Potovati pripravljen

Kot si lahko preberete nekaj strani naprej, sem bil pred kratkim na Kitajskem, na obisku podjetja Huawei. Ker se na potovanja ponavadi pripravim, sem se tudi tokrat, a je bila »internetna izkušnja« Kitajske kljub temu težka preizkušnja za moje živce.

Ni dolgo tega, kar se je s poti po Kitajski vrnila moja kolegica, ki zgoraj omenjene priprave ni opravila. Odpravila se je na pot in šele tam odkrila, da na Kitajskem ne deluje zanjo tako pomemben Facebook. Sam seveda vem, da je tako, navsezadnje sem o t. i. Great Firewall of China (GFWC) že kar nekaj prebral, naš Matej Huš pa za naslednjo številko pripravlja podroben zapis o tem. Ker je bilo potovanje ravno takrat, ko imam kot urednik z Monitorjem največ dela, me je v resnici najbolj skrbelo to, da kitajska država poleg storitev družabnih omrežij in Googla ovira tudi delovanje storitev VPN, s katerimi je mogoče omejitve zaobiti. Kajti VPN je nekaj, kar pri svojem delu pač potrebujem.

In moji vtisi o GFWC? V restavracijah, na javnih dostopnih točkah WiFi in v mobilnih omrežjih (imel sem priložnost uporabljati SIM kartico podjetja China Unicom) dejansko marsikaj ne deluje. Ne delujejo »nevarne« vsebine, kot so Wikipedia, Youtube, Twitter, Gmail, Google Maps, Google Analytics, trgovina Google Play in – Facebook. In da, ne deluje niti povezovanje VPN na naš Windows Server (niti iz Windows prenosnika niti iz androidnega telefona). Iskanje prek Google.com deluje, a tako, da slednji poizvedbo prenese na svojo hongkongško stran. Zanimivo, da Microsoftove storitve (npr. Outlook.com) delujejo … Zanimivo je tudi, da aplikacija Facebook na mobilniku včasih nekako napol deluje, a nikoli tako, da bi lahko nanj tudi kaj zapisal; kadar deluje, deluje le (za silo) branje. Oddaljeno povezovanje, kot je Remote Dekstop, Team Viewer ali VNC, ki so v mojem primeru izhodi v sili, deluje.

»Anticenzorske« programe VPN plačuje kar delodajalec, interno omrežje v kampusu pa je tako ali tako neposredno »stunelirano« v Hongkong, kot je bila tudi moja hotelska povezava.

Še bolj zanimivo je, da vse zapisano ne velja za velike poslovne hotele. V hotelu, kjer sem bil nastanjen, je vse delovalo brez težav in zelo hitro, vpogled v mojo IP številko pa je pokazal, da sem namesto v kitajskem Shenzenu v Hongkongu. Hotel je očitno že na ravni same osnovne povezave vzpostavil povezavo VPN do ponudnika v Hongkongu. Kajti Hongkong je (od leta 1997) kitajski, a se vanj po dogovorjenem načelu »ena država, dva sistema« Kitajska ne vmešava.

Obstranska posledica vsega tega filtriranja je, da se je moja kartica SIM, ki je na telefonu izpisala »4G«, obnašala, kot da bi imel vzpostavljeno povezavo Edge. Res, tako počasnega mobilnega interneta nisem videl že kar nekaj let. Olajšanje, ko sem spet pristal v Evropski uniji, je bilo skorajda brezmejno.

Predstavljate si lahko, kako počasi je bilo šele videti vse skupaj potem, ko sem na svoje naprave namestil orodja, s katerimi sem zaobšel kitajsko cenzuro! Za 12 evrov sem si namreč omislil kar plačljivo različico ExpressVPN (za en mesec za do 5 naprav). In imel tako dostop do – vsega. Na prenosniku in na mobilnem telefonu. Lahko bi izbral tudi katero izmed množice brezplačnih rešitev, a nisem hotel tvegati, saj mnoge med njimi menda občasno odpovedujejo poslušnost (oz. ne sledijo dovolj hitro kitajskim protiukrepom). Če bi bil omrežni *nix guru, bi se sicer menda lahko rešil tudi drugače, a nisem. ExpressVPN je ob vzpostavljeni povezavi moj promet speljal »prek pol sveta« in tako zaobšel kitajsko cenzuro. In še dodatno znižal hitrost prenosa…

Zanimivo, da te programe redno uporabljajo tudi zaposleni v Huaweiu. Še več, programe VPN jim plačuje kar delodajalec, interno omrežje v kampusu pa je tako ali tako neposredno »stunelirano« v Hongkong, kot je bila moja hotelska povezava. Po besedah »huaweievcev« s katerimi sem se pogovarjal, uporaba programov VPN pač ni prepovedana, smisel GFWC je le v tem, da dostop do »nevarnih vsebin« (menda je najbolj »nevarno« poizvedovanje po pokolu na trgu Tiananmen) onemogočijo vsaj večini uporabnikov. Hkrati sem slišal veliko zgražanja nad lastno državo, ki s tako cenzuro svoje državljane postavlja ob bok Severni Koreji.

In da, šele po tem obisku mi je postalo jasno, zakaj imajo vsi »kitajski« telefoni med aplikacijami, ki so nameščene, tudi množico kitajskih kopij Googlovih storitev. Lastne trgovine z aplikacijami, lastne storitve v oblaku, lastne programe za elektronsko pošto. Ker Googlovi pač ne delujejo. Po drugi strani pa je ravno zaradi takih državnih prepovedi vzcvetelo kar nekaj kitajskih tehnoloških velikanov. Ključni spletni iskalnik (in še kaj) je Baidu, Facebook in Twitter pa je nadomestil WeChat. In to zelo dobro. Po besedah zahodnjakov, ki živijo in delajo na Kitajskem: »Brez WeChata se na Kitajskem ne da preživeti«. Še sam sem imel občutek, da ni daleč čas, ko bodo kitajske trgovine nehale sprejemati gotovino in bo popolnoma prevladal že zdaj zelo prisotni WePay.