Privatizacija Telekoma ali kdo bo koga
Kot vse kaže, bo Telekom Slovenije d. d. letos dokončno privatiziran. Sredi marca je bil izbran izvajalec (oziroma več izvajalcev), ki bo(do) za ministrstvo za gospodarstvo izvedli skrben pregled poslovanja, ocenili vrednost premoženja in svetovali pri privatizaciji Telekoma Slovenija. Čas bo pokazal, ali je načrt privatizacije dovolj domišljen, ali je pravšnji trenutek za prodajo v treh korakih, ali bodo delničarji zadovoljni in ali bo država kot dober gospodar iztržila največ. Dotlej pa morajo v Telekomu postoriti vse, da bo "nevesta" lepa in modno naličena, čeprav vse kaže, da "nevestina dota" ni popolnoma brezmadežna.
Tudi Telekom se na načrtovano privatizacijo resno pripravlja; 30. marca so bili objavljeni še nekonsolidirani poslovni rezultati skupine Telekom za leto 2006 v skladu z MSRP, 6. marca je Telekom v Prištini podpisal pogodbo za koncesijo za mobilno telefonijo svojega kosovskega hčerinskega podjetja IPKO.NET, 31. marca je pridružil svoje hčerinsko podjetje SIOL nazaj v matično družbo in 29. marca je v Gibraltarju podpisal 35 milijonov evrov vredno pogodbo o nakupu polovičnega deleža Gibtelecoma. V tujini namerava prevzeti še srbskega ponudnika dostopa do interneta EUnet. Vlada mu je 15. februarja dala soglasje k zaprosilu za kredit do zneska 100 milijonov evrov pri Evropski investicijski banki za izgradnjo optičnega omrežja, katerega izgradnjo so napovedali že konec januarja.
Poslovni rezultati skupine Telekom Slovenije, ki se bo letos preoblikovala v holding, so bili s skrbno oblikovano bilanco lani za 10 odstotkov višji in tudi dobiček je bil za 5 odstotkov višji. Je pa privatizacijski model slovenskega Telekoma skoraj edinstven v Evropi. Je mešanica prodaje strateškemu partnerju in javne ponudbe delnic na trgu (ob tem, da država še vedno zadrži kontrolni delež 25 % plus eno delnico). Vlagatelj, ki bi najprej lahko odkupil 25 % delež, po treh letih pa še 14 % delež, bo moral sprejeti številne zaveze, ki bodo zelo zožile potencialni krog investitorjev, hkrati pa tudi zbijale ceno delnice. Upravičeno lahko dvomimo, da bo tak tudi dokončen načrt privatizacije, ki bo objavljen julija. Mimogrede, slišijo se namigi, da bo pri projektu privatizacije nastopal tudi Miran Kramberger, nekdanji šef SiOLa. Na kateri strani (kupec ali organizator), še ni jasno.
Za prodajo verjetno najugodnejši čas, konec prejšnjega desetletja, ko je bilo javno podjetje preoblikovano v delniško družbo Telekom Slovenije in ko so bili vlagatelji pripravljeni drago preplačevati telekomunikacijska podjetja, je bil zamujen, saj so danes aktualne čisto druge tehnologije. Nizozemski nacionalni operater KPN je takrat resno sodeloval s Telekomom in bi lahko bil kupec. Svetovalna hiša Price Waterhouse Coopers (PWC) je že leta 2001 pripravila tri modele privatizacije, vendar je tisto leto tedanji minister Pavel Gantar rekel, da bo privatizacija opravljena takrat, ko bo čas primernejši. Vmes se je zgodil še 11. september in vlada je postopek privatizacije po načrtih PWC ustavila, leta 2002 pa še ustavila uvrstitev delnic Telekoma na Ljubljansko borzo, kar je načrtovala takratna uprava Telekoma s predsednikom uprave Petrom Graškom. Sredi leta 2004 je minister za informacijsko družbo Pavel Gantar sporočil, da se zaradi neugodnih razmer na trgu telekomunikacij privatizacija Telekoma prestavi na čas po letu 2004. Leta 2005 je takrat že nova vlada sklenila, da se program privatizacije pripravi do konca leta 2005, večji del privatizacije pa izvede že leta 2006. Predlog odprodaje dela državnega deleža v Telekomu Slovenije, ki ga je pripravila privatizacijska skupina pri vladi decembra 2005, je vlada skrivala in morala objaviti šele po pritožbi poslanca Pavla Gantarja uradu informacijske pooblaščenke maja 2006.
Telekomu tudi ne gre vse lahko; 1. marca mu je Agencija za pošto in elektronske komunikacije (APEK) preprečila 20-odstotno podražitev klicnega dostopa do interneta in do 25. marca je moral dopolniti svoj odgovor na odškodninsko tožbo T-2 v višini 129 milijonov evrov, ki je bila vložena 16. januarja. Kot se je pokazalo pri zapletu s podjetjem Gratel oziroma njegovim naročnikom T-2, je Telekom očitno "zamudil vlak" pri izgradnji optičnega omrežja do naročnikov, tako imenovanega omrežja "fiber to the home" (FTTH), in to ga utegne še drago stati.
Privatizacija Telekoma je bila za vse vlade vroča tema. Na eni strani zahteve po izstopu države iz gospodarstva, na drugi strani prikrite želje po obvladovanju komunikacij in bogati renti, ki jo prinašajo. V tej luči lahko tudi razumemo mlačnost vseh vlad do neprestanih obtožb konkurence, da Telekom že od leta 1996 zlorablja svoj prevladujoči položaj na škodo konkurence svoje hčerinske družbe SIOL oziroma od liberalizacije telekomunikacijskega trga leta 2001 tudi na škodo svoje konkurence. Evropski inšpektorji so pred vstopom Slovenije vedno znova ugotavljali, da ni prave politične volje za zaščito konkurence na telekomunikacijskem trgu. Agencija za telekomunikacije je bila ustanovljena pozno in ukrepa res v skrajnih primerih, njena predhodnica, Uprava RS za telekomunikacije, pa sploh ni imela možnosti ukrepati. Urad za varstvo konkurence je v desetih letih sicer res izdal tri odločbe o Telekomovih zlorabah prevladujočega položaja, za kaj več pa mu je zmanjkalo denarja, osebja ali politične volje. Država je torej Telekomu (enako tudi Mobitelu in SIOLu) ves čas gledala skozi prste in mu omogočala uspešno poslovanje, od tega pa je seveda ves čas dobivala bogate dividende. Poleg tega ga je lahko ves čas uporabljala kot "parkirišče" za svoje "zaslužne" kadre (spomnimo se samo Marjana Podobnika).
Načrte o privatizaciji Telekoma so že od vsega začetka spremljale zahteve po vračilu vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje, kar je bilo nazadnje izpolnjeno z referendumom in ustreznim zakonom, ki je bil sprejet julija 2002. Po ocenah naj bi bilo teh obveznosti za okrog 100 milijonov evrov ali 5 odstotkov vrednosti skupine Telekom. Dodatno je Telekom obremenjen z odškodninskimi tožbami zaradi zlorabe prevladujočega položaja v skupni vrednosti več kot 140 milijonov evrov. Največja je bila vložena januarja letos s strani podjetja T-2, v najbolj neugodnem času za privatizacijske načrte.
Kaj bodo imeli od vladnih privatizacijskih načrtov s Telekomom Slovenije mali delničarji, kaj država oziroma davkoplačevalci, je precej odvisno prav od odškodninske tožbe podjetja T-2 in Telekomovega boja za primat pri izgradnji optičnega omrežja do naročnikov s tem podjetjem. O slednjem pa kaj več naslednjič.