Pro et contra - fintech ali banke?

Bodo banke res kmalu pojedla tehnološka podjetja? Ali ni morda vseeno bolje denar zaupati institucijam, ki obstajajo že stoletja?

Zaupam velikim

Boris Šavc

Banke so pregovorno okorele institucije, ki se otepajo novosti skoraj tako goreče kot Slovenija novega mandatarja. A vendar bežen pogled na sceno s sončne strani Alp razkrije, da v domačih logih za tedensko nabavo živil, jutranjo kavico ali spletno zapravljanje na črni petek ne potrebujemo kaj več od telefona in/ali kosa plastike. Zakaj bi se nam torej morale slediti sline, ko beseda nanese na mlada finančna podjetja, bolj znana pod tujko fintech? Moje mnenje je, da nam ne gre nič slabše kot prebivalcem držav, kjer je, na primer, na voljo storitev Apple Pay. Za podrobno in bleščečo statistiko, hitro izmenjavo sredstev med prijatelji, deljenjem računa v restavraciji in podobnimi novotarijami se ne skriva veliko več, kot nam že ta trenutek ponujajo domače banke.

Fintech je lepa beseda, ki uživa precej medijskega pompa, a v resnici nam težko ponudi kaj res novega. Spletno in mobilno bančništvo so slovenske banke usvojile že pred leti, na pohodu sta brezstično poslovanje ter vrsta storitev, ki jih lahko ponudi le domača hiša denarja. Vidi se, da so dolgoletne vezi trdne kot še nikoli. Največja prednost tradicionalnih bank in njihovih plačilnih sredstev je zagotovo razširjenost. V prodajalnah in lokalih, kjer ponujajo negotovinsko plačilo, bo naša kartica nedvomno veselo piskala, medtem ko se zna novodobnim plačilnim sredstvom drugih ponudnikov oglasiti precej bolj žalostno.

Tradicionalne banke imajo fizične poslovalnice, kjer nam oseba iz mesa in krvi pomaga iskati ustrezno pot iz zagate, številne bankomate, ki so nam na voljo 24 ur na dan, ter tesno vez z nami, ki jim omogoča, da nam občasno pogledajo skozi prste. O svojih komitentih imajo banke zanesljive informacije z vsemi finančnimi podatki, ki jih potrebujejo, da odobrijo večji limit, kredit, plačevanje na obroke in podobno. Potem so tu še obresti, ko se denar na računu v vsakem trenutku plemeniti, o čemer lahko pristaši novodobnih finančnikov le sanjajo. Vsi po vrsti želijo denar vnaprej, nakar ga obračajo sami v zameno za manjše ali nične stroške poslovanja. Pa smo res tako bogati, da bi kupovali poceni?

Banke nam (trenutno) računajo več kot, na primer, slovenska »fintech« storitev mBills, a v zameno ponujajo veliko. Na prvem mestu je varnost, pri čemer se porajajo pomisleki o novih bančnih storitvah, kjer so vsi podatki na spletu. Ti namreč (pre)radi pristanejo v tujih rokah, ki se z njimi zlahka okoristijo. Poslovanje zgolj prek spleta in pri dokaj nepreverjenih ponudnikih brez posebnega nadzora prinaša še eno veliko nevšečnost – sledljivost. Danes že tako in tako živimo v svetu, kjer ni nič več skrito. Si res želimo odvreči še zadnje krpice, ki nas zakrivajo pred očmi slehernika?

Jaz bi oboje!

Matej Šmid

Bodimo pošteni, saj je vendar jasno, da banke niso ravno med bolj tehnološko naprednimi podjetji, mar ne? To so veliki sistemi, ki delujejo že stoletja, zato jim je vsekakor v interesu, da se stanje na področju financ kar najmanj spreminja, če sploh. V nasprotju z nami, uporabniki, ki bi si želeli udobja in prilagodljivosti, ki smo ga vajeni v obdobju interneta.

Res je sicer, da tudi banke v zadnjem času ponujajo aplikacije, s katerimi lahko brezstično plačujemo, imajo torej t. i. mobilne denarnice. Vendar se moramo spomniti, da so se s tem začele ukvarjati šele po tem, ko so podobne storitve začela ponujati tehnološka podjetja – Apple, Google, Samsung, Garmin, ne nazadnje tudi slovenski mBills. Poleg tega jih je kar nekaj med njimi le polizdelkov, ki sicer omogočajo plačevanje, ne omogočajo pa niti pregleda zgodovine plačil – za to moramo preskočiti v drugo aplikacijo! Ker enostavnost in internetna prijaznost pri njih pač nista v prvem planu.

T. i. podjetja fintech pa so osredotočena le na to. Ker za seboj nimajo stoletne zgodovine in obtežitve, ker so to podjetja, ki živijo z internetom, ker vedo, da sta uporabniški vmesnik in enostavnost uporabe danes tisto, kar šteje največ. Mobilne denarnice (aplikacije), ki jih ponujajo ta podjetja, poleg plačevanja omogočajo še marsikaj. Denimo natančno statistiko plačil, ki jih umetna inteligenca samodejno razporeja v posamezne stroškovne »predale«, enostavno delitev računov med sodelujočimi v uporabniški skupini, trenutno prenakazovanje denarja med uporabniki, zastonjske plačilne kartice, če telefona ni pri roki, trenutno upravljanje računa ali kartice, preklic, spremembo kode PIN. Ne nazadnje tudi plačevanje s pametnimi urami. Poznam skupine uporabnikov, ki za skupna potovanja in stroške vedno uporabljajo le Revolut, ker omogoča enostavno deljenje stroškov.

Ne čudi torej, da so e-banke oziroma storitve, kot sta Revolut in N26, med uporabniki izredno priljubljene, četudi jih za zdaj uporabljaj(m)o vzporedno s »pravimi« bankami. Toda kmalu ne bo več tako, saj bo evropska zakonodaja ravnokar dokončno zapovedala odpiranje bank. To pomeni, da bodo banke zunanjim izvajalcem morale omogočiti dostop do programskih vmesnikov, s katerimi bodo ti neposredno dostopali do finančnih sredstev, ki jih imajo uporabniki na svojih računih. Pomislite, takrat bomo uporabniki dejansko deležni najboljšega iz obeh svetov – odlično izvedenih aplikacij podjetij fintech in stoletne zgodovine ter zanesljivosti klasičnih bank.