Preskočiti jarek

Mobilna revolucija je precej pretresla spletni svet in mu postavila nove izzive. Spletne strani so morale postati odzivno oblikovane in se same prilagajati različnim zaslonom. A za marsikatero to ni bilo dovolj.

Verjetno med bralci teh vrstic ni veliko takih, ki ne bi poznali legendarnih kratkih stripov XKCD, morda pa se je komu kljub temu izmuznil zgolj na eni sličici predstavljen še en brilijantni preblisk iz prihodnosti. Maja 2014 je v 1367. stripu Randall Munroe narisal Krogloglavega, ki znova razlaga Megan novo domislico: »Nameščanje stvari je postalo hitro in neboleče. Kaj če bi ga povsem preskočili in naredili telefon, ki ima vse aplikacije že kar »nameščene« in jih preprosto prenese in zažene po potrebi?« Pripis pod sliko pa doda: »Počutil sem se precej pametnega, dokler se nisem spomnil, da sem pravzaprav izumil spletne strani.«

Navdušenje uporabnikov nad »appsi« je zahtevalo, da vsaka zanimivejša spletna stran pripravi še namensko aplikacijo za priljubljene mobilne sisteme. Facebook je na začetku zvito poizkusil uporabiti kar spletne tehnologije, da bi s tem poenotil in pocenil razvoj tako za splet kot za iOS in Android, a je to Mark Zuckerberg kmalu zatem predstavil javnosti kot eno največjih strateških napak z zgodovini podjetja.

A prav Facebook je še naprej oral ledino pri prenosu spletnih tehnologij v svet mobilnih aplikacij. Danes uživa tolikšno priljubljenost med razvijalci ogrodje React, ki omogoča ne le hiter razvoj zahtevnih aplikacij za splet, temveč prek nadgradnje React Native tudi hiter prenos teh aplikacij v mobilne sisteme. A tak pristop spet rojeva aplikacije.

Sam mobilne aplikacije najraje primerjam s tamagočiji, saj terjajo toliko pozornosti. Najprej je treba najti pravo, to pa v današnjih preobloženih trgovinah sploh ni lahko. Potem jih je treba prenesti in namestiti, pri čemer znajo slediti zanimiva vprašanja o pravicah, ki jih moramo dodeliti, da bo reč zadovoljivo delovala. Potem se morajo nadgrajevati. Ob tem pa požirajo vedno več prostora na vsekakor ne neskončnem pomnilniku mobilne naprave.

Po drugi strani je tu še vedno splet. Če bi danes naredili telefon, ki ne bi imel spletnega brskalnika in bi podpiral le trgovino aplikacij, mu takoj prerokujem neuspeh na trgu. Najzanimivejša stvar pri mobilni revoluciji je to, da je zgolj nadaljevanje internetne in spletne revolucije, pri čemer pa mobilni svet brez spleta in interneta ni kaj dosti uporaben. Na tem mestu sem že zapisal, da je bila glavna Jobsova inovacija, da nam je v žep postavil pravi internetni terminal in ne okleščene sramote prvih pametnih telefonov. In Jobs je, če spet ponovim, sprva ponudil »web 2.0« kot edini način za razvoj novih aplikacij.

Ker je splet še vedno nadvse priljubljen, glavni spletni cilji pa ponujajo tudi namenske aplikacije, s čimer lahko uporabnika bolj priklenejo nase, so številne strani ob obisku s strani mobilne naprave začele prikazovati celostranske oglase za namestitev aplikacije. Stvar je šla tako daleč, da je Googlov iskalnik začel takšne strani načrtno kaznovati kot neprijazne do mobilnih naprav. Po drugi strani so neodvisne raziskave pokazale, da je cena prenosa uporabnika s spletne strani v namensko aplikacijo zelo visoka in celo skokovito raste (z okrog 1 dolarja na uporabnika pred več leti prek dveh do celo štirih v zadnjem letu).

Hkrati je postalo jasno, da je medenih tednov aplikacij nepreklicno konec. Ponudba je zdaleč presegla povpraševanje, trgovine pa ne zmorejo ustrezno ločiti zrnja od plev. Hkrati od Appla postavljen cenovni model ne omogoča ustrezne nagrade za razvijalce, razen če niso uspešno presedlali na model nakupov znotraj aplikacije, a to v glavnem deluje le v igricah.

Pri mobilni revoluciji je najzanimivejše to, da je zgolj nadaljevanje internetne in spletne revolucije.

Zdi se torej, da je znova trenutek za spletne aplikacije, ki so enako doma na mobilnih napravah kot na računalniškem namizju. Nova pobuda Napredujočih spletnih aplikacij (PWA – Progressive Web Apps) je kljub oviram zelo obetavna. Gradi na spletnih straneh, ki se lahko shranijo v ciljni napravi in delujejo tudi brez povezave, kar danes podpira tudi Safari na iOS. PWA gredo še nekaj korakov naprej – zahtevajo varno povezavo s strežnikom, ustrezen pristop do prikaza glavne strani (ta mora delovati v vseh okoliščinah) ter dopolnjen manifest strani, ki omogoča preprosto definicijo imena, ikone, zagonskega zaslona in vmesnika za prikaz. Vsaka spletna stran lahko tako postane skoraj enaka nameščenim aplikacijam. Dobi svojo ikono na začetnem zaslonu, požene se v vmesniku brez brskalnikovih dodatkov, temeljna funkcionalnost je na voljo tudi brez povezave v splet, dodatni programski vmesniki pa omogočajo zanimive storitve (npr. sistemska obvestila).

Pred dokončno prevlado PWA nad aplikacijami je potrebna dovolj široka podpora tudi v drugih brskalnikih in sistemih ter nekaj dodatnih vmesnikov, ki bodo pokrili potrebne funkcionalnosti mobilnih naprav. Oviri nista visoki in za številne primere rabe pravzaprav niti nista več kritični. Ker se bodo zmogljivosti PWA v prihodnje povečevale, so gotovo možnost, ki jo moramo vsi spletni razvijalci resno preučiti in čimprej tudi uporabiti.