Pretočni video na nelegalni način
Piratiziranje avtorsko zaščitenih vsebin je še vedno prisotno, vendar so v večini zahodnih držav ukrepi dosegli svoj namen. Kaznovanje uporabnikov, ki prenesejo preveč nelegalnih datotek, ter dosegljivost legalnih storitev pretočnega videa, kjer veliko uporabnikov najde želeno, sta ta pojav občutno omejila.
Slovenija je tozadevno še vedno miren pristan v sicer razburkanem morju. Netflix je dobršen del uporabnikov vsaj do neke mere odvrnil od iskanja nelegalnih vsebin, izostal pa je nadzor. Uradnih podatkov sicer ni, vendar z veliko mero gotovostjo lahko trdimo, da je stopnja piratstva višja kot v državah, s katerimi se radi primerjamo, in ne kaj dosti nižja, kot je bila pred dosegljivostjo legalnih storitev pretočnega videa.
Razlogi, da smo posegali oziroma posegamo po nelegalnih vsebinah, pa v resnici niso bili nikoli odpravljeni. Gre za nedostopnost želenih vsebine ali pretirane cene. Pojavlja pa se še ena težava, zaradi katere bi lahko tudi v zahodnem svetu stopnja piratstva poletela v nebo. To je izključevanje storitev, kjer so vsebine na voljo. Dokler je Netflix neke vrste globalna televizija z raznovrstno ponudbo, gre, kajti če uporabnik ni ravno v Sloveniji ali podobno majhni oziroma komercialno nezanimivi državi, potem z eno naročnino lahko pokrije skoraj vse potrebe po tovrstni zabavi. Televizijske hiše in filmski studii pa želijo večji kos pogače, kot so jim ga pripravljane odstopiti neodvisne storitve pretočnega videa, in so zagnali – oziroma jih bodo – svoje. Nič ni narobe s tem, konkurenca je vedno dobrodošla, če je zdrava. Lastne vsebine bodo ponudniki zadržali zase, s tem pa uporabnike silili, da bodo namesto ene storitve pretočnega videa naročili teh več. Ne najbolj prijazno do družinskega proračuna Američanov in velika težava za uporabnike v državah, kjer poleg Netflixa in Amazone Prima drugih storitev ni, saj zato ne bomo imeli dostopa do nekaterih, verjetno tudi najbolj zanimivih in želenih vsebin.
Disney pripravlja svojo storitev in v rokah ima ta hip daleč najzanimivejši filmski material, obenem pa je tudi že jasno, da bo umaknil svoje vsebine iz drugih storitev. Le upamo lahko, da bo na voljo povsod, po možnosti na prijaznejši način, kot to počne Netflix, ki v vseh letih prisotnosti ni poslovenil vmesnika niti dodal slovenskih podnapisov. Težav pa to ne bo rešilo oziroma jih bo s potrebo po hkratni naročnini na več storitev tudi pri nas poglobilo.
Piratstvo ni kraja, vsaj po njeni ozki definiciji
Piratstvo oziroma ogled vsebine, za katero nismo plačali, radi enačimo s tatvino. To pa zato, ker je tatvina družbeno sprejeta kot popolnoma sprevrženo dejanje, na filozofski ravni pa se lahko zapletemo v neskončne razprave o tem, ali je eno enako drugemu. Bistvo je v definiciji tatvine, ki predvideva, da tat nekomu nekaj ukrade, zato ta tega ne more več uporabljati. Če nam ukradejo avto, ga ne moremo več uporabljati, ker ga več nimamo. Če nam ukradejo računalnik, ga ne moremo uporabljati, ker ga nimamo. Vzeli so nam torej »original«. Piratstvo pa ne odvzame originala, temveč ga le kopira. Lastniku še vedno ostaja to, kar je imel prej, edina razlika je v tem, da na svetu obstaja še ena, nova kopija nečesa, programa ali vsebine.
Nekateri ponudniki piratskih pretočnih vsebin so tako prepričani vase, da se oglašujejo kot nepremagljivi.
Poleg izgube originala pri tatvini nastane tudi škoda. Kako velika je ta, je odvisno od okoliščin. Če je v ukradenem računalniku dokument, ki bi ga morali takoj poslati, da bi dobili plačilo, je škodo preprosto izračunati. Višino škode pri piratstvu pa je težko določiti, zato se večinoma enači z vrednostjo kopiranega. To pa je, milo rečeno, neumno. Na domačem računalniku imamo lahko program, ki ga redko uporabimo, torej uporaba ne upraviči njegove vrednosti, zato tudi škoda ne more biti takšna. Ali pa imamo skladbo, ki je nikoli nismo poslušali, film, ki ga nismo pogledali. A izračuni škode zaradi piratstva večinoma temeljijo na zelo banalnem načelu, ki predvideva, da bi vsi, ki so prenesli nelegalni program ali film, tega kupili, če ne bi imeli nelegalne možnosti. Kdo pa pravi, da bi stvar kupili? Logika stvari nam pove, da je najverjetneje ne bi. Pač filma, skladbe ali programa ne bi poslušali/uporabljali. Lahko gremo celo naprej. Po enaki sprevrženi logiki lahko trdimo, da piratiziranje sploh ne povzroča škode, saj tisti, ki do izdelka pridejo nelegalno, tega sploh ne bi kupili. In če ga ne bi kupili, ni škode. Sliši se mogoče neumno, vendar je realnost verjetno bliže tej logiki kot pa logiki druge strani.
Obstajata namreč dve vrsti ljudi, ki prenašajo nelegalne datoteke. Takšni, ki bi izdelek kupili, če ne bi bilo na voljo nelegalnih načinov, in drugi, ki ga v nobenem primeru ne bi. Prvi gospodarstvu kot celoti ne škodijo, ker denar, ki bi ga namenili za nakup izdelkov zabavne industrije, prej ali slej porabijo za nekaj drugega. Zabavna industrija zaradi njih resda izgubi nekaj prihodkov v enem segmentu, ki pa se vrnejo v drugih. Še manj škode naredi druga skupina uporabnikov. Zaradi njih nista na izgubi niti zabavna industrija niti gospodarstvo. Tudi če ne bi imeli možnosti prenosa nelegalnih vsebin, še vedno ne bi zabavni industriji namenili niti centa.
Govoriti o strošku (škodi) zaradi piratstva je zgrešeno že na začetku. Avtorska zaščita ni bila nikoli mišljena kot način varovanja »zaslužkov« podjetij, temveč obstaja zato, da je ustvarjanje vsebin dobičkonosno za avtorje oziroma da varuje njihove interese. Kar bi nas pri piratstvu moralo skrbeti, je njegov morebitni negativni vpliv na ustvarjanje vsebin. Ali avtorji zaradi piratstva ustvarijo manj novih avtorskih del? Podatki kažejo, da ni tako. Velja celo obratno – večjo grožnjo ustvarjanju novih vsebin predstavlja ravno zabavna industrija, ki s svojo težnjo po monopolizaciji trga uporablja »avtorsko« zakonodajo za zaščito lastnih interesov, ne pa za spodbujanje ustvarjalnosti.
Če ni datoteke na pomnilniku, potem ni »prekrška«
Eden od razlogov uspešnosti storitve pretočnih filmov in televizijskih serij je v enostavnosti uporabe. Omrežja torrent na drugi strani zahtevajo iskanje vsebine ter čakanje, da se datoteka prenese na napravo. Pri prvi kliknemo in gledamo, pri drugi pa čakamo. Prvo je plačljivo, drugo nelegalno in kaznivo. Kaj pa kombinacija obojega? Pretočne storitve, ki vsebino najdejo na torrentih. Kodi, Showbox. Kljub temu da zastonj gledamo avtorske zaščitene vsebine, je sodišče Evropske unije (CJEU) pred leti razsodilo, da nismo v »prekršku«. Po domače povedano, nihče nas naj ne bi kazensko preganjal, kajti na svojo napravo med gledanjem ne prenesemo zaščitenega dela, ne prenesemo datoteke z njim. Pretočne storitve delujejo po načelu, da le minimalno potrebnih podatkov hranijo na pomnilniku naprave. In še to le krajši čas. Če datoteke nismo prinesli na pomnilnik naprave, tudi nismo naredili njene kopije. Ni fizičnega dokaza, da smo si ogledali nelegalno vsebino, tudi če ponudnik dostopa do interneta opazi podatkovni tok iz »neprimernega« vira.
Kasneje je bilo na to temo še veliko debate, dejstvo pa je, da tudi v primeru pretočnega videa nelegalnih vsebin kršimo avtorske pravice, vendarle po naših podatkih do danes ni bilo še nobenega primera, da bi bil kaznovan »gledalec«. S tem pa smo spet na začetku in prej ali slej verjetno novem krogu borbe proti takšni in drugačni obliki piratiziranja vsebin. Morda ne takoj, gotovo pa tisti trenutek, ko se bodo začele med seboj konkurenčne storitev pretočnega videa bolj zagrizeno boriti za gledalce. Tudi za uporabnike nelegalnih storitev pretočnega videa, ki jih zelo rado uporablja veliko ljudi. Razlogov pa je več. Poleg tega, da storitev bodisi prek aplikacije na telefonu, televizorju ali računalniku omogoča hiter dostop do želenega filma ali serije, je tudi seznam teh obširen. Z drugimi besedami, vse je na enem mestu, v eni aplikaciji oziroma enem viru. Pustimo ob strani, da je brezplačna, saj glede na to, da prikazuje nelegalne vsebine, drugače tudi ne bi moglo biti, ampak to je prototip globalne storitve, ki si jo pravzaprav vsi želimo. Da je na seznamu vsa ponudba televizijskih serij in filmov, da so najnovejši filmi na voljo najkasneje po treh mesecih od premiere v kinematografih in da je storitev brez omejitev na voljo povsod. Za to smo pripravljani plačati, če bi to pomenilo legalnost in če bi bila cena primerna (pravična če hočete).
Dodatek za Kodi - Poseidon.
Splet se kar šibi pod pretočnimi storitvami
Google je sicer poskrbel, da je na Youtube težje naložiti nelegalne vsebine oziroma jih algoritmi preverijo in vse, kar se jim zdi problematično, izbrišejo. Še vedno pa je marsikaj mogoče najti na najbolj priljubljeni video storitvi na svetu. Stare vsebine, za katere ne velja avtorska zaščita, ali pa nove, manj zanimive, katerih izbris ni nihče zahteval, samodejni algoritmi pa v njih niso zaznali nič problematičnega. Čeprav tam ni najnovejših filmov in serij, pa se vseeno izplača preveriti, ko iščete stare zadeve.
A tudi najbolj atraktivne in zanimive vsebine je relativno preprosto najti. Dovolj je, da v Googlov iskalnik vpišete naslov filma ali serije ter dodate besedice »free, full in/ali streaming«. Dobili boste kup zadetkov, med njimi spletne strani, ki pred uporabo zahtevajo registracijo, pa tudi takšne, kjer vam ni treba prav nič storiti. Le izbrati vsebino in pritisniti predvajaj. Skupna točka vseh teh storitev je brezplačnost, a ker morajo od nečesa živeti, je verjetno, da boste morali pogledati cel kup reklam ali pa bo računalnik med predvajanjem rudaril katero od virtualnih valut. Na zmogljivem računalniku tega ne boste opazili, medtem ko bo zaradi tega ogled vsebin na manj zmogljivem zaradi prekinjanja predvajanja vsaj otežen, če ne celo nemogoč. Omenjene storitve delujejo prek brskalnika tudi na prenosnem oziroma tabličnem računalniku, morebitno rudarjenje v ozadju pa bo skoraj gotovo povzročilo pretirano gretje telefona.
Dejansko je omenjenih storitev veliko, njihova uporaba pa preprosta. Vumoo, Putlocker, Popcorn Time in še kup drugih. Tako veliko, da je mogoče najti spletne članke v maniri 17 najboljših brez registracije, najboljše pretočne storitve za filme pa tiste za serije, pozabljeni pa niso niti ljubitelji športa. Ogled poteka v oknu spletnega brskalnika, slovenskih podnapisov nismo zasledili, na voljo pa so različne ločljivosti, kar pomeni, da lahko kakovost vsebine prilagodimo zmogljivosti računalnika in hitrosti internetnega priključka. Pri nekaterih je mogoče spreminjati strežnik, s katerega se vrši prenos, v kolikor se izkaže, da je uporabljeni prezaseden in je predvajanje moteno. Kot kaže, so ti v državah, kjer jih organi pregona iz zahodnega sveta ne morejo doseči, saj nelegalne storitve pretočnega videa delujejo že nekaj let brez večjih pretresov. Krožijo celo govorice, da jih ni več mogoče zatreti, ker so se preprosto preveč razširili. Tudi če kakšen »ugasne«, jih zraste nekaj novih.
Showbox – aplikacija pretočnega videa
Spletne storitve se brez težav lahko uporabljajo v oknu mobilnega brskalnika, čeprav so za pametne telefone in tablične računalnike mnogo boljše aplikacije. Za sistem Android je že dolga leta znana aplikacija Showbox. Čisto na začetku je bila kratek čas celo objavljena na tržnici, dokler Google ni dojel, za kaj pravzaprav gre. Nakar se je širila z iskanjem ali izmenjavo datoteke .apk. V zadnjih nekaj različicah je širjenje še preprostejše, saj lahko povabimo prijatelje v aplikaciji, tako da vpišemo njihov naslov elektronske pošte.
Uporabniški vmesnik je prilagojen uporabi na zaslonu telefona, v aplikaciji pa so poleg številčnih naslov filmov in serij tudi novice ter predstavitveni video posnetki. Vsebine so na voljo v različnih ločljivostih, v nekateri primerih le nižjih, v drugih pa tudi do polne razločljivosti HD. Če so strežniki prezasedeni, lahko pride do slabšega delovanja storitve, prekinjanja med predvajanjem ali pa se video ne zažene, večinoma pa storitev deluje. Udobnost gledanja na zaslonu telefona ni najboljša pa še odvisna je od njegove velikosti, a pri manjši razdalji je mogoče vsebine gledati tudi tako. Če telefon to omogoča, je mogoče tudi zrcaljenje zaslona na televizor, vendar tega ne priporočamo pri vsebinah nižje razločljivosti.
Kodi na telefonu ali televizorju
Kodi je medijski predvajalnik, podobno kot Windows Media Player, ki je bil nekoč znan pod kratico XBMC. Zanimivejši je postal, ko so naredili različico za sistem Android. Pomeni, da deluje na telefonih, tablicah in tudi nekaterih televizorjih. Ker je čisto običajen in celo zelo dober predvajalnik, ga ni težko najti in namestiti s tržnice, saj sam po sebi ni prav nič nelegalen. Je pa zmogljiv in omogoča, da dodamo vtičnike (add-ons), ki odprejo vrata v svet piratskih vsebin. Najbolj razvpiti je (trenutno) Poseidon. Navodila za namestitev, kajpada, najdete na spletu z iskalnim nizom. Sicer ni najbolj preprosto, toda če natančno sledite navodilom, pred tem pa s tržnice na napravo namestite Kodi, potem bo gotovo šlo. Vsebin je ogromno, novejše so dosegljive v pričakovanih časovnih intervalih. Predvsem je to značilno za filme. Kakovostne različice ne boste našli takoj, ko film pride v kinematografe, temveč le posneto v dvorani, kakovost pa bo seveda pod vsako kritiko.
Aplikacija Showbox za svoje širjenje ne uporablja trgovine Play, ampak kar »ustno izročilo«, oz. priporočila prijateljev.
Aplikaciji podpirata podnapise. Kodi zahteva dodatek zanje, Showbox pa je glede tega za odtenek preprostejši. Pred predvajanjem želenega filma ali serije jih vključimo, pri čemer upamo, da so na voljo tudi za slovenski jezik. Vedno pa lahko vključite angleške, podobno kot na Netflixu, saj je tako razumevanje preprosteje.
Hitro na drugi strani zakona
Primeri kažejo, da biti na spletu in hkrati niti v enem trenutku ne kršiti avtorskih pravic ni najbolj preprosto. Nelegalne kopije vsebin so namreč tudi na nesumljivih spletnih straneh in so nedolžnega videza. Iščemo podatke o nogometni tekmi, ki ravno poteka, iskalnik nam vrne neko stran, na kateri je tudi povezava za gledanje v živo, kliknemo, gledamo in že lahko kršimo avtorske pravice. Ne da bi se tega pravzaprav zavedali.
Meja med legalno in nelegalno uporabo v sodobnem času velikokrat ni jasno določena. Razumeti moramo tudi, da se uporabnikom ne ljubi na vsaki strani prebirati dolgih besedil o pogojih uporabe, saj bi tako ves čas le prebirali pogoje in bi jim ostalo le malo časa za tisto, zaradi česar so na stran sploh prišli. Zato je verjetno že čas za neki spletni opozorilni sistem, prek katerega bi uporabnik hitro, jasno in nedvoumno vedel, ali je na pravi strani zakona ali na napačni. Po drugi strani pa si lahko privoščimo pragmatičnost.