Pripovedka o nigerijskem princu

»Zdravo, krasen! Ime je Lilly, jaz ameriška vojska trenutno stoji v Dubaju, da se borim z Bad teroristi. Oprostite, ker sem tako naprej, številka je ...« Približno takšne so – seveda skoraj vedno zapisane v »angleščini« – uvodne vrstice prevarantskih sporočil, s katerimi se srečujemo v družabnih omrežjih, še posebej pa v različnih aplikacijah za zmenke.

Četudi nas ob njih večina le odmahne z roko in stik blokira, je v ozadju pogosto prava industrija z več tisoč zaposlenimi. Splet pa je obsežen in poln naivnih, osamljenih in lahkovernih ljudi, ki nasedejo zgodbam o hitrem zaslužku ali o pomoči prijetni osebi, ki so jo ravno spoznali v spletu.

Nigerija je zaradi svojega naftnega bogastva dokaj razvita in premožna afriška dežela. Toda to bogastvo je porazdeljeno zelo neenakomerno, zato večina od skoraj 190 milijonov prebivalcev še vedno živi skromno. Z vzponom interneta in družabnih omrežij je država zaslovela tudi kot leglo prevarantov, ki prežijo na uporabnike spleta. Mamijo z obljubami o razdeljenem bogastvu nigerijskega princa, če se mu le nakaže nekaj sto dolarjev prek sistema Western Union. Od očaranih žrtev zbirajo donacije prek različnih predplačniških kartic, ki začuda nikoli niso veljavne, ali pa prek številnih drugih podobnih variacij, od spletnih nakupov do neposrednega finančnega transferja. Kljub temu da je stereotip nigerijskega smetilca ali scammerja krivičen do velike večine prebivalstva, ne moremo obiti dejstva, da je v tej deželi več velikih podjetij, ki zaposlujejo na tisoče uslužbencev, da se ukverjajo s prav takimi lopovščinami.

Poleg domačih moči ima Nigerija zelo veliko eksklavo na tujem. To pomeni, da različni bratranci in prijatelji rade volje pomagajo iz Amsterdama, New Yorka, Londona, San Francisca in drugih večjih mest. Tudi sosednje države so se začele zgledovati po podjetnih Nigerijcih, predvsem Gana, pa tudi Kamerun gosti kar dosti nadobudnih prevarantov. A treba je poudariti, da kljub veliki koncentraciji smetilnih, t. i. »scammerskih« podvigov v zahodni Afriki, teh ne manjka niti na zahodu. Začuda je takega spletnega kriminala precej manj v Rusiji in Jugovzhodni Aziji, o vzrokih za to lahko le ugibamo. Kakorkoli, prevarantska industrija je velik, resen in nevaren kriminalni posel, ki je z okoli 15 milijardami dolarjev letnega donosa in približno desetodstotno rastjo že prerasel trgovino s človeškimi organi, še vedno pa zaostaja za prekupčevanjem s heroinom.

Oglejmo si, kako deluje manjši odsek tega prevarantskega posla, romantične prevare. Če ob človeku, ki je nasedel pripovedkam o prinčevem bogastvu, lahko le odmahnemo z roko, češ sam si je kriv, kaj pa je tako pohlepen, je to veliko teže storiti ob nekom, ki je premočno ljubil.

Usodna ljubezen na daljavo

Tinder in sorodne aplikacije – denimo Her za lezbijke – so polne šestindvajsetletnih deklet, ki so videti kot manekenke in uporabniku zrejo naravnost v oči. Obupale so nad zmenkarijami, pravijo, v svojem življenju bi si želele resnega človeka. Sogovornika zasujejo s komplimenti, romanca se razvija zelo naglo. Že je čas, da se uporabnik sreča s človekom, s katerim se je tako dobro ujel. A glej ga, zlomka! Punca je izgubila kreditno kartico in ne more kupiti karte za letalo! Ko ji uporabnik prijazno omogoči nakup, se njena tragedija nadaljuje. Teta nujno potrebuje operacijo. Nepridipravi so jo okradli. Morda so ji celo ugrabili brata. Ali pa nikakor ne pride do vize. Kakorkoli že, na tisto letalo ne bo sedla nikoli, uporabnik pa bo zanjo zapravil celo premoženje.

Komik James Veitch je o svojih dopisovalskih izkušnjah s spletnimi prevaranti pripravil tudi predavanje v okviru TED Talks. Veitch se je namreč odločil tratiti prevarantski čas tako, da se z njimi čim bolj aktivno pogovarja. (vir: TED Talks)

Če je prevarant moški, zgodba ni dosti drugačna. Uporabnico – ali uporabnika, če uporablja, recimo, Grindr – bo sicer zasul z drobnimi pozornostmi, saj je ponavadi uspešen, šarmanten moški srednjih let. Včasih bo nakazal tudi kaj denarja, ki ga bo potem pričakoval nazaj (gre seveda za pranje denarja, ki ima lahko tudi za nič hudega slutečega uporabnika oziroma uporabnico hude posledice in ga nemara celo spravi v zapor!).

Morda bo poslal kak računalnik ali kaj podobnega, kar naj bi uporabnica prodala (kakopak gre za ukradeno robo) in mu denar nakazala. Pogosto se čedni prevarantje obeh spolov predstavijo tudi za vojake, ki so na supertajni nalogi in potrebujejo denar, da bi lahko začeli skupno življenje z žrtvijo. Ali pa na vojnem območju ne pridejo do lastnega računa, da bi se lahko vrnili s te sila pomembne misije. Skoraj vedno je v igri prenos sredstev prek Western Uniona, saj tam od prejemnika ne zahtevajo, naj dokaže svojo identiteto. Skratka, vsi ti prevarantje ne prežijo na lakomne ljudi, željne lahkega zaslužka, marveč na osamljene duše, ki si obupano želijo najti nekoga, da bi jih ljubil. Na dobričine, ki bi želeli pomagati sočloveku v stiski. Na ljudi, ki se trudijo biti dobri. Ampak gorje tistim, ki bi sledili glasu srca in odpotovali k svoji nesojeni ljubezni! Že res, da pogosto ostanejo le z dolgim nosom, a bilo je že več primerov, ko so žrtev prevare pretepli, ugrabili ali celo umorili.

Kdo brani uporabnike?

Kljub temu da gre pri spletnih prevarah za očitno pomemben odsek globalnega kriminala, so organi pregona pogosto brez moči. Na eni strani je središče dogajanja – denimo Nigerija – prepredeno s korupcijo in klientelizmom, zaradi česar je pregon praktično nemogoč. Scammerji delujejo tudi v dobro organiziranih in dokaj zaprtih kabalah, zato se pogosto izmuznejo policijskemu nadzoru. A poglavitna razloga sta vendarle drugje. Prvi je sram žrtve, ki bo le redko hotela priznati, da je nasedla nekemu prevarantu. Delno zato, ker je čustveno vpletena in prizadeta, delno pa zato, ker prevarante pogosto podcenjujejo in je žrtvi težko priznati lastno zmoto. Drugi razlog pa je javna podoba, saj take prevare še vedno ne veljajo za resen zločin, temveč za nekakšno potegavščino, za katero si je kriva žrtev sama. Četudi je ob tem izgubila vse premoženje.

Tako so prva obrambna linija pogosto sama podjetja, ki so odvisna od zadovoljstva svojih uporabnikov oziroma uporabnic. Scammerje pogosto lovijo prek dveh ali treh stopenj. Računalniški algoritem bdi nad številnimi parametri, ki so značilni za spletne prevarante. To so lahko število lajkov, ključne besede, ki jih uporabljajo (denimo »krasotica« ali »lepa« v skoraj vsakem stavku), polomljena slovnica, pa tudi sumljive lokacije na zemeljski obli ali fotografije, ki so jih že kdaj uporabili prevaranti. Za prepoznavo sumljivih profilov ti algoritmi uporabljajo globoko učenje, kar povečuje njihovo učinkovitost. Več platform pa se je odločilo s skupnimi močmi razviti orodje, ki javlja podobnosti scammerskih profilov prek več zmenkarskih aplikacij.

Drugi nivo je zunanja storitev, ki razvija orodja za prepoznavo sumljivih profilov na več različnih platformah in ob pomoči teh rezultatov ocenjuje stopnjo verjetnosti, da gre pri določenem profilu za prevaranta. Toda tehnologija še ni tako izpopolnjena, da bi prevaro lahko katerikoli program že z gotovostjo prepoznal in odstranil. Sumljivi profili so zaradi tega shranjeni in dani na vpogled ljudem, ti pa nato presodijo, ali gre za scammerja ali ne. Nekatere aplikacije se celo šalijo, da imajo najboljše prevarante v spletu, saj lahko le taki neopaženo nadaljujejo svoje nečedne podvige. Ko se tak človeški upravitelj odloči določen profil suspendirati, ta uporabnika, označenega za scammerja, ponavadi o tem ne obvesti, kot bi nekoga, ki je suspendiran iz drugih razlogov. S tem podjetja prevarantom odžirajo čas, ki bi ga lahko uporabili za izdelavo novega profila in lov na nove žrtve.

Ugnati princa

Seveda pa se lahko uporabnik pred prevaro najbolje zaščiti sam. Najpomembneje je ohraniti trezno glavo in razmisliti o potencialnem prevarantu. Zakaj se je ta mlada krasotica zaljubila vame, skoraj šestdesetletnega povprečneža z vampom in deset let starim nič kaj luksuznim avtom? Ali je možno, da se ji ne ljubi več hoditi na zmenke z vrstniki?

Za brhkim dekletom, ki v polomljeni angleščini izraža svojo pretirano ljubezen, je pogosto organizirani kriminal, navadno s sedežem v Nigeriji. Tudi dekletovo fotografijo so najverjetneje ukradli.

Posebej pozoren velja biti tudi na jezik – če je v njem veliko slovničnih napak, je to sumljivo. Če je preveč ljubkovalnih besed prav tako. Nenavadna je lahko tudi naglica, s katero se človek »zaljubi«, saj je pri prevarantu večna ljubezen možna že po kakšnih petih izmenjanih sporočilih. Prav tako je pomembno, da želi prevarant uporabnika vedno odvesti na neko drugo platformo, kjer se lahko pogovarjata »bolj zasebno«. Za ta namen je posebej priljubljen Kik, pogosti pa so tudi WhatsApp, Snapchat in Instagram.

Dobro je biti pozoren na elektronski naslov potencialnega prevaranta, saj se morda ime ne sklada s tistim, s katerim se predstavlja. Na koncu pa si velja pobliže ogledati tudi fotografije na profilu in biti pozoren na neskladja. Običajni so strm pogled in množica lepotilnih filtrov in čim bolj seksi položaji. Tu pride prav zdrava pamet, saj je malo verjetno, da bo, denimo, ljubljena iz zahodne Afrike plavooka blondinka, od sumljive osebe pa je dobro zahtevati tudi aktualno fotografijo, po možnosti v specifičnem položaju – recimo, da se vleče za uho in kaže jezik.

Kljub priljubljenosti zmenkarskih programov in razširjenosti prevarantov ne gre pričakovati, da se bo problem sistemsko uredil. Zgodovina znamenitega prevarantskega e-maila s prošnjo nigerijskega princa, denimo, sega v osemnajsto stoletje, ko je bila v Angliji prevara znana kot španski jetnik. Podobno kot tedaj tudi danes iz prej omenjenih vzrokov taka dejanja ostajajo nekaznovana, zato je najbolje slediti vzoru škotskega komika Jamesa Veitcha in na takšna sporočila odgovarjati z obilo humorja. Prevarante namreč daleč najbolj boli izgubljeni čas, ko bi lahko opetnajstili kakšno bolj naivno žrtev. Le malokaj ponudi večje zadoščenje, kot je prevarati prevaranta.