Prenosni telovadci
Računalniški trg se že nekaj časa ohlaja, zato izdelovalci iščejo, kako bi prodajo zaobrnili navzgor. To je za uporabnike povsem koristno, saj imamo danes res dobro izbiro računalnikov najrazličnejših oblik, velikosti, tudi cenovnih rangov.
ogosto se zdi, da se velikim računalniškim podjetjem še sanja ne, kakšne naprave naj sploh naredijo; mečejo blato v steno in čakajo, da vidijo, kaj se je obdržalo na njej. Ko k temu prištejemo različno velike pametne telefone (»phablete«) in tablice vseh oblik (in z različnimi operacijskimi sistemi), je zmeda popolna.
Pri tem pridemo do tega, da podjetja enostavno mečejo zamisli na trg in čakajo, kaj se bo prijelo in kaj ne. Spet – morda dobro za uporabnike, saj imamo na voljo včasih tudi res nenavadne, a zanimive naprave, a na dolgi rok je vprašanje, ali se taka taktika obnese. Veliko je namreč naprav, ki imajo res dober potencial, a ne v prvi iteraciji. Torej bi bilo bolj smiselno, da bi si podjetje resneje zastavilo neki projekt in z njim vsaj malo vztrajalo.
Lep zgled je Microsoft s svojimi hibridnimi tablicami Surface oziroma Surface Pro. Prva taka tablica je imela kar nekaj pomanjkljivosti in ni doživela večjega uspeha. Marsikatero podjetje bi tako napravo opustilo, morda naredilo še eno napol posrečeno različico, skratka, težko bi sploh prišlo do resnejšega preboja. A v Microsoftu so vztrajali in vsako naslednjo napravo počasi izboljševali, zadnja, Surface Pro 4, je že odlična predstavnica, tudi prodaja naj bi bila zgledna.
Tako sicer že dolga leta delajo v Applu, to je eden glavnih razlogov za njihov uspeh. Trga ne preplavljajo z najrazličnejšimi napravami in upajo, da bo vsaj ena izmed njih zažgala. Pripravijo napravo, za katero so prepričani, da je dobra in da ima svoje mesto pod soncem. Hkrati jo razvijajo naprej – marsikateri zahtevnejši uporabnik meni, da je pri Applu vedno bolje počakati vsaj na drugo generacijo naprave (iPad, iPhone, MacBook Air, itd). Smiselno razvite naprave ne opustijo kar tako – to naredijo šele po tem, ko so vložili nekaj resnega truda in videli, da stvar pač ne gre več naprej.
Prenosniki, ki se prelevijo v tablice in tablice, ki vključujejo tipkovnico (in se na trenutke pretvarjajo, da so prenosniki), so tipične naprave, ki trpijo za zgoraj opisanim. V zadnjih petih letih smo na različnih računalniških sejmih (CES v Las Vegasu, IFA v Berlinu, MWC v Barceloni) srečevali najrazličnejše konglomerate prenosnikov in tablic (pa še česa drugega, denimo telefonov). Ustvarjalnost podjetij, kako naj povežejo zaslon s tipkovnico, res ne pozna meja. Pri bolj nenavadnih smo imeli vedno občutek, da gre za napravo, ki je pobegnila iz prototipnih delavnic in ni namenjena trgu. S takimi nenavadnimi napravami je vedno problem, kako bodo zdržali tisti neobičajni tečaji in kaj bo čez nekaj let, ko bo kak del popustil (ali bo prišel nov operacijski sistem in za našo napravo enostavno ne bo več gonilnikov).
Tablica s stojalom, ki se ji ob pomoči magneta pripoji tipkovnica, je najnovejši trend v svetu hibridnih naprav.
Očitno smo po teh letih polprototipnih izdelkov le prišli do dveh končnih rešitev, kako spariti sestavne dele teh hibridnih naprav. Rešitvi, ki sta dovolj preprosti, cenovno učinkoviti, obenem pa seveda tudi kakovostni. Prva, novejša, je odstranljivi zaslon, v katerega so vgrajeni vsi ključni deli računalnika (poleg zaslona torej še matična plošča, procesor, pomnilnik itd). Za ta sistem so se prvi resno postavili v Asusu, kjer že leta ponujajo svoje naprave Transformer, a smo take rešitve našli tudi pri drugih izdelovalcih.
Glavna slabost tega je razporeditev teže. V zgornji, zaslonski del torej vgradijo vse elemente, ta del je razmeroma težak, bistveno težji od zaslonov prenosnikov. Spodaj, v tipkovnico, tradicionalno postavijo dodaten akumulator, a zaradi želje po ugodni teži (in velikosti) ta del enostavno ne more biti prevelik in pretežak. Pridemo do tega, da so se te naprave rade zvračale nazaj, sploh če jih nismo uporabljali na ravni, trdni podlagi. V ta razred sodita Asusov Transformer T100HA in HPjev X2 210 G1.
To so nekateri izdelovalci zdaj rešili s stojalom, vgrajenim v tablico. Slednjo torej ne drži več pokonci tipkovnica, ta je tako lahko postala le lahek, tanek zaščitni pokrov (temu nekatera podjetja pravijo tudi »keyboard folio« ali »keyboard cover«). Tak sistem uporabljata Acerjev Switch 12 in HPjev Elite X2.
Dodaten problem je hlajenje, saj je pri tesno zaprtih oziroma stlačenih komponentah vprašanje odvajanja toplote ključno. Že pri napravah z varčnejšimi procesorji, denimo Intelovimi Atomi in novejšimi procesorji Core-M, se pozna, da postane kak del z uporabo opazno topel, pri zmogljivejših pa še toliko bolj. Zaradi želje po tankosti in nizki teži (vsaj takrat, ko se te naprave uporablja kot tablice) pa trpi tudi število vmesnikov.
Druga alternativna postavitev oziroma sestava te hibridne naprave pa je stara že več kot deset let. Gre za prenosnik, ki se mu lahko zaslon tako ali drugače obrne, da postane naprava tablica. Prvi taki prenosniki so imeli tečaj, na katerem se je zaslon zavrtel in poklopil čez tipkovnico, danes pa so bolj priljubljeni tečaji, ki zaslon obrnejo za 180 stopinj navzdol, torej konča tipkovnica na spodnji strani novo nastale tablice.
Tako sestavo sta tokrat predstavljala HPjev Spectre Pro X360 G2 in Lenovov ThinkPad X1 Yoga. Prednosti takih naprav se pokažejo predvsem pri uporabi kot prenosniki, slabosti pa pri uporabi kot tablice. Pravzaprav gre za prenosnike, ki se jim zasloni zavrtijo tako rekoč do konca. Take naprave imajo nekoliko več prožnosti, kar zadeva prostor za komponente, zato imajo tudi manj težav z odvajanjem toplote, saj je lažje vgraditi ventilator.
Zaradi tega imajo vgrajene zmogljivejše komponente, tudi procesorji Intelove družine Core i7 se pojavljajo. Več je lahko vmesnikov, saj je več prostora po robovih ohišja, tudi akumulatorji so lahko nekoliko večji. So pa te naprave zaradi tega večje, debelejše in težje, kot se je pokazalo tudi na našem preizkusu.
Še najbolje se obnesejo prenosniki, ki jim lahko zavrtimo zaslon naokoli. To pa predvsem zato, ker dejansko gre za navadne (in seveda tanke in lahke) prenosnike.
In kako so se obnesli?
Na preizkusu smo imeli tokrat le šest naprav, a so med seboj zelo raznolike in lepo prikažejo prednosti in slabosti posameznih sestav in oblik. Izdelovalci so bili tokrat le štirje – Acer, Asus, HP in Lenovo. Toshiba se pri prenosnikih umika, v naših spletnih prodajalnah je praktično ne najdemo več, Fujitsu se ukvarja le še s poslovnimi prenosniki, pa še to je le še vprašanje, koliko časa. Za naprave Dell smo sicer preverjali pri distributerju, a testnih modelov žal nismo dobili. Podjetje se tudi sicer ne poteguje ravno za naš trg, čeprav je v tujini kar močno.
Najcenejša naprava na tokratnem preizkusu je bil Asusov Transformer T100HA, tega smo sicer preizkusili že pred časom. Skupaj s HPjem X2 210 G1 gre za tablico, ki se drži fizične tipkovnice, obe napravi sta imeli težave s prej opisano razporeditvijo teže. HPjeva naprava je pri tem malenkost boljša, a uporaba na kolenih kljub temu ne prepriča ne pri eni, ne pri drugi.
Po velikosti in ceni sta korak navzgor Acerjev Aspire Switch 12 in HPjev Elite X2 1012 G1. V obeh primerih gre primarno za tablico, ki ji je ob pomoči močnih magnetov dodan mehak pokrov, in je hkrati tipkovnica. Gre torej za naprave, ki sledijo trendu, postavljenim z Microsoftovim Surfaceom. Obe napravi sta že bistveno boljši od cenejših sester, ohišji sta pri obeh iz zelo kakovostnega aluminija, tipkovnica pri HPjevem Elite je tudi aluminijasta, pri Acerju pa gre za plastično tipkovnico, odeto z mehko prevleko.
Težav z zvračanjem ti dve napravi nimata, a kot rečeno, zadaj uporabljata tanko nogo, ki drži zaslon pokonci. To pomeni, da je uporaba na neravnih površinah (v naročju) kljub vsemu manj udobna kot s pravim prenosnikom (vsaj pri rabi tipkovnice). Tako kot Asusov Transformer in Hpjev cenejši X2 210 G2 imata tudi ti dve majhno sledilno ploščico, a je pri vseh štirih napravah manjša, kot bi si želeli. Prijetno smo bili presenečeni nad tipkovnicami pri Acerju in HPjevi Elite X2, še boljša je pri Spectre Pro, a razred zase je (tako vsaj je pri tankih prenosnikih) tipkovnica pri Lenovovem Thinkpadu.
Največja ohišja najdemo pri modelih HP Spectre Pro X360 G2 in Lenovo ThinkPad X1 Yoga. Gre za prava prenosnika, pravzaprav tanka ultrabooka, ki imata vgrajene tečaje, ki omogočajo zaslonu pravi obrat. Obe napravi imata zelo kakovostno ohišje, sta pa seveda tudi najtežji napravi na preizkusu. Po debelini ju sicer prekaša HPjev X2 210, a moramo priznati, da so vse preizkušene naprave res tanke.
V podobni maniri rastejo tudi zasloni. Najmanjša sta desetpalčna zaslona pri najcenejših dveh modelih, ta imata tudi razmeroma nizko ločljivost. Korak navzgor predstavljata HPjevi napravi Elite X2 in Spectre Pro (slednjega sicer dobimo tudi z zaslonom višje ločljivosti), Acerjev Switch ponuja dvanajst palcev in odlično ločljivost, Lenovov Thinkpad je še nekoliko večji, ločljivost pa je od Acerja večja v vodoravni smeri. Zaslona bi lahko bila boljša v najcenejših dveh napravah, pri drugih pa so zasloni odlični.
Z rastjo ohišja se poveča tudi število vmesnikov, čeprav ni nikjer ravno visoko. Razen pri Asusovem Transformerju bomo povsod našli vsaj en vmesnik USB 3.0, zanimivo, da prihaja tudi vmesnik USB-C. Gre za majhen vmesnik, ki počasi prihaja tudi v pametne telefone, načeloma je ločen od hitrostnega standarda, je pa sposoben tudi prenosa (oziroma predvajanja) videa. Tako sta Acer in HPjev Elite X2 povsem brez HDMIjev, ki jih drugi imajo (če ne pravega, pa vsaj v obliki Micro-HDMI).
Zanimivo, da so vse preizkušene naprave uporabljale Intelove procesorje. Ali pa tudi ne, saj imajo vse nameščene Microsoftove Windows 10 – Asus je s svojimi Transformerji sicer do nedavna še vztrajal pri možnosti Androida, zdaj so te naprave povsem okenske. V omenjenem Transformerju je lani predstavljen Intelov Atom Z8500, da ima le 2 GB pomnilnika mu tudi ne pomaga. Res je sicer, da najdemo tudi zmogljivejše sestave, pri tej smo še najbolj pogrešali nekoliko več pomnilnika. Bolje se obnese HPjeva X2 210 G1. Ta ima sicer malenkost počasnejši Atom Z8300, a se v praksi kljub temu obnese bolje, saj ima 4 GB pomnilnika. Obe napravi imata sicer pogon, velik 64 GB, kar resda ni veliko, a imamo občutek, da bi moralo zadostovati.
Naslednji korak navzgor predstavlja HPjev Elite X2, ta ima Intelov Core M5-6Y54. Zmogljivejši je od omenjenih Atomov, obenem pa malenkost manj varčen. Njegov TDP (Thermal Design Power) seže namreč do 7 W, najvišji TDP obeh Atomov pa je 4 W. Tablica ima solidnih 8 GB pomnilnika, tako kot vse preostale tablice ima pogon, velik 256 GB (seveda gre pri vseh za SSD).
Še bolje se izkaže Acerjev Switch 12, saj uporablja procesor Core i5-6200U, pomnilnika ima 4 GB. Ta procesor smo našli že pri nekaterih klasičnih prenosnikih, uporablja ga tudi HPjev Spectre Pro X360 G2. Ponuja že zelo solidne zmogljivosti ob dovolj uravnoteženi porabi energije. Omenjeni Spectre mu doda še 8 GB pomnilnika, tako da gre že za zelo zmogljiv prenosnik. Kljub temu je še korak više Lenovov ThinkPad X1 Yoga, srce katerega je Intelov i7-6500U, spet z 8 GB pomnilnika. Gre za enako sestavo, kot jo najdemo v njihovem ThinkPad X1 Carbonu letošnjega leta.
Pri vseh šestih prenosnikih bo za grafiko poskrbela Intelova vgrajena rešitev, ki je za te potrebe povsem dovolj zmogljiva in lahko tudi pri najcenejšem prenosniku (torej Asusu) izvozi video 4K. Zmogljivosti akumulatorjev so odvisne tako od sestave (predvsem procesorja) kot od velikosti akumulatorja – tu se je na našem preizkusu najbolje obnesel Lenovo, je pa res, da je pri tem vse skupaj močno odvisno od načina rabe, svetlosti zaslona itd.
Tokrat nismo podelili nagrade zlati Monitor, saj se naprave res preveč razlikujejo med seboj. No, to je objektivni razlog, bolj subjektivni pa je to, da nas nobena od teh naprav ni res prepričala. Saj ne, da bi bile slabe, predvsem so zelo drage.
Lenovov ThinkPad X1 Yoga je, recimo, res odličen prenosnik, a je kot tablica morda nekoliko prevelik in preokoren, predvsem pa je dva in pol tisoč evrov zanj res veliko. Tudi dobrih 1700 evrov, kolikor želijo za HPjevo Elite X2, je za napravo, ki je solidna tablica z dodano tipkovnico, preveč. Še najrazumnejši sta nemara ceni HPjevega Spectre Pro (no, 1500 evrov res ni malo, a dobimo za to dober, tanek in lahek prenosnik) in morda Acerjevega Switch 12, za katerega želijo tisoč evrov. A slednji je predvsem tablica, to pa se v navezi z Windows 10 žal ne obnese tako dobro, kot bi si želeli.
Nižje na cenovni lestvici sta še Asus in cenejši HPjev X2 210 G1, predvsem cena prvega je dejansko nizka. A spet ima kar nekaj slabosti, ki ga ovirajo pri tekmovanju s pravimi tablicami (denimo Googlovo Nexus 9, da o Applovih iPadih niti ne govorimo).
V prejšnjem odstavku smo dregnili še ob eno težavo vseh teh naprav – Microsoftov Windows 10. Priznamo, da nam je sistem sicer všeč in ga tudi sami uporabljamo na več računalnikih. Tudi na teh se sistem na splošno dobro obnese – je hiter, varčen, zaseda razmeroma malo prostora (vsekakor manj kot Windows 7 pred njim). A ko katerokoli izmed teh naprav preklopimo v tablični način, postane vse skupaj le reven približek Androidu in iOSu. Sistem sam je sicer kar dobro prilagojen tablični rabi, a se kljub temu najde kar veliko sklopov, ki res ne delujejo dobro. Še huje je pri programih, ki smo jih v Windows vajeni že od nekdaj. Večina res ni prilagojena za upravljanje s prsti, saj so polni menujev z nizkimi napisi, majhnimi izbirnimi polji, nemogočimi povezavami itd. Morda bo sistem nekoč res pripravljen na tako delo (vsaj na telefonih z Windows je že/še), a ta hip moramo vse preizkušene naprave (in okna na njih) še vedno razumeti najprej kot računalnike, le v sili pa kot tablice.