Prenosniki za vse okuse

Prenosni računalnik je vse prej kot lahko izbrati. Gre za znanost v malem, saj je treba pri nakupu novega prenosnika upoštevati kup dejavnikov – če želimo za svoj denar dobiti kar največ, seveda. V nadaljevanju razkrivamo, naj kaj velja biti najbolj pozoren pri nakupu prenosnika, ter oblikujemo okvirna priporočila glede na različne profile uporabnikov, saj njihovi okusi in potrebe včasih ne bi mogli biti bolj različni.

Začnimo s predstavitvijo ključnih delov prenosnika, ki jih ob nakupu navadno najhitreje spregledamo in so nato razlog za nezadovoljstvo uporabnikov. Najpomembnejši deli prenosnika so tisti, s katerimi ima uporabnik stalen stik – torej zaslon, tipkovnica ter drsna ploščica ali kroglica. Od njih je bolj ali manj odvisna uporabniška izkušnja, ki jo ima uporabnik pri delu ali zabavi s prenosnikom. In prav to  uporabniki, ki tehnično blago kupujejo le glede na številke, zapisane v tehničnih podatkih, marsikdaj spregledajo.

Primerjava nekaterih tipičnih velikosti zaslonov in njihove povezave z ločljivostjo in delovno površino. Kot osnovno merilo rabi spletna stran v ločljivosti 1024 x 768 pik. Z višjo ločljivostjo zaslona pridobimo tudi znatno več delovne površine.

Diagonala je velikost

Zaslon je največja prvina prenosnika, zato posledično določa tudi njegovo fizično velikost. Običajnim  diagonalam zaslona, 14- in 15-palčnim, se je v zadnjih letih pridružilo veliko novih rešitev, tako manjših kot večjih. Uporabniki so namreč želeli prenosnike z velikimi zasloni in jih tudi dobili, tako da imajo danes praktično vsi izdelovalci v svojem prodajnem programu 17-palčne modele, z malce iskanja pa bomo našli tudi 18-, 19-, 20- in večpalčnike. Ti velikani seveda prinašajo s seboj bistveno večje mere in težo ter se tako oddaljujejo od osnovnega namena prenosnih računalnikov –  prenosljivosti. Gre za svojevrstno tržno nišo, te modele namreč uporabniki zvečine uporabljajo kot nadomestke za klasične namizne računalnike (angl. desktop replacement).

A še precej uspešnejši so (s stališča prodajnih rezultatov) t. i. mini prenosniki. Gre za prenosnike z manjšimi zasloni, navadno 10- do 12-palčnimi. Ti so praviloma manjših mer, a imajo še vedno dovolj veliko tipkovnico za udobno delo in večino komponent, ki jih najdemo v standardnih prenosnikih. Ključnega pomena v tem segmentu je tudi teža, ki je navadno manj kot dva kilograma, najboljši pa tehtajo le okoli kilogram.

Mobilni delavci, poslovneži, novinarji in številni nadobudni računalnikarji vse bolj uporabljamo ultra lahke in tanke prenosnike (t. i. ultrabooke), saj omogočajo skoraj vse, kar dinamični mobilni uporabnik potrebuje – zmogljivo platformo za poganjanje novih operacijskih sistemov in vsebin ter dovolj komunikacijskih vmesnikov za varno povezavo v okolje podjetja. Ti prenosniki, ki so bistveno več kot le modna muha, lahko namreč prevzamejo vlogo pravih digitalnih pomočnikov in so najpogosteje na voljo v 13,3- in/ali 14-palčni različici, seveda pa se med njimi najdejo tako manjši kot tudi večji modeli.

Ločljivost je delovna površina

Delovno površino zaslona določa njegova ločljivost, merjena v zaslonskih pikah. Danes v prenosnih računalnikih prevladujejo širokokotni zasloni s filmskim razmerjem stranic 16 : 9, temu so prilagojene tudi njihove ločljivosti. Od daleč najbolj razširjene 1366 × 768 pik prek 1600 × 900 pik pa do polne visoke ločljivosti 1920 × 1080 pik, ki je nekako pridržana za največje ali pa najdražje primerke. Seveda se pri bolj »eksotičnih« primerkih najdejo tudi druge ločljivosti.

Izdelavo širokozaslonskih prenosnikov narekujejo trendi na področju večpredstavnosti, izdelovalci pa se pretirano ne upirajo, saj so širokokotni zasloni zanje manjši strošek. To ne nazadnje pomeni, da lahko svoje izdelke ponudijo po nižji ceni in dosežejo večji tržni uspeh. Pred nakupom prenosnika velja zato preveriti, ali nam ločljivost zaslona odgovarja, oziroma ali bi si želeli še več delovne površine.

Zakaj se blešči?

Zasloni prenosnikov se delijo na dve vrsti – bodisi so gladki in svetleči ali pa navidez hrapavi ter brez leska, t. i. mat. Izdelovalci se zvečine odločajo za vgradnjo svetlečih zaslonov, saj jih z različnimi marketinškimi pristopi laže prodajo. Svetleče gladke zaslone bomo zlahka prepoznali po namenskih oznakah, s katerimi jih olepšujejo. Imena, kot so UltraBright, XBRITE, CrystalView in podobna, pomenijo, da je v prenosnik vgrajen svetleč zaslon. Te zaslone odlikujeta dobro kontrastno razmerje in visoka svetilnost, zato jih bodo veseli vsi, ki veliko delajo v temnejših prostorih, v svetlih prostorih pa se odrežejo slabše. Njihova slabost je namreč precejšnja odsevnost zaslona, ki zna biti moteča, poleg tega so za daljše delo nepriporočljivi, saj bolj naprezajo oči kot neodsevni zasloni. Zato so slednji še vedno prva izbira, ko kupujemo prenosnik v poslovne namene, oziroma takrat, ko naj bi v pisarni nadomestil klasični namizni računalnik. Vrsta zaslona – torej svetleč ali neodseven – ne vpliva na ceno prenosnika, oziroma je zanemarljiva. Pred nakupom seveda še enkrat, predlagamo praktični preizkus in izbiro po lastni presoji. Vsake oči imajo svojega favorita.

Svetleč zaslon je še posebej neuporaben na prostem, ob sončni svetlobi.

Je blagovna znamka pomembna?

Izbiri izdelovalca prenosnika različni uporabniki namenjamo različno pozornost. Nekateri se z ugledom blagovne znamke ne obremenjujemo in se med posameznimi modeli odločamo predvsem na podlagi razmerja med ceno in zmogljivostmi vgrajenih komponent. V praksi imajo priznane blagovne znamke kljub temu nekaj opaznih prednosti. Med najočitnejšimi je njihova vrednost ob prodaji rabljenega prenosnika – izdelek brezimnega izdelovalca je skoraj nemogoče prodati za razumen denar, t. i. »premium« prenosniki pa se hitreje in bolje prodajo. Druga, prav tako zelo pomembna razlika je v sami podpori s strani izdelovalca, predvsem pri starejših izdelkih, in njihovi prilagoditvi novim programskim paketom ter operacijskim sistemom. Brez ustreznih gonilnikov namreč še tako zmogljiva strojna oprema ne deluje pravilno. Tu prenosniki uglednejših blagovnih znamk pogosto izstopajo, saj hitreje obnavljajo svoje gonilnike (še posebej, če ti niso generični). Izbor prenosnika določene blagovne znamke je toliko pomembnejši  za poslovna okolja, saj podjetja okoli svoje opreme IT zgradijo celoten ekosistem, v katerega se morajo seveda prenosniki ustrezno vklopiti. Tu je nato zelo pomembno, kakšne možnosti upravljanja, posodabljanja in prilagajanja je posamezna blagovna znamka zmožna zagotoviti.

Kaj še moram vedeti glede zaslona?

Zaslon je torej eden glavnih gradnikov prenosnika, zato mu velja resnično nameniti nekoliko več pozornosti, ko izbiramo nov (pa tudi rabljen) prenosnik. Pri izbiri za nas ustreznega zaslona velja preveriti še zorni kot, število morebitnih mrtvih pik, enakomernost osvetlitve ... Žal so pri večini povprečnih prenosnikov ti parametri zgolj povprečni, pri dražjih pa si izdelovalci včasih dovolijo tudi kak neupravičen spodrsljaj. Nižanje proizvodnih stroškov se navadno pozna na kakovosti in ker je zaslon eden najdražjih delov prenosnika, se varčevanje pri izdelavi na tem področju neredko pozna tudi na številu mrtvih točk. A pogoji zamenjave prenosnika z nebrezmadežnim zaslonom so vse prej kot enostavni. Večina izdelovalcev ima namreč v svojih prodajnih pogojih zapisano, da je zaslon prenosnika upravičeno zamenjati šele takrat, ko na njem ne deluje 5 ali več pik. To zna biti moteče, za pikolovce celo nesprejemljivo. Če imamo možnost preveriti stanje zaslona še pred nakupom, to vsekakor tudi storimo.

Zadnje generacije prenosnikov, opremljene z operacijskim sistemom Windows 8, ponujajo tudi za dotik občutljive zaslone, ki prenosnike po uporabniški izkušnji približajo tablicam. Pri tem so v očitni prednosti modeli, ki ponujajo tudi inovativne pristope, s katerimi se zaslon dejansko obrne/odstrani in uporablja kot tablica. A vsaka taka novotarija nas pričaka z zajetno ceno.

Ne pozabimo na tipkovnico

Tipkovnica je osnovni del za komuniciranje, natančneje, vnos podatkov v računalnik. Če imamo veliko opraviti z urejevalniki besedil in veliko tipkamo, je to za nas gotovo zelo pomemben del prenosnika. Če smo vajeni standardne postavitve tipk, moramo pri prenosniku najprej preveriti, kako je izdelovalec postavil tipke (predvsem smerne) ter razporedil slovenske znake (šumnike). Nekaterim inženirjem se ta razporeditev nikakor ne posreči, oziroma je tako nerodna, da ni primerna za vsakdanje delo. Pri izbiri tipkovnice bodimo zelo pozorni na slovenski nabor črk in njihovo postavitev. Nekateri izdelovalci črke odtisnejo na tipkovnico. To se v praksi izkaže za veliko bolj dolgoročno rešitev kot alternativno lepljenje nalepk, ki po daljši prstni kilometrini zbledijo ali se odlepijo.

Kakovost tipkovnice se lahko pokaže šele čez čas, nekatere so bolj, druge manj odporne proti obrabi tipk. Če ne kupujemo najnovejšega modela, lahko na spletnih forumih preverimo, kakšne so izkušnje drugih uporabnikov z ogledanim modelom. Ta nasvet seveda ne velja samo za tipkovnico, temveč ga velja posplošiti kar na ves prenosnik.

Nočne ptice, torej uporabniki, ki preživijo veliko časa za prenosnikom predvsem v nočnih urah ali temnejših prostorih, naj razmislijo o modelih prenosnikov, ki premorejo osvetljeno tipkovnico. Gre za nadvse elegantno in praktično rešitev.

Če se vrnemo k tipkovnici, še dodaten nasvet. Če se na delo s tipkovnico prenosnega računalnika nikakor ne moremo privaditi (bodisi zaradi malce manjših tipk ali slabe razporeditve tipk), lahko na prenosnik priključimo tudi navadno tipkovnico polne velikosti. Ta možnost pride še posebej prav, če veliko uporabljamo številčni del tipkovnice, ki pri manjših prenosnikih navadno manjka. Izdelovalci ga pogosteje vgradijo le v večje prenosnike (tiste s 17-palčnimi zasloni in večje), saj tam velikost prenosnika to omogoča. Elegantna rešitev je, denimo, tudi nakup dodatne številčne tipkovnice ali pa zložljive polne tipkovnice.

Kako brez miške?

Uporabniki pri prehodu z osebnih računalnikov na prenosnike najprej pogrešijo računalniško miško. Prenosniki so namreč opremljeni z drsno ploščico, po kateri vodimo prst in tako krmarimo krmilnik po zaslonu. Nekateri uporabniki se nanjo privadijo, drugi ne. Če sodimo med slednje, si omislimo računalniško miško za prenosnike – žično ali brezžično. Vsi drugi pa naj še pred nakupom preverijo delovanje drsne ploščice – enostavnost rabe in natančnost.

Grafična kartica

Izbira grafičnih kartic v prenosniku je bila še pred leti prava znanost. No, po pravici povedano, ni bila. Uporabniki smo imeli na izbiro le vgrajene grafične rešitve in peščico namenskih grafičnih pogonov, ki so celo obvladali delo s 3D grafiko, a je bila cena za tak luksuz ustrezno visoka.

Danes je povsem drugače. V procesorje integrirane grafične rešitve so dosegle spodobno raven, še posebej če je na njih napisano ime AMD. Intelovih vdelanih grafičnih rešitev se tudi ni treba več sramovati in izogibati, za pisarniško delo pa bo dobra katerakoli grafična rešitev. Igričarji bodo posegali po grafičnih pogonih, združljivih z DirectX 11, čeprav so, roko na srce, tudi starejši še kos svoji nalogi, razlike v hitrosti pa vsaj pri najdražjih primerkih ne opravičijo svoje cene.

Hiter pogon za hiter prenosnik

Hitrost diska pogosto narekuje hitrost prenosnika, saj so prav diski kljub velikanskemu napredku v zadnjih letih še vedno eno izmed ozkih grl. Za razliko od osebnih računalnikov, kjer se plošče diskov praviloma vrtijo s 7200 obrati na minuto, je zavoljo zanesljivosti delovanja in manjše porabe energije njihova hitrost v prenosnih računalnikih zmanjšana na vsega 4500 obratov na minuto. Zmogljivejši prenosniki so sicer na voljo tudi s hitrejšimi diski, in sicer takimi, ki plošče vrtijo s 5400 in 7200 obrati, a so predvsem slednji precej glasni pri delu in oddajo nezanemarljivo količino toplote.

V dodatno opremo zmogljivejših prenosnikov je zajeta še elektronika, ki s pomočjo pospeškomerov stalno preverja položaj prenosnika in zaznava tresljaje. Ko so zaznane vrednosti, ki bi lahko pomenile poškodbe podatkov, elektronika parkira bralnopisalno glavo diska in prepreči najhujše. Boljši modeli se lahko pohvalijo še z izdatno izolacijo diskovnega prostora, ki diskom pomaga preživeti tudi padce prenosnika z višine.

Omenjene pomanjkljivosti diskov, ki so posledice večjega števila mehanskih elementov, bodo kmalu preteklost. Za to že danes v zmogljivejših prenosnikih skrbijo pogoni SSD, ki delujejo podobno kot pomnilnik računalnika in so imuni za tresljaje. Po hitrosti branja in zapisovanja podatkov diske posekajo na vsej črti, še posebej blestijo pri dostopnem času in zelo nizki porabi energije. Velika prednost je tudi absolutno tiho delovanje, njihova edina pomanjkljivost pa je znatno višja cena (merjena v evrih na gigabajt zmogljivosti).

O zmogljivosti diska ali pogona ne gre izgubljati besed – kupimo je toliko, kolikor je potrebujemo. Morebiti lahko svoja predvidevanja kljub vsemu povečamo za nekaj deset odstotkov, saj dodajati dodatne diske/pogone v omejen prostor prenosnika seveda ni mogoče.

Čim več je sestavnih delov, tem večja je možnost okvar.

Več jeder za več hitrosti

Mobilni procesorji že dolgo ne capljajo več za svojimi namiznimi brati. Prav nasprotno, kopica najsodobnejših tehnologij jih je naredila primerljivo zmogljive, a bistveno varčnejše. Tako mobilni procesorji porabijo vsega nekaj vatov energije (praviloma med 10 in 35 W) ter tako prispevajo k dolgi avtonomiji prenosnikov. Trendi večnitnosti in večjedrnosti so še posebej primerni za rabo v prenosnih računalnikih. Danes dvojedrni procesorji tiktakajo v večini prenosnikov, le večji modeli ponujajo izbiro štirijedrnikov. Računskih zmogljivosti je z vidika povprečnega uporabnika tako vedno dovolj, če ne celo v izobilju. Oba največja izdelovalca procesorjev se zato usmerjata predvsem v dodatno nižanje porabe – ne le procesorja, temveč kar celotne platforme.

Pomnilnika ni nikoli preveč

Pri izbiri pomnilnika je treba kar nekaj previdnosti, saj so možnosti nadgradnje zelo omejene. Sodobni dvojedrni procesorji za optimalno delovanje in izrabo svojih zmogljivosti zahtevajo dvokanalno sestavo pomnilnika. To v praksi pomeni, da sta obe pomnilniški reži že zasedeni. V takem primeru nadgradnja ni mogoča, zato priporočamo, da prenosnik že ob nakupu opremimo s čim več pomnilnika. Na srečo je razmeroma poceni, zato naj bosta minimum dva gigabajta pomnilnika, za tiste najmanj zahtevne, vsi drugi pa naj posežejo po vsaj štirih gigabajtih. Sestave s 6 GB ali več pomnilnika tudi niso več nobena redkost.

Komuniciranje z okolico

Povezovanje v svetovni splet ali krajevno omrežje je ena izmed temeljnih nalog večine prenosnikov. Zato imajo sodobni prenosniki vgrajenih več tehnologij za komuniciranje in povezovanje. Poleg omrežnih kartic, ki skrbijo za žično povezovanje, so v prenosnikih tudi antene, ki skrbijo za sprejemanje in oddajanje brezžičnih signalov in pretvarjanje teh signalov v digitalno obliko.

Tudi mobilna telefonija vse bolj sobiva s prenosnimi računalniki, mobilne naprave pa navadno z računalniki komunicirajo prek povezave bluetooth. Modrozoba povezava se lahko uporabi za krajše razdalje (do 50 metrov), kjer lahko prenaša tako podatke kot zvok. Vse več izdelovalcev ima med   poslovnimi modeli tudi prenosnike, v katere je vgrajen modem za mobilna omrežja in tako po vstavitvi kartice SIM omogočajo dostop do interneta prek mobilnih omrežij.

Vrtenje ploščkov

Prenosniki (skoraj vsi, izjema so le ultra lahki modeli) so opremljeni z enoto za branje in zapisovanje optičnih nosilcev. Večina jih ima že standardno vgrajen dvoslojni zapisovalnik DVD, v bolj prestižnih modelih (zvečine večpredstavnih) pa je mogoče zaslediti tudi pogon blu-ray. Če optičnega pogona ne potrebujemo, lahko pri nekaterih modelih na njegovo mesto vgradimo bodisi dodatno baterijo bodisi disk/pogon SSD in tako nadgradimo zmogljivosti prenosnega računalnika.

Takšni prizori žal niso redki. Če smo za prenosnik odšteli lep kup denarja, ga je morebiti pametno tudi zavarovati.

Spogledovanje s celodnevno avtonomijo

Baterija je sestavni del prenosnika in ga ločuje od namiznega računalnika ter mu pravzaprav daje pomen in funkcionalnost. Zahvaljujoč bateriji lahko s prenosnimi računalniki delamo tudi takrat, ko smo oddaljeni od električnega omrežja. Baterije prenosnikov so različno zmogljive, njihovo povprečje pa se giblje okoli 4000 mAh, kar sodobnim prenosnikom omogoča okoli 4 do 5 ur avtonomije. Ultravarčne platforme lahko to vrednost tudi podvojijo. Več izdelovalcev za svoje modele ponuja tudi dodatne, zmogljivejše baterije, ki zagotavljajo še daljšo avtonomijo za vse informacijske nomade. Žal je baterija še vedno eden najšibkejših členov prenosnih računalnikov, saj ob pogosti rabi razmeroma hitro izgubi sposobnosti. Zato se ne smemo čuditi, ko bomo na garancijskem listu, priloženem prenosnemu računalniku, prebrali, da za prenosnik sicer velja večletno garancijsko jamstvo, a je iz njega izvzeta prav baterija. Vse več izdelovalcev za hranilko energije navadno jamči le 6 mesecev. Izdelek je namreč omejen s številom polnilnih in praznilnih ciklov, ki jih zmore. Čim več jih je, tem prej se njene lastnosti iztrošijo.

Na tem mestu velja zato zapisati nekaj kratkih napotkov za kar se da dolgo življenjsko dobo baterije, saj je ta ena izmed dražjih komponent. Če prenosnik uporabljamo pretežno v pisarni in le redko na terenu, potem baterijo preprosto odstranimo. S tem se izognemo odvečnemu gretju baterije, ki jo nanjo izvaja toplota vgrajenih komponent in ji s tem krajša življenjsko dobo. Prav tako velja upoštevati navodila izdelovalca in baterijo na začetku večkrat popolnoma izprazniti, preden jo vnovič napolnimo. S tem se bo izoblikovala njena optimalna zmogljivost.

Garancija naj bo čim daljša

Prenosniki so žal najbolj pokvarljivi računalniški izdelki. Kako tudi ne bi bili, saj so za razliko od drugih naprav najbolj izpostavljeni vplivom okolice in nepazljivosti uporabnikov. Zato ob nakupu prenosnika svetujemo izbiro takega modela, za katerega zmore izdelovalec jamčiti vsaj 24 mesecev. Tudi če najdemo prenosnik z enoletno garancijo (zakonski minimum za tehnične izdelke), se obrnemo na prodajalca z vprašanjem o podaljšanju garancije. Ta je namreč vse pogosteje na doplačilnih seznamih izdelovalcev.

Prenosnik lahko tudi zavarujemo. Nekateri prodajalci/izdelovalci v navezi z zavarovalnicami ponujajo tudi različne pakete zavarovanj za primere poškodb prenosnikov. Taka zavarovanja praviloma res niso prav poceni, a znajo priti še kako prav, če uporabnik sodi med bolj nerodne.

Odloča naj namen rabe

Kako torej izbrati pravi prenosnik za svoje potrebe? Najprej si velja prebrati vse zgoraj napisane nasvete in se vprašati, za katera opravila bomo prenosnik dejansko uporabljali. Zatem si določimo še proračunsko omejitev in se podamo v boj za akcijskimi ponudbami. Tisti, ki veliko dajo na zunanji videz prenosnika, bodo morali praviloma nekoliko globlje seči v žep, a pretirane bojazni po praznjenju denarnice ni – ne nazadnje se tudi cene prenosnih računalnikov vztrajno znižujejo in se vse bolj približujejo namiznim modelom.

V nadaljevanju je opisanih nekaj značilnih zgledov rabe prenosnih računalnikov ter okvirne strojne zahteve, skladne s posamezno rabo. Ti podatki naj bodo zgolj smernice pri oblikovanju želja o prenosniku, ki je za posameznika idealen.

Delo z urejevalniki besedil, tabel, deskanje po spletu

Povprečni pisarniški in domači uporabniki nimajo visokih zahtev, zato so zanje primerni že vstopni modeli prenosnikov. Ti so tudi najprijaznejši do denarnic, saj se njihove cene začno že pod 400 evri. Za tako rabo (predvsem ob večurni dnevni rabi) velja več pozornosti nameniti izbiri zaslona, čeprav bistvenih razlik v tem cenovnem rangu ni. Če potrebujemo večjo delovno površino (tabele, preglednice), si moramo omisliti model z višjo ločljivostjo zaslona. Ključnega pomena za uporabnike, ki veliko tipkajo, je tipkovnica. Predlagamo, da si temeljito preberejo nasvete o izbiri ustrezne tipkovnice in skušajo najti takšno, ki najbolj ustreza njihovim zahtevam. Delo z urejevalniki besedil in deskanje po spletu sta strojno nezahtevni opravili, zato je praktično vseeno, kakšno drobovje poganja prenosnik.

Delo z zahtevnimi aplikacijami

Prenosniki se ne ustrašijo resnega dela. Na njih lahko obdelujemo video posnetke, grafiko, oziroma poganjamo matematično zahtevne aplikacije. V teh primerih bržkone potrebujemo velik zaslon, kar najzmogljivejši procesor in veliko pomnilnika. Zelo obremenjeni prenosniki so bolj dovzetni za napake in okvare. Priporočamo nakup prenosnika z dolgim trajanjem garancije, po možnosti bolj priznane blagovne znamke.

Ogled filmov in večpredstavnih vsebin

Filmski navdušenci morajo daleč največ pozornosti posvetiti samemu zaslonu prenosnika. Izbira je seveda logična, prenosnik s širokokotnim zaslonom, le ločljivost in diagonalo zaslona bo treba izbrati denarnici primerno. Če želijo na prenosniku spremljati tudi program tv postaj, lahko poiščejo modele z vgrajeno tv kartico, seveda pa je vedno mogoč priklop zunanje tv kartice (prek vmesnika USB). Večpredstavno naravnani prenosniki so navadno opremljeni z boljšim parom zvočnikov, ki glede na prostor, katerega imajo na voljo, iz sebe iztisnejo dober zvok.

Če bo tak prenosnik poleg ogleda filmov rabil še občasnim delovnim namenom in bi ga morebiti uporabljali na poti, bo primernejša izbira manjši zaslon (od 12 do 15 palcev). Če pa uporabnika debelina denarnice in prostor ne omejujeta, se lahko ozre tudi po večjih modelih.

Igranje računalniških iger

Če se nameravamo z novim prenosnim računalnikom predvsem igrati, bo treba globlje seči v žep. Namenske grafične kartice, in sicer različne kartice AMD Radeon ter Nvidia GeForce, namreč znatno podražijo prenosnik, seveda pa mora biti tudi vsa preostala strojna oprema kos tej nalogi. Hiter disk (ali pogon SSD), dvojedrni procesor in obilo pomnilnika so nuja.