Prenosniki: Izbira je res velika
Prodajne police prenosnikov so na prvi pogled natrpane z res presenetljivim številom modelov. A v resnici imajo proizvajalci le nekaj različnih modelov, pri katerih ponujajo različne kombinacije procesorjev, pogonov, pomnilnika, pogosto tudi ločeno z operacijskim sistemom Windows 10 (to je sicer bolj aktualno pri cenejših modelih) ali brez.
Klasični nabor vmesnikov – prvega, grafični izhod VGA, občasno še srečamo pri katerem od poceni prenosnikov, omrežni vmesnik se je pri tankih modelih že poslovil. HDMI ostaja privzeti izbor za izvoz videa, navadni vmesniki USB tudi ostajajo.
Tako najdemo dva prenosnika z enakim imenom, kjer pa je eden tudi do dvakrat dražji od drugega – razlikujeta se v konkretni oznaki, ki je za končnega uporabnika pogosto povsem neuporabna. Na prvi pogled nam še največ pove cenovna razlika, več pa seveda globlji spust v specifikacije. V praksi ponudi dražji model neko kombinacijo hitrejšega procesorja, več pomnilnika, zmogljivejši pogon in nameščene Windows 10.
Takim modelom je sicer skupno ohišje, vključno s tipkovnico, sledilno ploščico in z vmesniki, pogosto pa tudi zaslon. Ta se sicer lahko razlikuje, denimo pri ločljivostih, kar je sicer bolj pogosto pri dražjih prenosnikih, kjer lahko včasih dobimo zaslon res visokih ločljivosti (tudi do 4K) ali zaslon, občutljiv na dotik.
Izbira je pri nas sicer manjša kot v tujini, predvsem nimamo možnosti prilagoditev prenosnika po svojih željah. Pogosto smo vezani na zaloge distributerjev oziroma prodajalcev, kar dodatno omeji nabor potencialno zanimivih modelov. Zaradi vsega napisanega že leta raje podajamo splošna priporočila za strojno opremo, kot pa da bi navedli konkretne modele, ki v danem trenutku morda niso niti na voljo.
USB po standardu 3.0 je pogosto obarvan modro, v primerjavi s predhodnikom ponuja predvsem večje hitrosti. Novejši je USB-C, ki ga uporabljajo novejši pametni telefoni in ponuja veliko fleksibilnosti (tudi možnost napajanja in izvoz videa), a se pri drugih napravah (zunanjih diskih, USB-ključkih, miškah) še ni prijel.
Vstopni razred
Uporabniki nas sicer pogosto sprašujejo po prenosniku, ki bi ponujal vse, torej solidno hitrost in kakovostno ohišje (včasih pa tudi nizko težo) ob ugodni ceni. Tak, žal, ne obstaja, lahko le presodimo, kateri izmed dejavnikov je za nas bolj (ali manj) pomemben.
Vstopni prenosniki merijo na manj zahtevne domače uporabnike, tiste, za katere je cena med pomembnejšimi dejavniki pri nakupu računalnika. Pri teh prenosnikih se moramo zavedati omejitev, ki so sicer različne pri posameznih modelih. Po našem mnenju je boljša izbira računalnika s cenejšim ohišjem, a še vedno solidno strojno opremo – tak prenosnik bo sicer manj trpežen, kar bo zahtevalo nekoliko pazljivejše ravnanje, a bo zato zadovoljivo hiter.
Kaj pa rabljeni modeli?
Tudi pri nas se je v zadnjih letih pojavilo nekaj podjetij, ki ponujajo rabljene, obnovljene računalnike – tako namizne kot prenosne. Pri tem je pogosto nudijo tudi možnost vgradnje povsem novega akumulatorja, kar je vsekakor smiselno, saj se akumulatorji z leti enostavno iztrošijo.
Težko sicer podamo konkreten nasvet pri rabljenih napravah, saj je vse odvisno od naprave – pri prenosniku sta to torej sestava in letnica. Večinoma gre sicer za prenosnike višjih, poslovnih razredov, denimo modelov HP Elitebook in Lenovovih Thinkpad, ki že v osnovi ponujajo solidno kakovost ohišji, tipkovnic in zaslonov.
Opozorili bi, da prenosnik z določenim procesorjem višjega razreda (denimo Intelov i7) ni nujno hitrejši od novejšega prenosnika s procesorjem tudi občutno nižjega ranga. Procesorji z vsako generacijo dobijo nekaj odstotkov prednosti v primerjavi s svojimi predhodniki, zato v nekaj generacijah vstopni modeli prehitijo svoje nekoč zmogljivejše sorodnike.
Vzemimo Intelov Core i7-6500U, zmogljiv procesor, prvič predstavljen v začetku leta 2015, ki smo ga pogosto srečali pri prenosnikih zgornjega razreda. Ob bok pa mu postavimo lani predstavljen i3-1005G1 – oba imata dve jedri in večnitno tehnologijo (torej štiri niti), oba imata termalno ovojnico 15 vatov. Izkaže se, da je novi i3 na preizkusih od 20 do 40 odstotkov hitrejši od svojega starejšega brata, tako pri uporabi le enega jedra kot pri vpregi vseh.
Zaradi napredka tehnologije in povezanega upada cen se rabljeni prenosniki zelo težko kosajo z novejšimi modeli. Edina resna prednost je ta, da dobimo za nižjo ceno občutno kakovostnejša ohišja. To je mogoče solidna izbira za nekoga, ki ni ravno nežen pri ravnanju z opremo, sicer pa raje priporočamo nakup novega, zmogljivejšega modela, četudi bo imel bolj plastično ohišje in bo potrebne nekaj več previdnosti.
Poleg ohišja se pri teh prenosnikih varčuje še pri zaslonih, ki so v zadnjih letih najšibkejši člen tega cenovnega razreda. Sicer smo se bolj ali manj le znebili zaslonov z nizko ločljivostjo 1.366 × 768 pik, vsaj pri klasičnih 15-palčnih modelih je danes standard 1.920 × 1.080 pik, a jih večina vztraja pri cenejših matrikah TN. Ti zasloni imajo predvsem slabe vidne kote – če jih ne gledamo iz ravno pravega kota, so barve hitro zelo sprane, kontrasti pa slabi. To bomo še posebej opazili pri obdelavi fotografij pa tudi ogled filma ne bo ravno tak užitek kot pri prenosniku z zaslonom, za katerim je matrika tipa IPS.
Osvetlitev tipkovnice je pri dražjih prenosnikih tako rekoč samoumevna, poleg izklopa ponuja dve stopnji osvetlitve.
Pri cenejših prenosnikih priporočamo najbolj klasično velikost, torej diagonalo zaslona 15,6 palca. To je najbolj razširjena skupina, hkrati je tudi za proizvajalce najcenejša za izdelavo, kar pomeni, da ni potrebe po varčevanju pri strojni opremi. To se bolj opazi pri tankih in lahkih prenosnikih, kjer je izdelava ohišja dražja, ob tem pa je vgrajena slabša strojna oprema.
Pri strojni opremi je z vsako generacijo nekaj več hitrosti in odzivnosti, a se, žal, večajo tudi zahteve. Nekoč je za najmanj zahtevno opravilo veljalo brskanje po spletu, a so danes spletne strani občutno »težje«, kot so bile nekoč. Predvsem imamo opravka z večpredstavnostnimi vsebinami, torej video posnetkom in zvokom, tudi z animiranimi sličicami in podobno. Tako je brskanje danes zahtevnejše za procesor, brskalniki pa zasedejo tudi občutno več pomnilnika, kot so ga nekoč, sploh če smo vajeni imeti hkrati odrtih veliko zavihkov.
Zmogljivosti procesorjev se z generacijami in zmogljivostnimi razredi dvigujejo dokaj linearno, so se pa v zadnjih letih cene nekoliko znižale. To pomeni, da dobimo danes tudi pri vstopnih prenosnikih solidno zmogljive procesorje. Priporočamo procesor iz Intelove družine, ki naj bo vsaj Core i3, ali AMD Ryzen 3. Ti že ponujajo dovolj zmogljivosti za običajno delo, vsekakor pa predstavljajo preskok v primerjavi z vstopnimi Intelovimi procesorji Pentium in Celeron ali starejšimi modeli AMD Athlon. Naslednji korak navzgor so procesorji Core i5 in Ryzen 5 – zmogljivosti rastejo s ceno, velja pa opozoriti, da se pogosto najdejo prenosniki s starejšimi različicami procesorjev, ki znajo biti kljub oznaki v resnici počasnejši od novih (a cenejših) modelov.
Pri pomnilniku smo še do nedavno menili , da je 4 GB za nezahtevnega uporabnika dovolj, danes pa za osnovo raje postavimo 8 GB. Ključni razlog je ravno brskanje po spletu – tudi če gre za uporabnika, ki nima hkrati odprtih veliko programov, znajo današnji brskalniki sami po sebi zelo hitro zasesti več GB pomnilnika. Včasih tudi le v enem zavihku – sploh če gre za daljši spletni video. Taka količina pomnilnika je na voljo tudi že pri prenosnikih, ki veljajo okoli 400 (ali celo manj) evrov. Pri vstopnih prenosnikih je naknadna menjava in nadgradnja pomnilnika težja, kot je bila nekoč, tako je res priporočljivo, da se že pri nakupu odločimo za model s pravo količino. Naslednji korak gor, denimo k 12 ali celo 16 GB, pa bo v tem razredu že preveč dvignil ceno prenosnika.
Že večkrat smo zapisali, da je bil prehod k pogonom SSD največja prelomnica domačih računalnikov, sploh najcenejših. Vsekakor ni razloga, da v prenosniku ne bi imeli pogona SSD, vsaj za operacijski sistem in programe. Tu priporočamo vsaj 256 GB prostora, kar pa je danes tudi nekako standardna mera – manjše pogone najdemo le še pri res poceni modelih.
Splošno priporočena sestava je torej 15,6-palčni prenosnik z Intelovim procesorjem i3 ali AMD Ryzen 3, 8 GB pomnilnika in SSD velikosti 256 GB. V teh okvirih najdemo res ogromno različnih prenosnikov. HP tu ponuja družino 250 (z generacijo »G7«), Lenovo prenosnike V, Acer svoje Aspire 3 in nekoliko dražje Aspire 5, Asus modele Vivobook M500 in X500, Dell družino Inspiron (serija 3000).
Vse pogosteje se tudi akumulatorjev ne da zamenjati brez resnejšega posega v prenosnik.
Priporočamo nakup prenosnika, ki ima tudi nameščen operacijski sistem Windows 10. Sicer obstajajo tudi alternativni načini namestitve tega sistema, na voljo pa so seveda tudi različne distribucije Linuxa, a vse to zahteva dodatno delo, čas in seveda znanje.
Srednji razred
V srednjem cenovnem razredu, torej nekje od 600 ali 700 evrov navzgor, se ponudba različnih prenosnikov občutno razširi, vzpostavijo se trije širši sklopi. To so klasični prenosniki, ki so pač hitrejši in bolj kakovostni od cenejših bratov, majhni in tanki prenosniki, ki nekaj zmogljivosti žrtvujejo za prenosljivost, ter igričarski prenosniki, ki vso sestavo uravnotežijo tako, da lahko v prenosnik dodajo nekoliko zmogljivejšo grafično kartico.
Pri »navadnih« prenosnikih je v primerjavi z vstopnim razredom pogosto glavni korak naprej kakovost ohišja in zaslona. Tu ponuja HP serijo Pavilion, Lenovo ima IdeaPad, Asus modele VivoBook, Dell serijo Inspiron 5000 itd. Materiali so bolj kakovostni, zato so tudi ohišja trpežnejša. Velik preskok predstavljajo uporabljene matrike IPS, ki zaslonom dodajo občutno boljše vidne kote, hkrati pa tudi lepše barve in boljše kontraste.
V primerjavi s cenejšimi prenosniki je tu pogosto na voljo prehod v naslednji zmogljivostni razred procesorjev – gre za Intelovi seriji Core i5 in i7 ter AMD Ryzen 5 in Ryzen 7. To pomeni tako večje število jeder kot tudi boljšo zmogljivost posameznega jedra. V praksi torej bolj tekoče poganjanje zmogljivih programov ali lažja uporaba več programov hkrati.
Osnova za količino pomnilnika je tu 8 GB, a bomo raje priporočili 16 GB. Po našem mnenju bo to za večino uporabnikov bolj koristno kot prehod na zmogljivejši procesor, hkrati bo dobra popotnica za življenjsko dobo računalnika. Tu so na voljo tudi nekoliko večji pogoni SSD, standard je danes 512 GB, s čimer so ti računalniki manj odvisni od zunanjih pogonov. Sicer še nismo ujeli velikosti, ki so nam jih ponujali klasični pogoni HDD, a se tudi v tem cenovnem razredu najde pogone SSD velikosti 1 TB.
Priporočena sestava je tako procesor srednjega razreda, denimo i5 ali Ryzen 5, 16 GB pomnilnika in pogon SSD, velik 512 GB. Pri tem so tu večinoma že nameščeni Windows 10 – če nismo zahtevni uporabnik (in ne potrebujemo, denimo, Remote Desktopa), bo dovolj različica sistema Home, sicer pa Professional. Pri vmesnikih je koristno imeti vsaj tri USB in izhod HDMI, omrežni vmesnik pa je že stvar osebne presoje.
Zmogljivejši prenosnik, denimo igričarski model, ima tudi občutno večji napajalnik od ultrabookov ali poslovnih modelov.
Ultrabooki
Druga veja prenosnikov v srednjem cenovnem razredu predstavljajo prenosljivi modeli, torej tisti, ki so lahki in tanki. Mejnik na tem področju je bil Applov prenosnik MacBook Air, danes pa je ponudba izredno široka. Nas je v zadnjih letih prepričala Asusova serija ZenBook, na voljo so še Acerjevi modeli Swift, modeli HP Envy, Lenovo ima v tem segmentu nekatere modele družine IdeaPad (z dodatno oznako Slim) itd.
Ohišja so tu običajno aluminijasta, zaradi težavnejšega hlajenja pa so v uporabi nekoliko manj zmogljivi procesorji ter praktično izključno integrirane grafične kartice. Na papirju gre sicer za podobne procesorje kot pri drugih skupinah, le da so tu večinoma različice z nižjo frekvenco delovanja in manjšo porabo energije – te pogosto označuje črka »U« v imenu (recimo Intelov i5-10210U). Pomnilnika je 8 ali 16 GB, odvisno od cene, a bomo tu za isto ceno kot pri klasičnih prenosnikih dobili nekoliko slabšo sestavo – torej manj pomnilnika in (ali) manjši pogon SSD. S tem si proizvajalci pač privoščijo prej omenjeno tanko ohišje.
Večji manko ultratankih prenosnikov je omejenost pri vmesnikih. Tu ne bomo dobili omrežnega vmesnika, na voljo bosta večinoma dva klasična vmesnika USB, dodan bo še en vmesnik USB-C. Vsekakor priporočamo, da ima izbrani prenosnik izhod HDMI, saj je to standard za priključitev na televizorje in projektorje. Ponekod zna biti težava razporeditev vmesnikov, saj smo že videli model, ki ima dva vmesnika USB na isti strani, na drugi pa nobenega.
Pri zaslonih je najpogostejša diagonala 13 palcev. Na voljo so sicer tudi modeli s 14 ali celo 15 palci, a je zaradi večje potrebe po togosti pri tej dimenziji potrebno tudi nekoliko debelejše in zato težje ohišje. Ti modeli so (z izjemo najcenejših, ki pa jih načelno ne priporočamo) opremljeni z matrikami IPS, pri dražjih modelih pa si lahko pogosto omislimo tudi zaslon, občutljiv na dotik, ter možnost hibridne uporabe, torej kot tablice. Ta način nam ni nikoli zares odgovarjal, saj operacijski sistem Windows 10 kljub težnji Microsofta ni nikoli zares dosegel uporabnosti pri uporabi na dotik. Hkrati so te naprave vseeno težje in manj priročne od klasičnih tablic.
Konkretni nasvet pri izbiri tankega prenosnika je sicer podoben kot pri klasičnem prenosniku srednjega razreda, a bi tu skoraj raje priporočili procesor, ki postavi varčnost pred zmogljivost – torej i3. Priporočili pa bi, da si kupec prenosnik fizično ogleda pred nakupom (seveda če je to mogoče). Pri tankih modelih je namreč težko s slik na spletu dojeti, kakšna je dejanska velikost ohišja, hkrati se pri tankih, aluminijastih ohišjih včasih pojavi tudi kakšna napaka. Tako smo se že srečali z ohišji, ki so imela komaj opazno udrtino ali pa so bila celo po celotni dolžini rahlo ukrivljena in niso stala povsem ravno na mizi.
Ultrabooki, tanki in lahki prenosniki, so tudi oblikovno izredno privlačni izdelki, moramo pa biti pri tankih aluminijastih ohišjih pazljivejši.
Igričarstvo
Zadnja širša skupina v srednjem cenovnem razredu pa so igričarski prenosniki. Ti so v zadnjih letih zajezdili val popularnosti računalniških iger, ki je v zadnjih mesecih, z zapovedanimi karantenami, še močnejši. Ker so se klasični prenosniki počasi začeli seliti nekoliko niže po cenovnih lestvicah, je v razredu od 800 evrov, sploh pa od tisoč dalje, delež igričarskih modelov presenetljivo velik.
Ti modeli so večinoma večji in debelejši od klasičnih prenosnikov. Diagonale zaslonov so 15,6 palca ali 17, pri dražjih modelih se ponuja tudi ločljivost 4K, sicer pa je standard 1.920 × 1.080 pik. Ta ločljivost je po našem mnenju pri teh diagonalah zaslona dovolj dobra, hkrati pa je manj zahtevna za grafično kartico, kar pomeni, da si bomo lahko privoščili višjo stopnjo efektov in podrobnosti v igrah. Večina teh prenosnikov uporablja solidne matrike IPS, pogosto z višjimi frekvencami osveževanja, denimo 144 Hz.
Poraba energije
Preizkušanje zmogljivosti akumulatorjev, vgrajenih v prenosnike, je v zadnjem desetletju postalo izredno nehvaležno opravilo. Že dolgo časa uporabljamo program MobileMark. Ta ima vnaprej pripravljeno serijo programov, ki jih izvaja v ciklu enega za drugim, dokler prenosnik pač ne odpove. Pri tem pri prenosniku izklopimo povezavo s spletom (in ugasnemo povezavo Wi-Fi), svetlost zaslona pa dvignemo, kolikor gre. Program vmes izvaja tudi pavze, podobno, kot bi to počel običajen uporabnik.
Povprečni prenosnik po tem preizkusu danes zdrži okoli tri ure, kar se sliši razumljivo. Težava pa je v tem, da prihaja do izredno velikih nihanj glede na to, kaj dejansko počnemo in kako imamo prenosnik nastavljen. Naš preizkus pokaže nekakšno srednjo vrednost, v praksi pa gre avtonomija od slabe polovice namerjenega (torej manj kot uro in pol) pa do več kot dvakrat (do šest ur in več).
Glavna porabnika energije v prenosnih računalnikih sta procesor in zaslon (pri igričarskih se temu pridruži še grafična kartica). Tako bomo pri ogledu filma v temnem prostoru, kjer imamo svetlost zaslona nastavljena na nizko vrednost, pri zmogljivejših prenosnikih (denimo poslovnih) dosegli tudi po deset ur in več avtonomije. Isti prenosnik bo, če se na njem lotimo procesorsko intenzivnega prekodiranja filmov pri močno osvetljenem zaslonu zdržal manj kot dve uri.
O delovanju li-ionskih baterij smo podrobno pisali septembra 2014. Najosnovnejše priporočilo je, da ne puščamo prenosnika ves čas priklopljenega v omrežje oziroma da v tem primeru odstranimo akumulator (če se seveda da – to postaja vse bolj redko). Na omrežje se priključimo, ko pridemo do zadnjih 30 odstotkov, in se ob napolnitvi odklopimo. S tem bomo znižali število polnilnih ciklov, hkrati pa se bosta manj segrevala prenosnik in akumulator (sploh če se polnjenje dogaja takrat, ko prenosnika ne uporabljamo).
Debelina ohišja mora ustrezati hladilnim rešitvam, saj uporabljajo ti prenosniki zmogljive grafične kartice in procesorje, ti pa seveda porabijo več energije in oddajajo več toplote. Ohišja po kakovosti zaostajajo za drugimi cenovno primerljivimi prenosniki, saj je težje izdelati kakovostno ohišje, ki hkrati nudi dovolj praznega notranjega prostora za hladilna rebra, ventilatorje in pretok zraka. Ravno zato pa so tipkovnice med boljšimi, saj imajo proizvajalci več prostora za globlje hode tipk, hkrati pa igričarji cenimo tipke s solidnimi hodi in z dobrim povratnim odzivom.
Prenosniki, namenjeni igričarjem, to pogosto oglašujejo tudi z barvnimi dodatki oziroma s poudarki, skupna pa so jim predvsem globlja ohišja, v katerih je več prostora za hladilna rebra in ventilatorje.
Zaradi velikih ohišij je tudi vmesnikov na pretek. Predvsem je na voljo dovolj vmesnikov USB, skoraj povsod bomo našli tudi klasični omrežni vmesnik, saj je ta zelo koristen za nemoteno igranje prek spleta. Poleg klasičnega izhoda HDMI se pogosto pojavlja tudi izhod DisplayPort, ki je sicer stalnica pri zmogljivih grafičnih karticah.
Izbira procesorja je vezana na cenovni razred: v nižjem segmentu (pod tisoč evri) gre večinoma za Intelove Core i5 ali AMD Ryzen 5, v višjem segmentu pa za Core i7 ali Ryzen 7, ponekod celo Core i9 ali Ryzen 9. Seveda je tu pomembna kombinacija procesorja in grafične kartice. Na tem področju sicer dominirajo kartice Nvidie, tudi pri prenosnikih s procesorji AMD. Za osnovo priporočamo vsaj kartico GTX1650, saj bo omogočala solidno kombinacijo podrobnosti in slik na sekundo pri ločljivosti 1.920 × 1.080 pik. Za zahtevnejše bo kartica RTX2060 odličen korak naprej. Priporočamo jo tudi v primeru, da želimo preizkusiti očala VR ali igrati na večjem zunanjem zaslonu z višjo ločljivostjo.
Pri pomnilniku je minimum 8 GB, a res priporočamo 16 GB, sploh če bi želeli kdaj tudi posneti igranje ali ga predvajati v živo prek spleta (denimo prek Twitcha ali Youtuba). V teh primerih sicer svetujemo tudi izbiro nekoliko zmogljivejšega procesorja, predvsem z več jedri. Pogoni SSD so tudi tu stalnica, a so pogosto vgrajeni tudi klasični pogoni HDD. Današnje igre znajo biti namreč zelo velike – brez težav sežejo do 60 in več GB, sploh če jih opremimo še z dodatki (DLC – Downloadable Content). V vsakem primeru priporočamo izbiro večjega pogona SSD, vsaj 512 GB. Velja pa omeniti, da lahko igre prenesemo tudi na zunanji disk, vsaj če jih nekaj časa ne nameravamo igrati – s tem bomo prihranili nekaj časa, če nimamo ravno najhitrejše povezave s spletom.
K igričarskemu prenosniku se dobro poda tudi namenska miš – tu gre sicer bolj za osebno izbiro pri teži, velikosti in številu tipk.
Vsa večja podjetja imajo namenske linije igričarskih prenosnikov – Acer ima svoje modele Nitro in Predator, Asus TUF Gaming in ROG, Lenovo ima serijo Legion, HP pa določenim prenosnikom doda besedo Gaming (modeli Pavilion in Omen). Dell je že pred časom kupil butičnega proizvajalca Alienwear, najdejo pa se tudi drugi, denimo Razer.
Naša idealna sestava, vsaj če imamo v mislih tudi ceno, bi bil 15- ali 17-palčni prenosnik ločljivosti FullHD (1.920 × 1.080 pik). Tako bo dovolj že Geforce GTX1650 in procesor AMD razreda Ryzen 5, zraven pa 16 GB pomnilnika in pogon, velik 512 GB. Taka sestava bo dovolj zmogljiva za uživanje tudi v zahtevnih igrah ob vzporednem predvajanju igranja na spletu, cena pa ne bo ravno pretirana. Ob tem priporočamo tudi nakup solidne igričarske miši – te smo preizkusili oktobra 2018, a gre v veliki meri za osebno izbiro oziroma preferenco.
Poslovni
Na koncu pridemo še do segmenta poslovnih prenosnikov. V zadnjem desetletju je tu tendenca k tanjšim, bolj prenosnim ohišjem, izjema so le večje (in debelejše) delovne postaje, ki pa so bolj nišni izdelki. Poslovni prenosniki se tako nekoliko zgledujejo po tankih ultrabookih, a s to razliko, da dajejo večji poudarek vmesnikom, namesto ličnega videza pa sta v ospredje potisnjeni kakovost izdelave in trpežnost. Vseeno pa lahko v ta segment dodamo tudi dražje ultrabooke, ki žrtvujejo nekaj zmogljivosti in kak vmesnik za še manjšo težo ter velikost.
V segmentu poslovnih prenosnikov so med najbolj priznanimi Lenovovi modeli Thinkpad, zlasti novejši modeli X1 Carbon.
Najbolj prepoznavni poslovni prenosniki so Lenovo Thinkpad in HP Elitebook, seveda pa jih ponujajo tudi drugi proizvajalci. Dell ima svojo serijo Inspiron 7000, Asus modele Expertbook, Acer linijo Travelmate, opozoriti pa velja tudi na Microsoftove naprave Surface. Razpon, tako po zmogljivosti kot ceni, zna biti tu kar velik, večinoma pa se cene gibljejo od tisoč evrov pa vse tja do dva.
Velika prednost poslovnih prenosnikov je v izredno kakovostnih ohišjih. V uporabi so razne zlitine, ponekod tudi karbonska vlakna. Pogosti so tudi zasloni, ki se zavihtijo okoli tečajev in ponujajo občutljivost na dotik. V uporabi so sicer matrike IPS, pogosto pa je na voljo izbira med klasično ločljivostjo 1.920 × 1.080 pik in višjo 4K. Tipkovnice so izredno kakovostne, pogosto je dodana tudi krmilna paličica. Stalnica so dodatki za varnost, denimo bralnik prstnih odtisov in sistem za prepoznavo obraza. V tem razredu je osvetlitev tipkovnice od zadaj praktično samoumevna, koristno pa je tudi, da je odporna na politje.
Strojna oprema se niti ne razlikuje od zmogljivejših prenosnikov za domače uporabnike. Pri vstopnih modelih še najdemo procesorje Intelove družine i5, a je večina prenosnikov tega razreda opremljenih z i7. Nekateri najdražji modeli uporabljajo tudi procesorje i9, medtem ko so procesorji AMD Ryzen tu slabše zastopani.
Pri pomnilniku bi svetovali 16 GB. Uporabnikov, ki bi potrebovali preskok v naslednji razred, torej 32 GB, je malo, 8 GB pa je za resno večopravilnost premalo. Tanjši poslovni prenosniki običajno nimajo možnosti naknadne nadgradnje pomnilnika (ali pa je ta težavna), zato je začetna izbira še kako pomembna.
Podobna zgodba je pri pogonu SSD – s tem, ko postajajo ohišja tanjša, je tudi možnost menjave otežena. Kakšna velikost pogona bo prava, je sicer težko oceniti – odvisno od uporabnika in od tega, kaj točno počne. Vseeno lahko rečemo, da bo 512 GB nekako osnova, to potrjuje tudi pogled po prodajnih katalogih. Pri nekoliko dražjih modelih so na voljo tudi pogoni velikosti 1 TB, z upadanjem cen pa se bodo ti počasi razširili tudi v nekoliko cenejše modele.
Večina poslovnih prenosnikov ne namenja posebne pozornosti grafičnim karticam. Poleg igranja iger so zmogljivejše kartice sicer v pomoč tudi pri drugih opravilih, denimo pri obdelavi videa in fotografij – takim uporabnikom bi svetovali modele z namensko grafično kartico, četudi manj zmogljivo od tistih, ki jih najdemo pri igričarskih prenosnikih. Pri dražjih modelih so sicer vgrajene profesionalne kartice (denimo Nvidijine kartice serije Quadro), namenjene ravno takemu delu (in tudi uporabi pri programih CAD). Za običajno pisarniško delo pa bo dovolj že vgrajena Intelova rešitev – te že leta podpirajo tudi izvoz visokih ločljivosti 4K.
Založenost z vmesniki je spet povezana z debelino oziroma velikostjo prenosnika. Bolj klasični modeli ponujajo dober nabor različnih vmesnikov, tudi novejših USB-C, klasični vmesniki USB pa vsi podpirajo hitrosti 3.1. Ponavadi je dodan tudi omrežni vmesnik, pri tanjših modelih sicer v obliki adapterja, ki ga priključimo na USB ali USB-C. Pogosto je na voljo tudi bralnik kartic SD, pri nekaterih pa tudi bralnik pametnih kartic (torej kartic, na katerih so bančni certifikati).
Naš idealni poslovni prenosnik ima zaslon IPS ločljivosti FullHD in diagonale 14 palcev. Tanek je in lahek, a vseeno ne sodi prav v razred ultrabookov. Po našem mnenju je namreč koristen soliden nabor vmesnikov – vsaj trije klasični vmesniki USB (konkretno po standardu 3.1) in omrežni vmesnik, pri katerem ne potrebujemo dodatnega adapterja. Procesorsko moč zagotavlja Intelov i7 s črko U, ki ponudi dobro razmerje med zmogljivostjo in varčnostjo, pomnilnika je 16 GB, SSD ponudi 512 GB prostora.