Popoln izbris
Da nas digitalna tehnologija spremlja (skoraj) vedno in povsod, je verjetno že vsakomur jasno. Da se v tej obliki shranjuje tudi veliko naših (bolj ali manj pomembnih) podatkov, najverjetneje tudi. Manj znano in za marsikoga celo presenetljivo pa je to, da se takšnih (digitalnih) podatkov veliko teže znebimo, kot pa smo jih pridobili. Samo pritisk na tipko "delete" (kot meni kar veliko uporabnikov) namreč še zdaleč ne zadošča.
Izkaže se namreč, da si digitalni mediji (na primer diski v naših računalnikih) podatke, ki smo jih na njih shranili, presneto dobro zapomnijo. Njihov spomin je celo tako "dober", da jih enostavno brisanje s praznjenjem koša vred (če se osredotočimo na Okna) in celo formatiranje celotnega diska ne uniči. Navidezno po opisanih opravilih podatki sicer res izginejo (za povprečnega uporabnika), vendar so v resnici še vedno na disku, a ne vsem na očeh. Najboljši dokaz, ki govori v prid tej trditvi, so vsekakor različna (vsem dostopna) orodja, ki tudi nekoliko manj izkušenemu uporabniku enostavno in dokaj hitro omogočijo obnovitev prej (navidezno) pobrisanih podatkov. Če bo tak uporabnik (recimo, da je to kupec našega računalnika) na opisani način prišel do kakšnih manj pomembnih zapiskov, se verjetno še ne bomo pretirano obremenjevali, a kaj, če se tako dokoplje do česa pomembnejšega (kot je recimo certifikat za dostop do spletne banke)?
Jasno je torej, da velja pravilnemu brisanju podatkov posvetiti nekaj več časa. A zakaj pravzaprav podatki (tudi po "brisanju") sploh ostanejo na disku? Glavni razlog tiči v načinu zapisovanja podatkov na disk in v datotečnem sistemu, ki te podatke hrani. Ta namreč vodi nekakšen seznam vseh podatkov (datotek), ki smo jih shranili, ter vsebuje tudi kazalce, ki kažejo na te podatke. V primeru zgoraj opisanega brisanja podatkov se posodobi samo ta seznam (in s tem pobrišejo kazalci, ki kažejo na podatke), z dejanskimi podatki pa se ne zgodi pravzaprav nič. Še vedno so namreč na disku, a zdaj nekoliko skriti.
Pazljivo!
Da je brisanje podatkov "nevarno" opravilo, smo ugotovili tudi na tokratnem preizkusu. Enega od programov (DBAN) smo namreč za potrebe pridobivanja zaslonskih slik poganjali kar na "živem" računalniku, torej takem, ki ga uporabljamo tudi za vsakdanje delo (z vsemi podatki in nameščenimi programi seveda). Trenutek nepazljivosti je bil dovolj, da so vsi podatki "šli po gobe", čeprav programu (hitro smo opazili, da je nekaj narobe) nismo pustili dokončati dela. A bilo je prepozno, podatki so šli, nam pa ni preostalo nič drugega kot ustvarjanje delovnega okolja (nameščanje vseh programov in restavriranje podatkov) na novo. In kljub temu da smo se trudili tudi s programi za vračanje podatkov, je bil DBAN močnejši. Nekaj vmesnih (nevarovanih) podatkov smo namreč izgubili.
Če zadevo ponazorimo še s primerom iz resničnega sveta, bi lahko naš disk primerjali z zvezkom, podatke na disku s popisanimi listi v zvezku in seznam datotek datotečnega sistema s kazalom v zvezku. V primeru prej opisanega brisanja digitalnih podatkov bi zdaj v resničnem svetu morali iz našega zvezka iztrgati samo kazalo (seznam datotek s kazalci). Jasno je torej, da so popisani listi (podatki) še vedno prav tam, kjer so bili, le nekoliko teže jih najdemo.
Druga težava, ki otežuje popolno brisanje datotek, je tudi razpršenost na disku zapisanih podatkov. Ti niso vedno skupaj, drug zraven drugega, temveč so tudi ločeni, včasih celo na različnih diskih (recimo polja RAID).
Kaj torej narediti in kako ravnati, da bomo varni pred nezaželenim vračanjem že "zbrisanih" podatkov med "žive"? Kot vedno, je možnosti seveda več. Prva, ki se včasih poraja kar sama od sebe, je fizično uničevanje diskov in jo lahko opravimo z različnimi orodji (sekira, vrtalni stroj) in tehnikami. Zanimiva, a včasih skoraj preveč učinkovita metoda, ki poleg podatkov trajno in nepopravljivo uniči tudi njihov nosilec.
Na tokratnem preizkusu smo se zato lotili bolj prijazne (tako za medij kot tudi njegovo življenjsko dobo, oziroma možno nadaljnjo uporabo) metode, ki temelji na uporabi različnih programskih orodij. Ta na svoj način poskrbijo za varno brisanje naših podatkov. Večinoma se zadeve lotevajo s prepisovanjem izbranih mest na disku, kjer so bili naši podatki (datoteke). Ustrezna mesta (ali pa celoten disk) tako poljubnokrat prepišejo z naključnimi podatki (ničle, enice, kombinacija obojega ali kakšnimi naključno generiranimi znaki). Čim več je teh prepisovanj, tem manjša je verjetnost, da bi tako prepisane podatke še kdaj uspešno obnovili.
Prepisovalnih metod, ki zadostijo terminu "varno brisanje podatkov", je več in jih določajo različni standardi. Omenimo jih samo nekaj: NIST SP-800-88, DoD 5220.22-M, Peter Guttmanov algoritem, algoritem Brucea Schneierja, NAVSO P-5239-26 in drugi.
BCWipe
Preprosto orodje (pravzaprav gre za skupek njih, saj v kompletu dobimo tri, BcWipe, "njegov" Upravitelj opravil in Crypto Swap, namenjen šifiranju izmenjevalne datoteke) že z uporabniškim vmesnikom skuša nakazati, kakšen bo končni rezultat njegovega dela, namreč povsem prazen disk. Če smo čisto natančni, BcWipe svojega vmesnika pravzaprav nima, saj se povsem zlije z delovnim okoljem. Dostopen je namreč (le) prek menuja (dosegljiv z desnim klikom miške) v Raziskovalcu. Zato pa uporabniški vmesnik "najdemo" pri BcWipeovem "Upravitelju opravil". Tu je ta skoraj povsem prazen, izjemi sta le menujska vrstica (zgoraj) in nekaj ikon pod njo. Skoraj nenavadna preprostost (velikokrat smo namreč pri okenskih programih vajeni pretiravanja) vpliva tudi na način dela. Je povsem preprosto, dobro vodeno in se ga tudi hitro navadimo. Z BcWipe delamo večinoma kar iz Raziskovalca (po prej določenih nastavitvah), šele ko si zaželimo nekaj več (spremeniti kakšne nastavitve), stopi na sceno že omenjeni Upravitelj. V njem tako nastavljamo, kar želimo spremeniti (razporejevalnik opravil, vrsto prepisovanja) in kar nam program sploh dopušča. Tega sicer ni zelo veliko, a za osnovno delo povsem dovolj. Metod, s katerimi lahko varno odstranimo podatke, pozna kar nekaj (od preprostih do bolj zapletenih), pohvalno je, da lahko določimo tudi svoje. BcWipe pritegne predvsem s svojo preprostostjo in (kar se izkaže ob kasnejši rabi), dovolj solidnim znanjem in možnostmi (prepisovanje datotek, map, diska), ki jih ponuja. Pohvalna je njegova vključenost v delovno okolje, možnost dodajanja lastnih metod in jasna osredotočenost na končni cilj. Pogrešali smo neki osrednji vmesnik, ki bi tri, zdaj ločene enote, povezal v celoto.
BCWipe se dobro zlije z delovnim okolje. Takole je videti delo z njim iz Raziskovalca ter (nekaj) možnosti, ki jih pri tem imamo.
BCWipe
Kaj: Orodje za trajno brisanje podatkov.
Izdeluje: www.jetico.com.
Cena: 39,95 evra.
Za: Preprost in osredotočen na končni cilj, različne metode prepisovanja, možnost določitev lastne metode, orodje "tri v enem", integracija v delovno okolje.
Proti: Cena, ni osrednjega vmesnika, ki bi ločene enote povezal v celoto.
DBAN
Program z daljšim imenom Darik's Boot and Nuke zahteva nekoliko drugačen pristop, kot smo ga večinoma vajeni. Ni ga namreč treba nameščati in tudi klasičnega okenskega vmesnika nima, kar bo za koga tudi moteče. Prvi korak do njegove rabe je izdelava pogonskega medija. Izdelamo ga s pomočjo iz spleta pretočene datoteke. Sam program zatem poženemo tako, da omenjeni medij vstavimo v ustrezen pogon ter z njega naložimo računalnik. DBANov uporabniški vmesnik je precej bolj "DOSovski", (tako po videzu kot po načinu dela z njim, saj ima poleg preprostih menujev tudi svojo ukazno vrstico) in brez znanih (okenskih) olepšav in menujev. Tudi zato se ga je najprej treba navaditi. Delo s programom je sicer možno na tri načine, kar bo zadovoljilo več vrst uporabnikov. Ukazna vrstica je sicer bolj prilagodljiva, a zahteva dobro poznavanje DBANovih ukazov, avtomatski način (kjer večino dela prepustimo programu) je za tiste manj zahtevne, na voljo pa je tudi nekak "interaktivni" način, kjer se s tipkovnico pomikamo po danih možnostih. Vsi trije načini uporabnika po, sicer različni poti, korektno pripeljejo na cilj. Še bolj važno, na poti do cilja nas uspešno vodi program. Pohvalimo lahko njegovo natančnost, ki je vidna v dobrih opisih možnosti, ki so uporabniku v določenem trenutku na voljo. Manjka mu sicer nekaj več "zgovornosti", saj, recimo, ne "daje" jasnih obvestil o tem, kaj bo naredil v naslednjem koraku. Tako, vsaj na začetku, ne vemo vedno natančno, kdaj se bo prepisovanje podatkov dejansko začelo. No, resnici na ljubo, večkratna uporaba programa to nejasnost gladko odpravi. Prepisovanje celotnega diska zna izvesti po kar nekaj metodah (omenimo samo dve, Gutmannn in DoD), medtem ko samo enega njegovega dela (recimo posamezne datoteke ali mape) ne zna. DBAN svoje delo opravi dobro in temeljito, še toliko bolj se lahko nanj zanesemo ravno zaradi nezmožnosti prepisovanja samo enega dela diska. S tem se namreč avtomatsko izognemo možnosti, da bi na disku ostal kak neprepisan del, kjer bi bilo podatke moč obnoviti. V prid uporabi programa poleg omenjenega govori tudi cena in pestre možnosti, ki jih ponuja. Zaradi svojega videza (načina dela) je nekoliko bolj pisan na kožo zahtevnejšim uporabnikom. Torej takim, ki imajo nekaj predznanja.
DBANov vmesnik je precej drugačen, bolj "DOSovski", in zahteva nekaj privajanja. Poleg preprostih menujev ima tudi svojo ukazno vrstico.
DBAN
Kaj: Orodje za trajno brisanje podatkov.
Izdeluje: www.dban.org.
Cena: Brezplačno.
Za: Cena, odprtokodnost, dobro vodenje uporabnika po korakih, različne metode prepisovanja, prepisovanje celotnega diska.
Proti: Drugačen uporabniški vmesnik, "škrtost" z obvestili o naslednjem koraku, ne moremo določiti lastne metode za prepisovanje.
Drive Scrubber 3.0
"Ribalec" diska se uporabniku predstavi s preprostim in pregledno urejenim uporabniškim vmesnikom, ki je brez nepotrebnih ikon ali menujev. Zaradi opisane preprostosti se ga hitro navadimo, še posebej, ker je ob vsakem ukaznem gumbu (na voljo so sicer samo štirje) tudi kratek opis njegovega učinka. Ob namestitvi nas program "obdari" tudi z "novim" košem (sam ga sicer imenuje "Krematorij"). Dokaj strašljivo ime pa mu pravzaprav celo ustreza, saj svojo nalogo (ki je sicer precej podobna nalogi klasičnega koša), za razliko od svojega "sodelavca", opravi bolj učinkovito. "Krematorij" namreč podatke trajno izbriše, saj vse, kar damo vanj, poljubnokrat prepiše po metodi, ki smo jo sami določili. Upravljanje in delo z njim je podobno kot nastavljanje klasičnega koša, torej dovolj preprosto tudi za navadne uporabnike. Delovni proces v programu bi lahko v grobem razdelili na tri dele. Prva možnost je že opisano odstranjevanje podatkov s "krematorijem". Pri drugi možnosti skozi kratek, a "čarovniško" voden proces (z nekaj možnostmi nastavljanja) prepisujemo prazen prostor na disku. Tretja metoda je najbolj zanimiva in hkrati tudi učinkovita, saj ponuja najmanj možnosti za morebitno kasnejše obnavljanje podatkov. "Zna" namreč pobrisati celoten disk, a moramo zato kar v programu, z dobro vodenim in opisanim postopkom ter vključenimi orodji izdelati poseben zagonski medij in nato znova zagnati računalnik. Nadaljnje delo poteka v okolju "DOS". Program vsekakor ponuja dovolj možnosti za učinkovito brisanje nepotrebnih podatkov in s podprtimi metodami zagotavlja, da podatkov ne bo mogoče vrniti. Pohvalimo lahko še dobro voden in opisan delovni proces in pregleden uporabniški vmesnik. Pogrešali smo več možnosti oziroma vplivanja na posamezne nastavitve.
Drive Scrubber nas obdari tudi z "novim" košem, ki ga sam imenuje "Krematorij". Takšne možnosti za nastavljanje nam ponuja.
Drive Scrubber 3.0
Kaj: Orodje za trajno brisanje podatkov.
Izdeluje: www.iolo.com.
Cena: 19,95 dolarja letna licenca.
Za: Voden delovni proces s primernimi opisi posameznih funkcionalnosti, različne metode prepisovanja, prepisovanje celotnega diska, možnost določitve lastne metode, integracija v delovno okolje.
Proti: Cena, samo osnovne možnosti spreminjanja posameznih nastavitev.
East-Tec Eraser 2009
Dolgo ime prinaša na naše računalnike zanimiv in s kar velikim številom orodij opremljen program. "Uničevalec" nam ob svojem zagonu najprej prikaže "okno za hitra opravila", ki je nekakšna bližnjica do pomembnejših programskih funkcij. Okno je (vsaj na začetku) sicer dobrodošlo, saj je pregledno in s podrobnimi opisi ob vsakem ukaznem gumbu (na voljo so sicer štirje) uporabnika dobro seznani z možnostmi. A ob večkratni uporabi programa postane (večinoma) moteče, saj ponavadi izberemo tisti gumb, ki vodi do osrednjega uporabniškega vmesnika (gre sicer za način dela, ki se od uporabnika do uporabnika seveda razlikuje). Osrednji vmesnik je bogato opremljen, a urejen in pregleden. Prazen prostor na sredini (kamor po metodi "povleci in spusti" dodajamo podatke) je zgoraj in levo omejen z zavihki in ukaznimi gumbi. Opisane zgradbe se hitro navadimo, nekoliko več časa bomo morali posvetiti seznanjanu z vsemi funkcijami programa. Osrednji del programa je "varnostnik" (Privacy Guard), ki samodejno bdi nad večino občutljivih podatkov (internetna aktivnost, začasne datoteke, občutljivi podatki, ki jih ustvarijo programi) na naših diskih. Precej podrobno ga lahko prilagodimo našim potrebam, zato je smiselno tem nastavitvam (jih je veliko) posvetiti dovolj pozornosti. Delo s programom je (ko ga enkrat osvojimo) dokaj preprosto in tudi dovolj dobro vodeno, tako da z njim nismo imeli prevelikih težav. Tudi možnosti za prilagajanje nastavitev je dovolj (za koga mogoče celo preveč), da se ni pritoževati. East-Tec Eraser tako sodi med bolj zmogljive programe svoje vrste, saj ponuja veliko, a po drugi strani od uporabnika tudi nekaj zahteva (v smislu privajanja na delo z njim). Poleg že omenjenega začetnega (večinoma) motečega "okna za hitra opravila" bi lahko bilo bolje izvedeno tudi "korakanje" skozi delovni proces. Večinoma se namreč odpirajo nova okna, to pa je precej nepregledno.
East-Tec Eraser nam ob svojem zagonu najprej prikaže (kasneje večinoma moteče) "okno za hitra opravila".
East-Tec Eraser 2009
Kaj: Orodje za trajno brisanje podatkov.
Izdeluje: www.east-tec.com.
Cena: 50 dolarjev licenca za 1 PC.
Za: Veliko orodij, možnost natančnih nastavitev, številne metode prepisovanja, možnost določitve lastne metode, prepisovanje celotnega diska, integracija v delovno okolje.
Proti: Cena, moteče začetno "okno za hitra opravila", nepregledno "korakanje" skozi delovni proces.
Eraser
"Brisalec" je sorazmerno preprost program, kar dokazuje tako pri nameščanju kakor tudi kasnejši rabi. Dobro ga je mogoče vključiti v naše delovno okolje (ročni vklop/izklop dodatka), natančneje v Raziskovalec, od koder je nato preprosto dostopen prek menuja, ki se odpre ob desnem kliku izbrane datoteke ali mape z miško . Opisani dostop je sicer samo eden od treh možnih načinov dela s programom. Da se namreč delati tudi po principu "povleci in spusti" (kar je uporabno, ko želimo naenkrat prepisati več datotek ali map, ki so na različnih mestih), oziroma prepisovati z zamikom (vgrajen je namreč Razporejevalnik, ki se izkaže pri ponavljajočih se nalogah, kot je, recimo, dnevno prepisovanje začasnih map). Najpogosteje (a seveda odvisno od uporabnika) bo verjetno v rabi prvi način (torej delo iz Raziskovalca), saj je najhitrejši in hkrati tudi najmanj moti delovni proces. Program ima sicer precej preprost uporabniški vmesnik, ki se (vsaj na začetku) zdi skoraj preveč prazen. S pogostejšo rabo se izkaže, da mu pravzaprav nič ne manjka, praznina je namreč namenska, saj jo med delom sami polnimo (gre za nekakšen seznam podatkov, ki jih bomo kasneje prepisali). Nastavitve so preprosto dostopne (prek menujske vrstice) in tudi dovolj pregledno urejene. Dovolj jih je, podobno kot različnih metod, s katerimi želimo izvesti prepis podatkov (od enostavnega enkratnega prepisa do bolj zapletenih prepisov, npr. Gutmann). Pohvalno je, da lahko poljubno metodo in vzorec znakov, s katerimi želimo prepisati podatke, določimo tudi sami. Prepisovanje je sicer moč izvesti na posameznih datotekah, mapah in praznem delu diska, diska v celoti pa ne moremo enostavno prepisati. Zadnje smo vsekakor pogrešali. V celoti gledano je Eraser učinkovit, a preprost in razumljiv program, s posluhom za uporabnikove želje (različni načini dela, dobra vključitev v delovno okolje, možnost dodajanja lastnih metod).
Eraser je mogoče dobro vključiti v naše delovno okolje. Tako je videti delo iz Raziskovalca.
Eraser
Kaj: Orodje za trajno brisanje podatkov.
Izdeluje: eraser.heidi.de
Cena: Brezplačno.
Za: Cena, preprost in razumljiv, integracija v delovno okolje, številne metode prepisovanja in možnost določitev lastne.
Proti: Nezmožnost prepisovanja celotnega diska.
File Shredder 3.0
"Drobilec" datotek je povsem preprosto namestiti in tak (torej preprost) je tudi njegov uporabniški vmesnik. Je pregleden, ne vsebuje veliko ikon in ga zelo hitro osvojimo. Program sicer nima veliko (različnih) orodij. A to ni toliko moteče kot spreminjanje večinoma osnovnih nastavitev. Želeli bi namreč več vpliva na njegovo delo. Prav tako ne dopušča določanja lastne metode, s katero bi izvedel prepisovanje podatkov. Delovni proces lahko označimo za preprost ter predvsem hiter, saj večino opravil naredimo v nekaj korakih. Skoznje nas program dovolj dobro vodi. Delo s programom je pravzaprav možno na dva načina. Prvi poteka kar v samem vmesniku programa, ko izbrane datoteke (ali mape, oziroma oboje) preprosto dodajamo na (pripravljen) seznam. Dodajanje je klasično, tako kot ga poznamo iz drugih okenskih programov (izberi/označi). Podprta je tudi metoda "povleci in spusti", kar še poenostavi delo. Veliko manevrskega prostora tukaj nimamo in če smo z nastavitvami zadovoljni, moramo samo še pritisniti (velik) gumb na dnu vmesnika, ki podatke dokončno prepiše. A da se še enostavneje. Oziroma naj bi se dalo. Ob nameščanju se namreč program (uspešno) "infiltrira" še v Raziskovalec, kjer je dostopen s pomočjo desnega klika z miško (odpre se menu z različnimi ukazi, med njimi je tudi File Shredderjev) na izbrane podatke. Opisano na žalost (vsaj na preizkusu) ni delovalo, saj se po izbiri ukaza ni zgodilo prav nič. Vse delo je tako prevzel prvi način. "Drobilec" privlači s ceno, preprostimi orodji, enostavnim delovnim procesom in dobro integracijo v delovno okolje. Pogrešali smo možnosti natančnega nastavljanja in tudi določanja lastne metode ter seveda polno delujoča orodja, ki jih ponuja. Manjka tudi možnost prepisovanja celotnega diska.
File Shredder zna delati na dva načina. Tako je videti delo v smamem vmesniku, kjer lahko tudi izbiramo med različnimi metodami prepisovanja.
File Shredder 3.0
Kaj: Orodje za trajno brisanje podatkov.
Izdeluje: www.fileshredder.org.
Cena: Brezplačno.
Za: Cena, preprosta orodja, enostavni delovni proces, integracija v delovno okolje.
Proti: Premalo možnosti natančnega nastavljanja, ne moremo določiti lastne metode za prepisovanje, nedelujoč dodatek v Raziskovalcu, nezmožnost prepisovanja celotnega diska.
Sdelete
Sdelete je preprosto orodje, ki prihaja izpod tipkovnice Marka Russinovicha (Sysinternals). Kot večina njegovih izdelkov je tudi Sdelete preprost, da bolj skoraj ne bi mogel biti. Ne zahteva namreč nobenega nameščanja, pri njem ni različnih oken, menujev ali ikon. Uporabniški vmesnik je enostaven, za koga mogoče celo preveč, saj je Sdelete ukazno orientirano orodje, v katerem s pomočjo ukazov v ukazni vrstici izvajamo želene operacije. Delo z njim sicer ni zahtevno, a kljub vsemu ni najprimernejše orodje za popolne laike. Zahteva namreč nekaj računalniškega (pred)znanja, ki je osnova za "učenje" Sdeleteovih ukazov. Naučimo se jih zlahka. Dovolj je namreč, da v ukazni vrstici vtipkamo in potrdimo ukaz (sdelete), orodje pa nam nato izpiše možnosti, ki jih imamo na voljo. Delovni proces je tako "sestavljanje" ukazov, saj z dodajanjem parametrov določimo, kaj želimo prepisati. Orodje je prilagodljivo in zmogljivo, saj uspešno prepiše posamezne podatke (datoteko ali mapo), pa tudi skupino pšodatkov. Tudi brisanje praznega prostora mu ne dela težav. Sdelete vsekakor opraviči pričakovanja oziroma sloves, ki ga imajo Russinovicheva orodja. Večinoma preprosta, a učinkovita, namenjena zahtevnejšim uporabnikom, z nekaj (pred)znanja svojo nalogo dobro opravijo. Delo z njimi je enostavno in ga hitro osvojimo. Tudi Sdelete je tak. Pogrešali smo sicer možnost prepisovanja celotnega diska, za širši krog uporabnikov pa seveda "prijaznejše" delovno okolje.
Sdelete ne zahteva nobenega nameščanja, pri njem ni različnih oken, menujev ali ikon. Je samo ukazna vrstica z nekaj možnostmi.
Sdelete
Kaj: Orodje za trajno brisanje podatkov.
Izdeluje: www.microsoft.com.
Cena: Brezplačno.
Za: Cena, preprostost in učinkovitost, enostaven delovni proces, možnost določanja lastne metode.
Proti: Nezmožnost brisanja celotnega diska, "neprijazno delovno okolje".
In kaj izbrati?
Kot ponavadi, naj velja tudi tokrat: "Vsake oči imajo svojega malarja". Osnova za izbiro primernega programa je seveda poznavanje naših želja, potreb in pričakovanj. Tokrat lahko izpostavimo še predznanje, saj ga nekateri programi za uspešno uporabo zahtevajo.
Brisanje podatkov, varno pa še posebej, je zahtevna naloga, na katero se je treba ustrezno pripraviti. Predvsem moramo vedeti, kakšno stopnjo tveganja (da bi podatke še lahko obnovili) si lahko še privoščimo. Kot najvarnejše se je izkazalo brisanje celotnega diska, saj se tako povsem izognemo možnosti, da kaj od nujnega pozabimo pobrisati (recimo začasno sistemsko datoteko, ki zapisuje vsebino pomnilnika).
Opisani programi se z omenjeno nalogo spopadajo različno, čeprav je osnova (prepisovalne metode) večinoma enaka ali vsaj zelo podobna. Med bolj zanesljivimi velja izpostaviti DBAN, ki se naloge loti najbolj resno in dosledno, a morda ne bo ustrezal uporabnikom z manj znanja. Sledi mu Eraser, ki sicer ne ponuja brisanja celotnega diska, a je prijaznejši do uporabnika. Tudi Sdelete si velja ogledati.