Policija pa nič

Pred dobrim desetletjem in pol so me prvič povabili na sodišče, da sem pričal kot strokovnjak za takrat »specifični« MacOS, in priložnost sem imel spoznati policiste, ki delujejo v računalniški forenziki. Obilica izmenjanih informaciji mi je jasno pokazala, da dobro poznajo svoje področje in celo, da ima policija vrhunske strokovnjake s področja ITja.

Zgoraj zapisano žal ne pomeni veliko. Le nekaj let zatem so mi ukradli prvi računalnik, celo dva. Glede na pridobljene informacije o strokovnosti računalniških forenzikov sem predvideval, da bodo po strojnem omrežnem naslovu MAC takrat specifično opremo izsledili in jo bom dobil v najkrajšem času nazaj, saj je skoraj nihče niti ne uporablja, niti ne zna uporabljati. Žal ni bilo tako, opreme nisem nikoli dobil, krožila je po državi od kupca do kupca s pedigrejem – »ukradeno«.

Danes so bolj kot računalniki priljubljeni telefoni, tudi med tatovi. Nadzor nad njimi je, po moji logiki, še toliko lažji, saj se vsak telefon priklopi v omrežje mobilnega operaterja in se predstavi s svojo unikatno številko IMEI. Ta naj bi organom pregona omogočala popolno sledljivost. Izkazalo se je, da moja logika ni tudi nujno resničnost.

Pred nekaj dnevi sem bil tarča tatiča, ki mi je iz trgovine ukradel kar tri iPhone 5c. Zelo specifične napravice, ki so bile ob času kraje v Sloveniji na voljo le v naši trgovini. Krajo sem takoj prijavil policiji, v beležke so popisali vse, kar sem jim povedal, in z zbranimi podatki odšli opravljat svoje naloge in dolžnosti. Tatičevo dejanje je bilo posneto z varnostnimi kamerami, a se policistom na to vizualno doživetje ni ravno mudilo – »Po posnetke pridemo naslednji teden.«.

Po dveh dneh so mi prijatelji sporočili, da so našli ukradene telefone in da jih nekdo, kar vse tri, prodaja na Bolhi. Zraven je pošteno zapisal podatke, ki prepričljivo dokazujejo, da gre za prave tri telefone. Za moje tri telefone!

Do zob oborožen s točnimi podatki sem takoj zjutraj obiskal pristojno policijsko postajo in se zglasil pri dežurnem policistu. Ta ni pokazal ravno hudega navdušenja, mi je pa razložil, da »moj« policist pride čez 2 dni, in to popoldan. Malce zmedeno sem povprašal: »Kaj pa do takrat?« Sledil je le skomig z rameni. No, pooblaščena oseba mi je vendarle še namignila, da: »Vi kar pejte to kokr kupit in če bodo telefoni res vaši, pokličte policijo.« Ker tega »dežurnega« pač še niso poučili, kako se dela s strankami, mi je preostal le zelo ravnodušni: »OK.« Kljub temu ga je zanimalo, kako da sem prepričan, da so telefoni res moji? Razložil sem mu, da so v treh barvah, ki jih nihče drug še nima, povedal, da celo v oglasu pravi, da jih je kupil v naši trgovini, poudaril, da mi je celo posredoval številke IMEI, ki ustrezajo ukradenim telefonom –  skratka, ni možnosti, da ne bi bili pravi. Po 50 minutah je prišel nov policist v civilu, me spet legitimiral (v drugo beležko), predložil sem mu kopijo oglasa na Bolhi in –   »Obvestili vas bomo po telefonu, veste, moramo dobiti številko IP prodajalca …«. Prav.

Do popoldneva sem prejel že plaz prijateljskih klicev, ali sem telefone že dobil nazaj, z razlago, kje jih prodajajo, klica policista pa ni bilo med njimi. Drznil sem si spet klicati na policijsko postajo in povedali so mi, da ta policist, s katerim sem govoril zjutraj,  pride spet čez 2 dni (popoldan) in naj ga kar takrat pokličem. Dežurnemu sem razložil, da sem si predstavljal policijo kot institucijo in ne kot shajališče individualcev, ki jih osebno loviš, da ti rešijo primer. Strinjal se je, da so institucija, a v ihti mi je kljub temu ušlo, da so očitno bolj slaba institucija, če moramo čakati, da policisti pridejo v svojo izmeno, medtem pa mi študentje evforično rešujejo primer kraje. Seveda sem s tem pooblaščeno osebo precej užalil, zato se je najin pogovor avtoritativno končal s strokovnim nasvetom: »Pol naj vam pa kar študenti rešujejo!« Užaljeno sem v spletu poiskal ime komandirja te policijske postaje, ga poklical z drugega telefona in seveda  naletel na istega dežurnega policista, ki je očitno nadziral vse komunikacijske poti. Ta je seveda menil, da komandirja ne potrebujem in da bo on vse to uredil. Ko sem vendarle dobil namestnika komandirja, ki me je legitimiral kar po telefonu, mi je razložil, da se za pritožbo lahko oglasim naslednji dan popoldan. Svojo pripombo bom podal na ustni zapisnik, saj po telefonu ne gre …

Na koncu sem se odločil vzeti pravico v svoje roke, saj očitno ne gre drugače. Sodelavka je poklicala prodajalca ukradenih telefonov iz oglasa in se dogovorila, da njen fant pride po roza telefon. V lokalu sem se sestal s prodajalcem, preveril pristnost telefonov, sodelavec pa je vmes obvestil policijo, da ravnokar kupujem svoje ukradene telefone. Možje postave so tokrat prišli, popisali prodajalca in mi izročili telefone. Primer končan.

Ali pa tudi ne. Tik pred oddajo tega mnenja je stopil z menoj v stik policist, ki pravi, da bom moral telefone najverjetneje vrniti, saj ima možakar, ki jih je prodajal na Bolhi, originalni račun nekega podjetja. Kako in kje je telefone dobilo to podjetje, jih še ne zanima, to bodo raziskovali kasneje. Sam sem te telefone vmes že prodal in zdaj le še razmišljam, česa vse me bodo obtožili.