Povej, kaj uporabljaš, pa ti povem, kdo si
Tablični računalniki in pametni telefoni precej spreminjajo način, kako uporabljamo računalniško tehnologijo. Na njih, denimo, tipično uporabljamo precej večje število različnih programov in virov informacij, kot smo počeli ali še počnemo na navadnih osebnih računalnikih. Zanimivo je tudi spremljati, kaj in koliko vsak posameznik namesti in uporablja na svoji mobilni napravi. Kar se tega tiče, bi lahko tudi dejali, da število in izbor programov veliko pove o človeku, ki jih uporablja.
V starih časih so vedeževalke znale veliko povedati o posamezniku in menda tudi "prebrati" njihovo prihodnost zgolj iz gub na dlani. V današnjih časih bi lahko napol v šali trdili, da to ni več potrebno. Dovolj je, da pogledamo, kaj ima posameznik na svojem telefonu ali tablici, in že bi lahko prišli do zanimivih podatkov o osebnosti lastnika in predvsem njegovih navadah.
Podlage vsekakor ne manjka. Različne statistike sicer navajajo različne številke (kot vselej), toda kot kaže, ljudje uporabljamo sodobne mobilne naprave precej več, kot bi pričakovali. Povprečen uporabnik tablico menda uporablja že skoraj 90 minut na dan. Večino časa z njo prebije zvečer ali na potovanju, če ne drugače, od doma do službe. 35 % uporabnikov tablice uporablja na stranišču, a to je že druga zgodba.
Kljub temu da tablice zelo povezujemo z brskanjem po spletu, so aplikacije zanje tiste, kjer se uporabniki zelo razlikujemo. Statistike kažejo, da ima danes povprečen uporabnik tablic nameščenih več kot 60 različnih programov. Najbrž se strinjamo, da ni veliko takih, ki imajo na osebnem računalniku PC ali Mac nameščenih vsaj približno toliko programov. Podatek za mobilne naprave velja za konec 2011, vsak mesec pa se to povprečje vztrajno povečuje, vsaj v zadnjih dveh letih.
Povprečje seveda pove le obseg, "meso" tega, kar lahko pričakujemo pri posamezniku, tam pa se izbor in število lahko bistveno razlikujeta. Tako zelo, da bi včasih težko verjeli. Na eni strani imamo uporabnike, ki imajo nameščenih silno malo dodatnih programov. Zadovoljni so s tovarniško vgrajenimi ali pa sploh ne vedo, kaj lahko pričakujejo od tisočev programov v app storih. Nekatere prav ta širok izbor straši, moti.
Na drugi strani imamo uporabnike, ki bi jim lahko rekli navdušenci. Pri takih programe štejemo v stotinah in marsikdo se bo čudil, kaj z njimi pravzaprav počnejo. Dejstvo je, da v praksi uporabljajo le zelo majhen del programov, drugo je balast, ki sicer ne škodi (razen da porabi prostor), utegne pa nekega dne priti prav. Mnogi so dobesedno obsedeni z nenehnim obiskovanjem app storov, spremljanjem, kaj je novega, in preizkušanjem najnovejših uspešnic, torej tudi stvari, ki jih ne potrebujejo nujno, oziroma ne iščejo.
Zlasti med uporabniki telefonov je veliko takih, ki se odločajo za programe na podlagi priporočil širše ali ožje družbe. Namigov s Facebooka ali iz drugih družabnih omrežij. Dejstvo je, da je v tem primeru veliko programov zgolj muha enodnevnica, bolj stvar trenutnega navdušenja ali mode (čredni nagon).
Če bi pogledali izbor programov, pri določeni skupini uporabnikov lahko hitro povežemo naslove s siceršnjimi konjički in zanimanjem lastnika. Nič nenavadnega ni, če za posamezno področje (šport, umetnost, knjige) pri takem uporabniku najdemo več programov na isto temo, pogosto kot posledico procesa izbora najboljšega za posamezno ljubiteljsko področje. Ne čudite se, če ne gre samo za brezplačne, temveč tudi za več plačljivih programov na isto temo.
Potem so tu mobilne igre. Zanimivo, da na igre naletimo domala povsod, ne glede na starost, spol, celo pri ljudeh, ki jih sicer ne bi mogli označiti za ljubitelje računalniških iger. Dejstvo je, da vsakemu pride kdaj pa kdaj prav kakšna igra, ki ga lahko zamoti med čakanjem, na potovanju ali pa ga nekoliko sprosti po težavnem dnevu. Pretirana raba je morda značilna le za otroke, drugače pa prav igričarji še vedno prisegajo bolj na konzole in osebne računalnike.
Sledi skupina uporabnikov, ki pri telefonih, še posebej pa pri tablicah, bolj ali manj (ne)uspešno iščejo nadomestek za klasični osebni računalnik. Take spoznamo, ker pri prvem ali drugem vprašanju želijo vedeti, kaj bi lahko uporabljali namesto Microsoftove pisarniške zbirke. Zanimivo, da nekateri tega tudi s časom ne prerastejo, drugi pač ugotovijo, da tablice, še manj pa pametni telefoni, morda vendarle niso ustvarjeni za obsežno urejanje dokumentov in preglednic.
Zanimivo, da številnih od teh pojavov in navad v povezavi z "nabiranjem" in uporabo programov, na klasičnih osebnih računalnikih ne poznamo. Zagotovo pa ne toliko kot pri mobilnih napravah. Razloge gre iskati tako v nizki ceni posameznega mobilnega programa in sami preprostosti iskanja in namestitve posameznega programa. Dovolj je le en "klik". Tu so mobilne naprave naredile neverjeten korak naprej v preprostosti rabe, odličnost zamisli pa je tako dobra, da se koncept seli nazaj na osebne računalnike.
Dejstvo pa je, da se število programov na mobilnih napravah s časom samo povečuje. To daje slutiti, da se bomo s tovrstno prakso prej ali slej zasičili. Ali pa bomo posamezno informacijo oziroma program vse težje našli. Nekje je torej nekakšna naravna meja, kaj je še smiselno.
Seveda bi si ponudniki programov želeli, da bi bila ta meja čim više. Najbrž ne bo posrečenje, če zapišemo, da so prav oni (z izdelovalci naprav vred) tisti, ki si najbolj želijo razumeti osebnost na drugi strani zaslona. Zato bomo v prihodnje vse bolj tarča družabnega inženirstva in zbiranja podatkov o točno naših navadah. Applova priporočila Genius so že korak v tej smeri, toda verjetno bomo s časom šli še precej dlje. Skoraj neizogibno je, da bom ob tem trčili na vprašanje varovanja zasebnosti. Toda dejstvo je, da bodo mobilne naprave in programi na njih vse bolj izžarevali našo osebnost.
"Dejstvo pa je, da se število programov na mobilnih napravah s časom samo povečuje. To daje slutiti, da se bomo s tovrstno prakso prej ali slej zasičili."