Pro et contra - električno ali navadno kolo?

Klasično vprašanje – »električar« ali klasika? Naj si kupim resno kolo ali osnovno električno izvedbo, ki me bo vseeno stala nekajkrat več?

Resda sem star, toda ne dovolj!

Boris Šavc

Začelo se je poletje in bližajoči abraham me je prepričal, da je morda napočil čas, ko bo treba tenis lopar zamenjati s prijaznejšim športnim rekvizitom. Skoraj 45 let udrihanja po žogici je pustilo posledice na mojem telesu in poskrbelo, da ni več jutra, ko se ne bi zavedel sleherne mišice. Prijatelj mi je priporočil kolesarstvo, saj naj bi bila vožnja z dvociklom najprimernejša zame. Šel sem v bližnjo prodajalno s kolesi in se pri prodajalcu pozanimal o električnih primerkih tega prevoznega sredstva, ki jih v zadnjem času množično kupujejo prav vsi. Na oko precej natrenirani prodajalec me je pomeril od glave do pet in vprašal: »Kaj pa je narobe s tabo?«

Poznavalec je imel prav. Če dobro pomislim, bom kolesaril zato, da moje sedenje pred računalniškimi zasloni dobi protiutež. Ko bom našel čas za kolo, res ne potrebujem pomoči elektrike! Kupil sem si najboljše gorsko kolo, kar ga je premogla trgovina. Na moje presenečenje mi je ostala dobra polovica predvidenega proračuna, ki sem ga namenil nakupu cenejšega »električarja«. Moj novi prijatelj iz trgovine je opazil moj zmedeni pogled in pojasnil, da so cene tako nizke, ker nihče več ne kupi klasičnega kolesa. Bojda se že otroci nočejo več voziti zgolj na nožni pogon. Otroci?! Tisti, za katere vse študije pravijo, da so zaradi načina življenja iz leta v leto debelejši in zato manj zdravi.

Ne rečem, da električno kolo ni dober izum. Primerno je za starejše, ki bi se vseeno radi podali z njim na svež gorski zrak. Za ljudi, ki imajo zdravstvene težave, in za navdušene kolesarje, ki bi ga namenili svoji boljši polovici ter se skupaj z njo odpravili na izlet, od katerega bi oba nekaj odnesla. Drugače v njih ne vidim smisla. Električna kolesa so dražja, težja in zahtevnejša za vzdrževanje. Če bateriji zmanjka energije, je najbolje poklicati prevoz, saj je obračanje pedalov v takem primeru podobno srednjeveškemu mučenju.

Zakonodaja se glede uporabe električnih koles razlikuje od države do države. V nekaterih zanje zahtevajo posebna dovoljenja, večina pa jim omeji hitrost, kar pomeni, da… so dolgočasna. Razen, ko jih vozimo z lastnimi močmi.

Navsezadnje mi pri njih ni všeč tako opevana skrb za okolje. Z električnim kolesom materi naravi res prihranimo marsikateri škodljivi izpust, a z odsluženo baterijo zgolj dodatno obremenjujemo okolje. Običajno kolo tako izdatneje prispeva tako k zdravju voznika kot tudi planeta.

Več in bolje!

Matej Šmid

Priznam, najprej sem prebral, kaj je na to vprašanje odgovoril mladenič zgoraj. In s tem takoj potrdil svoje sume, da bo sestavek začel s klasičnim »električna kolesa so samo za starce«. Toda tak pogled je zelo napačen.

Tudi jaz se imam za »ne dovolj starega«, »močnega«, še vedno »sposobnega« in skorajda vrhunskega športnika, čeprav je od mojega abrahama minilo že kar nekaj let. Saj veste, kriza srednjih let in to. S športom sem se sposoben uničiti do konca, skorajda vsak dan, le vsake toliko si privoščim počitek. Tudi s kolesom mi to brez težav uspe, le dovolj strm klanec ali dovolj dolgo progo si izberem. In da, če bi ta isti klanec/progo poskusil premagati z električnim kolesom, napora najverjetneje sploh ne bi opazil. Toda ravno v tem je čar električnih koles – izberem lahko strmejši in daljši klanec! Zakaj bi omagal po vožnji na ljubljansko Katarino, če si lahko privoščim razgledno vožnjo čez Vršič in sem pri tem ravno enako utrujen?

Cilj kolesarjenja, vsaj pri meni, vsekakor vsebuje tudi biti v naravi, v lepem vremenu, tudi med alpskimi vršaci. Če bi bil cilj kar najhitreje se utruditi, bi se lahko odločil tudi pol urice delati žabje poskoke, v dnevni sobi. Ali pred televizorjem delati sklece in zgibe. In električno kolo mi omogoča točno to – z njim se lahko popolnoma enako na smrt utrudim, če mi to leži, saj lahko sproti nastavljam stopnjo pomoči, ki mi jo nudi elektrika. A to lahko počnem vso sončno nedeljo, ne pa le urico ali dve, kot bi mi (moje lastne) energije zmanjkalo sicer.

In seveda, kot je omenil že Boris, druga prednost elektrike, za tiste (še) bolj močne, ki imajo partnerja, ki to ni, je izenačenje moči. Eden se na dolgo kolesarsko/hribovsko pot odpravi z navadnim kolesom, drugi z električnim. In sta srečna oba.

Res pa je, in tu se z Borisom strinjam, električnega kolesa nikoli ne bi kupil svojim otrokom. Ti se že tako in tako premalo gibljejo, zato res ne vidim smisla, da bi to »negibanje« nadaljevali še na nekaj tisoč evrov vrednem e-kolesu. Na to, da bi jih premamile alpske doline in bi se jih lotili s celodnevnimi izleti, pač ni računati. Celo elektriki tukaj ne bo uspelo odigrati prav nobene vloge.

V resnici obstajata dva tipa ljudi – »rabim nekaj, da se zgonim«, in oni drugi, ki pravijo »šel bi se rekreacijo, vendar tako prijetno, celodnevno, v naravi«. Prepričan sem, da je veliko več zadnjih, zato se elektrika tudi tako dobro prodaja.