Prihaja visoka ločljivost

Ko je Sony lani izbranim evropskim novinarjem v idiličnem okolju italijanskega jezera Como predstavljal videokamero HDR-FX1 kot prvo kamero visoke ločljivosti, namenjeno ljubiteljski rabi, se je večina navzočih strinjala, da bi morali tisto "ljubiteljska" jemati s precejšnjo rezervo in da se bo kamera veliko pogosteje znašla v rokah poklicnih uporabnikov. Dobrega pol leta pozneje je v evropske trgovine prišla tudi druga Sonyjeva kamera visoke ločljivosti, namenjena ljubiteljski rabi, a je dejansko prva, ki si tak naziv tudi zares zasluži.

Na prvi pogled je HDR-HC1E precej vsakdanja videokamera, a poznavalcu že bežen pogled na tipke in njihovo razporeditev razkrije, da ima opravka z zelo zmogljivo napravo. Resnejšim uporabnikom namenjene kamere imajo namreč za vsako pri snemanju pomembno funkcijo posebno tipko, tako da snemalcu ni treba izgubljati časa s sprehajanjem po zaslonskih menujih. Tako je, recimo, na objektivu tipka, s katero izberemo samodejno ali ročno ostrenje ter bližinsko snemanje. Posebna tipka je namenjena ročnemu spreminjanju osvetlitve (ki pa bi bila lahko tudi malce bolj natančna) ali, recimo, snemanju v protisvetlobi.

Za napredne modele kamer je značilen tudi obroček na objektivu, s katerim lahko bodisi ročno zumiramo ali ostrimo. In ko smo že pri ročnem ostrenju - zelo uporabna je možnost expanded focus, na katero pri drugih kamerah še nismo naleteli. S pritiskom na tipko v iskalu ali na zaslonu LCD povečamo srednji del slike in to nam omogoča precej bolj natančno ostrenje. Zaradi omejene ločljivosti zaslona namreč ostrine drugače ne moremo tako zelo natančno določiti.

Tipke in obroček na objektivu izkušenemu uporabniku precej olajšajo snemanje z ročnimi nastavitvami.

Da imamo opravka z zmogljivo kamero, kažejo še nekatere druge zmožnosti. Vklopimo lahko na primer tako imenovano zebro, posebno označevanje tistih delov slike, ki so preosvetljeni. Tako lahko med snemanjem najbolje nadziramo pravilno osvetlitev slike in jo po potrebi ročno popravimo.

Na zaslonu oziroma v iskalu lahko vklopimo pomožne črte, ki sliko razdelijo na tretjine in nam olajšajo pravilno kompozicijo slike po pravilih zlatega reza. Koristna je tudi možnost ročnega nastavljanja ravni snemanja zvoka, svetlostni histogram in še kaj bi se našlo.

Kakor vse sodobne Sonyjeve kamere ima tudi ta za dotik občutljiv zaslon LCD, ki poleg izbiranja možnosti z menujev omogoča ročno izbiro mesta, na katerem naj kamera določi osvetlitev ali ostrino. Na zaslonu se enostavno dotaknemo tistega dela slike, ki naj bo ostro oziroma pravilno osvetljen. V praksi se sicer izkaže, da to ni tako zelo uporabno, kakor se nemara zdi na prvi pogled, od časa do časa, zlasti takrat, ko imamo kamero na stojalu, pa pride tudi prav.

Eden od znakov, da kamera sodi v višji kakovostni razred, je objektiv. Pa ne samo zato, ker na njem piše Carl Zeiss (kajti vemo, kako je dandanes z blagovnimi znamkami, ki, tudi tiste najuglednejše, niso več to, kar so bile včasih), temveč zato, ker ima "samo" 10-kratni zum. Za razliko od večine videokamer, namenjenih manj zahtevni ljubiteljski rabi, ki se ponašajo z 18-, 24- ali celo 30-kratnimi zumi, imajo zmogljivejši modeli navadno le 10-kratni zum.

To je na prvi pogled nekoliko nenavadno, a povsem upravičeno. Več od desetkratnega zuma v resničnem življenju skoraj nikoli ne potrebujemo, pa še z njim je v skrajni teleobjektivni legi brez stojala težko ali celo nemogoče snemati, kljub umirjevalniku slike. Poleg tega so zumi z manjšim obsegom optično boljši in izdelovalci so očitno ugotovili, da zahtevnih kupcev z velikanskimi zumi ne bodo pretirano očarali. Zato je tudi številka digitalnega zuma, 120-x, na kameri komaj vidna. Pri tem je digitalni zum pri kameri, ki snema z višjo ločljivostjo, do neke mere celo uporaben (če za hip zanemarimo to, da lahko enak oziroma celo boljši učinek dosežemo tudi kasneje, pri računalniški obdelavi videa).

Visoka ločljivost

Kamera torej sodi v višji ljubiteljski razred, a verjetno vse najbolj zanima, kakšna je pravzaprav razlika v ločljivosti. Povedano na kratko - velika! Na zaslonu je namreč skoraj štirikrat več podatkov kakor pri videu, kot smo ga bili vajeni doslej.

Razlika je najopaznejša takrat, ko je na zaslonu slika z veliko podrobnostmi. Zelo opazna je tudi pri različnih ne povsem gladkih površinah. Površina kože je na primer videti precej bolj naravna. Najbolj seveda pade v oči razlika v kakovosti takrat, ko drugega ob drugem primerjamo navadni in visokoločljivostni video. Takrat se zazdi, da poti nazaj ni več.

Zaplete se pri napravah, s katerimi lahko razliko sploh vidimo. Televizorjev, ki bi lahko prikazovali sliko s 1080 vrsticami, je pri nas zaenkrat še (zelo) malo. Podobno velja za projektorje in tudi računalniških monitorjev z ločljivostjo 1920 x 1080 je malo, pa še tisti, ki so, so večinoma dražji od kamere.

Večinoma bomo zato HDV gledali v nekoliko skromnejši različici, na primer z ločljivostjo 1280 x 720 pik, ki jo podpira večina sodobnih televizorjev LCD in monitorjev, pa tudi številni projektorji. Slika je sicer še vedno precej boljša od navadne televizijske, žal pa je nekaj ločljivosti kljub temu izgubljeno.

Z brezplačnim programom CapDVHS lahko video HDV pretočimo v računalnik.

HDV

Zapis HDV (High-Definition Digital Video), ki ga, mimogrede, kljub številnim skupnim lastnostim na smemo zamenjevati s televizijskim HDTV, so potrdili 30. septembra 2003, podpirajo pa ga Sony, Canon, Sharp in JVC.

Namenjen je snemanju digitalnega videa visoke ločljivosti na videokasete miniDV. Podobno kakor televizijski standard tudi video visoke ločljivosti dovoljuje dve ločljivosti, ki ju kratko označujemo s 1080i in 720p. Pri prvi ima video ločljivost 1440 x 1080, vendar je prepleten (i - interlaced). To pomeni, da je vsaka slika sestavljena iz dveh polslik. To nekoliko zmanjša ločljivost, pozna pa se predvsem pri dinamičnih scenah in hitro premikajočih se predmetih.

Druga ločljivost, 1280 x 720, je neprepletena (p - progressive). Ločljivost je sicer manjša, a zaradi neprepletene slike razlika ni tako velika, kakor bi lahko sodili po številu pik. V nekaterih primerih, recimo pri športnih prenosih, je slika celo boljša.
Za sliko 1080i navijajo predvsem na Japonskem, nekoliko tudi iz zgodovinskih razlogov, saj so tam začeli televizijo visoke ločljivosti razvijati še v analognih časih, ko ni bilo možnosti za neprepleteno sliko. 720p ima največ zagovornikov v Evropi, po zaslugi cenovno čedalje dostopnejših televizorjev LCD pa se zdi, da utegne, vsaj začasno, prevladati.

Pri zapisu videa HDV je treba na kaseto miniDV spraviti skoraj štirikrat toliko podatkov kakor pri navadnem digitalnem videu (z ločljivostjo 720 x 576 pik). Če bi ohranili enako obliko zapisa (DCT oziroma mJPEG), bi morala kamera na trak zapisovati kar s 100 megabiti/sekundo, to pa je (pre)trd oreh za sodobno elektroniko. Predvsem pa bi to pomenilo, da je na enourni kaseti prostora za samo četrt ure videa.

Zaradi tega je HDV stisnjen po postopku MPEG-2 s pretokom podatkov 25 megabitov/sekundo. Video HDV je torej štirikrat bolj stisnjen kot DV. To se malce pozna pri kakovosti slike, a ne toliko, da bi nas moralo skrbeti. Tu in tam kakšno drobno nepravilnost, posledico stiskanja MPEG-2, opazijo predvsem poznavalci, ki vedo, na kaj morajo biti pozorni. Zapis MPEG-2 je tudi nekoliko bolj neprijazen za obdelavo, a sodobni videourejevalniki so mu, ob pomoči zmogljivih procesorjev, kljub temu brez posebnih težav kos.

Snemanje

Pri snemanju se je kamera dobro izkazala, čeprav ne tudi povsem brezhibno. Umirjevalnik slike predvsem po zaslugi tipala z veliko zalogo pik svoje delo zelo dobro opravi. V kamero je namreč vgrajen za videokamere velik, 5,9-milimetrski (1/3'') čip CMOS s skupno 2,8 megapike, od česar sta dve megapiki dejavni pri snemanju.

Tudi svetlomer se je zelo dobro izkazal in svoje delo tudi v nekoliko težjih razmerah dobro opravil. Ko se nam je tu in tam zazdelo, da bi ga lahko bolje, pa smo mu lahko brez težav ročno pomagali. Zebra in svetlostni histogram lahko izkušenemu snemalcu pri tem zelo koristita.

Dovolj dober je tudi z vgrajenim mikrofonom posneti zvok, še posebno, ker lahko ročno nastavljamo raven snemanja, in le najzahtevnejši uporabniki bodo na kamero priključili zunanji mikrofon. Nobenih posebnih pripomb nimamo niti nad vzdržljivostjo akumulatorja. S priloženim smo lahko brez posebnega varčevanja posneli enourno kaseto, če se vam to zdi premalo, pa lahko dokupite tudi dva- ali trikrat zmogljivejši akumulator.

Malce manj navdušeni smo bili nad ostrenjem, ki je bilo sicer večinoma hitro in natančno, od časa do časa pa je objektiv vendarle predolgo iskal pravo ostrino in je, sicer redko, a vendarle, včasih tudi ni našel. V takšnih primerih nas iz težav izvleče obroček za ročno ostrenje. Predvsem pa velja opozoriti, da se s podobnimi občasnimi težavami pri ostrenju srečuje večina kamer, mnoge celo s precej hujšimi, in Sonyjeva vsekakor to počne nadpovprečno dobro.

Ostrino posnetega videa smo že pohvalili, malce manj pa lahko pohvalimo vernost barv. Kljub vsej napredni tehniki je ta pri kamerah, ki uporabljajo tri tipala CCD, še vedno praviloma boljša. Tudi zasičenost barv, zlasti v temnih odtenkih, je nekoliko skromnejša kakor pri nekaterih drugih videokamerah v tem cenovnem razredu. Je pa seveda čisto res, da lahko barve z nekaj potezami v programu za urejanje videa tudi precej popravimo.

Razlika med navadnim in videom visoke ločljivosti je velika. Za lažjo primerjavo smo povečali del slike - DV zgoraj, HDV spodaj.

Obdelava videa

In tako smo prišli do obdelave videa. Video moramo najprej pretočiti v računalnik. To sicer počnemo z navadnim vmesnikom DV (IEEE-1394), a bili bi preveliki optimisti, če bi mislili, da bo prehod na visoko ločljivost minil povsem neboleče. V navodilih izvemo, da moramo uporabiti program, ki podpira HDV (kdo bi si mislil:-) in da moramo v nastavitvah izbrati prenos izvirnega videa HDV. Mogoče ga je namreč kar s kamero spremeniti v navaden DV, a to seveda, razen v skrajni sili, nima nobenega pravega smisla.

Seveda se je hitro izkazalo, da večina programov za obdelavo videa zapisa HDV (še) ne podpira. Ali, bolje rečeno, zmogljivejši programi ga podpirajo, a le v najnovejših različicah ali ob pomoči posebnih dodatkov. To pa pomeni, da bo morda treba seči v žep in si omisliti nov program, oziroma nadgraditi tistega, ki ga pač uporabljate. Mi smo uporabljali kar Sonyjev Vegas, ki je svoje delo dobro opravil.

Odkrili smo tudi brezplačen programček CapDVHS (home.earthlink.net/~weathersix/CapDVHS_0306a.zip), s katerim lahko video visoke ločljivosti pretočimo na disk, in ker je posnet v obliki MPEG-2, si ga lahko brez težav ogledamo kar z okenskim predvajalnikom. No, skoraj brez težav, kajti če nimate računalnika z vsaj 3-gigaherčnim procesorjem, se utegne video visoke ločljivosti med predvajanjem hudo zatikati.

16 : 9

Sonyjeva kamera snema v ločljivosti 1440 x 1080, a če se odločimo za snemanje v širokem razmerju, torej 16 : 9, bo video posnet v tako imenovani anamorfni obliki, skrčeni po širini. Med predvajanjem bo televizor ali računalniški predvajalnik video samodejno raztegnil na pravo razmerje in dodal manjkajoče pike do standardne ločljivosti 1920 x 1080.

Za navdušence

Sony HDR-HC1E je imenitna kamera, a vsaj pri nas zaenkrat namenjena razmeroma ozkemu krogu navdušencev, ki bi radi snemali v visoki ločljivosti. Ne smemo namreč pozabiti, da stane kar pol milijona tolarjev. To je za kamero visoke ločljivosti v tem trenutku sicer malo, saj je naslednja skoraj še enkrat dražja, med kamerami miniDV pa za ta denar že dobimo vrhunske modele s tremi tipali CCD in optičnim umirjevalnikom slike.

A če imate doma televizor, projektor ali primerno velik monitor, na katerem lahko video visoke ločljivosti predvajate v polnem sijaju, se o nakupu te kamere vsekakor splača dobro razmisliti. Prednosti visoke ločljivosti v tem primeru namreč nedvomno odtehtajo razmeroma visoko ceno in tistih nekaj malenkosti, ki smo jih našteli med pomanjkljivostmi. Če pa se vam pol milijončka vseeno zdi rahlo preveč za domačo videokamero, se lahko tolažite s tem, da bodo že kmalu na trgu tudi še precej cenejše kamere HDV.

Sony HDR-HC1E

Kaj: Ljubiteljski rabi namenjena kamera visoke ločljivosti (HDV).

Velikost tipala: 5,9 mm (1/3'') CMOS.

Ločljivost tipala: 2,8 milijona pik, pri snemanju aktivna 2 milijona.

Objektiv: 10-kraten zum, 5,1-51 mm (preračunano 40-400 mm).

Zaslon LCD: 6,9 cm (16 : 9), ločljivost 560 × 220 pik, občutljiv za dotik.

Izdeluje: Sony, www.sony.si.

Cena: 500.000 tolarjev.

Za: Visoka ločljivost, delo z njim, objektiv.

Proti: Ostrenje v slabših svetlobnih razmerah, vernost barv.