Povezava s telefonom ali tablico

Je že tako, da je dandanes treba bolj ali manj vsako napravo povezati tudi s telefonom ali tablico. Od osebne tehtnice do merilca krvnega pritiska. Zakaj bi bili torej fotoaparati izjema?

Pametne žepne napravice so že od vsega začetka delovale kot sveti gral fotoreporterjev, ki so si želeli fotografije kar »na terenu« malce urediti in poslati v redakcijo. Ne da bi za to morali v torbi prenašati težke prenosne računalnike. Žal pa je zelo dolgo kazalo, da temu nikoli ne bodo zares kos – fotografije, ki so jih izdelovali profesionalni DSLRji, so bile enostavno preveč gromozanske, da bi jih bili šibki PocketPCji z Windows CE sposobni prebaviti. Danes je drugače – telefoni so po nekaterih meritvah že tako zmogljivi kot nekaj let stari osebni računalniki, to pomeni, da so tudi dovolj zmogljivi za prej omenjena fotoopravila in še veliko več. Že samo to, da je za telefone (da o tablicah niti ne govorimo) na voljo Adobejev Photoshop, pove vse.

In ker smo se v fotografe danes prelevili kar vsi, ne samo profesionalci, je verjetno logično, da je fotoaparatov z vgrajeno možnostjo brezžične povezave vse več. Povežemo jih namreč s telefonom ali tablico, si na njiju fotografije že kar na dopustu vsaj ogledamo, če ne že tudi retuširamo, in takoj vržemo na Facebook …

In vendar je videti, da so nekateri izdelovalci fotoaparatov pri celotnem procesu ostali nekje na pol poti – brezžična povezava sicer deluje, le telefonska aplikacija, ki naj bi vse skupaj osmislila, je nekje v rangu polizdelka, če se izognemo hujšim ocenam.

Preizkusili smo, kako se obnesejo fotoaparati in aplikacije Canon, Nikon, Panasonic in Sony, povezovali pa smo jih v androidnem ekosistemu, konkretno s telefonom Samsung Galaxy S4, v pomoč nam je bila še tablica Galaxy Tab S. In v enem primeru še novi iPad Air 2.

Neposredno fotografiranje s telefona je urejeno zelo dobro.

Canon

Preizkušeni model: Canon Powershot SX60 HS

Aplikacija: Canon Camera Window

Povezovanje s preizkušanim Canonom (in v resnici z vsemi preizkušenimi fotoaparati) je bilo nekoliko nenavadno, a hkrati enostavno – v fotoaparatu smo izbrali brezžično povezovanje, prikazala se je brezžična točka, nanjo smo se povezali s telefonom. Ko smo pognali še Canonovo aplikacijo, se je povezava brez težav vzpostavila. Nenavadno je, da je bila povezava nezaščitena, kar pomeni, da bi se na fotoaparat teoretično lahko priklopil tudi kdo iz sosednjega stanovanja, a tako razmišljanje meji že na paranojo.

Aplikacija Camera Window je na pogled prijazna, a le na telefonu. Očitno je, da Canonovi programerji  niso imeli v mislih tablic, saj ima aplikacija tam kar preveč praznega prostora, ki bi ga lahko dodatno izkoristili.

Za začetek je na voljo t. i. »live view«, se pravi upravljanje fotoaparata na daljavo ali pa pregledovanje fotografij, ki so že v fotoaparatu. Fotografiranje na daljavo deluje precej bolje kot pri spodaj preizkušenem Nikonu, predvsem zato, ker se vsaka fotografija ne prenese takoj v telefon in je zato delovanje hitrejše. Hitrost fotografiranja je tako okoli ena slika na sekundo. Če želimo, lahko uporabimo tudi fotografiranje s časovnim zamikom. Žal je tudi živi pogled na zaslonu telefona kompromisen, zato je slika precej zrnata. Da, še posebej na veliki tablici.

Če smo bili s fotografiranjem načeloma zadovoljni, pa smo nad Canonovimi programerji, ki so spisali del za delo s fotografijami na fotoaparatu – zgroženi. Še vedno sicer dopuščamo možnost, da enostavno nismo dovolj »brihtni«, toda v aplikaciji nikakor nismo našli gumba, s katerim bi posamezno fotografijo (ali več fotografij) prenesli v telefon. In to kljub temu da je v opisu aplikacije v trgovini Play ta gumb zelo lepo narisan. Na naših androidnih napravah (telefonu in tablici!) ga ni bilo. Bil pa je na iPadu, kjer smo istoimensko aplikacijo ravno zaradi tega še dodatno preizkusili. To, da aplikacija po drugi strani zelo hitro prenese ikone fotografij, nam torej ne bo prav nič pomagalo … No, prepričani smo, da gre le za napako trenutne različice programske opreme, pa vendar.

Fotografiranje je zelo počasno, zajem videa pa ni mogoč.

Nikon

Preizkušeni model: Coolpix P600

Aplikacija: Nikon WirelessMobileUtility

Tudi za povezovanje z dostopno točko, ki jo je ustvaril Nikonov fotoaparat, nismo potrebovali gesla. Paranoiki bi zastrigli z ušesi, a za to najverjetneje ni nobene potrebe.

Ko se lotimo Nikonove aplikacije, je najprej očitno, da so jo pisali hekerji. Za začetek na to kaže njeno ime, ki se po namestitvi v telefon skrajša kar v »wmu«. Da, na namizju telefona imamo zdaj neko aplikacijo »wmu«. K sreči vsaj v ikoni piše še »Nikon«. In ta aplikacija za povrh v telefonskem delu za opozorila (notification) redno opozarja, ko ni več povezana s fotoaparatom (to pa je v resnici večino časa, mar ne?).

Uporabniška neprijaznost se vidi tudi v delu, ki omogoča nadzor nad fotoaparatom na daljavo, se pravi fotografiranje s telefona. Za vsako fotografijo namreč potrebuje 5 sekund, saj v telefon sproti prenaša zajeto fotografijo. Poleg tega tudi ne zna sprožiti zajemanja videa.

Pregledovanje fotografij je bolje urejeno, čeprav boste na začetno prečesavanje množice (stotine) fotografij lahko čakali tudi kakšno minuto, odvisno od tega, kako velike fotografije izdeluje fotoaparat. In to vsakič, ko boste pognali program, kar mu še posebej zamerimo. Zamerimo mu tudi, da posameznih fotografij na zaslonu ni mogoče povečevati (da bi se lažje odločili, katero prenesti), a vsaj množično prenašanje fotografij v telefon deluje lepo in brez težav, le malce počasi (za vsako fotografijo 4 sekunde).

Pri fotografiranju s telefona imamo občutek, kot bi imeli v rokah pravi fotoaparat.

Sony

Preizkušeni model: Cybershot DSC-HX400V

Aplikacija: Sony PlayMemories Mobile

Povezovanje je potekalo klasično – vklopili smo dostopno točko fotoaparata in nanjo povezali telefon. Povezava je od nas zahtevala vpis gesla, a to tako ali tako opravimo le enkrat, zato ni moteče. Ko smo pognali še aplikacijo, sta se napravi takoj prepoznali.

Ob preizkusu smo ugotovili, da aplikacija omogoča le pregledovanje fotografij, ne pa tudi nadzora nad fotoaparatom oz. fotografiranja na daljavo. In to kljub temu da se aplikacija v Googlovi trgovini hvali ravno s tem, da omogoča fotografiranje na daljavo. Danes, tik pred koncem redakcije, smo ugotovili,  zakaj – nekaj dni po našem preizkusu je prišla nadgradnja, ki je fotografiranje na daljavo dodala tudi našemu modelu HX400V … Kakorkoli že, mi smo zato preizkusili le pregledovanje fotografij in ugotovili, da deluje dovolj dobro, ne pa vrhunsko.

Uporabniški vmesnik aplikacije ni nič posebnega, prej bi rekli, da je nekoliko počasen, saj ikone fotografij kar dolgo prebira. K sreči to počne v ozadju, tako da lahko program upravljamo takoj od začetka. Fotografije so sestavljene po datumih, med posameznimi fotografijami se pomikamo s potegom prsta, povečevanje fotografije s prsti pa žal ne deluje. Pohvalimo lahko enostavno označevanje fotografij in shranjevanje v telefon (v Galerijo), ki deluje dovolj hitro. Seveda lahko izbrane fotografije tudi neposredno delimo z drugimi aplikacijami.

Začetno prenašanje ikon fotografij ni najhitrejše, a k sreči deluje v ozadju.

Panasonic

Preizkušeni model: DMC-FZ1000

Aplikacija: Panasonic Image Map

Tudi Panasonic za brezžično povezovanje od nas zahteva geslo, a nam hkrati ponudi tudi kodo QR, ki jo njegova telefonska aplikacija prebere in nas avtomatsko poveže. Res lepo urejeno.

Če je pri doslej opisanih aplikacijah videti, da so jih dali na hitro spisati programerju z nekaj preveč časa, je pri Panasonicu očitno, da so se telefonskega dela lotili z vso resnostjo. Aplikacija je namreč videti odlično in tudi deluje tako! Že njen prvi del, ki je namenjen fotografiranju s telefona, je videti, kot bi imeli v rokah pravi fotoaparat. Predpregled na zaslonu na »prežganih« delih kaže celo zebro, nastavljamo lahko prav vse parametre (čas, zaslonka, ISO, RAW, itd.), seveda lahko sprožimo tudi zajemanje video posnetka.

Tudi del, ki je namenjen pregledovanju fotografij, je narejen vrhunsko. Začetni prenos ikon fotografij res ni najhitrejši, a deluje v ozadju, kar pomeni, da lahko z aplikacijo delamo kaj drugega (npr. brskamo po že prenesenih fotografijah), obenem pa ta prenos poteka samo enkrat, saj si prenesene ikone aplikacija zapomni. Pregledovanje fotografij je narejeno tako, kot smo vajeni na telefonih in tablicah, s prsti, enako tudi povečevanje posameznih fotografij. Fotografije lahko hitro prenesemo v telefon, če želimo, se lahko celo poigramo z vgrajeno možnostjo sestavljanja več fotografij v izbrani okvir (čeprav ne vidimo razloga, zakaj ne bi takih stvari počeli raje s specializirano aplikacijo). Skratka, Panasonic je tu pokazal, kako se takim programom streže.