Prihodnost je tu
Mesta, kjer pametna tehnologija, različni senzorji in merilniki, umetna inteligenca ter algoritmi skrbijo za uglašeno delovanje, smo doslej poznali iz futurističnih filmov. Toda v resnici prihodnost že trka na vrata. Tehnologijo za pametna mesta so že razvili, prve praktične demonstracije pa imamo tudi že v Sloveniji. Telekom Slovenije in A1 sta nekaj mest po Sloveniji opremila s pametnimi tehnologijami, v načrtu pa so širitve še drugam.
Osrednja komunikacijska postaja, ki predstavlja Telekomov gradnik pametnih mest, stoji pred njihovo na Vojkovi ulici v Ljubljani. Slika: Telekom Slovenije
Težko bi rekli, da so današnja mesta neumna. Vsaj v razvitem svetu svojim prebivalcem nudijo potrebno infrastrukturo in storitve. Ceste nekako prenašajo običajni promet, semaforji po najboljših močeh delujejo s povprečno najboljšimi intervali, smeti se odvažajo po ustaljenih urnikih, kakovost zraka se meri na meteorološki postaji, parkirišča so včasih prazna in ob predvidljivih urah nabito polna, prometne ceste in ulice so ponoči zmerno razsvetljene itd.
Toda število prebivalstva narašča, infrastruktura pa marsikje temu ne sledi v dovolj hitrem tempu. Ljubljana je imela pred sto leti 50.000 prebivalcev, pred petdesetimi 150.000, pred desetimi 265.000, letos pa jih ima 273.000. Podobno velja tudi za druga večja svetovna mesta. To pomeni, da se mora povečevati tudi zmogljivost infrastrukture, kar pa lahko dosežemo na več načinov. Najpreprostejši, a pogosto drag in potraten način je enostavno razširiti obstoječo infrastrukturo. To pomeni več širših cest, večja parkirišča, večji vodovodni sistem, širitve elektrodistribucijskega omrežja itd. Druga možnost pa je pametnejše izkoriščanje obstoječih zmogljivosti.
Današnja mesta niso neumna, so pa v marsikaterem pogledu neučinkovita. V banalnem primeru to občutimo vsakokrat, ko stojimo pred rdečo lučjo, medtem ko na pravokotni cesti daleč naokoli ni nikogar. Pametni semafor bi to prepoznal in ustrezno preklopil luč, s čimer bi nam prihranil zaviranje. Ne le ugodje in čas, navsezadnje je to tudi bolj ekološko. In res, številna moderna križišča zato dobivajo »pametne« semaforje, ki imajo v tleh indukcijske zanke za zaznavanje avtomobilov. Če jih v neki smeri ni, semafor prižge zeleno luč v drugi smeri. To je zelo omejena pamet, saj zaznavajo šele dejstva, ki so se že zgodila – avtomobil je že pred semaforjem –, in pri gostem prometu iz vseh smeri nič ne pomagajo, a je vseeno bolje kot nič. Toda kako lepo bi bilo imeti centraliziran sistem upravljanja semaforjev, ki bi v vsakem trenutku poznal gostoto prometa na vseh cestah in temu primerno upravljal vse semaforje. To pa že diši po pametnih mestih.
Če ostanemo pri prometu, so v mestih največji problem parkirišča. Raziskave kažejo, da približno 30 odstotkov vseh zastojev nastane, ker vozniki krožijo in iščejo prosta parkirišča. To je problem, ki je enostavno rešljiv. Če bi imeli na vseh parkiriščih senzorje, ki bi sporočali podatke o zasedenosti, bi vozniki že vnaprej vedeli, kam se jim ne izplača. Kako bodo dobili to informacije, je stvar premisleka (usmerjevalne table na ceste, aplikacije za pametne telefone, navigacija v avtomobilu), a koncept je v vseh primerih enak.
Podobno velja za odvoz smeti, ki se danes pri nas dogaja po predpisanih urnikih. Ob torkih smetarji spraznijo zabojnike v tej ulici, v sredo v neki drugi itd. To je preprosto, predvidljivo in povsem zadovoljivo deluje, ni pa optimalno. Če bi imeli v zabojnikih senzorje, ki bi javljali informacijo o napolnjenosti, bi lahko optimalneje organizirali odvoz. Manj odvozov pomeni manj kilometrov, kar predstavlja prihranke.
Kaj je pametno mesto
Izraz pametno mesto (smart city) sodi v tisto kategorijo modernih izrazov, pod katerim si vsakdo predstavlja nekaj drugega. Načelno gre za mesta z vsaj nekaj infrastrukture, ki jo sestavljajo elektronski senzorji IoT (internet stvari, internet of things) za zbiranje podatkov. Ti podatki se morajo potem obdelovati in v realnem času uporabljati za upravljanje ter krmiljenje infrastrukture.
Pametna mesta omogočajo tudi dvosmerno komunikacijo. Ne gre le za usmerjevalne table ob cestah, regulacijo vodnega omrežja ali pametno razsvetljavo, temveč lahko mestna uprava neposredno komunicira občani in ti z njo. Aplikacije za pametne telefone omogočajo hitro izpolnjevanje anket o zadovoljstvu z določenimi storitvami, prijavo (s fotografijo in z lokacijo) pomanjkljivosti, kot so razbita stekla na avtobusnih postajah ali udarne jame, ter, na primer, rezervacijo parkirnih prostorov.
V resnici pa ni nobene potrebe, da se omejimo zgolj na mesto. Pri nas se trenutno največ govori o pametnih mestih, ker ponudniki v praksi kažejo ta način uporabe IoT, ni pa to nujno. Gre za tehnologijo, ki ponuja rešitve, s katerimi lahko naredimo pametne domove, pametne tovarne, pameten promet itd. »Spametujemo« lahko gospodarske panoge po celotni vertikali, denimo logistiko.
Integracija z drugimi zbirkami podatkov
Gradniki pametnih mest pa niso le najrazličnejši senzorji, iz katerih sistemi za upravljanje pridobivajo podatke. Resnično pametno zaživijo šele, ko v platformo integriramo še vse druge dostopne informacije, denimo vremensko napoved, informacije o prometu po državi in deloviščih, informacije o pretokih rek in moči delovanja (hidro)elektrarn itd.
Aplikacija Moje pametno mesto, ki bo omogočala pregled senzorjev v Novem mestu. Slika: Telekom Slovenije in Mestna občina Novo mesto
Predstavljajmo si zelo pametno mesto, kjer imamo na voljo informacije o prometu, samovozeče električne avtomobile, pametne semaforje in drugo signalizacijo, pametni elektroenergetski sistem in polnilnice, podatke o vremenu, pretokih rek in delovanju vseh elektrarn. V takem mestu se električni avtomobili polnijo na (domačih) polnilnicah pretežno takrat, ko imamo na voljo presežke električne energije. To je običajno ponoči, v državah z veliko obnovljivimi viri pa še ob zelo sončnih dnevnih, ko močno piha, ko so reke vodnate itd. Pametno omrežje ves čas ve, kakšna je poraba električne energije, in mu uspe uporabiti akumulatorje v avtomobilih, da polovi proizvodne »špice« oziroma luknje v porabi.
Ti samovozeči avtomobili med vožnjo ves čas komunicirajo s centralnim skladiščem podatkom, ki ima v vsakem trenutku aktualne informacije o gostoti prometa. To omogoča aktivno prilagajanje intervalov na semaforjih, da se zmanjša gneča na vseh cestah. Hkrati avtomobili dobijo informacijo o tem, kje sploh so prosta parkirišča in katere ceste so zabasane. Če bi imeli na cestah izključno samovozeče avtomobile, bi v resnici lahko popolnoma odpravili potrebo po semaforjih – avtomobili bi se sporazumevali sami.
Telekom Slovenije
Največji slovenski ponudnik komunikacijskih storitev je Telekom Slovenije, zato ni presenetljivo, da so se lotili tudi projekta pametnih mest. Kako daleč so prototipi, kje že stojijo delujoči koncepti in katera mesta so postala pametna, je pojasnil Andrej Prevc, vodja področja za pametno infrastrukturo.
Kot je dejal, je pametno mesto urbani center, kjer se tehnologija uporablja za boljšo izrabo infrastrukture in virov, s tem pa izboljšanje kakovosti življenja. Infrastruktura, ki jo lahko na ta način upravljamo, obsega med drugim informacijske sisteme, transport in promet, parkirišča, oskrbo z elektriko in vodo, upravljanje odpadkov in druge javne storitve oziroma storitve za občane itd. V pametnem mestu si tako prizadevamo nadzorovati in povečati učinkovitost, skrajšati proces odločanja in doseči tesnejšo povezavo mestne uprave z uporabniki storitev, torej s prebivalci in tudi z obiskovalci (turisti).
Da bi vse to lahko počeli, je treba najprej omogočiti, da se vsi podatki zberejo in obdelajo na enem mestu. Telekom Slovenije nudi enotno platformo za logično združevanje, nadzor in krmiljenje elementov, ki sestavljajo pametno mesto. Platforma je zasnovana kot centralni oblak, v katerem se zberejo anonimizirani podatki iz raznovrstnih senzorjev in obdelajo. Kot informacija se predstavijo na različnih ravneh, odvisno, komu je namenjena (občinski upravi, občanom, obiskovalcem) in zakaj. Da je mestno pametno, pa morajo obdelani podatki omogočati tudi povratno zanko za krmiljenje naprav IoT v skladu s predvidenimi scenariji. Če, na primer, poraste vodostaj, so opozorjene pristojne službe.
Uveljavljeni standardi omogočajo, da se v sistem vključijo rešitve različnih partnerjev, ki so že razvili specializirane rešitve za posamezno področje (upravljanje parkirišč, načrtovanje odvoza smeti itd.) in jih uporabljajo. Pri pametnih mestih sodelujejo večinoma občine, lahko pa bi tako rešitev uporabljali tudi v neki organizaciji, industriji oziroma panogi.
Pametno Novo mesto
Telekom Slovenije je svoj pilotni projekt začel v Novem mestu. Tam so postavili senzorje, ki merijo zasedenost javnih parkirišč, kakovost zraka, porabo vode in energentov, krmilijo pametno ulično razsvetljavo in omogočajo meritve zadovoljstva občanov. Zasedenost parkirišč se meri tako, da se ustrezna senzorika namesti na vsako parkirno mesto posebej. To so majhni valji, ki se vgradijo v parkirno mesto in sproti beležijo, ali je mesto zasedeno ali ne. Tak primer je parkirišče na Trdinovi ulici v Novem mestu. Ob tem velja poudariti, da senzor ne ve, kdo je parkiran, temveč le, da je mesto zasedeno.
Na več lokacijah v Novem mestu merijo tudi osnovne parametre kakovosti zraka, med katerimi so temperatura, vlaga in tlak, koncentracije trdnih delcev (PM1, PM2.5, PM10), koncentracije ogljikovega dioksida, ozona, dušikovega dioksida, žveplovih oksidov in hrupa. Na eno ulico so tudi namestili pametno razsvetljavo, ki osvetlitev prilagaja dogajanju. Če ljudi in prometa ni, je osvetlitev bistveno manjša. Spremljanje porabe vode in energentov po eni strani omogoča učinkovitejšo izrabo sistemov, po drugi strani pa je uporabno za iskanje napak. Če je poraba vode sumljivo velika, lahko na tak način precej dobro določimo, kje je vodovod poškodovan.
Na koncu ima sistem še možnost merjenja zadovoljstva občanov, kar je rešeno s pametno aplikacijo. Z njo lahko občina anketira občane o posameznih vidikih urejenosti, denimo o zadovoljstvu s kolesarskimi potmi, ali pa občani sami prijavijo kakšno pomanjkljivost, denimo nedelujoč semafor ali vandaliziran kip. V tej aplikaciji, ki so jo že razvili, a še ni na voljo končnim uporabnikom, lahko preverimo tudi zasedenost parkirišč, kakovost zraka, sodelujemo v anketah in beremo še informacije iz drugih virov, na primer novice in stanje na državnih cestah.
Vse informacije seveda v aplikaciji, ki je na voljo končnim uporabnikom, ne morejo biti dostopne – denimo podatki o porabi vode in elektrike v posameznih stavbah. Pri podatkih je treba ves čas paziti, kdo ima dostop do česa, saj so pravila o obdelavi osebnih podatkov v EU zelo stroga, zato se temu posveča veliko pozornosti.
Pregled podatkov s senzorjev v Kopru. Slika: A1
V Novem mestu je projekt za zdaj na ravni preizkušanja, zato na podlagi zbranih podatkov še ne sprejemajo odločitev. To pomeni, da se glede na izmerjeno kakovost zraka še ne izvajajo nobeni ukrepi (teoretično bi lahko, na primer, omejevali promet), poraba vode in elektrike se zgolj meri itd. V prihodnosti je pričakovati naslednjo generacijo pametnih mest, kjer pa bo delovala tudi že povratna zanka.
Telekomov model je tak, da občina pove, kaj od pametnega mesta bi želeli, Telekom Slovenije pa (v sodelovanju s partnerji) postavi ustrezno infrastrukturo in poskrbi za enotno platformo, kjer se ti podatki zbirajo. Podjetje nudi celoten ekosistem, ki ga potem lahko občina uporabi za razvoj in nudenje storitev tudi zunanjih partnerjev.
Ulične svetilke na steroidih
Drugi pilotni projekt Telekoma Slovenije je tako imenovana osrednja komunikacijska postaja (OKP) za pametno mesto, ki ji pogovorno pravijo tudi »pametna svetilka«. Gre za drog ulične razsvetljave, v katerega je vgrajenih cel kup dodatnih funkcij, ki jih po potrebi vključimo. To so merilniki vremena in parametrov kakovosti zraka, videonadzorni sistem (torej kamere), oddajniki brezžičnega omrežja (Wi-Fi), senzorji za spremljanje zasedenosti parkirnih mest in komunikacijska oprema. Vgrajeno ima tudi polnilno postajo za električne avtomobile, zaslon za dostop do drugih informacij, tipko za klic na pomoč (ki po potrebi aktivira tudi kamero), sistem za merjenje zadovoljstva uporabnikov (ankete).
Tako postajo OKP Telekom Slovenije zainteresiranim občinam postavi in odda. Uporaba je mnogotera, od neposredne uporabe naštetih senzorjev pa do nadzora polnosti smetnjakov, spremljanja porabe vode, napovedi poplav itd. Omejeni smo zgolj z domišljijo, katere senzorje bi namestili nanje. V prihodnosti se tako obetajo tudi sistemi za pametno kmetovanje in pametna industrija.
Nekaj takih OKP postavljajo v Zagorju, delujoči prototip pa stoji pred njihovo stavbo na Vojkovi ulici v Ljubljani.
A1
Drugi največji slovenski mobilni operater A1 prav tako že dolgo ni več le mobilni operater. Eno izmed področij, ki jih intenzivno razvijajo, so tudi orodja za platformo IoT, primer njene uporabe pa so tudi pametna mesta. Celotna platforma sestoji iz naslednjih delov: ustreznih API, zbiranja, obdelave in skladiščenja podatkov ter upravljanja naprav na podlagi analiz iz teh podatkov.
Pametne usmerjevalne table na Bledu. Slika: A1
Kje točno se bo taka platforma uporabljala, je odvisno od želja naročnikov. V tem članku pišemo o pametnih mestih, a z njo bi prav tako lahko krmili tudi kaj drugega, denimo pristanišče, tovarno, hišo ali kaj četrtega. Prva ključna značilnost take platforme je sposobnost priključitve različnih senzorjev. To pomeni, da mora biti sposobna razumeti neumne naprave (semaforji) in pametne (novi senzorji) ter da mora omogočati priklop obstoječih in prihodnjih senzorjev. Pravimo, da mora biti odporna na prihodnost (future-proof) in tehnološko nevtralna, torej ovir ne sme predstavljati niti pisan nabor priključnih standardov. Kabel, Wi-Fi, LORA, NB-IoT (Narrowband Internet of Things), LTE, 5G in tako dalje – sama platforma se ne sme ukvarjati s tem, kako je nekaj priključeno nanjo. To pomeni, da je navzdol odprta.
Komunikacijski standardi
Senzorji za pametna mesta lahko uporabljajo več načinov komunikacije, med brezžičnimi pa se najbolj uveljavljata starejši LoRa in novejši Narrowband IoT (NB-IoT). Klasični Wi-Fi ali 4G niso preveč uporabni, ker so preveč požrešni do baterij in zahtevajo stalno budnost naprav. LoRa in NB-IoT po drugi strani trošita energijo le, ko imajo naprave kaj povedati. To je odvisno od nastavitev in zahteva razumnost (za meritve kakovosti zraka povsem zadostujejo podatki vsako uro, pri zasedenosti parkirišča pa seveda ne).
LoRa in NB-IoT sta dela tehnologije LPWAN. LoRa je bil razvit leta 2015 in pomeni Long-Range (WAN), kar je modulacijska tehnologija za LoRaWAN. Ta je standard za protokol, LoRa pa je fizični sloj. NB-IoT je kot standard del mobilnega omrežja in tako povezuje naprave neposredno z baznimi postajami. Oba podpirata varnost, varčnost, dvosmerno komunikacijo in interoperabilnost.
LoRa uporablja posrednike (gateway) in je zato primernejši za odročna območja s slabšo pokritostjo. Uporablja nelicenciran del spektra in deluje tudi, ko se senzorji premikajo. NB-IoT komunicira neposredno z baznimi postajami in uporablja dele spektra za LTE, GSM ipd. Zaradi tega je primernejši za uporabo v gosto naseljenih območjih, v notranjosti stavb in drugod, kjer je signal dober. NB-IoT ima krajše zakasnitve kakor LoRa in omogoča večjo prepustnost.
Odprta pa mora biti tudi navzgor. To pomeni, da mora omogočati poljubno uporabo zbranih podatkov. Zgolj prikaz zbranih podatkov v Excelu, samodejno zaračunavanje parkirnine ali pa krmiljenje avtonomnih vozil v realnem času (to seveda še ne gre) mora biti v principu enako mogoče.
Že opisanega je moč razbrati, da je možnosti uporabe nešteto. A1 si zato ne domišlja, da lahko sami storijo vse. Kot je povedal Janez Križan, direktor razvoja novih poslovnih modelov in inovacij v A1, je zato njihov pristop problemsko orientiran. Cilj ni postaviti pametno mesto, ker je to modno. Najprej je treba identificirati problem, ki ga želi občina rešiti ter opredeliti pozitivne učinke rešitve problema. Izjasniti se mora, koliko je za rešitev pripravljena plačati, kakšne rešitve so sprejemljive in kaj želi. Potem se začne pripravljati pametna rešitev, kjer je A1 ponudnik storitve, pri izvedbi posameznih faz (zaračunavanje parkirnine, merjenje porabe električne energije ...) pa sodeluje s partnerji. Pri tem v A1 poudarjajo, da je občina tista, ki razpolaga s podatki in upravlja njihovo uporabo. Na tak način se prepreči nevarnost zaklepa (vendor lock-in) in omogoči povezljivost z drugimi podobnimi sistemi, ki bi morebiti vzniknili v drugih občinah. Državna strategija namreč predpisuje interoperabilnost.
Aplikacija za končnega uporabnika, ki združuje podatke iz senzorjev pametnega mesta in dostopne podatke iz drugih virov. Slika: A1
Primer Koper
Eden izmed primerov je Koper. V mesto so postavili pet zgledov uporabe (use case): pametno razsvetljavo, upravljanje odpadkov, merjenje kakovosti zraka, pametno parkiranje, pametni promet.
Na ulici Belveder so postavili pametno razsvetljavo. Ta zaznava gibanje, in šele ko je potrebno, poveča osvetlitev s skromnih 10 odstotkov na polno jakost. Na ta način se dosežejo prihranki energije, hkrati pa se zmanjša svetlobo onesnaženja in poveča kakovost življenja stanovalcev v neposredni bližini. Drugi zanimiv primer je upravljanje odpadkov, ki je v Kopru sorazmerno drago, ker morajo odpadke voziti v Regijski center za ravnanje z odpadki Ljubljana. Končna zamisel je poskrbeti, da se bodo odpadki odvažali le, ko bodo zabojniki res polni. Za zdaj so na nekatere zabojnike namestili senzorje narrowband IoT, ki merijo njihovo napolnjenost. Iz teh podatkov se odvozi še ne načrtujejo, lahko pa bi se kdaj v prihodnosti, če se bo projekt razvil dalje. Merjenje kakovosti zraka izvajajo na izvozu iz Luke Koper in v bivalnem delu na Markovcu. Spremljajo dobrih deset parametrov, med katerimi so koncentracije trdnih delcev (PM10), dušikovih oksidov, žveplovih oksidov in ostalih značilnih onesnažil.
Zadnji točki se vrtita okrog prometa in parkiranja. Parkirišče na Ukmarjevem trgu so opremili s senzorji, ki merijo zasedenost. V nasprotju z rešitvijo Telekoma Slovenije, ki je senzorje vgradil v vsako parkirno mesto, A1 uporablja optične. To je z drugimi besedami kamera, ki pa ne shranjuje posnetega, temveč zajete podatke uporablja zgolj v en namen, konkretno zasedenost posameznih mest. Druga, s prometom povezana, pametnost pa je merjenje prometa na semaforju na Šmarski cesti. Tu prav tako optični senzor prepoznava, koliko avtomobilov, tovornjakov in kolesarjev vozi v katero smer. Ti podatki so dostopni v realnem času in bi teoretično lahko omogočali krmiljenje semaforja glede na obremenitev.
Območje za pešce v Kranju
Drugačen primer je cona za pešce v Kranju, ki jo je partner A1 Palisada Sistemi prav tako digitaliziral, informatiziral in spametoval. Dovoz v cono je omejen na upravičence (stanovalci in dostava), ki morajo za to pridobiti dovolilnice. To je idealen primer digitalizacije. V ta namen so postavili elektronski sistem, kjer prek interneta oddamo zahtevek za dostop. Celoten postopek reševanja je elektronski, s čimer se zmanjša možnost pomot, založenih obrazcev, zamud itd.
Tudi sama izvedba je potem elektronska. Na potopnih stebričkih, ki varujejo dostop do cone za pešce, so čitalniki registrskih tablic, ki ob dogovorjeni uri dovolijo vstop točno določenemu vozilu. Na tak način se preprečijo zlorabe in poenostavi celoten postopek.
Kaj imamo od tega
Trenutno so projekti pametnih mest pri nas še v povojih. V nekaj občinah se zbirajo nekateri podatki, odločitev pa iz teh še ne sprejemajo. Upravičeno je torej vprašanje, kaj sploh lahko imamo od tega. V resnici – precej. Poglejmo nekaj primerov.
Na področju razsvetljave so največji prihranki pri zamenjavi žarnic s sijalkami LED (do 90 odstotkov), zato ne glede na pametnost razsvetljave kaj dosti več ne moremo iztisniti. Toda račun za elektriko ni vse. Prebivalci neposredno ob javni razsvetljavi bodo veseli, če svetilke ne bodo po nepotrebnem ves čas svetile, prav tako se zmanjša svetlobno onesnaženje.
Zanimiva je zgodba pri vodovodu, kjer lahko merimo odtekanje vode iz omrežja. Nekatere občine so zelo zainteresirane, da se vse izgube identificirajo in tam ustrezno popravi napeljava (na primer na Primorskem), ponekod pa je to obstranskega pomena, ker se zaradi konfiguracije terena vsa voda tako in tako vrne v zajetja in črpališča.
Merjenje parametrov kakovosti zraka daje pomembne informacije, ki jih je moč uporabiti v tisoče namenov. Lahko se sproti prilagaja odprtost cest in se po potrebi zapirajo, če se kakovost preveč poslabša. V primeru zaznanih negativnih vplivov je pridobljene podatke mogoče uporabiti za prikaz učinkov, s čimer lahko občine utemeljijo spremembe občinskih aktov ali kandidiranje za državna sredstva za odpravo vzroka, denimo za izgraditev obvoznice.
Seveda je treba tudi premisliti, kako najučinkoviteje posredovati podatke uporabnikom. Če beležimo zasedenost parkirišč, je ena možnost prikazovanje v aplikaciji, a s tem zgrešimo precej voznikov. Pomembno je imeti tudi povezavo do usmerjevalnih tabel ob cesti (več kilometrov pred parkiriščem!), ki voznikom že prej povedo, kam naj se ne tlačijo. Hkrati pa lahko spremljamo, katero mesto je zasedeno res dolgo časa, kar je lahko indic, da tja pošljemo redarje preverit, ali je parkirnina res plačana. Podobno velja za merjenje prometa na cestah. Prikazi rdečih cest v navigaciji so lepi, napisi na usmerjevalnih tablah koristni, aktivno upravljanje semaforjev pa učinkovito.
Kdo bo to plačal
To pot zaključimo s ceno. Taka informatizacija mesta ali kakšne druge vertikale ni poceni, ne glede na lastniško ali najemno izvedbo. Izplača so je izvesti, če gre za probleme, ki potrebujejo rešitev, ne pa zgolj iz modnosti. Evropska unija močno podpira uvajanje pametnih mest, zato je v tem proračunu za to namenjenih precej sredstev. Samo za Slovenijo jih je okrog 10 milijonov evrov, ki jih lahko mesta pridobijo na razpisih in vložijo v lastno pamet.
Končni cilj pa je seveda večja optimizacija. Če mesta rastejo oziroma se kakšni problemi kopičijo, se z rešitvami iz koncepta pametnih mest lahko izboljšajo kakovost življenja prebivalcev ter pogoji za gospodarstvo, kar na koncu koncev prinese več denarja v občinsko blagajno. Cilj informatizacije ni nikoli informatizacija sama po sebi.