Vam imena Okna, Sponka, X škatla, Pisarna, simulator letenja, Encarta in MS-DOS zvenijo znano? Prepričani smo, da jih vsak izmed nas povezuje z ameriškim tehnološkim velikanom, ki je v preteklih dneh praznoval pol stoletja svojega obstoja. In kot slavljencu pritiče, smo tudi pri Monitorju na plan potegnili največje dosežke, polome in pogrome, ki se jih ob častitljivi obletnici z nostalgijo v srcu spominjamo. Dame in gospodje, abrahamovec, Microsoft!
Daljnega 4. aprila 1975 sta nadobudna mlada ameriška podjetnika iz Aberquerqeja v zvezni državi Nova Mehika, Bill Gates in Paul Allen, začela izdelavo in prodajo interpreterja za programski jezik BASIC na sistemih Altair 8800 (na luknjanem traku kot nosilcu podatkov). Zagotovo takrat nista niti slutila, kakšen uspeh bo podjetje, ki danes zaposluje prek 200.000 ljudi po vsem svetu in je tako ali drugače vpleteno v vsako poro preteklega, sedanjega in bodočega tehnološkega razvoja, doživelo. Podjetje sta poimenovala Microsoft, prvi pravi uspeh pa sta dosegla z razvojem (in/ali nakupom?!) operacijskega sistema za računalniške sisteme IBM, danes znanega kot MS-DOS.
Vsak začetek je težak
Microsoft Disk Operating System (torej v osnovi diskovni operacijski sistem) je bil osnovan na operacijskem sistemu poimenovanem 86-DOS (interno ljubkovalno poimenovan tudi QDOS ali hitri in umazani operacijski sistem), ki so ga razvili pri Seattle Computer Products (SCP). Gates in Allen sta sprva za borih 25 dolarskih tisočakov neekskluzivno odkupila pravice; čez dobrega pol leta, le dober mesec pred izidom in licenciranjem PC DOSa za IBM, pa sta za dodatnih 50 tisočakov kupila popolne pravice nad sistemom. V Seattlu o poslu z IBM niso vedeli ničesar, kar je kasneje postalo jabolko spora in sodišče je s poravnavo odločilo, da so pri SCP upravičeni do dodatnega milijona dolarjev. V luči tega, kar vemo danes, je šlo za pravi drobiž.
A zapleti okrog DOS in njegovih intelektualnih izvorov so se takrat šele dobro začeli; ustanovitelj podjetja Digital Research Gary Kildall naj bi po natančnem pregledu ugotovil, da ima DOS preprosto prekopiran programski vmesnik njegovega operacijskega sistema CP/M. Tim Paterson, ki je za SCP razvil 86-DOS kot alternativo CP/M, je zadevo kategorično zanikal, po izidu Kildallove biografije pa se je odločil celo za odškodninsko tožbo. Ta je bila zaradi nedokazane in špekulativne narave Kildallovih trditev zavržena in skoraj 20-letna saga okrog intelektualne lastnine je bila s tem dokončno zaključena.
Dejstvo ostaja, da je v vseh omenjenih sporih absolutni zmagovalec postal Microsoft, ki je v vsega enem letu PC DOS razvil in licenciral tudi za več kot 70 drugih sistemov, zdaj že pod vsem znanim imenom MS-DOS. Povsem zadnja samostojna različica MS-DOSa je bila 6.22 iz leta 1994, kasnejše pa so služile predvsem kot zagonski nalagalnik za naslednji velik Microsoftov projekt, operacijski sistem Windows. Uradno zadnja različica MS-DOS, ki je še temeljila na prvotnem QDOS, je bila vključena v Okna Me, način DOS pa je bil na novejših Oknih že bistveno drugačen.
Pogled skozi Okna ...
Okna so začela svojo razvojno pot kot grafični vmesnik za MS-DOS in so ugledala luč sveta leta 1985. Komajda, če smo pošteni, saj niso prepričala praktično nikogar. Prva zares uporabna Okna so bila tista z različico 3.0 iz leta 1990 in čez dve leti splovljena Okna 3.1. A za pravi razcvet lahko štejemo šele Okna 95, ki so vpeljala danes vsem poznani Start meni, opravilno vrstico in prvega internetnega Raziskovalca.
Da ne bi zgolj naštevali vseh različic Oken in številnih novosti, ki so jih prinesla, raje povejmo, da med najbolj priljubljene različice, poleg že omenjenih 95, sodijo še Okna XP, 7 in 10. Verjetno ni naključje, da tudi razvojno te različice sodijo v tri povsem samosvoje generacije operacijskih sistemov: Okna XP v tako imenovano NT-skupino operacijskih sistemov (ki so, mimogrede, podlaga tudi za operacijski sistem Windows Server), 7 in 10 sta predstavnika nekoliko modernejših grafičnih vmesnikov z Metro oblikovanjem in s širšo podporo multimediji, igričarstvu in spletnim storitvam, Okna 95 pa so v osnovi le grafični vmesnik za MS-DOS.
Kaj pa najslabši predstavniki Oken, povprašate? Brez najmanjšega kančka dvoma so to Okna Me (Millennium Edition, izdaja ob začetku/koncu tisočletja), znana po številnih hroščih in pogostih modrih oknih smrti, Vista zaradi izjemne strojne požrešnosti in težav z združljivostjo za nazaj ter po mnenju mnogih tudi Okna 8, ki so ob pamet spravljala uporabnike s svojim grafičnim vmesnikom, zasnovanim za zaslone na dotik (žal pa je bil le redkokateri prenosni računalnik opremljen z njim, zato so hitro pripravili različico 8.1). Razmeroma neupravičeno se na marsikaterem seznamu najslabših najdejo tudi najnovejša Okna 11, denimo zaradi obveznega modula TPM 2.0 (ki enkrat je zahteva, drugič pa spet ni).
... moje Pisarne
Začetki pisarniškega paketa segajo v 80. leta prejšnjega tisočletja, ko se je na tržišču najprej pojavil urejevalnik besedil po imenu Word. Zanimivo dejstvo je, da ga je bilo mogoče kupiti skupaj v kompletu z miško (čeprav je program ni nujno potreboval) in da je bil neposreden odgovor na predhodnike, kot sta bila v tistem času LisaWrite in MacWrite. Pisarniška zbirka Office, ki so ji v prvi izvedbi dodali tudi Excel (kot konkurenco takrat precej bolj popularnemu urejevalniku preglednic Lotus 1-2-3) in PowerPoint za pripravo računalniških predstavitev, je najprej ugledala luč sveta na macu, slabo leto za tem pa tudi na Oknih. Osnovni trojček programov tvori Pisarno še danes, skozi leta pa so ji dodali urejevalnik zapiskov OneNote, Outlook za pregledovanje elektronske pošte in koledarja ter v zadnjem času tudi oblačnoshrambni OneDrive in sistem za sestanke Teams.
Nekoliko starejši med vami boste med naštetimi zagotovo pogrešili Publisher za izdelavo brošur, koledarjev, kartic, Access kot sistem za urejanje podatkovnih zbirk, Project za vodenje projektov in Visio za izdelavo diagramov poteka. Vsi ti našteti programi so bili razviti zgolj za Okna, medtem ko Office od samega začetka še vedno ostaja prisoten tudi na sistemih Mac OS (mnogi bi zatrdili, da s precej omejeno izkušnjo). Za najbolj prepoznavno različico Pisarne velja tista iz leta 2007, ki je vpeljala orodni trak (Ribbon) namesto klasičnih menijev, od leta 2013 dalje pa Microsoft svojo pisarno pospešeno širi v naročniški oblak, pod imeni Office365/Microsoft365/Copilot365. Hkrati s to oblačno širitvijo Microsoft na smetišče zgodovine pošilja še en svoj ikonični izdelek, MS Exchange (poštni in koledarski strežnik). V luči političnih sprememb, ki se dogajajo dandanes, pa ta morda še ni rekel zadnje besede ...
Raziskovalec, v dobrem in slabem
Čeprav ima Microsoft v svojem naboru celo plejado bolj ali manj uspešnih izdelkov, bi težko našli bolj kontroverznega od Internet Explorerja. Skozi celotno razvojno dobo je bil pod drobnogledom javnosti zaradi nelicencirane rabe konkurenčnih tehnologij, varnostnih ranljivosti, zapoznelega odzivanja na nove tehnologije in še najbolj zaradi favoriziranja brskalnika v operacijskem sistemu Windows, kar so tako Evropska unija kot Združene države razglasile za nelojalno konkurenco. Zagotovo se spomnite pojavnega okna v Oknih, ki vas je spraševalo po tem, kateri brskalnik želite izbrati. Čeprav je uradno v pokoju od leta 2016, se je podpora za nekatere tipe Internet Explorerja zaključila šele leta 2023 in s tem zaokrožila skoraj tri desetletja trajajočo zgodbo o Raziskovalcu, ki ni bil niti najboljši niti najhitrejši, vsekakor pa je imel v nekem obdobju največji tržni delež med vsemi (na vrhuncu »brskalniških vojn« celo 95 odstotkov!). Leta 2015 ga je nasledil brskalnik Edge, ki ga še vedno dobimo nameščenega z vsako različico Oken in ga, zanimivo, Okna predlagajo, če v sistemski iskalnik vpišemo »explorer«. In še bolj zanimivo – narejen je na osnovi Googlovega (pardon, odprtokodnega) pogona Chromium.
Okna na telefonih
Zgodba Microsofta in mobilnih naprav se je začela že pred letom 2000, ko je bil predstavljen prvi Pocket PC, ki ga je poganjal, kako inovativno, operacijski sistem Pocket PC 2000. Osnovan je bil na Oknih CE, ki je bil že leta 1996 razvit za prve ročne računalnike (predhodnike malih računalnikov s tipkovnico), kot so bili, recimo, Sony Vaio UX Micro PC ali pa Philips Velo. Razvoj ročnih računalnikov se je po letu 2000 praktično zaustavil in nekateri trdijo, da je prvi idejni naslednik teh naprav šele Valvov Steam Deck.
Leta 2003 se je Pocket PC preimenoval v Windows Mobile, ciljna skupina pa se je iz ročnih računalnikov razširila še na pametne mobilne telefone. Mobilna Okna so vse do leta 2010 precej stagnirala, ves čas so konkurenci bolj sledila kot postavljala nove standarde. V tistem obdobju je Microsoft kot odgovor na izjemno popularni Applov ipod izdal tudi medijski predvajalnik Zune, ki je ravno tako temeljil na okrnjenem sistemu Windows Mobile, sam predvajalnik pa je pokopala nekonkurenčna naročniška medijska storitev z istim imenom. Kmalu po izidu operacijskega sistema Windows Phone 7 leta 2010 je Microsoft napovedal partnerstvo z Nokio in vse je kazalo na to, da sta Apple in Google dobila resnega tekmeca. Z nakupom Nokijinega oddelka za razvoj mobilnih telefonov leta 2013 je Microsoft napovedal samostojen pohod v mobilni svet, a je pri tem klavrno propadel.
Vsi tisti, ki smo si Microsoftov telefon kdaj lastili, smo videli potencial, celo nekatere inovativne prijeme, kot so bile »žive ploščice« (live tiles). Celoten projekt je pokopala slaba podpora drugih proizvajalcev (ki niso podprli Microsoftovega operacijskega sistema), pomanjkanje aplikacij za sistem Windows Phone in popolna ignoranca Googla, ki ni več podpiral aplikacij za storitve, kot so Youtube, Maps in Gmail. Windows Phone je sicer prilezel do različice 8.1, doživel še eno preimenovanje v Windows 10 Mobile, a razvoj in podpora sta dokončno ugasnila leta 2020.
Otipljiva kakovost »malih mehkih«
Neuspeh ni potrl Microsofta kot izdelovalca strojne opreme; v resnici je ves čas, praktično od samega nastanka podjetja, vzporedno razvijal različno strojno opremo in bil na nekaterih področjih zelo uspešen. Med uspešnejše zgodbe zagotovo sodijo prenosniki Surface, ki od leta 2017 pokrivajo različne segmente prenosnega računalništva, od Intelovih procesorjev do čipovja ARM, ki podjetje bolj ali manj uspešno sili k predelavi operacijskega sistema Windows tudi za drugačno arhitekturo. Nekateri modeli so pravi prenosniki, ki se podobno kot konkurenca kitijo z oznakami, da so pripravljeni na umetnointeligenčne sisteme, drugi so dvoživke med tablicami in prenosniki, tretji so sistemi vse v enem. Med drugim so razvili koncept Courier, iz katerega so zasnovali prvi prenosnik z dvema zaslonoma brez fizične tipkovnice (predstavljajte si tablici, združeni s tečajem), ki pa žal nikoli ni ugledal prodajnih polic. V družini Surface najdemo tudi slušalke (Surface Headphones), pisala, tipkovnico in miško; zadnji dve Microsoft izdeluje že od nekdaj.
Kdor je pred dvema desetletjema veliko tipkal in tvegal vnetja zapestij, si zna v spomin zagotovo priklicati znamenito Microsoft Ergonomic Keyboard (ki je izšla iz njene predhodnice Natural Keyboard), eno boljših prelomljenih ergonomskih tipkovnic. Prelomljene tipkovnice, v takšni ali drugačni obliki in pod takšnim ali drugačnim imenom, so redno posodabljali in izdajali vse do leta 2019, danes pa v prodajnem naboru najdemo le še eno (ki ima prej več skupnega z Applovo tipkovnico kot pa njihovo lastno ergonomsko legendo). Mehanske tipkovnice so v tem času postale izjemno popularne in dostopne, Microsoft pa na ta vlak do zdaj še ni skočil.
Še bolj legendarna od tipkovnice je miš IntelliMouse, ki si lasti kar precej danes nepogrešljivih inovacij na področju repatih upravljalnikov. Microsoft je med prvimi predstavil sredinsko drsno kolesce, optično miš (IntelliEye optični senzor) in tudi pomožne gumbe ob strani miške, ki jih lahko pritiskamo s palcem. Zadnja večja prenova miške je prišla v letu 2019, Pro IntelliMouse izvedenko, kot se zadnja različica imenuje, pa lahko kupimo še danes. Velika večina IntelliMouse mišk je bila povezanih prek kabla, za brezžične so v večini (z redkimi izjemami) uporabljali druga imena. Med bolj znanimi je Microsoft Arc Mouse, precej ploščato in tanko čudo, ki si ga poljubno ukrivil, ga s tem vključil in hkrati dobil bolj ali manj ergonomsko obliko, ki si jo lahko prilagajal svoji roki (o udobju pa ne bomo razpravljali, saj miš zahteva precej privajanja).
Od leta 2016 dalje je Microsoft velike upe polagal tudi v očala mešane resničnosti (s kratico MR in/ali AR, meja je bila pri tem izdelku precej tanka), o katerih smo več pisali tudi v preteklih številkah Monitorja. HoloLens je bil njihov pogled na prihodnost mešane resničnosti in izdali so dve generaciji očal, preden so februarja letos celoten projekt preprosto opustili; konkurenca je pokazala precej več in imela veliko prednost v razvoju. Bolj zanimivo je dejstvo, da lahko delčke tehnologije, uporabljene v očalih, prvotno najdemo še v enem precej zanimivem izdelku – igralniškem Kinect.
Faktor X
Microsoft nikoli ni bil tujec v svetu iger. Spomnimo vsaj na Minolovca, Prosto smuče (Ski Free) in Pasijanso, priložene k operacijskemu sistemu Windows, ali pa Microsoft Golf, prvo pravo športno simulacijo iz Microsoftovega hleva. Med simulacije nedvomno sodi tudi nedavno ponovno obujeni projekt Microsoft Flight Simulator, ki je luč sveta prvič ugledal leta 1982, na peceju IBM. Njegova popularnost je Microsoftu dala zagon za pripravo mnogih igralnih ploščkov in palic, posvečenih letenju, združenih pod imenom SideWinder. V prvi generaciji do leta 2002 si je ime lastilo prek 20 različnih izdelkov, od leta 2007 in do 2014 pa ob sodelovanju s podjetjem Razer še dodatnih deset, a tokrat je šlo v večini za igričarske miške in tipkovnice. Dolgoletne izkušnje na področju izdelave tako strojne kot programske opreme (knjižnica DirectX) so s pridom izkoristili za nov projekt igralne konzole, ki je luč sveta ugledal novembra leta 2001 in ima hitro zapomnljivo ime Xbox.
Štiri generacije igralnih konzol imajo zelo mešan uspeh; medtem ko je bila prva generacija popoln uspeh, se je pri drugi generaciji, Xboxu 360, zalomilo pri proizvodnem procesu in s tekočega traku so prihajale konzole s serijsko okvaro (RRoD, rdeči krog smrti zaradi rdeče obarvanega gumba za vklop, ko je konzola odpovedala). Za tretjo generacijo, Xbox One, so pripravili poseben dodatek po imenu Kinect, ki je prek številnih kamer in senzorjev za zaznavanja premikov omogočal upravljanje konzole in iger tudi z gibanjem. Čeprav so dodatek po nekaj letih dokončno opustili, je največji žebelj v krsto uspešnosti konzole zabila odločitev podjetja, da mora biti naprava zaradi digitalnega preverjanja licenc ves čas povezana z internetom (kar je dandanes nekaj povsem normalnega). Zadnja generacija z imenom Xbox Series S in X nima večje hibe ne v zmogljivosti ne v zanesljivosti, a je podjetje svoj fokus bolj kot na prodajo strojne opreme usmerilo v naročniško storitev Game Pass (neke vrste Netflix za igre).
Podjetje je ogromen denar vložilo tudi v razvoj iger. Le kdo ne pozna največjih naslovov Microsoftovih studiev, kot so Halo, Gears of War ali Forza Horizon. Kako velik posel so za Microsoft igre, največ pove dejstvo, da so že leta 2000 začeli nakupe velikih studiev; takrat so kupili podjetje Rare, leta 2014 Mojang (Minecraft!), v letu 2020 ZeniMax (lastnika treh velikih studiev Bethesda, id Software in Arkane), leta 2022 pa še Activision Blizzard. Verjetno bi še kupovali, pa so imeli že z zadnjim nakupom veliko težav s pridobivanjem ustreznih protimonopolnih soglasij.
Prevelik za propad
Tudi Microsoft ni imun na zadnje velike dosežke modelov LLM in med prvimi so od podjetja OpenAI (katerega največji posamični lastnik so!) odkupili njihov model LLM ChatGPT, ga poimenovali Copilot in začeli tržiti kot del zbirke 365. Zlobni jeziki bi pripomnili, da Copilot ni bil prvi (neuspešen?!) poskus uvajanja digitalnega pomočnika oziroma asistenta; le redki med nami se še spomnijo Microsoft Boba (animiranega asistenta/vmesnika na Oknih 3.1, 95 in NT), še kdo več se bežno spomni Roverja (animiranega psa iz Oken XP), praktično vsi pa še vedno sanjamo pisarniško Sponko iz Officea 97. Žal ne zaradi naprednosti, ampak nadležnosti in neuporabnosti.
Med častne omembe moramo nujno uvrstiti nekaj naravnost ikoničnih izdelkov, ki se jih mnogi spominjamo z veliko nostalgije. Med manj znane štejemo izdelavo pisave Comic Sans, ki je prišla izpod prstov Microsoftovega razvijalca Vincenta Connare. V kategorijo komaj uporabno, a veliko uporabljano šteje Windows Movie Maker, preprost urejevalnik videoposnetkov, ki je priložen Oknom. Nekaj podobnega velja tudi za Slikarja (MS Paint), na katerem so svoje risarske veščine, še bolj pa spretnosti upravljanja miške pilile mnoge generacije (tudi slovenskih) osnovnošolcev. Še pred Gmailom smo prvi brezplačni elektronski poštni predal lahko odprli na MSN Hotmailu, pred Wikipedijo pa smo za znanjem elektronsko brskali po Microsoftovi enciklopediji Encarta (shranjena je bila na cedejih in ne na spletu).
Za prihodnost podjetja se tako ne gre bati. Med zadnjimi vplivnimi projekti, ki se jih loteva, sta tudi kvantno računalništvo in prvi čip Majorana 1, o katerem smo že pisali in nedvomno še bomo. Da, Microsoft ima ali je imel prste v vsakem pomembnem segmentu sodobnega računalništva, in čeprav je na mnogih področjih neslavno propadel, so mu uspešna področja prinesla zadosti kapitala, da ga lahko proglasimo za tako rekoč nesmrtnega. Nazdravimo torej slavljencu in pričakujmo članke ob njegovi stoletnici, kakopak tudi v Monitorju!
