Prenosnik kot dostopna točka
Pisali smo že o tem, da novi telefonski Android 2.2 omogoča vzpostavitev navidezne brezžične dostopne točke, namenski programi za Nokie pa so to znali že prej. Vendar, glej ga zlomka, s posebnimi programi vse to znajo tudi namizna Okna.
Smo torej nekje na poti, s seboj imamo prenosnik, ki ga lahko povežemo v splet in bi dostop do tega spleta radi ponudili še komu, npr. našemu telefonu ali pa kar kolegu, na svojem prenosniku.
Vse to lahko naredimo s primernimi orodji, ki smo jih poiskali, preizkusili in primerjali med seboj.
Okensko "Središče za omrežne povezave"
Tudi Microsoft "zna" izdelati ad-hoc omrežje. Središče dogajanja je okensko "Središče za omrežne povezave". Takole je videti možnost, ki jo moramo izbrati.
Da, celo Microsoft ima orodje, ki omogoča pripravo omrežja ad-hoc. Še najlepše pa je, da je kar del njegovega paradnega operacijskega sistema (Okna), kar pomeni, da se uporabniku ni treba ubadati z njegovim pridobivanjem. Mi smo zadevo preizkusili v zadnji "okenski" različici, torej sedmici. Sama priprava pravzaprav ni nič posebnega. Vse skupaj se "dogaja" v "Središču za upravljanje in deljenje omrežnih povezav", kjer s pomočjo čarovnika v nekaj korakih določimo lastnosti bodočega omrežja. Pri tem vpišemo tudi njegove poglavitne lastnosti, oznako omrežja (SSID) in geslo, ki bo služilo kot vstopnica vanj. Če želimo deliti tudi internetno povezavo (in ne zgolj izmenjave podatkov med priključenimi napravami), moramo to možnost posebej vklopiti. Delovni proces je (uporabnikom Oken) jasen in znan, zato tudi s prilagajanjem na uporabniški vmesnik ne bo težav. Opisana funkcionalnost je uporabna in delujoča, predvsem pa zelo priročna, saj imamo orodje (če so naš OS Okna) vedno s seboj.
Okensko "Središče za omrežne povezave"
Kaj: Orodje za vzpostavitev navidezne dostopne točke.
Izdeluje: www.microsoft.com
Cena: Brezplačno.
Za: Cena, preprostost in učinkovitost, del operacijskega sistema, čarovniško nastavljanje.
Proti: Omejitve pri določanju gesla.
Connectify
Connectifyjev uporabniški vmesnik je majhno informativno okno, v katerem lahko spreminjamo glavne lastnosti omrežja in hkrati vidimo nekatere podatke o vzpostavljenih povezavah.
Program že z imenom nakazuje, da se ukvarja s povezovanjem. Namestimo ga preprosto in hitro, ob prvem zagonu pa (s pomočjo čarovnika) v petih korakih pripravimo za delo. V omenjenih korakih opravimo bistvene nastavitve (lahko jih spreminjamo tudi kasneje) novega omrežja, in sicer določimo oznako omrežja (SSID, ki je lahko poljubno) ter vrsto zaščite (WPA2, WEP ali brez), ki bo nepovabljenim napravam preprečevala vstop v novo izdelano omrežje. Delo s programom osvojimo hitro, saj od uporabnika ne zahteva dosti več, kot da spremeni zgoraj opisane nastavitve. Temu primeren je tudi njegov uporabniški vmesnik. Majhno, preprosto in pregledno okno predvsem informacijske narave, ki nas prikazuje osnovne informacije (trenutne nastavitve in možnost spreminjanja teh nastavitev, seznam povezanih naprav in zgodovino povezav). "Povezovalec" svoje delo opravi dobro. Večjih težav z njim ni bilo, res pa je, da občasno potrebuje nov zagon (naprave ostanejo brez povezave v splet), a zadeva nikakor ni moteča. Deliti zna tako žično kot brezžično povezavo, če imamo seveda ustrezno (novim oknom všečno) brezžično omrežno kartico. Preprostost, učinkovitost in, jasno, cena so poglavitni razlogi, ki "vlečejo" k njegovi uporabi. Med pomanjkljivosti mu prištevamo nerazumne omejitve pri določanju gesla (samo cifre od 0 do 9, znaki od a do f in omejeno število teh znakov, namreč 5, 10 ali 26 in nič vmes) in že opisani občasni vnovični zagon.
Connectify
Kaj: Orodje za vzpostavitev navidezne dostopne točke.
Izdeluje: www.connectify.me
Cena: Brezplačno.
Za: Preprostost, učinkovitost, preglednost, cena, čarovniško nastavljanje.
Proti: Omejitve pri določanju gesla, občasno potreben vnovični zagon.
RouterSoft
Osrednje okno v programu RouterSoft je všečno in pregledno, a kaj, ko se k delu ne spravi takoj. Licenco preverja prav vsakič, ko ga poženemo.
"Programski usmerjevalnik" je nekoliko "čuden" program. Navzven lep in pregleden, a svoje naloge ne opravi povsem dobro. Nameščanje programa ni med najhitrejšimi, pa tudi k delu se ne "spravi" takoj. Ob prvem zagonu moramo namreč vpisati veljavno (licenčno) številko, njeno pristnost nato preveri (prek spleta), preverjanje pa na našo žalost poteka tudi ob vseh naslednjih zagonih programa. Na žalost zato, ker vse skupaj traja (predolgo) in je posledično moteče. Sam program je sicer preprost (glede na "daljše" nameščanje bi pričakovali celo kaj več možnosti) in ga hitro osvojimo. Uporabniški vmesnik je majhno okno z nekaj možnostmi izbire (določimo oznako omrežja (SSID) in ključem za zaščito, ter omrežna kartica, ki jo bomo delili. Prav veliko možnosti torej ni, a za uspešno delo so tudi te povsem dovolj. Priklopljene naprave nadzorujemo s pomočjo uporabnega seznama. Vklop in izklop glavne (usmerjevalne) funkcije programa opravi velik gumb. A tu se začnejo težave. Vsaj na preizkusnem računalniku namreč program nikakor ni hotel delovati pravilno. Zaganjal se je celo večnost, že na začetku izpisal dve napaki in na koncu tudi ni objavil oznake omrežja. Kar zadeva druge naprave, torej povsem neuporabno. A ker menimo, da je to smola samo trenutne različice, smo program kljub temu uvrstili v izbor.
RouterSoft
Kaj: Orodje za vzpostavitev navidezne dostopne točke.
Izdeluje: www.routersoft.net
Cena: 10 dolarjev.
Za: Preprostost, preglednost.
Proti: Cena, težave z delovanjem, omejitve pri določanju gesla.
Virtual Access Point
Virtual Access Point ima preprosto uporabniški vmesnik s podvojenimi povezavami do posameznih orodij. Ta so urejena v zavihke.
Program zna "spremeniti" računalnik (PC ali prenosnik s primernima LAN in wi-fi vmesnikom) v navidezno dostopno točko, prek katere se nato v splet ali med seboj povežejo še preostale naprave v naši bližini. Poglavitna naloga programa je namreč deljenje (enega) omrežnega priključka, a pod pogojem, da ta poteka prek fiksnega (torej LAN) vmesnika, medtem ko je brezžični (wi-fi) vmesnik namenjen kot dostopni "medij" za druge naprave. Uporabniški vmesnik je preprost (vsaj kar zadeva vsebino in "osvajanje" vsebine). Prav veliko nastavitev in pregledov namreč ne ponuja, do teh, ki so, pa po nepotrebnem vodi več poti. Za koga sicer uporabna lastnost se je nam zdela moteča, saj povzroči začetne nejasnosti in vsaj deloma nepreglednost. Pohvalimo lahko urejenost orodij v zavihke, res pa je, da (orodij) niti ni toliko, da bi takšna ureditev res bila nujna. Spričo opisanega je delovni proces "mešanica" hitrega dela in "lovljenja" zaradi nejasne zasnove. Določimo lahko oznako omrežja (SSID, poljuben nabor znakov) in geslo (omejitev na 5 ali 13 znakov, cifer). Program je sicer uporaben, saj deluje, čudi le cena, "motile" pa so tudi omejitve pri določanje gesla.
Virtual Access Point
Kaj: Orodje za vzpostavitev navidezne dostopne točke.
Izdeluje: www.dgtsoft.com
Cena: 40 dolarjev.
Za: Preprostost, učinkovitost.
Proti: Cena, omejitve pri določanju gesla.
Ostanimo kar pri Oknih
Pravzaprav tokrat (za spremembo) ni velike dileme, saj je ponudba omejena zgolj na nekaj izdelkov. Še dodatno izbiro krčijo težave z delovanjem pri programu RouterSoft. Najbolj logičen izbor je vsekakor orodje, ki je že del operacijskega sistema, torej okenskega "Središča za omrežne povezave". Dobra alternativa temu je tudi Connectify.