Pozor - poslovna priložnost!
Najprej naj spomnim, da sama prodaja strojne opreme danes nikakor ni več zlata jama. To, da so marže prenizke, da bi se dalo preživeti brez res visokih prodajnih številk, je jasno že nekaj let, zato je tudi vedno manjših tovrstnih podjetij. No, "novost", najverjetneje zaradi krize, ki vse bolj pljuska tudi k nam, pa so vse pogostejši primeri opuščanja prodajnih programov, na katere večkrat naletimo v našem laboratoriju. Podjetja, ki so že dalj časa uvažala in distribuirala določeno strojno opremo, to zdaj opuščajo, očitno zaradi prenizkih prodajnih številk in nekoliko previdnejšega obnašanja. Oz. prodajne programe, ki so jih zagnale npr. konec lanskega leta, letos "držijo na čakanju". Tisti, ki ostajajo, pa prodajne programe omejujejo in se zadovoljujejo le z naročanjem po naročilu (ali pa jih širijo na programe z večjo maržo - npr. na "fancy" torbice za prenosnike, za katere so nekateri pripravljeni kar precej plačati). Slovenski splet je namreč poln spletnih trgovin in cenikov z izdelki, ki jih v resnici ni na voljo, temveč jih lahko dobimo šele po plačilu, kar smo ta mesec zelo jasno videli med zbiranjem pogonov SSD za tokratni preizkus. Računalniki (za doma) pa se tako ali tako prodajajo le še po supermarketih in redkih specializiranih trgovinah, med katerimi so po novem tudi veliki tujci (Technomarket), a to je že druga zgodba.
Rešitev za "računalniška" (ali morda "IT") podjetja je tako (tudi že od nekdaj) prodajanje storitev oziroma t. i. inženirstvo. A tudi to v kriznem letu ne drži več tako zelo, kot je še nedavno, saj se je moč zanesti le še na državo, kjer se na razpisih koljejo nekdanji prijatelji iz predpodjetniških let.
In tako sem prišel nazaj k naslovu tega prispevka. Servisi. Zadnjič mi je odpovedal prenosnik (no, v resnici se je potem izkazalo, da gre zgolj za programsko težavo, a ker mi je glede tega malce nerodno, o tem raje ne bi ;) in sem pač, kot vsak slehernik, naivno poklical uradni servis. Gospa na drugi strani telefonske žice mi je mirno razložila, da bo trajalo približno tri tedne. Kak teden po prevzemu ga bodo šele vzeli v roke. Halo? Tri tedne brez računalnika!? Klic na drugo stran Slovenije, k drugemu uradnemu serviserju - isto. S tem, da so me poučili, da bom moral plačati dodatno še poštnino, "saj imate servis tudi pri vas v Ljubljani".
Zanimivo, le kak teden zatem me je poklicala kolegica s podobno težavo. Pri novem prenosniku (iste znamke kot moj prej omenjeni) je začel glasno ropotati ventilator. Garancijsko popravilo, torej. Dobila je enak odgovor - "čez kak teden ga bomo pogledali", ker pa je le ventilator, bo verjetno takoj urejeno. Kolegico, ki je lektorica in si s prenosnikom služi vsakdanji kruh, je skoraj kap. K sreči se je ventilator sam od sebe unesel in se je servisu izognila. Zaenkrat.
Pa skočimo na drugo področje - v našem podjetju imamo brizgalnik formata A3 (HP Business Inkjet), na katerega se vsak teden pred oddajo v tiskarno odtisne celotna nova številka revije Mladina. Nekajkrat. Kolegom iz sosednjega uredništva je ta tiskalnik svet, brez njega nove številke ni mogoče dokončati (niso še tako zelo digitalni kot mi, ki tiskalnikov čisto zares ne uporabljamo več ;). Smola je hotela, da je tiskalnik dva dni pred oddajo v tiskarno začel mečkati papir. Klic na servis, nujni kurirski transport in ... - šok, ko so nam povedali, da "bo treba 14 dni počakati". Halo??? Je to servis za poslovne stranke, za poslovne izdelke, za tako rekoč osnovna orodja v našem poslu!?
Da o telefonih, brez katerih smo danes zgubljeni, niti ne govorim. Že pred časom sem pisal, da sem ob servisiranju telefona 14 dni ostal brez njega. K sreči starega še nisem vrgel v smeti. Menda so se v tej smeri zadnje čase še najbolj "zabavali" uporabniki Sony Ericssonov, ki so jim telefone pošiljali na servis v Italijo. In če so tam ocenili, da je z aparatom kaj hudega, so odromali še na Madžarsko. Saj veste, zakonski rok, da vam morajo namesto popravljenega dati nov telefon, je celih 45 dni, tako da se nič ne mudi ...
No, resnici na ljubo moram povedati, da sem bil pri zgornjem prenosniku in tiskalniku na koncu prisiljen uporabiti zveze, zato je bil servis urejen precej hitreje, skorajda takoj. Pri tem pa me je skorajda nekoliko sram, kajti to pomeni, da je nekdo drug moral čakati nekoliko dlje. A tako pač gre pri vrstah in zvezah ...
Vse povedano me seveda napeljuje h ključni ugotovitvi - da so vrste predolge in da je torej servisov in/ali serviserjev očitno premalo. Ne verjamem namreč, da se sončijo v brezdelju in pred vrati nalašč kopičijo vrste. Gre torej za tržno nišo, kjer je prostor za resna in prodorna podjetja, ki bi jih uporabniki zagotovo z veseljem pozdravili.
Razen seveda, če si tega ne predstavljam nekoliko preveč idealistično in je vse skupaj bolj zapleteno. Povezano s povezavami s tujimi principali, ki morajo take uradne servise podpirati, jih logistično povezovati, izobraževati in podobno. Da, to bo to ... Nič, poslovna priložnost je torej široko odprta le za neuradne serviserje. A to sploh ni slabo, še posebej, če pomislimo, kako ti delujejo v avtomobilski industriji - pri uradnem servisu bankrotiramo, pri "avtomehaniku" pač ne. O visokih cenah v servisni dejavnosti nasploh sem pa na tem mestu tako ali tako že pisal ...
"Čez kak teden ga bomo pogledali," ker pa je le ventilator, bo verjetno takoj urejeno. Kolegico, ki je lektorica in si s prenosnikom služi vsakdanji kruh, je skoraj kap.