Prehitro ugasli zmaj

Zgodba podjetja Netscape se bere kot pravcata pravljica, saj vsebuje številne elemente dramatičnih knjižnih del: prevzeme, težke nasprotnike, delitve, bogato poplačilo in celo zmaja! Podjetje, ki je številnim Zemljanom odprlo okno v svet interneta, se je »prehladilo« in ne nazadnje pokleknilo pred mogočnim konkurentom.

Danes omemba podjetja Netscape v očeh starejših kiberščakov zbudi lep, če ne celo romantičen spomin na internetne začetke odkrivanja zanimivih vsebin in preizkušanja meja mogočega. Milijoni uporabnikov, med njimi tudi pisec teh vrstic, s(m)o prav z Netscapovimi programi prvič zaorali po internetni ledini. Vpliv podjetja in njegovega brskalnika v začetku komercializacije interneta je bil izjemen, Netscape je skoraj suvereno obvladoval brskanje po internetu. Poglejmo, kako se je vse skupaj začelo.

Začetek, podoben izstrelitvi

Zamisel o spletnem brskalniku je pravzaprav dozorela na akademskih tleh, saj sta ustanovitelja podjetja spletni brskalnik predstavila v času, ko konkurence na tem področju sploh ni bilo. Spletne strani tistega časa so bile videti bolj kot tekstovni dokumenti, uporaba slik pa je že mejila na revolucijo. Za rojstvo brskalnika Netscape sta poskrbela sveže diplomirani inženir Marc Andreessen in Jim Clark, ustanovitelj podjetja Silicon Graphics (SGI), ki sta aprila 1994 ustanovila podjetje Mosaic Communications Corporation. Zagonski kapital za takrat še nepredvidljive dosežke pa je prispevala družba Kleiner Perkins Caufield & Byers. Andreessen je že na univerzi v Illinoisu deloval v centru NCSA (National Center for Supercomputing Applications), od koder je tudi sicer prišla izvirna zamisel o brskalniku Mosaic, s katerim bo mogoče pregledovati spletne strani po svetu, bil pa je med prvimi, ki so resnično razumeli, kakšen potencial taka tehnologija dejansko premore. Clark je s svojim ugledom in izkušnjami poskrbel za kakovostno širitev ekipe, saj je v podjetje prinovačil številne razvijalce iz družbe SGI, pa tudi centra NCSA. Clark in Andreessen sta sicer v začetku oblikovala koncept omrežja za igranje iger prek spleta in 20-strani dolg dokument predstavila družbi Nintendo, igričarskemu gigantu tistega časa, z namero, da bi tako funkcionalnost vgradil v igralno konzolo Nintendo 64. Do sodelovanja ni prišlo, a Andreessen je v poznejših intervjujih večkrat zatrdil, da bi morebitno sodelovanje z Nintendom bržkone pomenilo, da Netscape nikoli ne bi doživel takšne slave, kot je je bil deležen v nadaljevanju.

Ustanovitelja podjetja Netscape - Jim Clark (levo) in Marc Andreessen

Prvi uradni izdelek podjetja je tako postal spletni brskalnik Mosaic Netscape 0.9, ki je ugledal luč sveta 13. oktobra 1994. Velikansko navdušenje uporabnikov po svetu je preseglo pričakovanja podjetja, razvojna ekipa je imela polne tipkovnice dela. Tudi samo podjetje je že kmalu doživelo znatno preobrazbo. Decembra 1994 se je namreč preimenovalo v Netscape Communications in splavilo spletni brskalnik Netscape Navigator 1.0.

Podjetje si je ime Netscape (ki je bilo tudi blagovna znamka družbe Cisco Systems) nadelo, da bi se izognilo konfliktom s centrom NCSA, v katerem so zdaj že nekdanji zaposleni tudi razvili brskalnik NCSA Mosaic. Razvijalci so opravili izjemno delo, saj jim je uspel skorajda neverjeten podvig –   brskalnik Mosaic Netscape ni vseboval nikakršne kode brskalnika NCSA Mosaic. Netscape Navigator je postal absolutni vladar na trgu, saj prave konkurence ni bilo na spregled in je skoraj v celoti obvladoval brskanje po spletu v začetku leta 1995. A vse to je bilo le zatišje pred viharjem. V Redmondu so namreč mrzlično kovali načrte, kako nadoknaditi zamujeno, in razvijali lasten brskalnik. Prva različica brskalnika Internet Explorer je tako celo vsebovala nekatere Mosaicove tehnologije, za katere je Microsoft plačal licenčnino.

Spletni velikani so čez noč postali spletni mogotci in polnili tudi naslovnice časopisov in revij.

Nečedna praksa

Ministrstvo za pravosodje ZDA je maja 1998 vložilo protimonopolno tožbo proti Microsoftu. Netscape sicer ni bil tožnik, a so bili njegovi zaposleni pozvani k predložitivi dokazov in so prispevali veliko dokaznega gradiva. Za sam Netscape je žal protimonopolna tožba proti Microsoftovi integraciji spletnega brskalnika v operacijski sistem epilog doživela prepozno.

Borzni (in siceršnji) vzpon

Skoraj leto dni stari Netscape je naredil še eno zlata vredno potezo. 9. avgusta 1995 je podjetje izdalo delnice, ki jih je sprva nameravalo prodajati po ceni 14 dolarjev za delnico, a se v zadnjem hipu premislilo in objavilo ponudbo po 28 dolarjev za delnico. Že prvi dan trgovanja na borzi je vrednost delnic zrasla na 75 dolarjev in skorajda podrla rekord glede vstopne rasti posamezne delnice v borzni kotaciji. Ob koncu prvega dne trgovanja je bilo podjetje vredno skoraj tri milijarde dolarjev. Čeprav je bilo za tiste čase nadvse nenavadno, da je na borzo vstopilo podjetje, ki še ni ustvarjalo dobička, so se prihodki družbe Netscape v letu 1995 podvojili praktično vsako četrtletje. Borzni posredniki v ZDA so v ta namen celo »izumili« termin »Netscape trenutek«, ki ga še danes uporabljajo ob strmem vzponu novega igralca/delinice na trgu oziroma v industriji. Tako kot se je takrat spodobilo za gigante v Silicijevi dolini, je tudi Netscapov oddelek za PR hitel promovirati Andreessena kot nekakšnega IT rock zvezdnika. Bil je gost vseh pomembnejših dogodkov tistega leta in je celo bosonog pristal na naslovnici revije Time Magazine.

Prve različice Netscape Navigatorja praktično niso imele konkurence.

Netscape je oglaševal slogan, da je internet namenjen vsem ljudem, in si postavil za cilj izenačenje uporabniške izkušnje na različnih operacijskih sistemih prav z uporabo spletnega brskalnika. Grafični vmesnik brskalnika Netscape je bil enak na vseh podprtih platformah, na vseh računalnikih. Leta 1995 je tržni delež brskalnika Netscape Navigator kotiral visoko nad številko 80 %.

Podjetje se je v nadaljevanju lotilo nadvse zanimivega eksperimenta. Razvijalo je prototipe na spletnih tehnologijah temelječega sistema, ki bi uporabnikom omogočil dostop do datotek in urejanje teh datotek kjerkoli v omrežju, ne glede na to, kakšen računalnik ali operacijski sistem bi uporabljali. Ko so za to izvedeli v Microsoftu, so resno zastrigli z ušesi, saj bi bila takšna poenostavitev dela z operacijskimi sistemi  izjemna grožnja njihovemu poslovanju.

V industriji so pozneje zakrožile celo govorice, da so vodilni v Microsoftu junija 1995 obiskali Netscape in mu predlagali jasno delitev trga. Po njej naj bi Netscape Microsoftu prepustil, da sam razvija brskalnik za sisteme Windows, Netscapu pa bi ostala prosta pot za napad na vse druge operacijske sisteme. To obtožbo so v Microsoftu seveda vedno ostro zavračali, saj bi pomenila grobo kršitev ameriške protimonopolne zakonodaje. Seveda je tudi Netscape Microsoftov (neobstoječi?) predlog gladko zavrnil, saj je bil v strmem vzponu in se je zdelo, da ga nič ne more zaustaviti.

Vojne brskalnikov so se ohranile praktično do današnjih dni, le »akterji« se spreminjajo.

Boj Davida z Goljatom

Spopad spletnega pionirja, kar je bržkone najnatančnejši opis podjetja Netscape, z uveljavljenim gigantom Microsoftom za prevlado med spletnimi brskalniki je bil neizogiben. Boja za uporabnike se je razmeroma hitro prijela oznaka »vojna brskalnikov«, ki je bila na trenutke resnično neizprosna.

Microsoft je imel konec poletja 1995 vse pripravljeno za splavitev operacijskega sistema Windows 95, ki je postregel s privlačnim uporabniškim vmesnikom. Tega je lahko še izboljšal dodatek Windows 95 Plus! Pack, ki je vseboval brskalnik Internet Explorer 1.0 in protokol TCP/IP, s katerim je brskalnik dostopal do spleta. Šlo je za prvi poskus, kako Netscape spraviti z brskalniškega prestola. Seveda ni bil uspešen, saj brskalnik IE ni bil dovolj dober, da bi zamajal položaj Netscapea. A Microsoft je vztrajal, hitro pripravljal nove različice brskalnika in ga vključil v operacijski sistem Windows. Brskalnik je bil brezplačen, divji razvoj pa je programski gigant financiral iz drugih prihodkov. Vojna brskalnikov se je v letih 1995 in 1996 dodobra razplamtela. Obe podjetji sta namreč svojim brskalnikom dodajali številne nove funkcije v želji, da bi presegli konkurenta. Zamenjale so se številne različice in podrazličice. A do različice Internet Explorer 3.0 je Microsoft vendarle ujel Netscape in se mu »funkcijsko« zoperstavil. Število razvijalcev, podprtih s skoraj neomejenimi finančnimi viri, je vendarle prevladalo. Različica IE 4.0 je že bila boljša od Netscapovega izdelka.

Netscape je zato poskusil z diferenciacijo in se usmeril v poslovna okolja. Proti koncu leta 1996 je pripravil paket Netscape Communicator 4.0, ki je poleg brskalnika zajemal še odjemalec za omrežja Usenet, urejevalnik spletnih strani, odjemalec za e-pošto in adresar. Postavil je nekakšne temelje programskim paketom, ki so vsebovali več rešitev, kot jih je povprečni, pa čeprav poslovni uporabnik potreboval (in uporabljal). A Netscape Communicator je bil, grobo rečeno, »oblikovan pred časom«, saj poslovna programska oprema proti koncu tisočletja še ni bila pripravljena na tako tesno spletno interakcijo, kot smo ji priča danes.

Microsoft se je konkurenta lotil z vso silo, saj je z brezplačnimi programi meril tudi na druge rešitve podjetja Netscape. V Windows NT je vgradil spletni strežnik Internet Information Server (IIS) in tako tekmecu odžiral pomembne prihodke, v Windows 95 SP2 pa je že bil integriran IE 3.0. Stremenje k čim prejšnjemu dodajanju novih funkcij brskalnika je imelo tudi negativne posledice. Številni uporabniki so Netscapu očitali, da ne posveča dovolj pozornosti njihovemu (brezhibnemu) delovanju, programskih hroščev je bilo resnično veliko. Tako je bil Netscape Navigator 2 na trgu vsega pet mesecev, pa ga je že nadomestila različica Netscape Navigator 3.

Vojna brskalnikov je vrhunec zgodbe doživela na dan splavitve brskalnika Internet Explorer 4, saj je Microsoftova ekipa v noči pred svojo veliko napovedjo pred poslopjem podjetja Netscape odložila masiven logotip svojega brskalnika. V Netscapu so seveda hitro odreagirali na neslano šalo, prevrnili logotip IE, ga »grafično obdelali« in nanj posadili maskoto – zmaja Mozilla, ki je v rokah držal napis »Netscape 72 Microsoft 18« – to je bilo trenutno razmerje v tržnem deležu.

V preteklosti je bil spletni brskalnik plačljiv program.

Nazadovanje v številkah in podpori uporabnikov

V letu, ki je sledilo, so se Netscapove številke in tržni delež le še manjšali. Podjetje je v zadnjem četrtletju leta 1997 doživelo prvi negativni poslovni izid in januarja 1998 je sledil velik val odpuščanja. Tekma je bila odločena. A začetek konca družbe Netscape je prinesel tudi novo rojstvo. Netscape je naznanil, da bo izvirno kodo rešitve Netscape Communicator naredil javno dostopno, na teh temeljih pa je zrasla tudi odprtokodna organizacija Mozilla.

Sledil je razpad sistema, kaotično stanje v Netscapu pa so čutili tudi uporabniki. Razvoj brskalniške platforme je skoraj povsem zamrl in poleti 1998 je Internet Explorerju vendarle uspelo prehiteti Netscape na lestvici najpogosteje uporabljanih brskalnikov, podjetje pa ni bilo več sposobno vrniti udarca. Razvijalci so se nato raje osredotočili na razvoj in izboljšanje e-poštnega odjemalca in drugih s poslovno rabo povezanih funkcij. A tudi Communicator 4.5, ki je prinesel omenjene izboljšave, ni mogel zavreti manjšanja tržnega deleža.

Microsoftova potegavščina je po zaslugi iznajdljivih zaposlenih v družbi Netscape naredila veliko reklamo obema podjetjema.

AOL kupi Netscape

Podjetje je bilo seveda še daleč od tega, da bi podpisalo popolno predajo. Vrednost in potencial v sicer razglašenem Netscapu je prepoznala družba America Online (AOL) in 24. novembra 1998 tudi prevzela Netscape z izmenjavo delnic v višini 4,2 milijarde ameriških dolarjev. Številni strokovnjaki so v tej potezi videli predvsem možnost, da bi se AOL zoperstavil Microsoftu in bil manj odvisen od njegovega brskalnika. Spet drugi so menili, da je AOL mošnjo razprl predvsem zaradi rešitve Netcenter, ki je bila odlično sprejeta po vsem svetu in je ustvarjala velik promet. Pozneje so Netscapove strežniške rešitve in storitve postale del združenja iPlanet, ki sta ga oblikovala AOL in Sun Microsystems. AOL ni veliko vlagal v razvoj brskalnika. Šele novembra 2000 je izdal Netscape 6 (različico 5 so preprosto preskočili), ki je temeljil na pogonu Mozilla 0.6. Ta je bil žal vse prej kot stabilen in je še dodatno odvračal uporabnike od uporabe brskalnika. Šele avgusta 2001 se je pojavil Netscape 6.1 (z jedrom Mozilla 0.9.2), ki je popravil robustnost brskalnika. Leto pozneje ga je nasledil Netscape 7.0 (Mozilla 1.0), a tržni delež brskalnika je še vedno upadal.

Korporacija AOL Time Warner se je leta 2003 naveličala neuspehov in je razpustila oddelek Netscape. Večino programerjev so preprosto odpustili, s poslovnega poslopja so tudi odstranili logotip Netscape, a kljub temu ohranili blagovno znamko. Brskalniki Netscape Navigator so še vedno izhajali, a so temeljili na jedru Mozilla Firefox, ki ga je za AOL prilagajalo kanadsko razvojno podjetje Mercurial Communications. To je med letoma 2005 in 2007 poskrbelo za različici Netscape Navigator 8 in 8.1, a uporabnikom ni bilo več mar za Netscape. AOL je v zadnjem poskusu sestavil hišno ekipo programerjev in Netscape Navigator 9 je ugledal luč sveta oktobra 2007. Naslednji mesec je analitsko podjetje Net Applications objavilo tržne deleže brskalnikov. Slika je bila zgovorna: IE si je podjarmil 77,4 % trga brskalnikov, Firefox je prepričal 16 % odstokov uporabnikov, Netscape pa le še 0,6 %. AOL se je predal. Februarja 2008 je objavil, da brskalnika Netscape Navigator ne bo več razvijal in podpiral. Zadnja različica nekoč slavnega brskalnika je tako nosila oznako 9.0.0.6.

Komentar

Čeprav je Netscape izgubil bitko s časom in bogatejšim konkurentom, njegov duh živi naprej v odprtokodni skupnosti Mozilla in brskalniku Firefox. Ta že dolgo piše zgodbo o uspehu, tudi v Sloveniji. Netscapov (pre)hitri vzpon in padec v zgodnjih dneh interneta je pustil dolgoročne posledice. Čeprav je vladal le razmeroma kratek čas, je kljub temu postavil temelje hitrega razvoja in inoviranja na področju spletnih brskalnikov, pripomočkov, brez katerih si danes računalništva in spletne interakcije niti predstavljamo ne več. Računalništvo v oblaku pa bo spletnim brskalnikom še pomagalo ohraniti primat med vsemi aplikacijami ...