Politika in dobavitelji Telekoma Slovenije ne želijo prodati

Vse glasnejše so govorice, da namerava vlada zaradi pritiskov lobijev in neenotnosti v svojih vrstah odstopiti od prodaje 49,13 % državnega deleža v Telekomu Slovenije (TS). Dvom o prodaji je s svojimi odločitvami prva sprožila državna komisija, ki je slabo vodila celoten prodajni proces. Podaljševanje rokov za oddajo ponudb in dodatni roki za njihovo izboljšanje so posledica majhnega zanimanja za nakup TS in nerealnih pričakovanj prodajalca. Predsednik komisije Matjaž Janša, nekdanji uslužbenec Iskratela, je napovedoval, da bo kupec po vseh dodatnih rokih znan do konca januarja, a se to ni zgodilo.

Država je sama odgnala večino kupcev

Prodaji državnega deleža v TS odločno nasprotujejo opozicijski voditelji iz vrst SD in Zares ter javnomnenjski voditelji iz kroga zasebnega Ekonomskega inštituta pravne fakultete, d.o.o., ter nekateri profesorji z Ekonomske fakultete. Nazadnje so pozivi k vnovičnemu premisleku o prodaji prišli še iz koalicijskih vrst, predvsem iz SLS in Desusa.

Ves čas je bilo čutiti nasprotovanje prodaji. Ko je država v začetku lanskega leta začela izvajati postopke za prodajo svojega deleža v TS, se je začela strmo večati vrednost delnice TS na Ljubljanski borzi in sredi julija dosegla skoraj 500 evrov. Tržna cena TS je bila glede na ključne kazalnike poslovanja v primerjavi z drugimi evropskimi operaterji približno dvakrat previsoka. Poznavalci telekomunikacijske panoge so opozarjali, da TS na mednarodnem razpisu po takšni ceni ne bo mogoče prodati. O tem smo podrobneje pisali v lanski novembrski številki. Tam smo poleg mednarodnih primerjav predstavili tudi oceno analitikov NLB, ki so vrednost delnice TS ob uvrstitvi na Ljubljansko borzo ocenili na 262,9 evra.

Cilj nasprotnikov prodaje TS je bil dosežen. Nerazumno visoka vrednost delnice TS je ustvarila nerealna pričakovanja javnosti, vlagateljev in politike, izjave ključnih akterjev, povezanih s TS, pa so jih dodatno spodbujale. Močno precenjena vrednost delnice na nelikvidnem in špekulativnem trgu vrednostnih papirjev, kakršen je Ljubljanska borza, je odvračala potencialne kupce in pripravljala teren za poznejši odstop od prodaje. Izmed 60 potencialnih kupcev, ki naj bi izrazili zanimanje za nakup državnega deleža v TS, je razpisno dokumentacijo dvignilo le 15. Nezavezujoče ponudbe je oddalo 12 ponudnikov, zavezujoče pa le trije: islandski Skipti, madžarski Magyar Telekom in angleško-nemški Bain Capital & Axos Capital. Nihče izmed njih ni izpolnil pričakovanj komisije. Po roku, v katerem so lahko izboljšali svoje ponudbe, je iz igre izpadel Magyar Telekom, ker naj bi za TS ponujal premalo. V igri sta ostala le še dva ponudnika.

Privatizaciji najbolj nasprotujejo dobavitelji

Zagovorniki nacionalnih interesov so ves čas nasprotovali prodaji državnega deleža v TS. Svoje nasprotovanje so utemeljevali z neprimernostjo prodajnega trenutka, zaradi česar naj država ne bi iztržila ustrezne kupnine, in z neustreznostjo potencialnih kupcev. Poudarjali so visoko raven znanja in tehnološke razvitosti TS ter uspešnost strategije in širitve tega podjetja na nove trge. Po njihovem mnenju naj bi bil TS tehnološko povsem primerljiv z zahodnoevropskimi operaterji, k temu naj bi prispeval prav njegov samostojni razvoj.

Primernost prodajnega trenutka z vidika širšega časovnega okna je težko ocenjevati. Ponujene kupnine so razumljivo nižje od napihnjenih tržnih vrednosti, a glede na stanje v globalni telekomunikacijski panogi zagotovo visoke. Zato bi država svoj delež v TS lahko dobro prodala. Prav tako je težko ocenjevati primernost kupcev, a na končni izbor sta najbolj vplivala vlada z načinom vodenja prodajnega procesa in poslovodstvo TS. Skrb zbuja majhno zanimanje večjih mednarodnih operaterjev, ki je odprlo številne dvome o dejanski vrednosti in razvojnih možnostih TS.

Najbolj kontroverzna je "zgodba" o lastnem znanju in tehnološki razvitosti, ki pravi, da "imamo v Sloveniji" dovolj znanja za samostojno pot TS. Z drugimi besedami to pomeni, da imajo slovenski dobavitelji (podjetja in univerze) dovolj znanja, ki TS omogoča samostojno pot. To je nevarna in skrajno sprevržena teza, ki predstavlja največjo grožnjo nadaljnjemu samostojnemu razvoju TS.

Prodaja državnega deleža v TS tujcem bi najbolj prizadela interese domačih dobaviteljev in profesorskega lobija, zato ne preseneča, da so prav oni med največjimi nasprotniki prodaje. Zaveze, katerih izpolnitev je vlada zahtevala od potencialnih kupcev TS, so bile tako usmerjene predvsem na ohranjanje njihovih privilegijev in finančne varnosti.

Glavno besedo ima Iskratel

Najmočnejši nasprotnik privatizacije TS je kranjski Iskratel, ki se ubada z vse hujšo konkurenco na svojih tradicionalnih vzhodnoevropskih trgih in z zmanjševanjem tržnega deleža in prihodkov. Krizo v družbi so poglobila nesoglasja z največjim lastnikom, nemškim Siemensom, ki je prekinil razvojno sodelovanje in napovedal lastniški umik. Iskratel je krizo kompenziral z močnejšo navzočnostjo na domačem trgu in iskanjem politične podpore. Ključna mesta v vladi in državnih organih, povezanih z oblikovanjem in izvajanjem telekomunikacijske politike ter regulacijo, zasedajo Iskratelovi kadri. Pomembno vlogo pri uresničevanju Iskratelovih ciljev na domačem trgu ima tehnološka mreža ICT, ki jo vodi eden njegovih najpomembnejših lobistov, Janez Bešter s Fakultete za elektrotehniko. Iskratel ima močan vpliv ima tudi v TS, kjer so trije člani uprave tesno povezani z njim. Številni vodstveni in strokovni kadri na nižjih ravneh TS prihajajo iz Iskratela ali so odvisni od njega. Z Iskratelom sodelujejo tudi nekdanji in sedanji člani nadzornega sveta.

Iskratel je zmeraj skrbno iskal zaveznike v politiki. Generalni direktor družbe, Andrej Polenec, se je na primer v kampanji za državnozborske volitve leta 2004 v javnosti pojavil ob Mateju Lahovniku, ki je v Kranju kandidiral na listi LDS in je danes eden najbolj izpostavljenih članov nove stranke Zares. Po volitvah, ko je bil Lahovnik še minister za gospodarstvo, je po poročanju Financ (20. oktober 2004) Iskratel prejel izdatna finančna sredstva na javnem razpisu za črpanje sredstev iz evropskega sklada za regionalni razvoj. Tehnološka mreža ICT je takrat prejela skoraj 30 milijonov evrov sredstev, od katerih naj bi večino dobil Iskratel. Visoke honorarje naj bi prejemali tudi številni honorarni sodelavci, med njimi visoki državni uradniki.

Ni presenetljivo, da Lahovnik in drugi člani stranke Zares, med njimi nekdanji minister za informacijsko družbo Pavel Gantar, vneto nasprotujejo prodaji TS. Gantar je že v času svojega ministrovanja zvesto služil interesom domače telekomunikacijske industrije. Podobne povezave so tudi z drugimi strankami, ki se napajajo iz telekomunikacijskih jasli.

TS tehnološko in po znanju za konkurenco

TS danes nima ne ustreznih kadrov ne znanja ne kapitala, da bi si lahko zagotovil dolgoročno uspešno samostojno pot. V novembrski številki smo opisali nekatera področja, na katerih TS tehnološko zaostaja. TS nima jasne strategije, njegovo politično nastavljeno vodstvo pa se je namesto z razvojem ukvarjalo s kadrovskimi čistkami pod taktirko vladajoče koalicije in ni bilo sposobno urediti odnosov s kapitalsko podrejenimi družbami.

TS je bil vse od osamosvojitve podrejen interesom dobaviteljev. Navezava je bila verjetno odločilna tudi pri njegovih najbolj spornih poslovnih odločitvah. Storitve ISDN in Centreks so bile v Sloveniji med najbolj razširjenimi po svetu. Visoke naložbe v zastarelo tehnologijo, ki so prinesle največ koristi dobaviteljem, so zbujale dvome o upravičenosti in smotrnosti poslovne in tehnološke politike TS.

Dvome je okrepila ena najbolj spornih odločitev za vezavo ISDN in ADSL. TS je bil edini operater, ki je vztrajal pri tehnološko nepotrebni vezavi, ki je zahtevala izdatna vlaganja v tehnologijo ISDN - od nadgradenj omrežja in omrežnih elementov do novih telefonskih aparatov. Širokopasovne storitve so bile zaradi tega dražje, uporabniki pa so morali v vezani trgovini kupovati še drage storitve, ki jih sploh niso potrebovali. Neetična, neracionalna in nezakonita poslovna politika TS je upočasnila uvajanje širokopasovnih tehnologij v Sloveniji. Nezakonitost je v začetku februarja potrdil Urad za varstvo konkurence, ki v povzetku relevantnih dejstev ugotavlja, da je Telekom z vezavo ISDN in ADSL zlorabil svoj prevladujoči položaj.

Z uvajanjem širokopasovnega dostopa so bile povezane še druge sporne odločitve, med njimi zagotovo gradnja omrežja ADSL na platformi ATM. Čeprav se je po svetu takrat že uveljavljal IP, se je TS odločil za nadgradnjo hrbteničnega omrežja z zastarelo opremo. Nazadnje je TS, več let za drugimi operaterji v regiji, le zgradil IP hrbtenično omrežje. Platforma ATM pa je bila še dodatni zaviralec hitrejšega razvoja širokopasovnega interneta v Sloveniji.

Odvisna poslovna strategija

Glavni dobavitelj zgoraj omenjenih tehnologij je bil Iskratel. Odločitve bi bile zagotovo drugačne, če bi imel TS proste roke pri izbiri dobaviteljev. Tako pa je bil prisiljen čakati, da je Iskratel razvil opremo in jo bil sposoben dobaviti, čeprav za ceno poznejšega uvajanja novih tehnologij in tehnološkega zaostajanja. Kot izgovor za zamudo pri uvajanju ADSL so politiki navajali zavezanosti TS zakonu o javnih naročilih pred letom 2001, a to seveda ne drži.

Poznavalci so prepričani, da je zaradi povezave TS in Iskratela Slovenija zamudila razvojni zagon na področju telekomunikacij. Še huje je, da TS danes nima jasne tehnološke in poslovne strategije. Ne premore niti jasnih in konsistentnih usmeritev.

Precenjena je tudi širitev TS na nove trge, na katerih je doslej kupoval le obskurne družbe. Te zagotovo imajo potencial za rast, a se TS z njimi ne more umestiti med vodilne operaterje v regiji. Ne preseneča, da naj bi tudi za širitvijo TS stal Iskratel, ki si s tem odpira vrata za vstop na nove trge. Za mednarodno poslovanje in širitev TS je odgovoren član uprave Dušan Mitić, košarkarski kolega Gregorja Golobiča, ki je pred prihodom v TS v Iskratelu neuspešno vodil prodajo na trgih v jugovzhodni Evropi.

Epilog

Zagovorniki nacionalnih interesov in nasprotniki prodaje državnega deleža v TS ne poznajo razmer v TS niti telekomunikacijske panoge, temveč slepo sledijo interesom lobijev. TS nikakor ni primerljiv z zahodnoevropskimi operaterji. Manjka mu znanja in usposobljenih kadrov na vseh ravneh ter mednarodne širine. Zadnje kadrovske poteze v družbi le potrjujejo skrajno sprevrženost političnega kadrovanja. Tehnološka in poslovna tveganja povečuje škodljiva močna navezava na domače dobavitelje in navezanost na domače institucije znanja, ki so na redkih telekomunikacijskih področjih mednarodno relevantne. Dodatno škodo TS povzroča navezava na politiko, ki je podjetju vrsto let omogočala lagodno življenje, nesramno oviranje konkurence in pobiranje monopolnih dobičkov, različnim lobijem, pa neupravičeno pobiranje rent. Zaradi vsega tega TS danes ni usposobljen za tekmovanje na konkurenčnih trgih.

Vlada bi s prodajo državnega deleža v TS lahko poiskala strateškega vlagatelja, ki bi družbi zagotovil kapital in znanje, uredil poslovanje ter zmanjšal visoka tehnološka in poslovna tveganja. Na mizo je dobila cenovno dobre ponudbe, a je s slabo vodenim postopkom prodaje ter z odvračanjem in zavračanjem velikih operaterjev zamudila priložnost, da bi našla resnega strateškega partnerja. Islandski Skipti, favorit poslovodstva TS, to zagotovo ni. Najbrž tudi ne konzorcij Bain Capital & Axos Capital, ki naj bi imel podporo vplivnih članov vladajoče koalicije.

Zato je vse bolj verjetno, da vlada državnega deleža v TS ne bo prodala, s tem pa bi se agonija načetega nacionalnega šampiona nadaljevala. Njegova tržna vrednost se je v zadnjem času že krepko zmanjšala. Na zmanjšanje vrednosti bodo dodatno vplivali visoki odškodninski zahtevki konkurentov, ki že presegajo 200 milijonov evrov. Z odstopom od prodaje bi vlada omogočila nadaljevanje ožemanja družbe s strani dobaviteljev ter izkoriščanje potrošnikov prek nenehnih zlorab prevladujočega položaja, zaradi katerih se že napovedujejo nove odškodninske tožbe in obetajo tudi nove sporne in netransparentne zunajsodne poravnave.

Posebno poglavje je korupcija. Država vse primere korupcije, povezane s TS, skrbno pomete pod preprogo. Zato se nadaljujejo nezakonite poslovne prakse, v katerih se lahko okoriščajo dobavitelji, številni posredniki in člani poslovodstva. Če bi organi pregona sledili denarju, bi hitro odkrili korupcijo, oškodovanje premoženja in utajo davkov. Enake mehanizme TS uporablja za pridobivanje poslov in naklonjenosti profesorskih krogov ter oblikovalcev javnega mnenja. Vprašljivo je financiranje zasebnih projektov članov uprave ali nadzornega sveta TS (GRID, Sintesio itd.). A preveč je vpletenih, da bi država ukrepala. V TS se mastijo mnogi, zato je povsem razumljivo, da se veča nasprotovanje prodaji.

Vlada je dobila na mizo cenovno dobre ponudbe, a je s slabo vodenim postopkom prodaje in z odvračanjem in zavračanjem velikih operaterjev zamudila priložnost, da bi našla resnega strateškega partnerja. Islandski Skipti, favorit poslovodstva TS, to zagotovo ni.

Nerazumno visoka vrednost delnice TS je ustvarila nerealna pričakovanja javnosti, vlagateljev in politike, izjave ključnih akterjev, povezanih s TS, pa so jih dodatno spodbujale.

Najbolj kontroverzna je "zgodba" o lastnem znanju in tehnološki razvitosti, ki pravi, da "imamo v Sloveniji" dovolj znanja za samostojno pot TS.

Prodaja državnega deleža v TS tujcem bi najbolj prizadela interese dobaviteljev. Zato ne preseneča, da so prodaji od začetka nasprotovali ravno največji dobavitelji in profesorski lobi.

TS danes nima ne ustreznih kadrov ne znanja ne kapitala, da bi si lahko zagotovil dolgoročno uspešno samostojno pot.

Glavni dobavitelj tehnologij je bil Iskratel. Odločitve bi bile zagotovo drugačne, če bi imel TS proste roke pri izbiri dobaviteljev.