Prisilni pristanek
Podjetje Google smo doslej poznali predvsem kot dobrohotnega velikana, ki je v svet računalništva prinesel svež veter in kopico zanimivih orodij in storitev. Velik del povsem brezplačnih, kot spodbudo za uporabo plačljivih storitev. Toda v letošnji napovedi spomladanskega čiščenja (opustitve zastarelih storitev in orodij) se je znašel tudi priljubljeni bralnik novic Google Reader. Kar tako, kot strela z jasnega, ga nameravajo opustiti v začetku julija. Napoved je presenetila tisoče zagrizenih uporabnikov, tudi spodaj podpisanega, kar daje misliti, kako zavarovati svoje interese (in podatke) pred enostranskimi odločitvami velikanov.
V zadnjih letih smo že kar vajeni, da nove spletne storitve nastajajo kot gobe po dežju. Zanimivo, da so le redke med njimi tudi hitro poniknile, vsaj tiste, ki so v svojem življenjskem ciklu dosegle kolikor toliko zanimivo število uporabnikov. Zdi se, kot bi med avtorji in lastniki vladal neomajen optimizem, da bo pač uspeh in z njim dobiček prej ali slej prišel na vrsto. Med uporabniki pa se je v letih ustvaril vtis varnosti, da storitve pač so in bodo tudi v prihodnje, ko jih bomo potrebovali. Zdaj počasi spoznavamo, da je to zgolj slepilo.
Dogajanje, povezano z Google Readerjem, me na neki način spominja na čase nastajanja sedanje gospodarske krize. Pred njo so si le redki predstavljali, da lahko do česa takega realno pride, še manj so si predstavljali mnogotere posledice, ki so zaradi tega nastale. Pri spletnih storitvah je skoraj enako. Dokler je vse v vzponu (in zastonj), je vse lepo in prav. Malokdo resnično razmišlja o posledicah, kaj bi se zgodilo, če ne bi bilo tako. Večina je na posledice povsem nepripravljena. Googlov zgled je morda le prvi poziv k prebujanju te zavesti in znanilec manj prijetnih časov pred nami.
Pojdimo po vrsti. Google Reader je ta hip morda najbolj znan bralnik novic, ki jih uporabniki prebirajo po tako imenovanih kanalih RSS. Bolj preprosto povedano, Reader je ena boljših metod, kako hitro prebirati množico novic iz različnih virov organizirano in pregledno. Še več, obenem je odlično orodje za osebno označevanje, razvrščanje, kategorizacijo, kasnejše branje in še kaj bi lahko našteli. Res je, RSS in Reader nista najnovejši tehnologiji (ali moda) za prebiranje novic, a sta za poznavalce kljub temu najbolj učinkoviti. Upam si trditi, da kar velik del uredništva Monitorja pri nastajanju revije uporablja Reader.
Ko sem zvedel za opustitev storitve, sem imel občutek, kot da mi je Google vzel nekaj osebnega. Priznam, čutil sem neposredno in takojšnje ogorčenje. Zaradi same opustitve, zaradi kratkega roka, zaradi pomanjkanja alternativ. Prijatelji so me takoj začeli zbadati, da to ni nič takega in da je RSS že tako ali tako zastarela stvar. Facebook, Twitter sta sedanjost in prihodnost.
Verjemite mi, ne bi se mogli bolj motiti.
Kdor prebira goro novic na ta način, to bržkone dobro ve. Sploh pa pri tem razmišljanju nisem sam. Še isti dan so ogorčeni uporabniki v spletu odprli peticijo za ohranitev storitve. Za njeno objavo bi potrebovali 1260 glasov. Slab mesec po začetku zbiranja podpisov so jih zbrali že skoraj 150.000 (!). A to je le število tistih, ki so sploh izvedeli za to konkretno peticijo in so imeli voljo, da jo podpišejo. Ocenjujem, da je dejanskih uporabnikov nekaj milijonov.
Toda kaj je to za takega velikana, kot je Google? Če tu ne govorimo najmanj o stotinah milijonov, se očitno ne želijo več zganiti in truditi. Ker je storitev zastonj (mnogi menijo, da bi celo plačali, da bi jo lahko uporabljali, pa se ne da), očitno ne čutijo kake posebne moralne obveze, da bi z njo nadaljevali. Ponudijo sicer (slabo) orodje za izvoz z leti in trudom zbranih zaznamkov in dovodov, in to je to. Brez alternativ. Spakiraj in pojdi.
V ozadju je precej bolj podlo početje. Pred nekaj leti je v spletu kar mrgolelo storitev RSS. Toda ko se je na trgu znašel Google z Readerjem in vse skupaj ponudil brezplačno, je druge ponudnike praktično prisilil, da so drug za drugim zaprli svoje storitve. Ohranili so se le bralniki, ti pa brez strežnika za posredovanje novic niso niti približno uporabni.
Kar čez noč se je vsa industrija znašla brez osnovnega temelja, na katerem so bile zgrajene rešitve. Storitev Google Reader namreč za posredovanje novic temelji na celi gori programov tretjih izdelovalcev, od tega pretežni del z rešitvami za mobilne naprave. Ti se zdaj mrzlično ozirajo po alternativah. Upam, da bodo te kmalu nastale in bo lahko skupnost uporabnikov nadaljevala tam, kjer je Google nehal.
Zgodba, povezana z Google Readerjem, je poučna tudi za druge spletne storitve na splošno. Nazorno namreč ponazarja, kaj se zgodi, če se zanesemo na storitev, ki je brezplačna in ponudnik pač v ničemer ničesar ne jamči. Nenehno se mi pred očmi prikazuje ameriški izrek: »Ni zastonj kosila.« Pa še prav imajo.
Še več, v zvezi s temi »spomladanskimi čiščenji« in splošnim dogajanjem v računalniški industriji imam občutek, da se obdobje brezplačnih storitev počasi končuje. Google je s svojim obsežnim kapitalom lahko dovolj dolgo ohranjal določene storitve brezplačne, da je onesposobil konkurenco. To je trajalo kar nekaj let in v tem času je seveda pridobil na milijone uporabnikov. Zdaj pa ni več potrebe po zbiranju, prihaja čas poplačila. Karkoli že to pomeni.
Google seveda ni edini, takih jastrebov je kar nekaj. Vsi vemo zanje, a zaradi spretne taktike tega skoraj nihče ne vidi. No, redki posamezniki so na to opozarjali že od samih začetkov, zagotovo pa že vrsto let. Toda v črednem nagonu in mamljivosti brezplačnih storitev tega skoraj nihče ni opazil, še manj pa upošteval.
Še ena misel se poraja ob tem dogajanju. Tu se jasno kaže razlika med spletnimi storitvami in klasično programsko opremo. Čeprav so spletne storitve novejša, učinkovitejša pot za obdelavo informacij, postanemo kot lastniki podatkov hitro talci. Precej bolj kot pri krajevno nameščenih programih. Zato bo v prihodnje še toliko pomembneje, da bomo jasno prebrali in razmislili o rezervnih scenarijih. Drugače bo bolelo.
Za razliko od mojih siceršnjih napovedi v teh mnenjih tokrat srčno upam, da se motim.