Pro et contra - AMD : Intel

Dare Hriberšek: Zakaj je AMD boljši od Intela?

Čeprav sem po duši zmeren konservativec, v meni ostaja nekaj mladostno cheguevarovskega, kar me žene, da svoje simpatije naklonim tistemu, ki je v alternativi šibkejši. Zlasti, če zna močnejšemu nasprotniku odriniti kako krepko brco. Tako bo počasi odbilo desetletje, odkar poganjam AMDjeve procesorje. Začelo se je, ko je Intel po prvih Celeronih začel z zaklepanjem preprečevati navijanje in se s tem nisem mogel sprijazniti. Argument odklenjenosti in navijanja je pozneje odpadel, saj je začel zaklepati tudi AMD, a prišli so drugi, močnejši argumenti: tam od leta 2000 pa do letošnjega poletja je AMDjev procesor preprosto veljal za boljši nakup kakor Intelov.

Če bi kupoval ta hip, ne bi kaj dosti pomišljal. Intelovi procesorji Core 2 Duo so odlični. Tudi QX6700 je dober, le da je v nekem drugem denarnem vesolju. Gre pač za to, da je trenutek, ko nastaja pričujoča rubrika, za AMD nekoliko ponesrečen. Leto 2006 je bilo popolnoma v znamenju Intela. AMD se bori s slabim jedrom, tehnološkim zaostajanjem in nizkimi cenami, toda stvari se ravnokar spet začenjajo spreminjati in razmerja med obema nasprotnikoma ne gre soditi po šestih mesecih dogajanja. AMD, ki je pred letom dni obvladoval še 17,7 % procesorskega trga, letos pa že 23,3 %, je svojo majhnost vseskozi kompenziral z iznajdljivostjo. Slednje tako v smislu tehnološke inovativnosti kot marketinške spretnosti. Na prvem področju omenimo 64-bitno arhitekturo, ki jo je na trg prvi postavil AMD, na drugem pa se spomnimo letošnjega poletja, ko je Intelu zadal dva huda udarca. Najprej je kupil ATI, ki z Intelom tesno sodeluje pri izdelavi osnovnih vezij, in, drugič, kupil ga je ravno tisti teden, ko je Intel predstavil tehnologijo Core 2 Duo. Nakup ATI je bil za razliko od dvojedrnikov popolno presenečenje in AMD je uspelo Intelu ukrasti lep kos marketinškega momenta. Omenjeni nakup seveda zna imeti tudi daljnosežnejše posledice: sodelovanje Appla in ATI je starejše od sodelovanja Appla in Intela in tudi zato govorice o skorajšnjem prihodu prvega Maca z AMDjevim procesorjem ne potihnejo. Med take, pred tem nepredstavljive AMDjeve zmage, sodi tudi prodor v ohišja dotlej Intelove domene - ameriškega Della. Pred dnevi je AMD odgrnil še zadnje tančice s prvega pravega štirijedrnika, ki ga bo na trg poslal v drugi četrtini prihodnjega leta. Barcelona, kot se imenuje, bo na rezino dejansko postavila štiri neodvisna jedra, za razliko od Intelovega trenutnega Quada, ki ponuja le dvakrat po dvojni jedri, ki si delita vodila in po polovico predpomnilnika. Napovedi še ni konec: tudi AMD po 65 nm napoveduje prehod na 45 nm tehnologijo, obeta nam integracijo grafičnega in osrednjega procesorja in tako naprej.

Podjetju, ki je z napol garažnim imidžem začelo resno najedati tržni kolač, pač nekoliko bolj zaupam, saj se nikoli ni moglo zanašati na neskončne rezerve kakor Intel, ki je na Neburstu pognal dolga leta in milijone dolarjev.

In končno, prav zdaj razmišljam o nameščanju Viste - kaj bi s tem pridobil in koliko bi s strojno nadgradnjo in ceno OS za to plačal - in ugotavljam, da ostajam pri XP, saj šest let ni prineslo posebnega napredka. In ne morem se otresti misli, da bi bilo, če Intelu ne bi ves čas nagajal AMD, stanje na področju procesorjev podobno.

Podjetju, ki je z napol garažnim imidžem začelo resno najedati tržni kolač, pač nekoliko bolj zaupam, saj se nikoli ni moglo zanašati na neskončne rezerve kakor Intel, ki je na Neburstu pognal dolga leta in milijone dolarjev.

Peter Šepetavc: Zakaj je Intel boljši od AMD

Pripadnost blagovni znamki je sama po sebi zgrešena že od samega začetka. Zaradi nje kupujemo izdelke, ki so pri konkurenci morda boljši, cenejši ali oboje. AMD, "majhno podjetje" (ki pa ima kljub temu dovolj denarja za nakup še enega giganta iz sveta polprevodnikov), ima zvesto četico navdušencev, ki so pri zagovarjanju podjetja pripravljeni iti do konca. Intel je že vrsto let veliko podjetje, zato nima veliko "oboževalcev", ki bi na vsak način prisegali na njegove izdelke, saj je ljudem všeč boj Davida z Goljatom, v katerem na koncu zmaga David. Tudi takrat, ko je Goljat morda manjše zlo ali pa bolj prijazen do svojih "podanikov".

No, trenutno se med izdelki teh dveh podjetij (govorimo o procesorjih - izdelkih, zaradi katerih sta podjetji najpogosteje omenjani in pri katerih je boj med njima najbolj srdit) ni težko odločiti. Intel je v zadnjega pol leta pokazal, da zna povsem opustiti svojo linijo izdelkov iz zadnjih let in predstaviti povsem nov procesor, izdelan na podlagi povsem drugačnega jedra, in na en mah odpraviti skoraj vse slabosti, ki so jih imeli njegovi izdelki prejšnjega rodu. Novinec, Core 2 Duo, se ne greje (vsaj ne toliko, da bi mu to lahko šteli kot slabost), porabi manj energije in je zmogljivejši od česarkoli, kar smo do zdaj lahko kupili. Obenem cena novih procesorjev ni tako visoka, in jih lahko najdemo že v računalnikih srednjega cenovnega razreda, ne samo v pregrešno dragih strojih za najzahtevnejše. Intel nam tako lahko ponudi vse, kar od procesorja pričakujemo: računsko moč, varčnost in ugodno razmerje med ceno in zmogljivostjo - in v vseh točkah poseka svojega neposrednega tekmeca.

Intelovi kritiki bodo zdaj s prstom kazali na zadnja leta, ko so AMDjevi Athloni na vseh meritvah prevladali nad Intelovimi Pentiumi, vendar jim lahko takoj zabrusim v brk: "Pa kaj!" Na lovorikah počivajo poraženci in kdor bi rad Intel izrinil s prestola procesorjev x86, ki ga trenutno zaseda, naj pokaže boljši izdelek od Core 2 Duo, ne pa da sanja o pravkar minuli slavi in joka o monopolnih težnjah konkurentov. Na trgu procesorjev je veliko igralcev, med njimi tudi večja podjetja od Intela, ki so si lepo izborila svoj košček pogače. Tudi AMD je do zdaj uspelo pridobiti zavidanja vreden tržni delež: z boljšimi izdelki, ne z jokanjem. Na AMDjevo žalost pa v tem trenutku nimajo boljšega izdelka. Poleg tega je AMD sam ovrgel trditev, da so njihovi procesorji cenejši od Intelovih. Bili so, dokler niso Athloni in Opteroni postali tržna uspešnica. Ko je AMD dosegel omembe vreden tržni delež, se je razlika v cenah procesorjev hitro zmanjšala. Ovržemo lahko torej tudi teorijo, da so v AMD filantropi, ki kupcem ponujajo vrhunske izdelke za malo denarja. To, da so poceni, velja le takrat, ko je cena edino, kar jim preostane v boju s konkurenco.

Intelovi kritiki izpostavljajo cel kup tehničnih značilnosti, ki so pri konkurenci bolj dognane, tehnološko naprednejše, lepše z inženirskega stališča. Čeprav vedno cenim domiseln izdelek ali lepo zasnovano rešitev, je to, ko gre za denar v moji denarnici, povsem nepomembno. Lepo zasnovan procesor, ki lepe zasnove ne prevede v prakso, si lahko to zasnovo zatakne za klobuk. Prav nič me ne briga, če je Intelova povezava med dvema jedroma slabša od AMDjeva. Toliko slabša že ni, da bi Athlon 64 X2 na testih in v praksi dosegel in presegel Core 2 Duo.

Morda bo stanje na trgu čez leto dni povsem drugačno. Morda bo AMD predstavil procesor, ki bo pometel s konkurenco. Odlično. Verjetno bi, če bi bilo tako že danes, napisal povsem drugačen sestavek. Tako pa moj glas dobi tisti, ki mi v danem trenutku ponudi največ. V trgovini se nima smisla iti ideoloških bojev, še posebej, če je med konkurentoma razlika le v številu tovarn in zaposlenih. Ko kupujem izdelek, hočem za svoj denar kar največ. To danes dobim z Intelovim procesorjem. Fani pa v jok.

Intel je v zadnjega pol leta pokazal, da zna povsem opustiti svojo linijo izdelkov iz zadnjih nekaj let in predstavitvi povsem nov procesor, izdelan na podlagi povsem drugačnega jedra, in na en mah odpravi skoraj vse slabosti, ki so jih imeli njegovi izdelki prejšnjega rodu.