Prihodnost je tu
V Monitorju redno pišemo o napredku na področju samovozečih avtomobilov, a le redko imamo možnost storitev iz prve roke preizkusiti in dejansko doživeti. Prejšnji mesec je po spletu okoliščin naneslo, da je bila vožnja z avtonomnim taksijem sredi Phoenixa na dosegu roke. Takšne priložnosti se seveda ne izpusti.
Jaguar čaka na potnike.
Včasih se človek po naključju znajde ob pravem času na pravem mestu. Prejšnji mesec sem se s sodelavci službeno mudil v Phoenixu, kjer smo na ulicah videvali precej avtonomnih vozil brez voznika. Šlo je za bele jaguarje, ki so imeli napis Waymo in so suvereno vozili po ulicah v mestu. Prizor je bil res futurističen. Vozili so kakor običajni človeški vozniki, po omejitvah in pravilih, a brez nepotrebnega cincanja, volan se je vrtel, uporabljal je smernike – a v kabini ni bilo nikogar.
Waymo se je razvil iz Googlovega projekta avtonomnih vozil in je danes podružnica njegovega holdinga Alphabet. Google je prve teste začel že leta 2009 in je do danes na cestah prevozil več kot 20 milijard milj. Pred štirimi leti so v Phoenixu začeli testirati samovozeče taksije, ki pa so še vedno imeli voznika, da bi lahko v sili posredoval. Pred dvema letoma so začeli testirati storitev brez prisotnega voznika, ki pa je bila na voljo le udeležencem posebnega testnega programa. Do letos. Sredi novembra, le nekaj dni po našem pristanku v Phoenixu, je Waymo storitev odprl za širšo javnost. Z avtonomnim taksijem se je lahko peljal vsakdo. Kot naročeno.
Video:
Video posnetek vožnje, ki smo ga posneli s telefonom, si lahko ogledate tu:
Sprva smo jih z zanimanjem opazovali in fotografirali, nato pa je padla ideja: preizkusiti jih je treba. Tudi urednik na drugem kontinentu je ob prejemu fotografije izstrelil: »Pojdite se peljat.« A temu ni sledil običajni »Rečeno, storjeno«, ker se je podvig izkazal za težjega, kot bi pričakoval. Google pač ne mara Neameričanov. Treba je bilo uporabiti nekaj zvijač.
Za Američane je storitev preprosta. Namestiti je treba aplikacijo Waymo One, vpisati številko kreditne kartice in naročiti prevoz. Za Evropejca sredi Phoenixa je to nekoliko večji zalogaj. V trgovini Google Play so aplikacije lahko omejene na regije in tako kot nisem mogel namestiti aplikacije Ticketmaster za nakup vstopnic za NBA (to je potem šlo prek spletne strani), mi Google ni dovolil namestitve Waymo One, ker je omejena na ZDA. Google sicer omogoča spremembo regije Googlovega računa, a to lahko storimo le enkrat na leto (počakati je treba novih 365 dni), za potrditev pa potrebujemo lokalni način plačila. Po domače, potreboval bi ameriško kreditno kartico in eno leto bi bil prisiljen Googlov račun uporabljati kot Američan. V pogojih uporabe je opozorilo, da je to namenjeno le dejanski selitvi in glede na vse, kar je povezano z Googlovo identiteto, se res ne bi želel pretvarjati in tvegati zaklepa računa v prihodnosti. Kaj torej storiti? Lahko bi se na znanstveni konferenci s pet tisoč sodelujočimi poskusil na hitro spoprijateljiti s katerim od udeležencev, kar – kot bo vedel vsak raziskovalec – ni tako zelo enostavno.
Za volanom ni nikogar, a se vseeno vrti!
Ali pa bi lahko Google pretental kako drugače? K sreči je platforma Android dovolj odprta, da se najde rešitev. Hitro iskanje po spletu je odkrilo datoteko APK z isto aplikacijo, ki sem jo brez težav namestil na telefon (sideloading). Načelno se tega ne priporoča, ker kdove kakšno nesnago lahko vsebujejo nepreverjeni APK z neuradnih strani, a v konkretnem primeru druge možnosti ni bilo. Začuda aplikacija ni čisto nič protestirala, temveč se je normalno namestila, zagnala in omogočila ustvaritev računa, četudi je bil telefon slovenski. Zapletlo se je seveda pri vnosu plačilnega sredstva, saj ni sprejela nobene slovenske niti spletne kreditne kartice. NLB, N26, Revolut – nič ni delovalo. Waymo je trmasto vztrajal, da zahteva ameriško kreditno kartico in celo ustrezno poštno številko (ZIP code).
V treh dneh, ki so še preostali do konca konference, se je bilo nemogoče spoprijateljiti s kom do te mere, da bi tujcu s smešnim vzhodnoevropskim naglasom posodil številko kreditne kartice, ker bi on »nekaj preizkusil«. V resnici jim tega ne morem niti zameriti, ker je bila prošnja res prismuknjena. In tako sem klical – no, bodimo pošteni, v moderni dobi si vsi pišemo – po seznamu v imeniku, ali ima kdo od prijateljev ali znancev ameriško kreditno kartico, ker bi mi nekaj radi preizkusili.
Izkazalo se je, da dobri ljudje še obstajajo! Težavo je rešil urednikov kolega Miha, ki je bil nedavno v ZDA in je imel delujočo ameriško kreditno kartico, s številko, CVV in poštno številko. Nisva si je ravno pošiljala, mi jo je pa narekoval po telefonu. Otroci, ne počnite tega doma, a vendarle, hvala, Miha! Waymo je kartico sprejel. Čas je bil za vožnjo!
Ko se prebiješ skozi zaplete, ki jih za Američane ni, je storitev zelo enostavna. Aplikacija prikaže zemljevid, kjer je narisano območje, po katerem taksiji sploh vozijo. Naročimo ga lahko le na trenutno lokacijo (odpade torej trik, da bi mi Waymo One naročil kdo drug, če ne stoji ravno poleg), že tedaj pa moramo sporočiti, kam želimo, torej podobno kot Uber. V aplikaciji se izpišeta predvidena čakalna doba in cena. Izberemo še, koliko ljudi se bo peljalo, čeprav to ne vpliva na ceno, in potrdimo naročilo.
Ob 10. uri dopoldne, ko je v Phoenixu jutranja konica že mimo, je Waymo ocenil, da bo do našega naslova prispel v treh minutah. Točno tri minute kasneje se je beli jaguar res pripeljal pred vhod hiše v predmestju, v kateri smo čakali trije navdušenci. Kot pravi Slovenci smo najprej poskušali odpreti vrata na sovoznikovi strani, a to seveda v ZDA ne gre. Potniki sedijo zadaj. V aplikaciji sem kliknil Unlock in zadnja vrata so se odklenila.
Vsi trije smo se stlačili na zadnjo klop in opazovali čudo tehnike. Kaj pa zdaj? Med sprednjima sedežema je bil velik zaslon, na katerem je poleg mojega imena, cilja in gumba za klic v center za pomoč uporabnikom zijal velik modri gumb Start Ride. Klik in avtomobil je nekaj sekund pozneje speljal. Najprej nas je opozoril, da se moramo pripeti, in prav nadležno piskal, dokler tega nismo storili. Nato pa je bila vožnja zelo prijetna.
Res je sprva zelo futuristično sedeti v avtomobilu brez voznika, a že po minuti ali dveh smo se popolnoma navadili. Waymo je vozil točno po omejitvi, nikoli ni prekoračil 30 milj na uro (48 kilometrov na uro), ustavljal in speljeval je gladko in nesunkovito, izsiljeval ni. Avtomobil je seveda električen, in sicer Jaguar I-PACE, kar prispeva h gladkemu teku. Vse skupaj je bilo skoraj kot na vlaku.
V prav nobenem trenutku ni bilo neprijetno. Nasprotno, vožnje z Uberjem so bile v Phoenixu precej bolj pestre in napete. Ko smo se bližali cilju, nas je Waymo na to opozoril – seveda so vsa obvestila tako vizualna kakor zvočna, tako da jih res težko zgrešimo. In ko je ustavil ob robu ceste pa sem želel neprevidno odpreti zadnja vrata, se je takoj oglasil: »Vehicle approaching.« No, ko smo se res počasi kobacali iz vozila in fotografirali vse mogoče, se je pritožil, da mora kmalu odpeljati. A vendarle ni pobegnil, dokler nismo zaprli vrat. In to je to.
Razdaljo 2,6 kilometra smo premagali v osmih minutah, za kar smo odšteli 5,8 dolarja. Na koncu je aplikacija vljudno predlagala še, da vožnjo ocenimo – in podelili smo ji pet zvezdic. Opravili smo prvo vožnjo brez voznika. Majhen korak za Waymo, velik korak za Slovence.
V aplikaciji označimo, kam se želimo peljati.
Čeprav je storitev na voljo komurkoli, je vendarle še vedno v testni fazi. Področje pokritosti je sorazmerno majhno in ga tudi peš prehodimo v dobri uri. Cene so verjetno tudi zato nizke, približno dvakrat nižje od Uberja. Waymo za zdaj vozi v Phoenixu, bližnjem Tempeju in San Franciscu. V bližnji prihodnosti načrtujejo tudi širitev v Los Angeles. Ko oziroma če bo storitev postala resnično komercialna in dostopna najširšim množicam v večini ameriških mest, se bo računica bržkone spremenila. Morda bodo vožnje dražje, morda bo treba čakati dlje, morda bodo avtomobili manj brezhibni in snažni. Naš jaguar je bil res brez praske in brez ene same smeti.
V aplikaciji vidimo, da nas bo vozilo čakalo pet minut.
Čeprav smo videli kar nekaj teh vozil v Phoenixu, je zanimivo, so bila večinoma prazna. Tudi med večdnevnim sprehajanjem po središču nismo niti enkrat opazili, da bi kdo iz vozila dejansko stopil kot potnik. V debatah z lokalnimi prebivalci se je izkazalo, da večinoma sploh ne vedo, kaj točno je Waymo One in kako deluje. Neki robotski taksiji se vozijo po mestu, več pa jih ni zanimalo. Phoeničani imajo radi svoje avtomobile, predvsem pa imajo praktično vsak svojega. Drugod, že v Kaliforniji, bo verjetno bržkone drugače. Za zdaj pa je Waymo One znanilec prihodnosti, ki ne le trka na vrata, temveč ima že nogo med njimi. Kako korenito bo spremenil naš svet, pa bomo še videli. Zgodovina nas je z gotovostjo naučila le eno: napredka se ustaviti ne da.