Pro et contra - električni avtomobili, da ali ne?

Električnih avtomobilov je vse več, bržkone tudi zato, ker jih država subvencionira – prek nakupa, registracije in vzdrževanja (polnjenja). Pa vendar, ali smo res dobro razmislili o vseh njihovih prednostih in slabostih?

Elektrifikacija za vsako ceno

Tomaž Geršak

V časih, ko smo priče višjim cenam fosilnih energentov, sem vnovič šokiran nad argumenti strastnih zagovornikov električnih vozil, češ, kako se nakup izplača in kako so okolju prijazna. Ali so res?

Razčistimo najprej okoljski vidik. Živilskopredelovalna industrija je večji proizvajalec CO2 kot avtomobilska, za piko na i porabi največ pitne vode in največ kmetijskih površin samo za krmo. Pa nihče ne skače v zrak, da je treba ukrepati.

Nesporno dejstvo je, da dokler pridobivanje elektrike ne bo defosilizirano, je vse skupaj pesek v oči. Če elektrificiramo polovico sedanjega (osebnega) voznega parka (ne spremenimo pa pridobivanja elektrike), se izpust CO2 zmanjša za dobrih pet odstotkov. Če bi elektriko za to polovico električnih vozil in za vse ostale porabnike pridobivali na okolju prijazen način, bi izpust zmanjšali za 42 odstotkov. Dovolj zgovoren podatek, da se zadev lotevamo na napačnem koncu. Merim na vse finančne olajšave, ki jih države nudijo za nakup električnih vozil, in na prihajajoče davke, ki jih morda nameravajo uvesti na »zastarele« pogone.

Ko smo že pri finančnem vidiku, je treba razumeti, da si velika večina električnega vozila ne more privoščiti zaradi trojega. Prvo je cena, slovenski vozni park je povprečno »star« 10 let, kar pomeni dosti nižje nabavne vrednosti. Drugo je še vedno kompromisen domet, ki ne omogoča stoodstotne fleksibilnosti, polnjenje pa je lahko časovno zamudno ali celo nemogoče. Tretje je infrastruktura, pri kateri bi množični prehod enostavno pomenil kolaps. Promocija sončnih elektrarn, če rahlo karikiram, poteka nekako tako, da si je marsikdo ne more omisliti, ker jo ima že sosed.

Slovenec povprečno prevozi okrog 15.000 km, kar pomeni, da se (višja) investicija v povezavi z nižjo ceno energenta povrne šele čez približno 10 let. Dokler lahko za pet ali 10 slovenskih plač dobi čisto soliden avto s preverjeno tehniko, je nakup toliko manj smiseln.

Prednosti, kot so tiho delovanje, hladen avto pred trgovino in izgubljen čas za servisiranje ter točenje goriva, ne štejem za kredibilne. Sploh zadnjega, saj tisti, ki želi svoj čas maksimalno izkoristiti, svojih poti ne bo prilagajal in izgubljal časa s polnjenjem oziroma z iskanjem prostih polnilnic, ki so seveda največkrat plačljive.

Cena surovine litija, ki je pomembna za elektromobilnost, se je v primerjavi z istim četrtletjem lani zvišala za 640 odstotkov.

Električno vozilo ima sicer tudi dobre lastnosti. Pri veliki kilometrini, ki mora biti opravljena dokaj specifično, lahko dejansko pride do nezanemarljivih prihrankov. Sploh v primeru nakupa na podjetje, kjer je kupec oproščen kar nekaj davščin. Spomnim se absurdnega primera izpred treh let, ko so bila luksuzna vozila še visoko obdavčena. Hibrid v vrednosti 300.000 evrov, ki ima poleg majhnega elektro motorja (z dometom 30–40 km) velik bencinski motor, je bil oproščen davka na luksuz, poleg tega pa so mu pripadale še vse davčne olajšave, ki jih klasično gnana vozila seveda nimajo.

Druga dobra lastnost električnega vozila, četudi ima »izpuh v Šoštanju«, je ta, da ogljičnega odtisa ne proizvaja na koncentriranih lokacijah (npr. v mestnih jedrih) in je, če gre verjeti raziskavam, za okolje dolgoročno manj obremenjujoč kot klasična vozila. A naj še enkrat omenim razliko v prihranku izpusta: pet odstotkov proti 42 odstotkom.

Definitivno si ne smemo zatiskati oči, ukrepi za zmanjšanje CO2 so na mestu in pravzaprav zelo nujni. Ampak dosti lažje, predvsem pa ceneje, bi bilo ozeleniti mestna jedra, morda še bolj omejiti promet v mestih, izboljšati javni prevoz, intenzivneje podpirati delo od doma, razširiti obstoječe ceste, bolje urediti finančne spodbude za energetske sanacije (ker se investicije povrnejo šele naslednji generaciji) ter predvsem investirati v obstoječe in inovativne metode pridobivanja energije brez uporabe fosilnih goriv.

Tako pa dobivamo ukrepe birokratov, ki nam z evropskimi plačami žugajo, da se moramo manj umivati in pozimi manj greti, sami pa se na 50 km oddaljene sestanke vozijo z letali. Saj scenarij je znan in že večkrat viden. Ob kopici nesmiselnih ukrepov bo na slabšem nihče drug kot majhen človek. Okolju je vseeno. Preživi tudi brez nas.

Morda pa bo končno besedo vseeno rekla ekonomija – cena litija, ki je ključen za električno mobilnost, se je v primerjavi z istim četrtletjem lani zvišala za 640 odstotkov.

Avtomobili so kot ročne ure

David Vidmar

O tem, kakšno simboliko ima avtomobil in kaj vse nam pomeni, je bilo temeljito raziskano in jasno je, da gre vsaj še pri generaciji, ki ji pripadam in še kakšni za njo, za veliko več kot samo objekt iz železa, aluminija in plastike. A zdi se, kot da nam prihodnost želi te objekte poželenja prepovedati.

Moja generacija je živela za trenutek, ko bomo naredili vozniški izpit in se bomo lahko (legalno) zapeljali na širne ceste domačega mesta, se s prijatelji in prijateljicami odpeljali nekam, kjer ni staršev in kjer nas nihče ne prepozna. Avto je omogočal, da smo začutili svobodo, ki jo simbolizirajo ceste. Lasten avto je bil znak zrelosti in samostojnosti. Bil je dokaz uspeha. Širša platišča, dober avtoradio s »subwooferjem« v prtljažniku in spretnost pri uporabe ročne zavore za atraktivnejšo premagovanje ovinkov so definirali moškega in nekatere ženske, ki sodijo na družbeni Olimp.

Zdaj s(m)o ljubitelji bencinskih in dizelskih hlapov v srednji letih. Vsake toliko si lahko privoščimo nov avto. Ali pa vsaj res lepo ohranjenega, rabljenega iz Nemčije. Namesto vpadljivih platišč, ki krasijo izložbe trgovin z rezervnimi deli, izberemo paket dodatne opreme, ki prinaša večja platišča. Še raje imamo, če je v paketu še malce več zvočnikov, kot bi jih avtomobil nujno potreboval. V prtljažniku ni več prostora za dodatno leseno škatlo za globoke tone, ki tresejo zadnjo šipo. Tja sodijo vrečke iz supermarketa, potovalke, SUP, žar, oprema za veslanje, potapljanje ali kolesarjenje, otroški skiro in čelada, zaboj vina ali piva.

Naši avti so imeli dušo, imena in zgodbe. Na družinskih slikah so enakovredni tetam in stricem, prijateljem iz vojske in sošolcem. V njih smo spali, jokali, se zaljubili in ljubili.

Zdaj pa se od vsepovsod oglašajo neki čudaki, ki nikoli niso imeli radi avtomobilov in nas prepričujejo, da prihajajo novi časi. Slabši časi. Grozni časi, ko ne bo več bencinskih črpalk, menjavanja olja in žarnic ter gledanja pod pokrov, kaj, za vraga, je ta zvok pri srednjih obratih. O, ne. Ne damo spominov na prvi avto, prvi poljub, prvo morje s »frendi« in prve »totalke«. Tega pa ne!

O električnih avtomobilih radi pišejo računalniški novinarji. Tisti, ki so pred mnogimi leti testirali monitorje, miške in tiskalnike. Ko je to postalo dolgočasno, so preklopili na fotoaparate in televizorje. Zdaj ko je skopnelo zanimanje še za te, so se lotili električnih avtomobilov.

Nič čudnega – najboljši električni avtomobili so bolj podobni pametnih telefonom kot passatu, sem nekoč zapisal. Računalniki na kolesih so in njihova šibka točka, glavni kriterij pri nakupu in najdražja komponenta je baterija in ne moč in varčnost motorja ali servisni interval. Vsak, ki je poskusil voziti električno vozilo, bo potrdil, da je vožnja enostavno udobna. Hitro se navdušimo nad takojšnjo pripravljenostjo za vožnjo ter zveznim pospeševanjem in večina ne potrebuje več kot nekaj kilometrov, da se odvadi hrupa motorja na notranje izgorevanje. Če dodamo še velikanske zaslone na dotik, vgrajene aplikacije in pospeške, je težko ostati ravnodušen ne glede na to, ali si »gadget freak« ali pa avtomobilski fanatik. Če imaš srečo, da se večinoma voziš na srednje dolge vožnje in imaš celo možnost polnjenja v službi, se električni avto zelo izplača. A kaj, ko te digitalne škatle na štirih kolesih nimajo duše!

Sam se ne štejem med navdušence nad avtomobili, čeprav mi vožnja pomeni užitek. Ne berem avto revij, in čeprav avto uporabljam vsak dan, ta ni moj hobi. Novih modelov avtomobilov ne ločim od generacije ali dveh starejših. Ko avto stakne novo prasko ali udrtino, ne čutim njegove bolečine, preračunam le, ali se poškodbo sploh izplača popravljali ali bo pribitek pri zavarovanju prevelik. Avto je zame najprej prevozno sredstvo in potem neizogiben strošek.

Verjetno mi je zato lažje sprejeti, da ima avtomobil, ki ga ne poganja bencin ali nafta, temveč elektrika, neverjetno praktično vrednost. Nima duše, a z njim se je res fino peljati po cesti in v miru klepetati, ne ropotati po domači ulici sredi noči in ne razmišljati o naslednji menjavi olja in jermena. Vsi modeli še niso primerni za vožnjo na Rab ali počitnice na Sardiniji, a za pot v službo so idealni. In razvoj se prej pospešuje, kot umirja.

Navdušencem nad z mrtvimi dinozavri gnanimi, ropotajočimi in smrdečimi škatlami želim, da jim avtomobilov nihče ne vzame, da bodo še dolgo lahko uživali ob njih. Nekako tako, kot nam nihče ne prepoveduje kupiti in uporabljati analognega fotoaparata, plazma (katodne?) televizije, stacionarnega telefona ali klasičnega trdega diska. Vse te naprave imajo še vedno pristaše, imajo tudi kakšno prednost, marsikdo jih ima rad in ima na njih lepe spomine, a za praktično vsakodnevno rabo so na voljo boljše naprave in tehnologije.

Pred časom sem poslušal slovenski avtomobilski podkast in od voditelja, avtomobilskega zanesenjaka, slišal lepo primerjavo, s katero od tedaj mirim tiste, ki jim električni avtomobili ogrožajo samopodobo. Po njegovem bodo klasični avtomobili nekoč sprejeti tako, kot so danes mehanske ali kvarčne ure. Te kupimo in nosimo za užitek, kot okras in v spomin, za vsakodnevno uporabo pa nam pametna ura nudi neprimerno več. Dodajam, da moramo tudi pametno uro znati uporabljati in se je navaditi – takrat postane nepogrešljiva, pa čeprav ne vedno in povsod. Kot električni avtomobil.