Prijatelji naprodaj
Povej mi, s kom se družiš, pa ti povem, kdo si – je veljalo v starih predinternetnih časih. Danes se čedalje bolj uveljavlja nečimrna različica tega reka: povej mi, koliko prijateljev in podpornikov imaš v družabnih omrežjih, pa ti povem, koliko veljaš. V moderni družbi, kjer je naprodaj vse, je rezultat pričakovan. V internetu lahko kupite navidezne prijatelje in podpornike na Twitterju. In to za cent po kosu.
Ljudje smo po naravi nečimrna bitja. Palica ni nikoli zadostovala, za ustrezno motivacijo smo vedno potrebovali korenček. Še bolje od korenčka pa učinkuje ugled oziroma priznanje drugih ljudi; le tako lahko razložimo velik uspeh družabnih omrežij, kamor ljudje prostovoljno lepijo podatke, ki so jih še pred desetletjem ljubosumno skrivali. Ljudem pač gódi, kadar imajo veliko spletnih prijateljev, kadar jih spremlja in jim sledi veliko ljudi, kadar se o njih veliko govori itn. V internetu je mogoče kupiti vse, to pa kar samo od sebe vsiljuje preprosto vprašanje: zakaj ne bi spletnih občudovalcev preprosto – kupili?
V ta namen je posebej priročen Twitter, kjer stiki niso omejeni na prijatelje ali vsaj znance kot pri Facebooku, temveč lahko vašemu kanalu sledi vsakdo, kateremu se zdi zanimiv. Facebook ima resda funkcijo Všeč mi je (Like), a je omejena na posebne strani (izdelke, blagovne znamke, slavne osebnosti, podjetja, organizacije, dogodke itd.), ne morete pa všečkati človeka. Na Twitterju mu lahko sledite, kar blagodejno vpliva na njegov ego in samopodobo, v primeru umetnikov, igralcev, pevcev in podobnih pa tudi na njihov bančni račun. Ljudje se namreč čedalje bolj ocenjujejo po tem, koliko sledilcev (followers) imajo na Twitterju.
Sto tisoč ljudi se nekega jutra odloči voliti za republikance
Javna razprava o kupovanju podanikov na Twitterju je izbruhnila lani, ko je ameriški republikanski predsedniški kandidat Mitt Romney 21. julija v pičlih 24 urah dobil 117.000 novih podpornikov na Twitterju. To ni tako nepredstavljiva številka za predsedniškega kandidata, a je pomenila 17-odstotno rast v enem samem dnevu. Tudi grafična ponazoritev je pokazala, da takšno povečanje ni v skladu s siceršnjo dinamiko, ki je nakazovala počasen, a stabilen dotok novih podpornikov. Romneyja so domala pribili na križ, saj so njegov račun na Twitterju analizirali iz vseh mogočih perspektiv.
Število ljudi, ki so sledili Romneyjevemu računu na Twitterju, se je 21. julija 2012 sumljivo zvečalo.
Romneyjev spodrsljaj je sprožil vrsto satiričnih tvitov.
Strokovnjaki v Barracuda Labs so preverili nove račune, ki so sledili Romneyju. Kar 23 odstotkov je bilo mlajših od štirih dni in ni oddalo še niti enega tvita. Deset odstotkov jih je bilo kmalu zatem izbrisanih iz neznanih razlogov. V 24 urah, ko je dobil več kot sto tisoč novih podpornikov, so Romneyjev uradni Twitterjev račun omenili le v 700 tvitih in vsega petnajstkrat citirali (retweet) njegove objave. Kakorkoli seštevamo, zelo malo verjetno je, da se je tistega julijskega dne sto tisoč ljudi zbudilo in odločilo, da bodo volili Romneyja, zato so si šli odpret račun na Twitterju in začeli slediti svojemu kandidatu. Precej verjetnejša je enostavnejša razlaga – nekdo je pač kupil te lažne račune.
Republikanska stranka do danes vztrajno ponavlja, da kupovanja lažnih podanikov ne potrebujejo in da tega niso počeli. Statistika dokazuje, da je imel Romney dejansko kup lažnih in kupljenih podpornikov, a ni jasno, kdo jih je plačal. Prav mogoče njegovi nasprotniki, da bi ga očrnili, saj so zneski v primerjavi z ameriško predsedniško kampanjo smešno nizki. Bržkone tega ne bomo nikoli izvedeli, a k sreči za našo zgodbo niti ni bistveno.
Industrija reševanja CAPTCHA
V internetu se marsikje srečujemo s problemom, kako preveriti, ali neki obrazec izpolnjuje človek ali programiran robot. V ta namen se največkrat uporablja sistem CAPTCHA (Completely Automated Public Turing test to tell Computers and Humans Apart), ki so ga razvili na Univerzi Carneige Mellon. Pravimo mu tudi obratni Turingov test, kar ga zastavlja računalnik in preverja, ali je na drugi strani človek. Turingov test deluje ravno nasprotno.
Indijci za dolar na tisoč vnosov pretipkavajo CAPTCHA v besedilo. Vir: ZDNet
Običajno računalnik izriše popačeno sliko, na kateri sta ena ali dve besedi, ki ju je treba prepisati. Tu se izkorišča sposobnost ljudi, da prepoznavajo predmete in vzorce, kar računalnikom še ne uspeva. Prvotne različice CAPTCHA so danes že zlomljene in jih je mogoče rutinsko reševati z računalniki, zato jih vedno znova izpopolnjujejo. A odgovor je tudi na to, pravi pa se mu najem zunanje storitve, outsourcing.
Tipičen preizkus (CAPTCHA), ali stran izpolnjuje človek ali robot. Pri nas lahko pred prevarami dodatno ščiti slovenščina, kar izkorišča tudi Monitorjeva spletna stran.
Armade Indijcev, Kitajcev, Bangladešcev cele dneve neutrudno prepisujejo znake s CAPTCHA v besedilno obliko in za to zaslužijo dolar ali dva na tisoč vnosov. Približno toliko tudi stane naročilo rešitev CAPTCHA, ker z veseljem izkoriščajo spamerji, ustvarjalci lažnih računov na Twitterju in drugi nepridipravi. Največji razmah je ta industrija reševanja CAPTCHA doživela v Indiji, a to je razumljivo, saj ima dežela nizek standard, prebivalstvo pa zna toliko angleško, da jim ni težko prepisovati angleških besed. Uradno so ti ljudje zaposleni na področju obdelave podatkov (data processing). Tipično podjetje ima zaposlenih nekaj deset Indijcev, ki vsak na uro rešijo okrog 800 CAPTCHA. Delo je monotono, a je plačilo en dolar na uro kljub temu več, kot bi ti ljudje zaslužili na kmetijah. Dnevna naročila 25 ali celo 50 tisoč vnosov tako za ta podjetja niso nikakršen problem, obratujejo pa 24 ur na dan, saj se CAPTCHA rešujejo v realnem času. Vse skupaj je neverjetno organizirano. Recimo stran decaptcher.com vam po plačilu posreduje celó knjižnico API, ki jo vključite v svoje programe in omogoča avtomatsko preusmeritev CAPTCHA k njihovim delavcem, ki jih potem razrešujejo. To vas stane dva dolarja za tisoč vnosov.
Kupovanje podpornikov na Twitterju
Analitiki so že tedaj opozarjali, da pravzaprav ne gledamo nič novega. Kupovanje podpornikov na Twitterju se je razmahnilo že prej, le da tema ni našla poti na prve strani dnevnega časopisja. Iskanje po Googlu s ključnimi besedami »buy Twitter followers« razkrije, da trg cveti. Z enim zamahom najdete na desetine strani in prodajalcev na Ebayju, ki vam ponujajo prav to storitev.
Angleži imajo zanimivo frazo za cenene stvari; pravijo, da jih dobimo deset za peni (ten a penny). Na Twitterju si jih lahko privoščite nekoliko dražje, a ne pretirano. Povprečna cena za račune, ki bodo začeli slediti vašemu kanalu, je 18–20 dolarjev za tisoč računov. Za več je mogoče iztržiti količinski popust, zelo kakovostni računi pa so lahko tudi do trikrat dražji. Kakovost se meri s starostjo računa, nadrobnostjo, s katero so bili vneseni podatki, povezavami z drugimi računi, dejavnostjo itn. Poenostavljeno rečeno, čim teže je ugotoviti, da je račun lažen, tem višjo ceno ima. Po drugi strani pa lahko najcenejše in ne preveč izdelane dobimo tudi po ceni pet dolarjev za tisoč. Incident Romney je torej v najslabšem primeru stal nekaj tisoč dolarjev, kar je zanemarljivo v primerjavi z zneski za druge vrste oglaševanja.
Nekaj strani, kjer lahko kupimo podpornike za Twitter, razkrije že preprosto iskanje po Googlu. Še več pa je črnih trgov, ki so odmaknjeni od oči javnosti, kjer je mogoče kupiti prav vse – od številk kreditnih kartic do računov za Twitter. Italijanska znanstvenika Andrea Stroppa in Carlo De Micheli sta tematiko podrobno raziskala in ugotovila, da je lažnih računov vsaj 20 milijonov; to je okrog sedem odstotkov vseh uporabnikov. Na voljo so spletne strani, kot so Fiverr, SeoClerks, InterTwitter, FanMeNow, LikedSocial, SocialPresence, USocial, Twitter Technology in Viral Media Boost, kjer so ti javno naprodaj.
Pri tem večinoma ne gre za ukradene oziroma pohekane račune resničnih uporabnikov, temveč za namensko ustvarjene lažne račune. Prodajalci seveda ne izpolnjujejo podatkov za registracijo ročno, temveč uporabljajo namenske programe. Ti so že tako dodelani, da je marsikateri lažni račun videti prepričljivejši in privlačnejši od resničnega. Imajo slike, redno objavljajo sporočila, citirajo tvite drugih, imajo povezavo do lastne spletne strani itd. De Micheli navaja zgled računa z imenom Cilia Poon, ki je videti kot povsem avtentičen kitajski račun. Ima 170.000 lastnih objav. Pregled pa pokaže, da v resnici zgolj objavi tvit za vsak članek, ki se pojavi na spletni strani The Next Web. Urednik spletne strani zagotavlja, da za račun vedo, a niso nikoli plačevali za kaj takega. Verjetnejša razlaga je uporaba orodja spread.us, ki ljudem omogoča enostavno in avtomatično tvitanje nove vsebine s spletnih strani.
Leta 2009 je v internetu vzniknil kup prevar, ki so zlorabljale ime Google.
Ima pa prodaja podpornikov na Twitterju še eno čudovito lastnost. Prodati jih je mogoče poljubno mnogokrat. Ne le mogoče, to je v resnici zaželeno, saj so računi, ki sledijo le enemu kanalu, sila sumljivi in neverodostojni. Tisoč takih morda res stane le 20 dolarjev, a če jih prodamo stokrat, smo napravili lep dobiček, hkrati pa pridobijo videz resničnosti.
Slovenci na Twitterju
Slovenski politični in estradni prostor je z velikim veseljem posvojil Twitter, tako da na njem komunicirajo že praktično vsi, ki (mislijo, da) kaj pomenijo. Slovensko udejstvovanje na tem mediju je do nedavna merila stran sitweet.com, a je lani septembra zaprla svoja vrata. Razlog je bil preprost: tričlanska ekipa, ki je bila srce projekta, je dobila druge projekte, druge zaposlitve in druge službe. Po zadnjih zanesljivih podatkih je septembra 2012 v Sloveniji Twitter uporabljalo 20 tisoč ljudi in podjetij, ki so imeli v povprečju 136 sledilcev. Novejših celovitih podatkov nima niti RIS (Raziskava interneta v Sloveniji).
Kljub temu si lahko ogledamo nekaj znanih Slovencev, koliko sledilcev na Twitterju imajo in kakšna je njihova sestava. To ni tako enostavno, ker nikjer več ne piše, kateri Slovenci so najbolj priljubljeni na Twitterju. Samo tisti, ki imajo vsaj tisoč sledilcev, so namreč dovolj razpršen vzorec, da je analiza smiselna.
Recimo Tina Maze ima 19 tisoč sledilcev, od tega 27 odstotkov lažnih, 37 odstotkov neaktivnih in 36 odstotkov resničnih. Anže Kopitar ima kar 85 tisoč sledilcev, od tega 24 odstotkov lažnih, 40 odstotkov neaktivnih in 36 odstotkov dobrih. Naša premierka ima premalo sledilcev (dobrih 300), njen predhodnik pa dovolj (16.822). Zanimivo, da je le 20 odstotkov dobrih, 47 odstotkov je lažnih, drugi pa so neaktivni. Pižama je na drugi strani spektra, saj ima kar 49 odstotkov dobrih in 28 odstotkov neaktivnih sledilcev med svojimi 10 tisočimi. Več podatkov lahko preverite sami na fakers.statuspeople.com, saj potrebujete le delujoč (lahko prazen) račun za Twitter.
Druga stopnja – kupovanje retvitov
Nečimrnost gre še naprej, takoj za njo pa sledi ponudba. Tisti, ki jim ni dovolj le imeti velikega števila ljudi, ki ga redno spremljajo na Twitterju, temveč želijo, da njegove tvite tudi ponavljajo (retvitajo), ima možnost kupiti tudi to. Za 10 dolarjev na mesec dobite pet retvitov na dan, za 150 dolarjev jih dobite kar 125 na dan. To je drug zbir, iz katerega se nabere precej denarja. Posamezni zneski se zdijo pičli, a se veliki igralci v tej igri hvalijo, da lahko s posameznim računom ustvarijo 2–30 dolarjev (večkrat ga prodajo in še nekaj naročnin na retvite za povrh, pa so pri tem znesku). Dodajo, da imajo specializirana orodja, ki lahko v tednu dni ustvarijo do 100.000 novih računov. Zneski zdaj postanejo že veliki in Italijana ocenjujeta, da je trg lažnih računov na Twitterju težak 40–360 milijonov dolarjev. To pa ni več malo.
Kaj pa Twitter?
Uradno stališče podjetja je predvidljivo: omenjene prakse ne odobravajo. Tiskovni predstavnik Jim Prosser je povedal, da se aktivno borijo proti največjim virom zlonamerne in lažne vsebine. Tako so lani aprila tožili pisce petih največkrat uporabljenih orodij (weetAttacks, TweetAdder, TweetBuddy, Jamesa Lucera (justinlover.info) in Garlanda Harrisa (troption.com)), ki so se uporabljala za širjenje smetja po Twitterju. Tožba še ni dobila epiloga. Ni pa to prva taka tožba, saj je tudi Facebook lani že tožil vire smetja, Google pa se je davnega leta 2010 boril proti goljufivim spletnim lekarnam, ki so uporabljale njegovo oglaševalsko infrastrukturo, leto pred tem pa proti organizatorjem prevare Google Money (takrat je vzniknil cel kup prevar, ki so imele v imenu besedo Google).
Kljub temu pa ostaja mnenje, da se Twitter ne trudi dovolj. Facebook ima jasno politiko, da sme imeti vsak uporabnik le en račun in celo da mora uporabljati svoje resnično ime. To je tako strogo določilo, da je nemški informacijski pooblaščenec lani decembra celo zahteval presojo, ali je to v skladu z nemško zakonodajo o varovanju zasebnosti. Sodišče je sicer februarja letos pritrdilo Facebooku. Twitterjeva filozofija je drugačna, pojasnjuje Prosser, saj ljudem dopuščajo, da imajo odprtih več računov. Za registracijo ni treba imeti niti delujočega elektronskega naslova. Edina zaščita pred ustvarjenjem več računov z istega IP naslova je sistem CAPTCHA, kjer je treba prepisati nekaj zamotanih črk, ki jih računalnik ne more prepoznati. V teoriji to preprečuje avtomatsko strojno registracijo. V praksi so mogoči obvozi.
Twitter je resda že leta 2009 uvedel preverjene račune (Verified Accounts), ki imajo ob imenu majhno kljukico. Toda namen je drugačen. S tem se identificirajo računi, ki pripadajo zelo znanim ljudem, da se ne bi pretvarjal kdo drug. Sledilci pa so navadno množice brezobličnih računov, ki jih je težko razlikovati od Twitterjevega računa slehernika.
StatusPeople je ena izmed strani za analizo števila lažnih sledilcev na Twitterju.
Druga stran za iskanje lažnih sledilcev je FakeFollowers.
Vdori v Twitter
Zgodi se tudi, da hekerji izkoristijo nepazljivost lastnikov računov na Twitterju ali prešibko geslo. Če gre za pomembne račune, denimo kakšno medijsko hišo, lahko objavijo udarno izmišljeno vest, ki za nekaj minut pretrese svet. To se je zgodilo 23. aprila letos, ko je sirska elektronska vojska vdrla v račun tiskovne agencije Associated Press (AP) in zapisala, da sta v Beli hiši odjeknili dve eksploziji, Barack Obama pa naj bi bil poškodovan. O vesti ni poročal nihče drug in tudi AP jo je v le nekaj minutah umaknil, a je bilo dovolj, da je ameriški borzni indeks S&P 500 za sedem minut izgubil več kot odstotek vrednosti, za toliko časa je tudi izpuhtelo 136 milijard dolarjev premoženja, preden so se stvari vrnile v prvotno stanje. Kdor je za vdor predhodno vedel, je imel priložnost zaslužiti več milijonov.
Lažno sporočilo na avtentičnem kanalu zaradi vdora, ki je 23. aprila 2013 za sedem minut pretreslo Wall Street.
Protistrup
Zelo priljubljeni računi na Twitterju imajo zlahka kakšnega lažnega podpornika. Nerealno je pričakovati, da bo kdo preverjal pol milijona računov. Še teže je to določiti, ker kar 40 odstotkov članov Twitterja vsebine zgolj sprejema, ne objavlja pa svojih. Račun, ki ni še nikoli objavil nič svojega, a hkrati sledi več drugim kanalom, tako ni nujno lažen. V resnici je za posamezen račun to zelo težko presoditi, četudi je statistična analiza velikega vzorca precej zanesljiva.
Kot odgovor je nastalo nekaj strani, kot sta na primer StatusPeople in SocialBakers. Storitev ni zastonj, saj ponuja precej natančno analizo naših povezav v družabnih omrežjih. Kljub temu je osnoven pregled lažnih računov zastonj (fakers.statuspeople.com in http://www.socialbakers.com/twitter/fakefollowercheck/). Enostavno vnesete naslov svojega kanala na Twitterju in aplikaciji dovolite dostop do računa, ta pa vam vrne število lažnih, neaktivnih in dobrih podpornikov. To lahko storite tako za lasten kanal kot tudi za kateregakoli drugega. Kateri algoritem uporabljata, podjetji seveda ne razkrivata, saj bi se preprodajalci hitro prilagodili. Povedali pa sta, da je pri računih z več kot 10.000 ljudmi rezultat že zelo natančen, za osnovni vpogled pa zadostuje tudi že 500 podpornikov.
Analiza na StatusPeople sledilce razdeli v skupine lažni, neaktivni in pravi. Vendar je treba biti pri tolmačenju previden, saj neaktivni računi lahko pripadajo ljudem, ki pač ne pišejo. Tudi to, da ima vsak račun znaten odstotek lažnih računov, ne pomeni, da jih je kupil. Veliko teh računov je avtomatsko generiranih botov, ki so na Twitter prijavljeni zato, da smetijo s spamom. Je pa sumljivo, če ima kdo bistveno več lažnih in neaktivnih sledilcev, kot je povprečje. To pa že nakazuje, da jih je morda kupil.
Parodije in sleparije
Lažni računi na Twitterju, ki so ustvarjeni zgolj z namenom dvigovati število podpornikov ali retvitanju, niso edina nadloga na Twitterju. Svojčas so bili zelo akuten problem sleparski računi, kjer so se pisci pretvarjali, da pripadajo kaki znani osebnosti. To pa ni več samo v nasprotju s Twitterjimi pogoji rabe, temveč kaznivo dejanje pretvarjanja.
Na Twitterju (pa tudi na Facebooku, MySpaceu ...) je to pogost problem, ki ga pri slavnih niti ne sankcionirajo vedno. Če ima neka slavna osebnost deset profilov, je več kot očitno, da niso pravi, temveč plod oboževalcev s preveč prostega časa. Nasprotno, pravi profil lahko dobi oznako Verified Account, tako da je vsem popolnoma jasno, za kaj gre. Povsem drugače pa je, če nekdo v profil pripiše oznako uradno (official) ali se kako drugače loti predstavitve, kakor da gre za resnični uradni profil, še zlasti če prizadeti družabnega omrežja sploh ne uporablja. Papež Frančišek je, recimo, takoj po konklavu dobil Twitterjev račun, za katerega se je izkazalo, da ni njegov. Zmeda je nastala, ker ima papež dejansko svoj račun na Twitterju.
Potem pa je na Twitterju še vrsta drugih kanalov in računov, ki ne pripadajo nikomur, temveč imajo povsem druge funkcije. Znamenit zgled je račun #freeNYTimes, ki se je pojavil kmalu zatem, ko je The New York Times uvedel plačljivi zid (paywall). Ta je omejil dostopnost člankov v internetu, tako da je vsak mesec 20 člankov mogoče prebrati brezplačno, potem pa ne več. To pa ne velja, če na stran prideskamo z Googlovega iskanja ali povezave na Twitterju. In tako se je pojavil račun #freeNYTimes, ki je enostavno nudil povezave do vseh člankov na New York Timesu. Kanal je obstal, ker je imel časnik že od začetka interes, da svojega portala ne zapre nepredušno, saj lahko le tako ohranjajo domet in vpliv časopisa, kot so zapisali.
Zadnja in najmanj škodljiva skupina so parodijski računi, kjer se pisci odkrito norčujejo iz medijskih hiš, politikov, zvezdnikov itn. Ti so že na prvi pogled očitno in precej sarkastični; ker jih ni mogoče zamenjati s pravimi, jih Twitter ne preganja, če niso pretirano žaljivi.
Malo matematike
Zakaj je lovljenje lažnih računov na Twitterju težavno opravilo, si lahko ponazorimo s spodnjim, še vedno precej poenostavljenim, a za potrebe ponazoritve dovolj natančnim modelom.
Privzemimo, da držijo navedbe Twitterjevega tiskovnega predstavnika. Potemtakem ima 40 odstotkov uporabnikov Twitterja račune, ki ne objavljajo, temveč zgolj berejo in sledijo drugim. Recimo, da je lažnih računov res samo sedem odstotkov. Čeprav to ni čisto res, predpostavimo, da tudi ti ne objavljajo ničesar. Zanima nas, kolikšna je verjetnost, da je neki račun, ki ni še ničesar objavil, lažen.
Odgovor nam priskrbi stric Bayes. Verjetnost, da je naključno izbran račun lažen (dogodek A), je 0,07. Torej: P(A) = 0,07 in P(⌐A) = 0,93. Pogojna verjetnost, da naključno izbran resničen račun ne objavlja (dogodek B pod pogojem ⌐A), je 0,40, torej P(B/⌐A) = 0,40. Noben lažen račun ne objavlja, torej P(B/A) = 1.
Verjetnost, da je naključno izbran račun brez objave dejansko lažen, P(A/B), je po Bayesovem obrazcu pičlih 16 %.
P(A/B) = ( P(A) ∙ P(B/A)) / ( P(A) ∙ P(B/A) + P(⌐A) ∙ P(B/⌐A)) = 0,15837
Verjetnost še upade, če se zmanjša delež lažnih računov brez objav (in večina lažnih računov vsaj tu in tam kaj napiše), in se seveda poveča, če naraste skupno število lažnih računov. In zato je za odkrivanje potrebna natančna analiza.
Sorodnik - lažne recenzije
V internetu ni nič, kot se zdi. Soroden problem lažnim Twitterjevim računom so plačane recenzije, ki poizkušajo premamiti potencialne kupce v nakup. Amazon in podobne strani namreč kupcem omogočajo, da k izdelku pripišejo mnenje ali daljšo recenzijo skupaj s številčno oceno, ki naj bi drugim rabila kot verodostojen pokazatelj kakovosti izdelka. Izvrstna zamisel, dokler je ne začnemo zlorabljati.
Lani so izšli rezultati raziskave, ki je pokazala, da je v internetu vsaj tretjina vseh recenzij plačanih, zato prikazujejo izkrivljen pogled. Na Amazonu je imelo kar 60 odstotkov izdelkov oznako pet zvezdic, nadaljnjih 20 odstotkov pa štiri odstotke. Četudi vzamemo v obzir pristranskost (cognitive bias) do izdelkov, ki jih imamo v lasti, je to še vedno nenormalna porazdelitev, ki kaže, da je nekaj narobe. Jasno, recenzije so naročene. Ljudje zelo verjamejo mnenju drugih kupcev, zato so za te prevare nadvse dojemljivi.
Na Amazonu je bil razvpit primer Harriet Klausner, ki je napisala kritike več kot 25.000 knjig. Čeprav to presega število knjig, ki jih povprečen knjižni molj prebere v življenju, vztraja, da je vse knjige dejansko prebrala. Dodatne sume vzbuja vsebina kritik, saj so vse zelo pozitivne. Eden izmed pisateljev je to domiselno preizkusil. V svojo knjigo z naslovom Designated Targets je vključil knjižno junakinjo z istim imenom Harriet Klausner, a resnična Harriet v svoji recenziji tega ni niti omenila, kar so mnogi vzeli kot dokaz, da knjige dejansko ni prebrala v celoti.
Kao Borut Pahor, eden bolj znanih slovenskih parodijskih twitter računov.
In podobne prakse najdemo tudi pri velikih podjetjih. Samsung se je pretekli mesec znašel med tnalom in nakovalom, ko so na Tajvanu ugotovili, da je podjetje plačalo študente za pisanje pozitivnih recenzij Samsungovih izdelkov v internetu. Samsung se je zelo dvoumno opravičil in zapisal, da nevšečnosti in zmedo, ki so jih povzročili, obžalujejo in da bodo nehali internetno oglaševati v vseh oblikah.
K sreči nam tudi tu tehnologija že počasi prihaja na pomoč. Raziskovalci na več univerzah razvijajo algoritme, ki s sorazmerno visoko verjetnostjo prepoznavajo lažne recenzije. Razlike so predvsem semantične, saj imajo lažne recenzije več daljših besed, manj konkretne opise, več glagolov in manj samostalnikov itn. Tehnologija je danes še v povojih, a se vztrajno razvija.
Za konec
Kaj dodati ob vsem tem? Twitter je še eno ogledalo družbe. Imamo cel kup poštenih ljudi, nekaj prevarantov in oglaševalcev in nekaj samovšečnežev, ki si ugled poizkušajo kupiti. A kot pravi stari slovenski pregovor, lastna hvala – cena mala. Na prvi pogled velikansko število sledilcev deluje spoštovanja vredno, a bi morala izguba ugleda ob odkritju nečednega načina njihovega novačenja vsakogar odvrniti od kupovanja sledilcev. Res pa je, da je to težko dokazati, če primer ni tako očiten, kot je bil Romneyjev.