Pro et contra - delo/učenje od doma ali ne?
»Tehnika je zmagala,« slišimo zdaj, po koncu karantene. Pa je res? Je res mogoče delo in celo šolanje v celoti opravljati tudi od doma? Smo prepričani, da je tako delo/šolanje enako učinkovito, kot če ga opravljamo v skupnih prostorih?
Bolje za nas, bolje za delodajalca, bolje za pridobivanje znanja
Boris Šavc
Novi koronavirus je ustavil svet in povzročil nemalo skrbi. Kljub negativnemu prizvoku sprememb, ki jih je prinesel, niso vse slabe. Poleg narave, ki si je po dolgem času oddahnila, smo zadihali s polnimi pljuči še ljudje. Med drugim se je pokazalo, da lahko marsikaj postorimo od doma. Izza domačih štirih sten smo zadnje tri mesece delali, se šolali, zabavali in drugo. Bili smo tako učinkoviti, da so se pojavile težnje po nadaljevanju prakse. Vedno več je podjetij, ki jih oddaljeni način dela ne moti več, šole pa bi za starejše učence vsaj del pouka rade na daljavo izvajale tudi v prihodnje.
Ena najtežjih stvari pri klasičnem opravljanju dela od 8. do 16. ure ali podobno je nezmožnost izvajanja vsakodnevnih opravkov. Če si redna opravila, kakršno je obisk trgovine, začrtamo znotraj prostega časa, nam še vedno ostane precej telovadbe z nepričakovanimi obveznostmi, na primer z obiskom zobozdravnika ali s pobiranjem bolnega otroka iz šole. Delo od doma nam postreže z dobrodošlo prilagodljivostjo. Čeprav smo še vedno omejeni z roki za dokončanje določenega projekta, si čas znotraj precej večjega okvira razporejamo sami.
Delo od doma običajno poteka z manj prekinitvami kot na delovnem mestu, ni več vsakodnevnega kramljanja s sodelavci, telefonski klici so redkejši. V mirnem okolju lažje dosežemo stanje dobre osredotočenosti na delo in naredimo več v krajšem času. Slovenci smo še posebej nagnjeni k jutranjim kavicam, odmorom za kajenje ter obveščanju drugih o dogodkih preteklega vikenda ali zadnjem šoku v aktualni turški nadaljevanki. Dokler se to kratkočasenje izvaja na službene stroške, smo goreči zagovorniki tovrstne svobode, ko imamo škarje in platno naenkrat v rokah sami, začnemo razmišljati drugače. Učinkovitost se zato enormno poveča.
Pri delu ali šolanju od doma odpade mukotrpno prevažanje, ki nam na mesečni ravni prihrani ogromno časa in živcev. Iz dneva v dan smo bolj spočiti in zadovoljni tako z življenjem kot z delom. Ker imamo vse potrebno doma, je naša odzivnost na povsem drugi ravni. V vsakem trenutku zlahka rešimo še tako trdovratno zagato. Delamo lahko, ko se počutimo produktivni. Ker nismo vsi ljudje enaki, je utopično pričakovati, da bomo vsi enako delali od 8h zjutraj do 4h popoldne. Ko otroci zbolijo ali imajo počitnice, nam ni treba skrbeti za njihovo varstvo ali jemati nege ter dopusta. V 24 urah, kolikor jih ima naenkrat dan, brez težav najdemo čas tudi za družino in prijatelje. Bolj zdravo jemo, več se gibljemo, spremenijo se naše prioritete. Naenkrat nismo več obremenjeni zgolj z višino plače.
Tehnika (žal) ni vse
Matej Šmid
Četudi to pišem v reviji, ki je že trideset let zavezana tehniki in tehnologiji, moram, žal, zapisati, da – ne, tehnika pač ni vse. To, da cele dneve sedimo za računalnikom in s sodelavci komuniciramo le digitalno, pač ni isto, kot da se komunikacije gremo na star, analogni način. Še veliko bolj je res, da je taka komunikacija nujna, ko govorimo o šolanju naših otrok.
Šolanje od doma, kot smo ga imeli letos, se je v resnici izkazalo kot nekaj, kar s šolanjem ni imelo prav veliko zveze. Učitelji (in tudi učenci) so bili vrženi v vodo, nekateri so splavali, večina pa v resnici ni. Država ni postavila smernic, kaj šolanje od doma sploh pomeni, ravno tako se s tem ni ukvarjalo kar nekaj šol. Nekateri učitelji so zato improvizirali, kar nekaj izmed njih pa se jih je odločilo, da je šolanje od doma enako učenju iz (spletnih) učbenikov in reševanju (spletnih) nalog. Maloštevilni so se sicer lotili predavanja prek videokonference (in vsa čast jim!), večini pa je bilo to le odvečna tehnologija, ki so jo preskočili. Komunikacija z učenci je v takih primerih prešla le na elektronsko pošto ali pa celo to ne. Poznam primere, ko so učitelji učence enostavno odslovili z besedami »imam že preveč elektronskih sporočil, ne odgovarjam več«. Da, to si upa pri nas izjaviti učitelj, ki je v službi zaradi – učencev.
Učenje brez stika, brez predavanja, to pač ni učenje. Če bi to bilo tako lahko, potem učiteljev sploh ne bi potrebovali. Navsezadnje prav za vse predmete tega sveta obstajajo učbeniki, ustrezne knjige in delovni zvezki. Če bi se to dalo, bi se lahko vsi učili le iz takih pisnih predlog, četudi bi bile na voljo le na internetu. Mar ne? V resnici pa je tako učenje veliko težje, predvsem pa manj popolno, kot če imamo ob sebi učitelja, ki nas zna popeljati skozi začetno neznanje.
In podobno je v resnici tudi v službi. Da, saj lahko vse opravimo tudi skozi računalnik, vendar so osebni stiki tisto, kar podjetju da svežino, tisto, po čemer se podjetje loči od posameznih strokovnjakov. Delavci ob osebnih stikih marsikdaj izmenjamo »kako pametno«, pa četudi ta na dan pride med počitkom ali kavico. Poskus poustvaritve takih stikov prek videokonferenc je obsojen na propad. Ko smo za računalnikom in se odločimo, da bomo zagnali program za videokonferenco, že ta »namen« ubije vsako spontanost, vsak klepet, vsako svežino.
Zato srčno upam, da bo svet ob morebitnem drugem virusnem valu tega sprejel z manj histerije in se ukrepov lotil bolj premišljeno, lokalizirano in usmerjeno. Kajti ljudje pač potrebujemo človeške stike. Brez posredništva računalnikov.
