Pro et contra: Fotoaparat ali kamera

Grega Šimenc: Zakaj za video zadostuje fotoaparat

Fotoaparati so že od nekdaj bolj priljubljeni kakor video kamere, predvsem zaradi daljše tradicije, delno pa tudi zato, ker fotografiranje vzbuja manjše nelagodje med ljudmi v kadru kakor snemanje videoposnetka.

Skupaj z nadvse uspešno miniaturizacijo fotoaparatov v zadnjih letih je digitalni fotoaparat vse pogostejši spremljevalec slehernega posameznika. Seveda bi bilo idealno imeti več namenskih naprav vedno pri roki, vendar to ni le nepraktično, temveč tudi drago. Različne baterije, pomnilniški mediji in tehnike obvladovanja naprav je nekaj, s čimer se večina ne želi ukvarjati. Vsi tako že dlje časa stremimo po eni napravi, ki zmore vse in hkrati to počne z zadovoljivo kakovostjo. Dejstvo je tudi, da najlepši in najizvirnejši posnetki pogosto nastanejo spontano, takrat, ko dogodkov ne pričakujemo. In takrat je imeti majhen, a zmogljiv fotoaparat/kamero pri roki, vredno zlata ...

Ustvarjanje in shranjevanje digitalnih fotografij na pomnilniške kartice zadnjih nekaj let resda zmorejo prav vse ljubiteljske video kamere na trgu, pa vendarle se zdi, da priljubljenost le-teh (tudi) na rovaš digitalnih fotografij upada. Predvsem zaradi praktičnosti, saj so danes priljubljene video kamere miniDV ali mini DVD še vedno opazno večje kakor najmanjši digitalni fotoaparati, poleg tega pa vsi nekaj boljši digitalni fotoaparati že znajo snemati dovolj kakovostne video posnetke, ki v kombinaciji s statičnimi posnetki lahko zadovoljijo večino potreb po video in foto dokumentiranju težko pričakovanega dopusta.

Poleg (ne)praktičnih video kamer so nepraktični tudi sami video posnetki. Ti namreč zahtevajo kar nekaj časa in vztrajnosti pri računalniški obdelavi, preden postanejo zanimivi za ogled. Ogled ure, dveh ali celo več ur neobdelanih posnetkov hitro postane dolgočasno tudi za najbolj vztrajne. Računalniška obdelava pa zahteva kar nekaj korakov: presnemavanje s kaset ali nosilcev DVD, sledi nadvse zamudna obdelava v programu za obdelavo videa, vse skupaj pa zahteva še snemanje nazaj na primeren nosilec za ogled doma ali pri prijateljih. Skratka postopek, ki se ga lotijo le redki.

Po drugi strani lahko danes fotografije iz slehernega fotoaparata posnamemo neposredno v računalnik in že po hitrem brisanju neuspelih posnetkov so ti pripravljeni za ogled. Enako velja za neposreden ogled na domačem televizorju, pri čemer nam fotoaparati pomagajo popestriti ogled s funkcijo predstavitev oz. "slideshow". Povrh vsega večina novejših (namenskih) tiskalnikov zna tiskati kakovostne fotografije neposredno iz aparata, brez uporabe računalnika.

Tudi videoposnetki, ustvarjenimi s fotoaparatom, imajo svoje prednosti v primerjavi s tistimi iz kamere: neuspele lahko zbrišemo v trenutku, brez nepotrebnega in zamudnega previjanja kasete. Tiste bolj zanimive pa kasneje vključimo v predvajanje predstavitve prek računalnika ali fotoaparata. Ker gre povečini za krajše filmčke, ki so namenjeni zgolj popestritvi ogleda statičnih posnetkov, naknadne računalniške obdelave večinoma ne potrebujejo.

Ob hitrem tempu razvoja teh napravic se prav lahko zgodi, da se trg hibridov med fotoaparatom in video kamero ne bo nikoli zares razvil. Že danes namreč na trgu najdemo naprave, imenovane fotofoni, ki poleg dokaj uporabnih statičnih posnetkov omogočajo tudi že zajemanje video posnetkov. In ker je danes mobilni telefon nepogrešljiv del slehernika, lahko s praktičnostjo prav hitro povzroči zasuk trga v smeri univerzalnih fotovideofonov, ki bodo po kakovosti vsaj dosegali, če že ne presegali, današnje namenske, samostojne izdelke.

Matjaž Klančar: Zakaj bom še vedno uporabljal (tudi) kamero

Kamere so, v primerjavi z računalniki in sploh digitalno tehniko, zelo stara stvar. Okrog njih je v desetletjih zrasla resna znanost in, ne nazadnje, znanje, zato je več kot očitno, zakaj jim računalniški zanesenjaki (beri: računalniška podjetja) z video zmogljivostmi v fotoaparatih ne sežejo niti do kolen.

Video kamere so sicer že vrsto let digitalne, s tem seveda ni nič narobe, zgoraj omenjeno znanje pa jim je ostalo. Take kamere delujejo preprosto in dobro, vsaj če imamo v mislih tiste, ki snemajo na kasete miniDV (o modelih z DVDjem, o katerih smo v Monitorju že pisali, tokrat morda raje ne bi ...). Ok, resda zapisovanje na trak ni ravno praktično, če moramo na hitro poiskati določen kader na 60-minutni kaseti, pa vendar, za veliko večino vrst uporab je tudi ta nosilec dovolj dober. Ne nazadnje je poceni.

Kamere zmorejo vsaj 10x optični zoom, prav v vse je vgrajen stabilizator, v nekatere celo optični. Kdor je kdaj poizkusil snemati z izklopljenim stabilizatorjem, ve, da je taka kamera neuporabna, če z njo snemamo iz roke (in, seveda, vedno snemamo iz roke).

(Video) fotoaparati pa so, hm, še vedno žalost. Res, pohvalijo se, da snemajo 30 slik na sekundo in da je slika zato popolnoma tekoča. V praksi pa se izkaže, da ni, je pa skoraj. Brez stabilizatorja je tako ali tako še posebej tresoča. Večinoma je slika pretirano zrnata, ker fotoaparati zaradi varčevanja z dragim (no, dražjim) pomnilniškim prostorom na kartici posnetke stiskajo z izgubami; kamere jih ne. Velika večina fotoaparatov med snemanjem ne dovoli uporabljati zuma ali pa medtem izklopi zajemanje zvoka. To je seveda neumnost, kamere znajo zumirati z zvokom že od vsega začetka. Približevanje objektov je tako le digitalno (beri: kockasto), pa še to sunkovito in ne mehko in nelinearno (majhen pritisk zumira počasi, močan pritisk pa hitro), kot zna to narediti tudi najcenejša kamera miniDV. In, ne nazadnje, kamere miniDV lahko na kaseto shranijo do 80 minut gradiva oz. še 40 več, če se odpovemo dodatnemu zvočnemu kanalu, ki je tam bolj kot rezerva. Fotoaparati? Nekateri so še vedno omejeni na sekunde, zmogljivejšim pa pomnilniških kartic za 120 minut zagotovo ne bomo našli ...

Obdelava z računalnikom - res, še nedavno je bila obdelava videa z računalnikom tehnično dokaj težavna. Danes so računalniki hitri, skoraj v vse po vrsti je že vgrajen vmesnik DV, s katerim nanje priklopimo kamero, diski so dovolj veliki, programska oprema prijazna. Iz prakse lahko povem, da lahko uro video gradiva s kasete shranim na DVD v približno uri in pol. Skupaj z menuji DVD, seveda. Pri tem pa 99 % časa tako ali tako dela sam računalnik, brez moje pomoči. Še vedno sicer ostaja kreativna težava (komu pa se ljubi video zares urejati!), vendar ta o(b)staja tudi pri filmčkih iz fotoaparata.

Vendar pa, res, priznam, fotoaparati so večinoma bolj praktični, predvsem, ker jih imam(o) večkrat v rokah kot kamero. Zato tudi sam kritične trenutke (in v življenju očeta z majhnimi otroki jih je veliko ;) na hitro posnamem s fotoaparatom. Takim, ki zmore samo 15 slik na sekundo in katerega slika je precej zrnata. Pa kaj, za hitro shranjevanje spominov je tudi to bolje kot nič. Vsekakor pa bom na svoji "tehnični polici" še vedno imel oboje, fotoaparat in kamero. Vsak od njiju ima namreč svoje prednosti, za katere ne kaže, da se bodo kmalu združile v eni sami napravi.