji so že v osnovni različici ponudili dodatna orodja, ki iz programa naredijo veliko več kot le simpatično orodje za gledanje slik površja. Modul SVS (Scientific Visualization Studio) omogoča, da s slikami ali animacijami, sestavljenimi iz slik dela površja, v različnih letih prikažemo določene procese, kot so širjenje puščav, usihanje Aralskega jezera ali pa pot orkana Katrina. Modul MODIS omogoča, da na površju Zemlje prikažemo razširjenost naravnih nesreč v določenem časovnem obdobju in tako grafično prikažemo, katera območja so bila v določenem obdobju bolj prizadeta. Pohvalno je, da pri opazovanju površja nismo omejeni samo na Zemljo: World Wind ponuja tudi ogled Lunine površine, kot zunanji dodatek pa je na voljo tudi ogled površine Marsa.

Na zemljevidu ZDA lahko v World Windu kombiniramo satelitske posnetke s topografskimi kartami.

Orodje SVS nam z zaporedjem slik in animacijami prikaže spremembe nekaterih delov površja skozi čas, pri čemer so zgledi popestreni še s spremnim besedilom.

World Wind nam omogoča tudi pogled na Luno, z dodatkom pa zna prikazati tudi površje Marsa.

Kljub nekaterim prednostim pa je delo z World Windom nerodnejše kot delo z Google Earthom. Vmesnik je okornejši, program pa porabi precej več časa za prenos slik in zemljevidov prek spleta, tako da smo pri približevanju in oddaljevanju pogleda obsojeni na daljše čakanje, da se na zaslonu sestavi slika. Ker NASA za svoj program uporablja samo javno dostopne slike, so te nekoliko starejše. Zemlja, ki jo prikazuje World Wind, je stara v povprečju pet let, medtem ko Googlov program za večino področij ponuja od leto dni do dve leti stare slike površja. Oba programa sta bolj uporabna onstran luže, vendar je pokritost preostanka sveta pri Googlu precej boljša, ločljivost posnetkov pa višja.

Katerega torej uporabiti? Če si bomo tak program namestili predvsem za zabavo in si le od časa do časa ogledali, kako je kakšna znamenitost videti iz vesolja, je Google Earth primernejša izbira. Tisti, ki bodo po tovrstnem orodju segali pogosteje, pa si bodo verjetno namestili oba, saj sta si programa dovolj različna, da se po zmožnostih tudi dopolnjujeta, ne samo tekmujeta drug z drugim. Tisti s programersko žilico pa bodo verjetno posegli po World Windu. Google Earth sicer prav tako omogoča pisanje dodatkov, vendar je pri World Windu zunanjim razvijalcem dostopno vse - tudi izvirna koda programa, tako da World Windovo okolje domišljiji razvijalcev daje bolj proste roke pri ustvarjanju.

Google Earth

Kaj: Program za pregledovanje satelitskih fotografij zemeljskega površja.

Izdeluje: Google, earth.google.com.

Cena: Brezplačen (osnovna različica), 20 dolarjev na leto (različica Plus), 400 dolarjev na leto + 200 dolarjev za posamezen razširitveni modul (različica Pro).

Za: Pregleden uporabniški vmesnik, hitrost delovanja, visoka ločljivost posnetkov, možnost prikaza poti med dvema točkama, povezava z bazo Google Local.

Proti: Slabša pokritost ozemlja zunaj ZDA, omejenost na okolje Windows.

NASA World Wind

Kaj: Program za pregledovanje satelitskih fotografij zemeljskega površja.

Izdeluje: NASA, worldwind.arc.nasa.gov.

Cena: Brezplačen.

Za: Zmožnosti razširitve, obilo dodatkov, možnost pregledovanja površja Lune in Marsa, prikaz sprememb okolja skozi čas.

Proti: Dokaj špartanski uporabniški vmesnik, počasno prenašanje slik površja iz spleta, nizka ločljivost slik površja zunaj ZDA.