Prek bluetootha v omrežje

Bluetooth med svojimi osnovnimi storitvami podpira tudi omrežni dostop, vendar so vsaj zaenkrat bolj v ospredju storitve zaporednega in klicnega dostopa, ki ga uporabljajo ročni računalniki v povezavi s telefoni. Pa vendar ima tudi omrežni dostop veliko uporabno vrednost. Predvsem v podjetjih, kjer je več uporabnikov ročnih računalnikov in jih je zato smiselno povezati v krajevno omrežje in naprej v internet.

Omrežne dostopne točke za bluetooth, ki so temu namenjene, so na sejmih na ogled že kar nekaj let (eno prvih je prikazovalo podjetje Red-M), pa vendar jih v prodaji ni bilo kaj veliko videti. Predvsem zaradi majhne razširjenosti naprav, ki bi jih lahko priklopili nanje. Morda se časi spreminjajo. Na voljo so Compaqovi iPaqi z vgrajenim vmesnikom bluetooth, majhno kartico bluetooth pa ima tudi Palm (o njej smo pisali v majski številki).

PicoBlue.tif

Prek spletnega vmesnika imamo popoln dostop do dostopne točke PicoBlue.

Prva dostopna točka bluetooth, ki smo jo preizkusili, je PicoBlue, izdelek podjetja, ki se je specializiralo za povezovanje prek bluetootha. Samostojna naprava je videti nekoliko nenavadno, vendar deluje že prvi hip. Če imamo v omrežju strežnik DHCP, avtomatsko privzame številko IP in druge nastavitve in od tistega hipa naprej imajo uporabniki Palmov in iPaqov dostop v omrežje, iz njega pa morda še v internet. Dostop smo preizkusili s Palmom 505 in Palmovo kartico bluetooth. Na Palmu smo pognali čarovnik za priklop prek omrežja, ki je našel PicoBlue, vpisali smo privzeto geslo zanj in nekaj sekund pozneje se nam je v Eudoro, palmovski program za branje elektronske pošte, že natekla še ne prebrana pošta iz našega poštnega strežnika. Še nekaj klikov in pognali smo spletni brskalnik (Blazer) ter zadeskali po internetu. Hitrost prenosa naj bi bila okoli 700 Kb/s, vendar se je izkazalo, da je veliko nižja. Pri merjenju prek prenosnega računalnika in 3Comovega vmesnika Bluetooth (pa tudi prek spodaj opisanega vmesnika Bluetake USB) smo vedno dosegli največ 180 Kb/s. Preizkušali smo na vse mogoče načine, vendar te magične vrednosti nismo mogli preseči. Pri tem nam tudi tehnična pomoč prodajalca/izdelovalca ni mogla pomagati.

PicoBlue ima kot dostopna točka večji domet od običajnih naprav bluetooth. Namesto 10 metrov "nese" okoli 100 metrov, med našim preizkusom pa se je pokazalo, da je to zelo odvisno od razporeditve prostorov. Večinoma smo uspeli delati le do razdalje 20 metrov z enim vmesnim (resda debelim) zidom. V opravičilo omenimo, da je imel enake težave tudi brezžični ethernet 802.11b.

Prek PicoBlue lahko v omrežje povežemo do sedem hkratnih uporabnikov. To se, resnici na ljubo, sliši nekoliko malo, glede na to, da dostopne točke za brezžični ethernet omogočajo 64, 256 ali celo več hkratnih uporabnikov.

Začetne nastavitve PicoBlueja bodo marsikomu zadostovale, sicer pa lahko prek brskalnika pobrskamo prek množice nastavitev. Spremenimo lahko parametre IP, gesla, vrste šifriranja, vrste predstavljanja itd. Dostopna točka je vidna tudi prek SNMP, na voljo pa je tudi nastavljanje prek Telneta. Tako prek Telneta kot spletnega vmesnika lahko PicoBlue tudi nadgradimo.

Kljub nižji hitrosti in nekoliko manjšemu dometu od obljubljenega lahko PicoBlue samo priporočimo. Predvsem za okolja, v katerih je (bo?) veliko ročnih računalnikov z vmesnikom bluetooth.

Bluetooth tudi prek USB

Bluetake.tif

Bluetakeov program za brskanje po soseščini bluetooth je najboljši, kar smo jih videli doslej.

Do omrežja prek bluetootha pa imamo dostop tudi iz prenosnega računalnika. Resda je za take namene primernejše brezžično omrežje 802.11b (navsezadnje je vsaj 10-krat hitrejše), a če imamo dostopno točko bluetooth, jo pač lahko izkoristimo. Kartice bluetooth PC Card smo že preizkušali (3COM in Troy/Motorola), tokrat pa smo dobili v roke zunanji vmesnik USB bluetooth. Bluetake USB dongle, kot se uradno imenuje, so priloženi gonilniki za vsa Okna, namestitev pa zahteva vnovični zagon računalnika (v Windows XP lahko to mirno štejemo za manjšo pomanjkljivost). Po namestitvi je naš prenosnik, s katerega zdaj "visi" nekakšna majhna miška z modro lučko, enakovreden prenosnikom z vgrajenimi vmesniki bluetooth ali z vmesniki PC Card.

Priloženi program za brskanje po soseščini bluetooth je zelo prijazen in izhaja iz klasičnega okolja okenskega raziskovalca. Zelo verjetno bodo tudi gonilniki, ki jih namerava v Windows XP SP1 vgraditi Microsoft, temeljili na tej paradigmi. Iskanje naprav je takoj našlo naše preizkusne naprave (zgoraj opisani PicoBlue, telefon Ericsson R520 in Palm m505 s kartico bluetooth). Le še nekaj klikov in vpisanih gesel in brez težav smo se povezali z vsemi. Prek telefona smo "šli" v internet, prek dostopne točke v krajevno omrežje, Palmu pa je Bluetake omogočil brezžično sinhronizacijo. Upravljanje najdenih naprav je bilo zaradi enostavnejšega programe preprostejše, kakor smo bili vajeni pri delu s 3Comovo kartico bluetooth. Se je pa izdelovalec "dongla" očitno učil pri Microsoftu, ko je v možnosti programa vnesel tudi možnost določanja lastnih zvokov ob povezavi različnih naprav, ob različnih poizkusih povezave (omrežna, zaporedna).

Bluetake je zanimiva in razmeroma poceni napravica, ki nam omogoča povezovanje bluetooth iz prenosnega računalnika (no, lahko je tudi namizni). Vsaj zaenkrat pa bo verjetno njena edina korist, če boste želeli brezžično sinhronizirati Palm ali PocketPC (in vam infrardeča povezava za to ne zadostuje).

PicoBlue

Kaj: Omrežna dostopna točka za odjemalce bluetooth.

Izdeluje: Pico Communication, www.pico.net.

Prodaja: CHS, www.chs.si, telefon.

Cena: 175.000 tolarjev.

Za: Povečan domet, enostavna namestitev in uporaba.

Proti: Visoka cena.

Bluetake USB Dongle

Kaj: Vmesnik USB bluetooth.

Izdeluje: Bluetake, www.bluetake.com.

Prodaja: Mlacom, www.mlacom.si, (01) 280 66 00.

Cena: 27.000 tolarjev.

Za: Enostaven in prijazen upravljavski program.

Proti: Zaenkrat, dokler naprav bluetooth ni ravno veliko, le omejena uporabnost.