Prihaja analogni mrk, mi pa ne vemo, kako naprej

Aktualni generalni direktor RTV Slovenija Marko Filli je pretežni del svoje kariere posvetil digitalizaciji. In prav digitalizacija, tako znotraj RTV Slovenija kot tudi prizemnega oddajanja, bo zdaj ena izmed njegovih večjih zadolžitev. Prvi preizkus je na sporedu že 1. decembra, ko naj bi po vsej Sloveniji izklopili analogne tv oddajnike.

Gospod Filli, do izklopa analognih tv oddajnikov je še približno mesec dni, mar ne?

Da, približno.

Na Hrvaškem, v Avstriji in na Madžarskem je prehod na digitalno televizijo skorajda končan, v Sloveniji pa pravzaprav sploh ne vemo, da prihaja analogni mrk. Kako to?

V Sloveniji je bila pripravljena strategija prehoda, vendar v njej ni bila določena dinamika prehoda in dinamika ugašanja oddajnikov. Ta časovnica bi morala biti določena zato, da bi se na prehod lažje pripravili tako državljani kot tudi operaterji in mediji. Pogovorov je bilo v zadnjih letih veliko, sklepa pa nobenega. Rezultat je, kot veleva zakon, da bomo prvega decembra izključili vse analogne oddajnike hkrati.

Kaj vas skrbi?

Strah nas je, da bo 1. decembra prišlo do zmede, da bodo 1. decembra mnogi ostali brez tv programov. To se sicer ne more zgoditi zaradi nas, saj bo digitalni signal zagotovljen, temveč zato, ker bo v trgovinah zmanjkalo digitalnih sprejemnikov. Trgovci namreč v tem trenutku nimajo zalog, s katerimi bi zadovoljili povpraševanje ob izklopu analognega signala, ker tudi oni sami ne vedo, kolikšno bo povpraševanje. Sicer pa se lahko vprašamo še tole: kaj pa, če bo 1. decembra sneg ali zmrzal? Kdo bo urejal antene na strehah? Zato upam, da bomo našli skupni jezik z vlado, da bi izklapljanje razpotegnili na daljše razdobje, predvsem pa po izteku zime. Mi si želimo, da bi oddajnike izklapljali postopoma, po regijah in tudi znotraj regij drug za drugim, denimo najprej drugi kanal RTV in čez nekaj tednov šele prvi program, zato da bi bili gledalci tudi tako opozorjeni, da je izklop pred vrati.

Za to, se zdi, je že prepozno. Kdo je zamočil? Različne institucije, tudi vi, ste imeli več kot pet let časa.

Mi, RTV Slovenija, nismo. Upam si celo trditi, da smo med redkimi, ki so za to projekt sploh kaj naredili. Konec koncev smo investirali vanj precej sredstev, več kot tri milijone evrov, za kar od države nismo dobili niti evra. Kot veste, smo prehod plačali iz tako imenovanih razvojnih sredstev, iz naše srebrnine, ki smo jo imeli v delnicah. Od države smo sicer res dobili 1,2 milijona evrov za digitalizacijo na splošno, a ta denar smo porabili

... za plače?

Ne, ne. Vem, tudi to so nam očitali. A črno na belem lahko dokažemo, da smo te evre potrošili za uvajanje HD tehnologije in za tehnično vzpostavljanje parlamentarnega kanala. Kakorkoli, mi nismo krivi, s prstom na druge pa ne želim kazati. Vsak po malem nosi delček krivde. Naš rezultat je na koncu vendarle viden, 1. decembra bomo z digitalnim signalom pokrivali 95 odstotkov ozemlja.

Na RTV Slovenija ste torej imeli srečo, ker ste pravočasno prodali delnice. Je drugod digitalizacijo plačala država?

To je bilo od države do države različno. Toda večji problem je na drugi strani, ne pri gradnji omrežja, temveč pri nakupu ustreznih sprejemnikov ali dekoderjev. Ljudje so seveda v določenem trenutku zaradi odločitve države prisiljeni investirati v nakup pretvornika ali novega televizorja. Hrvaška, ki je niso zavezovala pravila EU, je zato lahko državljanom podarila subvencijo za nakup dekoderjev. Pri nas je takšna subvencija omejena le na manjše število socialno ogroženih prebivalcev.

Poleg tega se je Slovenija odločila za oddajanje v načinu MPEG4. Verjetno poznate stališče treh nekdanjih tehničnih direktorjev RTVS. Trdijo, da se je Slovenija odločila za napredni kodek, ki ga ne moremo izkoriščati, ljudje pa morajo zato kupovati dražje naprave.

Sam sem pred nekaj leti na nekem seminarju imel predavanje z naslovom MPEG4 - drzna odločitev. Imel sem dvome o pravilnosti te odločitve, ki pa je bila kljub vsemu prava. Vse države, ki so začele uvajati digitalizacijo za nami, so prav tako izbrale kodek MPEG4. Zadnji trend je zdaj novejši standard DVB-T2. Naša odločitev je povezana z drugim problemom: sosednje države, kot so Avstrija, Italija ali Hrvaška, so se pred tem odločile za MPEG2, zaradi česar, denimo, Slovenci v teh državah ob meji z Slovenijo signala ne bodo mogli uloviti brez nakupa ustrezne opreme. Sicer pa kodek MPEG4 prinaša dvojno kapaciteto prenašanja tv programov. Mi lahko našim državljanom ponudimo dvakrat več programov kot naši sosedje, pa še HD TV.

Da, ampak saj veste, kje je težava: ponudimo lahko 50 programov, dejansko pa danes nismo sposobni zagotoviti niti programa za en multipleks s 7 programi.

Se strinjam. A to je že vprašanje stanja medijev pri nas. Vprašanje je, koliko tv programov sploh lahko v Sloveniji ustvarjamo in, drugič, ali je v Sloveniji še prostora za kak drug poslovni model. Denimo televizija proti plačilu. Smo pri nas sposobni in ali se pri nas splača na prizemnem digitalnem omrežju ponuditi takšno paleto programov, kot jo zdaj ponujajo kabelski operaterji?

Razčistimo še tole tehnično vprašanje: 1. decembra bodo v Sloveniji ostale t. i. bele lise, kjer ne bo digitalnega signala ...

... saj jih imate tudi v Avstriji in na Hrvaškem, kjer je izklop končan. Na Hrvaškem še zmeraj deluje kakšnih 100 starih oddajnikov v nekaterih zaselkih in dolinah. Kjer en oddajnik pokriva eno vas, je digitalizacija vprašljiva.

Se lahko zgodi, da bo 1. decembra nekdo ugotovil, da nima niti analognega niti digitalnega signala? Ga boste potem oprostili RTV naročnine?

Nihče ne bo ostal brez signala. Tam, kje digitalnega signala ne bo, bo vključen analogni oddajnik.

Tega privilegija pa, če se ne motim, komercialne televizije ne bodo imele, mar ne?

To je res, vendar sklepam, da ta določba izhaja iz zakonske obveze RTV Slovenija, da s svojim signalom pokrije 95 odstotkov prebivalstva.

Kaj pa je z oddajanjem v visoki ločljivosti, HD?

Po naših načrtih HD omrežje ne bo tako obsežno, kot je multipleks A. Tudi zato, ker je HD nekakšen nadstandard in mi nismo obvezani, da z njim pokrijemo isti odstotek ozemlja. Glede HD smo Apek zaenkrat zaprosili za tri frekvence, s katerimi bi pokrili del ozemlja. Sicer pa veste, da je naš HD signal že prisoten v vseh kabelskih in IP sistemih.

Grajenje vašega prizemnega digitalnega tv omrežja bi moralo teči vzporedno z vzpostavljanjem komercialne digitalne ponudbe. Zakaj je v Sloveniji nastala zamuda tudi pri drugem, t. i. komercialnem multipleksu?

Zamujajo eno leto, že prvega septembra 2009 bi morali pokrivati 70 odstotkov ozemlja. Zakaj, morate vprašati njih. Je pa ta zamuda pomembno vplivala na razvoj digitalne televizije v Sloveniji in na dinamiko izklopa.

Kdaj bo torej prišel trenutek, ko bo neki občan na sobno anteno v Sloveniji ulovil, recimo 30, 40 tv kanalov?

Ko bodo mediji imeli dovolj interesa za kaj takega. Tehnologija zdaj to že omogoča. Po izklopu analognega oddajanja bo v Sloveniji prostora za osem multipleksov, potencialno je torej prostora za 70 programov po vseh Sloveniji. Ker je za to treba plačati, sam dvomim, da je dovolj izdajateljev. Kvečjemu bomo lahko ta potencial izkoriščali v obliki plačljive televizije, nekakšne brezžične kabelske televizije. Ta trend opažamo tudi v tujini, denimo v Italiji, kjer so mnogi satelitski programi postali dostopni prek digitalnega tv omrežja. Zato je tudi v Italiji interes kupcev po dekoderjih veliko večji. To se žal pri nas ni zgodilo v polni meri. Danes kupec dekoderja v Sloveniji dobi le en program več, to je tretji program nacionalke. Pričakujem pa, da se bo ponudba tudi v Sloveniji povečala.

V Sloveniji je zdaj več kot 20 različnih televizij, nekatere so vidne le v kabelskih sistemih, druge oddajajo. Kakšen je sploh interes teh majhnih, lokalnih televizij za prizemno digitalno oddajanje?

Interes lokalnih televizij, da bi vstopile v nacionalni multipleks, je zelo majhen. Ta trenutek se mnogim poslovno poteza enostavno ne izplača. Bomo pa videli v prihodnosti, koliko od njih se bo morda odločilo za lokalno digitalno oddajanje. Bolj me skrbi, kaj se bo z vsemi temi majhnimi lokalnimi televizijami zgodilo prvega decembra, ko bodo morale ugasniti analogno oddajanje.

Kaj pa radio? Morda bi bilo v Sloveniji veliko več interesa za digitalni radio? Vemo, da frekvence zdaj omogočajo le tri ali štiri nacionalne radijske postaje.

Kot je znano, za televizijo veljajo roki, ko je treba oddajnike izključiti, hkrati pa vlada tudi interes po tem, da se tisti del frekvenčnega prostora sprosti. Eno z drugim je pripeljalo do digitalizacije televizijskega oddajanja. Pri radiih pa interesa, da bi frekvence uporabili za kaj drugega, ni. Pa tudi ponudba radijskih programov je v Sloveniji razmeroma bogata. Res je, da bi z digitalizacijo radijski izdajatelji lahko povečali svoj doseg. A ker ni roka in ker na trgu tudi ni radijskih sprejemnikov, do preboja ni prišlo. Digitalnih radiev v avtomobile danes praktično nihče ne vgrajuje. Vse to motivacijo zmanjšuje - radio Slovenija s Krvavca že kar nekaj let oddaja tudi digitalno, a dvomim, da je v Sloveniji več kot deset sprejemnikov.

Ali niste načrtovali gradnje srednjevalovnega digitalnega oddajnika v Domžalah?

To je ena od možnosti, ki smo jih preučevali v preteklosti, ko smo se odločali, v kateri model digitalnega radia bi šli. A ta trenutek pri naših konkretnih načrtih tega nimamo, tudi za to, ker vse sile vlagamo v digitalizacijo televizije.

Če pogledamo svetovne trende, postane jasno, da je tudi televiziji začela gledanost upadati. Vemo, zakaj: tu je internet in razni drugi kanali, po katerih sprejemamo informacije. Se strinjate, da je projekt digitalizacije tv v resnici namenjen sprostitvi frekvenc, drugim tehnologijam, manj pa popularizaciji televizije?

Da, strinjam se. V ozadju so interesi po sprostitvi frekvenc in uvajanju drugih storitev. A če govorimo o brezžičnem internetu, bo to spet samo še en nov kanal, skozi katerega se bo razširjala tudi televizija. Osnovni motiv pa jasno ni tisti, o katerem smo v Sloveniji ves čas v zadnjih letih govorili: denimo, da digitalna televizija prinaša neko interaktivnost, naprednejši teletekst, tako imenovani elektronski programski vodnik in podobno. Gre seveda za sprostitev spektra.

S čimer pa ne vemo, kaj storiti, mar ne?

Na trgu se morajo pojaviti operaterji novih storitev. V Sloveniji doslej ni bilo interesa niti za mobilno tv. Ta projekt, ki je v tujini bogato razvit, se pri nas še niti ni začel. Morda se sploh ne bo. Potencial odjemalcev je, verjetno zaradi velikosti države, premajhen. Ljudje pa ne želijo plačevati še za eno novo storitev.

V ZDA, lahko preberemo, država načrtuje 25 milijard dolarjev prihodkov od prodaje dela tega novega spektra. Kaj vse je sploh teoretično možno ponuditi?

Mi, medijski izdajatelji, tega prostora verjetno ne bomo izkoriščali. To je zdaj že jasno. Načrte v zvezi s tem bi moral imeti direktorat za informacijsko družbo, bi pa bilo škoda, da speljemo tako velik projekt, spraznimo frekvenčni prostor, nato pa ne vemo, kako naprej.

Kaj pa notranja digitalizacija RTV Slovenija? Vas je POP TV s svojim HD studiem prehitel?

Ta vtis je zgrešen. Obseg naše produkcije je seveda veliko večji. Imamo več studiev, več opreme. Že pred 4 leti smo začeli s procesom digitalizacije. V tem času smo prenovili celotno komunikacijsko hrbtenico in posamezne sklope. S tem smo postopoma prehajali na format 16 : 9, ostal nam je le še informativni program. Po izvedbi večje investicije v kamere se bo po novem letu zgodilo tudi to. Kot veste, pa mi že oddajamo na kanalu visoke ločljivosti, na katerem smo predvajali svetovno prvenstvo v nogometu. Postopoma bomo uvajali vedno več HD produkcije. Poleg studia 1 bo kmalu na HD prešel tudi studio 4. Morda je v nekem trenutku POP TV res bil pred nami, a je bilo to zgolj navidezno. Mi smo v koraku z evropskim razvojem in se lahko merimo z vsemi drugimi televizijami. Poskušamo pa kljub temu ostati racionalni. Za to so potrebna velikanska vlaganja in marsikje stara oprema še ni za koš.

Kje, denimo?

Denimo režija studia 3, kjer teče informativni program. Prenovili smo jo pred nekaj leti, zato je zdaj ne mislimo na silo zamenjati. Poleg tega HD v informativnem programu ni tako atraktiven kot npr. pri športu, šov programu, filmski produkciji, dokumentarcih in podobno. Zato smo prve HD kamere kupili za dokumentarni in igrani, ne pa za informativni program.

Kaj pa arhiv? Vaš najstarejši arhiv, ki je še na traku, je verjetno možno pretvoriti v format HD, ne pa produkcije zadnjih dvajset, trideset let, mar ne?

Tudi to produkcijo je mogoče z določenimi digitalnimi procesi izboljšati, seveda pa mu ne moremo povečati ločljivosti. A to bomo delali sproti, tudi zato, ker se restavratorski programi oziroma procesi stalno izboljšujejo in zato ni smisla, da bi ves arhiv naenkrat restavrirali. Večji proces digitalizacije arhivov ta trenutek poteka na radiu, kjer analogne zapise sistematično prepisujemo v digitalni format.

Boste tak arhiv tudi odprli za javnost?

Bomo, v okviru spoštovanja avtorskih pravic.

Kako velik disk je torej potreben, da nanj zapišete 30 let RTV programa?

Uh ... Zmogljivosti neprestano dokupujemo. Začeli smo z redom velikosti več sto GB, nadaljujemo v TB, končna ocena pa je več PB digitalnega pomnilnika ...