Pozabljeni predhodnik interneta
Pisalo se je leto 1990. V Sloveniji, ki tedaj še ni bila samostojna država, so začeli nastajati prvi komunikacijski servisi, tako imenovani BBSi, ki so dotlej izolirane skupine računalniških navdušencev povezali v skupnost. 20 let kasneje smo nanje skoraj docela pozabili, pa vendar so bili BBSi temelj za marsikatero zamisel in storitev, ki jo danes vsak dan uporabljamo po internetu.
Najbolj priljubljen "strežniški" program za BBSe je bil PCBoard.
V današnjih časih, ko internet najdemo že domala na vsakem koraku in v vsaki elektronski napravi, si je včasih težko predstavljati, da še 20 let tega ni bilo skoraj nič od računalniških komunikacij, kot jih poznamo danes. No, razen v posvečenih akademskih krogih, pa še to ne povsod. Toda že tedaj so uporabniki osebnih računalnikov čutili potrebo in korist v medsebojnem povezovanju in izmenjavi izkušenj, znanja.
Internet še ni dozorel za javno rabo, so pa zato bile na voljo telefonske povezave in modemi, ki so omogočali komunikacijo med dvema računalnikoma. Na podlagi teh, za današnje razmere izredno skromnih razmer, so nastale prve elektronske oglasne deske, kar je ne povsem posrečen prevod za programsko opremo Bulletin Board System ali, krajše, BBS.
BBSi so seveda najprej nastali v ZDA (najbolj znani so bili, denimo, Compuserve, Prodigy in Exec PC), kako desetletje pred prvimi v nekdanji Jugoslaviji. V Sloveniji so se pojavili kmalu za tem. Prvi je bil MojsteR v Novem Mestu, kmalu zatem je sledil MicroArt v Kopru. Nato je prišel na vrsto ABM-BBS v Ljubljani in Krpan v Mariboru. Kaki dve leti zatem je svoj BBS dobila tudi revija Monitor, torej smo že od samih začetkov zelo blizu dogajanju na področju komunikacij. Če k tem pristavimo še Mips iz Zagreba in legendarni Sezam v Beogradu, smo najbrž opisali glavne akterje v naši bližnji in malo manj bližnji okolici.
V večini primerov so bili BBSi plod povsem ljubiteljskega dela in pokrivanja stroškov iz lastnih žepov, tako za strojno opremo, programsko opremo in, kar je bilo najdražje - pokrivanje telefonskega računa, ki je bil lahko tudi nekajkrat večji (relativno gledano) kot današnji stroški tipične internetne povezave.
Relikt: Videotekst
Videotekst je bil nekakšen Teletekst brez televizorja.
Ob BBSih velja omeniti tudi takratno "konkurenco" BBSov, infromacijski sistem videoteks, ki ga je že konec 80ih let vzpostavil takratni PTT (kasnejši Telekom Slovenije), vendar v Sloveniji nikoli ni bil tako uspešen kot recimo v Franciji (Minitel) ali v Nemčiji (BTX - Bildschirmtext). Telekom je še celo leta 1995, ko je bilo v Sloveniji že vsaj ducat ponudnikov interneta, namesto interneta načrtoval posodobitev sistema videotekst. In ko je leta 1996 Telekom končno začel ponujati SIOL internet, je v internet paketu ponujal tudi dostop do videoteksta ...
Zgradba BBSov
Za mlajše bralce, pa tudi za obujanje spominov, je morda smiselno na hitro preleteti, iz česa so bile elektronske oglasne deske zgrajene in kako so delovale. Z današnjega zornega kota je bila celota seveda sila primitivna. BBSi so delovali kar na navadnih osebnih računalnikih, na katere so bili priključeni analogni modemi. V prvem letu smo skoraj vsi začeli pri hitrosti 1200 ali morda 2400 b/s (da, bitov na sekundo, drobec v primerjavi z današnjimi običajnimi internetnimi povezavami ki segajo v megabite na sekundo), navduševali smo se nad možnostjo hitrosti 9600 b/s, kar je kar nekaj časa veljalo za zgornjo mejo hitrosti, ki jo je mogoče doseči prek telefonske linije.
Pa vendar smo bili že tedaj priča "kvantnim" preskokom v tehnologiji, in to kar večkrat. Najprej nam je uspelo priti do modemov s hitrostjo 14.400 b/s, potem sta US Robotics in Zyxel (dva najbolj priljubljena v teh krajih) naredila preboj na 28.800 in kasneje na 33.600 b/s. Zgodba z modemi se je končala pri 56.000 b/s, od tam naprej pride doba ISDN povezav, ki je kasneje prišla do današnjih DSL internetnih povezav.
Nekoliko večji BBSi so za hkratno "obdelavo" več uporabnikov potrebovali več modemov. Na sliki nekaj modemov hitrosti 2400 b/s in že skoraj "farma" hitrejših Zyxlov iz ropotarnice ABM-BBSa.
Z zornega kota današnjih poštnih in spletnih strežnikov so bili BBSi sila nerodno komunikacijsko organizirani. Posamezno telefonsko povezavo do modema na BBS je lahko naenkrat uporabljal le en uporabnik, drugi so morali čakati. To se je dalo rešiti z več računalniki in več telefonskimi povezavami, a je bilo seveda precej drago. Pa še to, vsak uporabnik je plačal dejanske impulze uporabe telefona; to pomeni, da ga je pritisk na denarnico silil k temu, da je linijo "držal" čim manj časa. Kmalu so zato nastali bralniki (readerji), ki so znali pobrati pošto z BBSa, uporabnik pa je lahko novosti prebiral v miru in čez čas spremembe oziroma odgovore zopet prenesel na sistem.
BBSi so seveda uporabljali namensko programsko opremo, ki je omogočala vzpostavitev povezave, predvsem pa uporabniku v terminalskem programu ponudila uporabniški vmesnik. Seveda tekstovni, za grafične vmesnike je bilo še nekaj let prezgodaj. V Sloveniji je bil priljubljen predvsem BBS program PC Board, ki ga je ponujalo malo ameriško podjetje Clark Development (to je nato leta 1998 neslavno bankrotiralo). Nekaj BBSov je delovalo tudi na drugih platformah, a niso imele tako velike podpore skupnosti.
Povezovanje v omrežja
Na samem začetku so bili BBSi izolirani otoki. Če je nekdo želel kaj povedati znancem na drugem sistemu, je moral klicati oddaljeno (medkrajevno) številko drugega BBSa. Seveda je bilo le vprašanje časa, da so se BBSi začeli med sabo povezovati. Že kmalu na začetku je tako nastalo omrežje AdriaNet, ki je povezovalo številne BBSe v Sloveniji, pa tudi na širšem območju nekdanje Jugoslavije. Za delovanje te izmenjave so bili uporabljeni nekakšni programski predprocesorji (FrontDoor), ki so omogočali izmenjavo paketov sporočil med različnimi sistemi ali pa prepustili linijo navadnim uporabnikom. Uveden je bil poseben sistem in urnik, da so si večkrat na dan izmenjevali informacije in s tem uporabnikom ponudili skoraj sveže informacije.
Oglas za Adrianet, objavljen v enem prvih Monitorjev.
Le malo zatem smo se seveda ozrli tudi v širni svet. Kar naenkrat ni bilo več dovolj, da bi izmenjevali zgolj informacije na ravni Slovenije ali regije, temveč smo imeli apetite, da bi komunicirali s širnim svetom. Zaradi tega se je večina BBSov včlanila v mednarodno omrežje FidoNet, ki je v svojih najlepših časih povezovalo skoraj 10.000 sistemov po vsem svetu. Mimogrede, ali se komu zdi podobno, kot je danes organiziran internet? Podobnost namreč ni naključna. Še manjša skrivnost iz tistih časov - povezovanje v svetovno omrežje je za domala celotno regijo potekalo prek Kopra - izkoriščali smo pač malo znano krajevno posebnost - lokalno tarifo za klic v tujino, čezmejni Trst, kjer je bil najbližje vozlišče omrežja.
Omrežje je raslo, tako po številu forumov kot številu članov nekje do sredine devetdesetih, ko se je izkazalo, da je internet kljub vsemu naprednejša tehnologija. Zanimivo je še eno dogajanje - nekje okoli leta 1993 je bilo združenje AdriaNet tik pred tem, da bi komunikacije preselilo v omrežje s tehnologijo TCP/IP. Zadeva je sicer padla v vodo, vendar je malo manjkalo, da bi tedaj morda postalo prvi ponudnik interneta v Sloveniji. Tako je bil ABM-BBS edini med BBSi, ki je leta 1994 začel ponujati dostop do interneta (omrežje K2.net), kmalu za NILom (omrežje EUNET) in Quantumom (omrežje Quark) - domena abm.si je bila registrirana junija leta 1993. To vlogo so kasneje prevzela telekomunikacijska podjetja, ki so šele nekaj let kasneje ugotovila, kakšne priložnosti ponuja internet.
Prvi BBS v Jugoslaviji: Orali smo ledino
Prvi BBS v nekdanji skupni državi, Zagreb BBS, je odprl svojo modemsko linijo februarja 1988. Datoteke tega prvega BBSa so, žal, že dolgo v digitalnih večnih loviščih, so pa ostale zabeležene marsikatere izkušnje, spomini ter nekaj malega tehnologije, ki je bila nujna za takratno medsebojno komunikacijo.
Ta začetni Zagreb BBS je tekel na mojem tedanjem računalniku Atari 520ST (ročno razširjen na 1 MB delovnega pomnilnika) z dodatnih 30 MB diska. Za povezavo z uporabniki je skrbel zunanji modem Lightspeed 1200 in nemški program PROFIBOX. Nekoliko kasneje sem vse skupaj prestavil na IBM PC klon, s programom RBBS, a so vseeno ob današnjih procesorskih gigahertzih, spominskih gigabajtih, diskovnih terabajtih in internetnih povezavah, merjenih v megabitih na sekundo, vse zmogljivosti nekega takratnega BBSa videti kot nepojmljivo slabe.
Tudi sicer je BBS bil zgolj mini portal z novicami in forumi, zasebno pošto in datotekami v prosti izmenjavi, toda ravno ta koncept osebne in množične komunikacije se je začel nekoliko bolj razvijati ravno pri BBSih.
Tako kot imajo današnji ponudniki interneta "splošne pogoje poslovanja", so podobne "pogoje sprejemljive rabe" imeli že BBSi. Anonimnosti sicer ni bilo, a je zato od množice tedanjih uporabnikov bilo tudi nekaj zanesenjakov, ki je naprej omogočala uporabo na lastnem BBSu tudi drugim. Želja po taki neposredni in svobodni komunikaciji se je tako širila kot ogenj, ki ga ni bilo mogoče ustaviti.
Med uporabniki Zagreb BBSa sta bila tudi Tone Tomažič in Rastko Vintar, ki sta (tudi z mojo pomočjo) v Sloveniji že julija leta 1989 postavila IUS-INFO BBS, predhodnik današnjega in zelo uspešnega portala pravnih vsebin IUS-INFO. Bil je tudi Dejan Ristanović, urednik zelo priljubljenih beograjskih "Računarjev" in kasneje avtor SYSOP SEZAM BBSa (kasneje in danes Sezam-pro), ter številni drugi SYSOPi (administratorji lastnih BBSov), ki so tak, zelo nov način elektronskih komunikacij razširjali in spodbujali naprej.
Marsikdo je, tako kot avtor teh vrstic, svojo profesionalno pot nadaljeval v smeri interneta kot operater ali kot ponudnik storitev. Danes so te storitve videti tako množične in vsenavzoče, da so kot le še ena izmed infrastrukturnih storitev.
Morda bi bilo preveč prevzetno reči, da smo že konec osemdesetih predvidevali takšno množičnost pri uporabi komunikacijskih tehnologij (npr. internet), kot smo ji priča danes. Upali pa smo, morda celo nekoliko idealistično, da bo splošno komuniciranje pripomoglo k boljšemu razumevanju dogodkov, ljudi in sveta.
Darko Bulat, Zagreb BBS
Poligon za testiranje zamisli
Kljub svoji primitivni zgradbi in večinoma amaterskemu pristopu so BBSi za sabo objektivno pustili bogato zapuščino. Kup zamisli, ki se je uveljavil prav na teh sistemih, še danes uporabljamo s pridom vsak dan v kombinaciji z internetnimi storitvami. Začnemo že pri elektronski pošti, ki je sicer bila "izumljena" že pred nastankom BBSov, pa vendar je prvo množično obliko medsebojnega komuniciranja dobila prav v teh sistemih.
Enako velja za kramljanje, kar je bila zabavna, a časovno in cenovno potratna razvada že v tistih časih. Morda pa so največja zapuščina BBSov konference, ki bi jim danes rekli forumi, morda celo družabna omrežja, kjer lahko najdemo precej vzporednic z današnjimi servisi, kot je Facebook. Že tedaj se je, denimo, pojavil ali, bolje rečeno, samodejno vzpostavil etični sistem komuniciranja v elektronski obliki. Da, že tedaj je bil tudi velik izziv, kako uspešno moderirati razprave, da ne zaidejo v napačno ali nezaželeno smer.
Največja zapuščina BBSov so konference, nekakšni forumi, kot bi jim rekli danes. Uporabnik se je naročil na tiste, ki so ga zanimale, program na BBSu mu je ustrezna sporočila stisnil v paket in s prtiskom na tipko D so se že znašla v bralnem programu na osebnem računalniku uporabnika.
Iz časov BBSov imamo izraz sysop, to je bil skrbnik oglasne deske, lahko bi mi rekli tudi današnji upravitelj administrator, vendar je bil v resnici "deklica za vse". Skrbel je tako za tehnično delovanje kot tudi za vsebino, promocijo in še kaj. BBSi so bili tudi prvi vir do programske kode, ki ni bil strogo vezan na nakup ali še bolj (v tistih) časih piratiziranje programske opreme. Nekako vzporedno se je razvil koncept preizkusnih (shareware) programov, ki so krožili po BBSih in s tem dobili dostop do široke množice uporabnikov.
Tedaj se je prvič razvil koncept oziroma možnost, da je nekdo uspešno prodajal programski paket, tudi če ni bil zaposlen v eni od korporacij, ki so tedaj obvladovale programsko sceno. Tako je bilo mogoče priti tudi do silno veliko kode, ki je pomagala, da se je marsikateri domači programer izobrazil v svoji strokovni obrti. Nekaj zamisli v zvezi s koncepti odprte kode lahko iščemo tudi v tej skupnosti.
Monitor in BBSi
Uvodni pozdrav Monitorjevega BBSa.
Revija Monitor je bila od samega nastanka tesno povezana z BBS sceno, ki je tedaj nastajala v Sloveniji. Morda je naključje, toda spodaj podpisani je natanko v prvi številki Monitorja napisal svoj prvi prispevek v življenju in to - o BBSih. V Monitorju se je kalilo in izražalo svojo mladostniško zagnanost kar lepo število prvotnih pobudnikov BBSov, od katerih so nekateri še vedno nadvse dejavni (Primož Gabrijelčič, Uroš Mesojedec, Boris Horvat). Mnogi izmed prvih uporabnikov BBSov so danes hrbtenica slovenske informatike in računalništva, s tega vidika so BBSi povsem izpolnili svoje poslanstvo.
Vsake zgodbe je enkrat konec in BBSi so se poslovili razmeroma hitro, tudi če na to gledamo s stališča hitro spreminjajočega se računalništva. Za sabo pa so pustili dragocene izkušnje, tako za tiste, ki so za BBSe skrbeli, kot tiste, ki so te starodobne elektronske oglasne deske uporabljali. Prehod na internet je bil zato za vse nekaj povsem naravnega. Hkrati pa BBSi puščajo za sabo nekaj pomembnih naukov. Velja podpreti nove zamisli in ideje, tudi če na prvi pogled ni vselej povsem razvidna njihova neposredna korist. Kdor se je ukvarjal z BBSi, je dobil dragocene izkušnje na področju telekomunikacij, še preden so te postale množične. Prav tako velja prisluhniti mladim in zagnanim strokovnjakom, ko odpirajo nove vrata v razvoju informatike. Marsikdo, ki je bil med uporabniki BBSov, kasneje pa začetnega vala interneta, je premaknil mejo mogočega, v nekaterih primerih celo spremenil svet.
Zelo kratko so živeli programski paketi, ki so bili hkrati BBSi in spletni strežniki. Takega je nekaj časa uporabljal tudi Monitor, šlo je za paket Wildcat BBS.
Dalibor Cerar, ABM-BBS, Ljubljana
Z BBSi smo se začeli zavedati, da poleg govorne komunikacije lahko tudi navadni uporabniki računalnikov z nakupom modema komuniciramo digitalno po telefonski liniji - prej je bila komunikacija omejena na akademska omrežja in izjemno draga paketna omrežja (X.25), izmenjava pošte pa na X.400, kjer so se sporočila zaračunavala po številu in dolžini. Pred tem tudi ni bilo neke enostavne možnosti medsebojne komunikacije in izražanja svojega mnenja, razen prek osebnega srečanja z nekom ali prek pisem bralcev v revijah in časopisih.
BBSi so bili tudi priložnost, da so uporabniki dobili somišljenike in komunicirali na določeno temo, za vsako temo se je določil moderator, ki je skrbel za nivo pogovora in pripravljal povzetke tem, odgovore na najpogostejša vprašanja. Uporabniki se niso skrivali za vzdevki (tako kot sedaj) in to je seveda vplivalo na nivo komunikacije. Tudi odnos je bil precej bolj oseben kot sedaj, saj smo se uporabniki večkrat srečali v živo in se pogovorili o različnih temah.
Mimogrede, Telekom Slovenije storitev X.400 še vedno ponuja - cenik je na naslovu www.siol.net/pomoc_in_podpora/ceniki/dodatne_storitve.aspx:
- Mednarodno posredovanje sporočila - prvi kilobajt - 0,2525 EUR z DDV.
- Mednarodno posredovanje sporočila - nadaljnji kilobajt - 0,1347 EUR z DDV.
Izračunate lahko torej, koliko stroškov bi imeli s svojimi elektronskimi sporočili, če ne bi imeli na voljo drugih tehnologij ...
Gregor Rudolf, Microart BBS, Koper
Mislim, da je največja korist BBSov njihov prispevek k popularizaciji računalništva skozi izmenjavo in dialog. Najprej je tu izmenjava/distribucija programske opreme - shareware, freeware in razni drugi "ware", pripomočki, orodja, knjižnice in igre. Tu si dobil PKUNZIP za razpakiranje arhivov, NANFOR knjižnico za Clipper S'87 z izvirno kodo vred in Doom s prvimi devetimi stopnjami marsovskega pekla. Kar si hotel in takoj (no, ja, ko se je sprostila linija in si prišel na vrsto), kar je precej boljše kot naročanje "Shareware diskete št. 12" pri distributerju ali čakanje znanca s kupom okvarjenih disket. Tako kot se je v datotečnem sistemu izmenjeval softver, so se v konferencah izmenjevale ideje, informacije in znanje, komunikacija pa je bila drugače kot pri knjigah in revijah dvosmerna. Pa še zabavno je bilo vse skupaj.
Matjaž Potrč, Mojster BBS, Novo mesto
BBSi so bili, če gledamo z današnjega zornega kota, nekakšen začetek družabnih omrežij. V konferencah so ljudje razglabljali o najrazličnejših temah, od strokovnih do navadnega prerekanja. Spoznavali so nove ljudi, s katerimi so se pozneje lahko srečali tudi v resničnem življenju. Hkrati pa je bil to vir za pridobivanje brezplačne programske opreme, preden je to vlogo prevzel internet.
