Prepovedati mobilne telefone v šolah?

Mediji so zagrabili kost o prepovedi mobilnih telefonov v šolah, naklonjenost tej ideji pa je moč zaznati po vsej Evropi. A pod senzacionalističnim naslovom »restriktivnega ukrepa« se skriva precej osnovna ideja umika zasebne oziroma nenadzorovane rabe mobilnih telefonov iz učnega procesa. Kar ni nič novega.

Tema umika mobilnih telefonov iz šol je trenutno vroča tudi pri nas, čeprav večina slovenskih osnovnih šol s svojimi internimi akti in pravili ter v dogovoru s starši že nekaj časa omejuje uporabo mobilnih telefonov v šolskih prostorih; otroci jih smejo načelno uporabljati zgolj pri izobraževalnem procesu. Nekoliko drugače je v srednjih šolah, kjer je omejevanja nekoliko manj, a je uporaba med poukom prav tako natančno določena.

Trend omejevanja uporabe mobilnih telefonov v šolah obstaja po vsej Evropi.

Kaj sploh pomeni pojem »prepoved«, ki se tako pogosto pojavlja v medijih? V večini evropskih primerov namreč ne gre za pregon mobilnih telefonov iz šol, ampak za izredno smiselno omejevanje njihove uporabe med šolskim dnevom. Gre za preprečevanje uporabe mobilnih telefonov v zasebne namene med poukom, čemur bržkone nihče ne oporeka. Šole so se urejanja tega področja lotile zato, ker so pedagoški delavci tako pri nas kot drugod zaznali povečano število primerov spletnega nasilja, motenj učnega procesa in manjšo zbranost učencev. Slovenija za zdaj enotne politike nima, čeprav jo na pristojnem ministrstvu menda načrtujejo, saj se – tako kot drugod po svetu – tudi pri nas pojavljajo vedno močnejši pozivi k sistemski ureditvi. Trenutno je ureditev uporabe mobilnih naprav prepuščena posamezni šoli: nekatere zahtevajo, da učenci mobilne telefone ob prihodu v šolo zaklenejo v omarice, drugje jih lahko imajo izključene v torbah, v srednjih šolah pa pogosteje dovolijo tudi njihovo uporabo med odmori, ne pa tudi med poukom, razen za potrebe izobraževanja.

Kako pristopiti k omejevanju

Tudi Unesco je leta 2023 izdal priporočila o omejevanju uporabe mobilnih telefonov v šolah, ki naj bi preprečila motnje učnega procesa in obvarovala otroke pred spletnim nasiljem. V Franciji učenci mobilnih telefonov v šolah ne smejo uporabljati že več let, a so jih lahko imeli pri sebi. V začetku letošnjega šolskega leta so uvedli spremembe: v sklopu testnega projekta v približno 200 šolah otroci med 11. in 15. letom ob prihodu v šolo mobilne telefone oddajo v varstvo, prevzamejo pa jih šele po zaključku šolskega dne. Če bo projekt imel pozitivne učinke, naj bi tak sistem z letom 2025 uveljavili po vsej državi. A to ne pomeni, da bo tehnologija izginila iz šol. Kljub uporabi besede »prepoved« govorimo le o omejevanju zasebne oziroma nenadzorovane rabe mobilnih telefonov in drugih elektronskih naprav.

V Sloveniji večina osnovnih šol z internimi pravili že omejuje uporabo mobilnih telefonov, medtem ko imajo srednje šole manj stroge omejitve.

Podobno je tudi v drugih evropskih državah. V Italiji v šolah mobilni telefoni ne bodo smeli biti prisotni, za potrebe izobraževanja pa bodo učenci pod nadzorom učiteljev lahko uporabljali tablice in računalnike. Na Nizozemskem mobilne telefone še vedno lahko uporabljajo pri učenju medijskih veščin in med odmorom. Na Finskem, Norveškem in Danskem to vprašanje urejajo priporočila relevantnih institucij; tako je finska nacionalna agencija za izobraževanje letos avgusta šolam priporočila prepoved uporabe mobilnih telefonov med poukom in omejitev uporabe med odmori, a klici po enotnem sistemskem odzivu so vedno močnejši v vseh treh državah.

Tudi druge šole po Evropi so uporabo omejile že pred podanimi vladnimi priporočili. V Nemčiji, kjer strokovnjaki za zdaj niso enotnega mnenja, kakšne omejitve postaviti v srednjih šolah, so se pa zavzeli za prepoved uporabe v osnovnih šolah, je izvedba, kot pri nas, prepuščena posameznim šolam.

V podkastu Digitrajno izobraževanje o uporabi mobilnih telefonov v šolah ravnatelj osnovne šole Juršinci Matej Sužnik razlaga, da z omejevanjem uporabe mobilnih telefonov v šolah seveda niso prepovedali uporabe tehnologije pri pouku, so pa omejili nenadzorovano uporabo in so mobilne naprave v uporabi le za izobraževalne primere. Podobno kot tudi branje knjig za zabavo med poukom ni bilo nikoli zaželeno. Sužnik pojasni, da je na osnovnih šolah starostni razpon velik, a so se pri njih odločili za enotna pravila. Nadaljuje, da se je sicer lažje opreti na vsesplošna navodila, a ker v času odločanja zakona, na osnovi katerega bi lahko sprejeli te omejitve, še ni bilo, je bil proces odločanja nekoliko daljši, saj so se morali posvetovati z vsemi deležniki. V primeru sistemske rešitve to ne bi bilo potrebno, čeprav se je izkazalo za izredno koristno in informativno za vse vpletene.

Izsledki

Po omejitvi uporabe v slovenskih šolah kot tudi drugod strokovnjaki opažajo manj motenj pouka ter več igranja in sodelovanja. V poročilu Smartphone Policies in School: What Does the Evidence Say, ki so ga Sonia Livingstone, Miriam Rahali in Beeban Kidron pripravili na London School of Economics and Political Science, avtorji ugotavljajo, da izsledki omejevanja uporabe mobilnih telefonov v šolah kažejo pozitivne učinke na učenje, predvsem pri tistih, ki imajo s tem največ težav, a hkrati opozarjajo na pomanjkanje študij na to temo. O podobnih temah je v podkastu Digitrajno izobraževanje govorila tudi profesorica na mariborski srednji šoli Maja Vičič Krabonja, ki mobilne telefone uporablja med poukom v izobraževalne namene, saj omogočajo personalizacijo. Ogled videovsebin in iskanje relevantnih informacij dijaki prilagodijo lastnemu tempu in s tem bolj zbrano spremljajo izobraževalno vsebino, kot če gre za skupno gledanje. Tehnologija je lahko v pomoč tudi pri preverjanju usvojenega znanja, saj ob pomoči zbranih odgovorov vseh dijakov učiteljica hitro dobi sliko znanja razreda.

Tudi Unesco je priporočil omejitev uporabe mobilnih telefonov v šolah.

Pametni telefoni so seveda lahko pomemben izobraževalni pripomoček, kar je bilo še posebej očitno med pandemijo, a ta pripomoček je zdaj na tnalu kot glavni krivec poslabšanja duševnega zdravja med mladimi. A uporaba tehnologije je le eden od dejavnikov v tej smeri, saj nikakor ne smemo izključiti ostalih družbenih problemov in splošnega stanja družbe. Slabšanje življenjskega standarda in zato delovna preobremenjenost staršev povzročata stres v družinah ter revščino, kar se kaže tudi pri mladih. Po drugi strani nanje vpliva pomanjkanje prostega preživljanja časa, saj so otroci vedno več časa vključeni v vodene popoldanske aktivnosti in jim vedno manj časa ostaja za svobodno igro. Nenazadnje mladim stres povzroča tudi vedno bolj negotova prihodnost.

O pozitivnih in negativnih vidikih tehnologije je v intervjuju za Radio Prvi razmišljala tudi predsednica združenja ravnateljev Mojca Mihelič, sicer ravnateljica ljubljanske OŠ Danile Kumar, ki je izpostavila, da so mobilni telefoni odlična orodja, a jih otroci uporabljajo brez ustreznega usposabljanja. Ne strinja se s popolno prepovedjo, saj meni, da ta ne rešuje problemov, otroke moramo namreč naučiti, da je mobilni telefon lahko tako odličen pripomoček kot tudi nevarno orodje. In dodaja, da to ni nič drugače kot delo z – žago. Ob vstopu v OŠ Danile Kumar morajo biti mobilni telefoni pospravljeni in nenadzorovana uporaba ni dovoljena, se jih pa lahko uporablja med pedagoškimi procesi, na voljo pa so tudi šolske tablice. Tudi Vičič Krabonja vidi šolo kot prostor, kjer se mladi učijo in z uporabo tudi naučijo, da je tehnologija sredstvo za delo.

Problem se ne začne in ne konča pri šolskih vratih

Veliko vprašanj tako ostaja neodgovorjenih, tudi konsenz, kaj natančno naj bi vključevalo enotno navodilo o omejevanju uporabe mobilnih telefonov v šolah. Bomo za potrebe izobraževanja spodbujali uporabo šolskih naprav v vseh šolah ali morda le v osnovnih? Kako na omejevanje vplivata starost in razvoj oziroma kako uskladiti pravila, ki hkrati naslavljajo šest- in štirinajstletnike?

Dejstvo je, da so po uvedbi takšne ali drugačne oblike omejene uporabe mobilnih telefonov v šoli odzivi učiteljev tako pri nas kot v tujini dobri, saj poročajo o zmanjšanju spletnega nasilja, boljši zbranosti, več stikih med učenci in predvsem manj motnjah pouka. Nobenega dvoma ni, da je pedagoško delo lažje in kakovostnejše brez brskanja po telefonih, a ko govorimo o omejevanju uporabe, ne smemo pozabiti na pravice mladih; pravice do dobre izobrazbe, razvoja, varnosti, izražanja, prostega časa in igre, nediskriminacije in pravice, da imajo besedo pri zadevah, ki zadevajo tudi njih. Posvet organizacije 5rights Foundation je razkril, da otroci načelno menijo, da so srečanja v živo boljša, prav tako učenje, kar je bilo očitno tudi, ko so se po pandemiji vrnili v šole. Hkrati so precej navezani na mobilne telefone, in če niso »odklopljeni« vsi, se tudi sami težko odklopijo.

Študije in poročila kažejo, da omejevanje uporabe mobilnih telefonov v šolah vodi do manj motenj v učilnici, boljšega sodelovanja učencev in boljše osredotočenosti na učenje.

Starši se po drugi strani ukvarjajo z nasprotujočimi pozivi: po eni strani jih vsi spodbujajo k vzgoji digitalno veščih otrok, hkrati pa dobivajo opozorila o negativnih vplivih ter se borijo s problematičnimi vplivi tehnologije na počutje in učenje otrok. Iz zgoraj omenjene posveta je mogoče razbrati, da učitelje moti, da otrok ne morejo obvarovati pred negativnimi vplivi tehnologij na spanec in učne ure, prav tako pa tudi nezmožnost staršev, da bi poskrbeli za oblikovanje primernih pravil.

Tako kot pri vsaki odločitvi o mladih se tudi pri omejevanju uporabe mobilnih telefonov v šolah zdi, da pozabljamo, da so mladi zelo raznolika skupina med šestim in 18. letom, zato bi morali imeti varno izkušnjo z digitalnim svetom v skladu s svojimi različnimi potrebami. Ob reševanju problemov z mobilnimi napravami v šolah pa ne smemo pogledati skozi prste podjetjem, ki so odgovorna za mnoge probleme in pred dobrobit mladih postavljajo dobiček. Potrebujemo torej politiko omejevanja, ki bo podpirala razvoj otrok in jim omogočala, da bodo sodelovali v okoljih, ki bodo oblikovana v skladu z njihovimi pravicami in potrebami, ne pa namenjana zgolj maksimiranju dobička tehnoloških podjetij.

Mobilni telefoni so lahko dragocena izobraževalna orodja, če se uporabljajo pod nadzorom, kar omogoča prilagojeno učenje in učinkovito ocenjevanje znanja.

Seveda pa mobilni telefoni niso edini problem šolstva, zato je to temo treba tesno navezati na digitalno izobraževanje, ki se spopada s svojimi izzivi. Ti vključujejo tudi pomanjkanje učiteljev, in kot je mogoče razbrati iz zgoraj omenjenega poročila, ponekod tudi vse večjo rast razlik v dosežkih med najrevnejšimi učenci in njihovimi bogatejšimi sovrstniki.