Pro et contra: koliko naprav v žepu?

Janez Šinkovec: Zakaj imam raje več specializiranih naprav kot eno univerzalno

Večnamenske ali univerzalne naprave, kakršna je mobilni telefon z vgrajenim fotoaparatom, predvajalnikom glasbe in še čim, so kot švicarski žepni nož. Imajo veliko funkcij, a vse primerno okleščene, da naprava ne postane prevelika. In tako kot bomo namesto po švicarskemu nožku raje posegli po baterijskem izvijaču, ko nas čaka sestavljanje omare, tako bomo tudi raje uporabili pravi fotoaparat, če želimo "resno" fotografirati.

Vprašanje je torej, kako se posamezna funkcija večnamenske naprave odreže v primerjavi s specializirano napravo. Nekatere od njih so v praksi popolnoma neuporabne za resno oziroma udobno rabo, denimo funkcija diktafona, daljinskega upravljalnika ali kalkulatorja. Druge pa trpijo za posledicami kompromisov, na katere mora pristati izdelovalec večnamenske naprave. Tako je ločljivost v mobilne telefone vgrajenih fotoaparatov sicer vse bliže samostojnim fotoaparatom, a je optika komajda vredna svojega imena, prav tako je nabor fotografskih funkcij omejen. Podobno velja za predvajalnike glasbe. Od njih želimo majhnost, lahkost in kakovostno predvajanje. Pri kakovosti morda niti ni več večjih razlik, vendar pa je tek z majhno in lahko napravo gotovo bolj prijeten kakor z razmeroma težkim večfunkcijskim telefonom. Nadalje lahko pokritiziramo uporabnost telefona v vlogi osebnega organizatorja. Če želimo enostaven vnos in pregleden prikaz podatkov, mora biti zaslon telefona čim večji in po možnosti še občutljiv za dotik. Torej mora biti podoben ročnemu telefonu. A čim večji je telefon, tem teže ga je uporabljati za telefoniranje.

Druga kritika univerzalnih naprav je ta, da končni kupec praktično nima nadzora nad paketom funkcij v taki napravi. Tako na eni strani ne bo uporabil vsega, kar mu ponuja naprava, in na drugi pogrešal nekaterih funkcij. Zato nam ne bi smelo biti težko razumeti tistih uporabnikov, ki so popolnoma zadovoljni s svojim (prastarim) mobilnikom, saj jim še vedno ponuja vse, kar pričakujejo od njega, obenem pa pri novih napravah pogrešajo 'zares uporabne' funkcije, kot je elektronska denarnica, nadomestek za ključe in morda celo glavnik ali šminka.

Večnamenske naprave nemalokrat spodnaša tudi (ne)vzdržljivost njihove baterije, kar je posledica tako večje porabe energije kot tudi manjše baterije, ki je potrebna, da naprava ne postane prevelika. Pri namenskih napravah, kakršni sta fotoaparat in predvajalnik glasbe, so na voljo modeli, ki delujejo s standardnimi baterijami, kar je marsikomu pomembno posebej na potovanjih. V še tako zakotni vasici se namreč lahko nadejamo, da bomo dobili paket baterij AA za svoj fotoaparat.

Ne nazadnje pa je tu vprašanje hkratne uporabe funkcij univerzalne naprave. Je moč hkrati uporabljati pametni telefon za navigacijo s sistemom GPS, poslušanje glasbe, telefoniranje in po možnosti še preveriti, koliko je ura? Resda je malo verjetno, da bi potrebovali vse te naprave hkrati, pa vendar je preprostost uporabe posameznih naprav v primerjavi z bolj ali manj napornim preklapljanjem funkcij univerzalne naprave tudi nekaj vredna.

Matjaž Klančar: Zakaj je v mojem žepu prostora za samo eno napravo

Zakaj bi morali vse mogoče naprave združiti v eno samo - telefon? Zato, ker je to danes tehnično že izvedljivo. Tako preprost je odgovor.

Ko smo v začetku leta 2001 (da, šele šest let je tega ...) preizkušali prvi "pametni telefon", ki je bil pravzaprav le Palm z nataknjenim dodatkom GSM (Ohfish V-51), je kazalo še zelo slabo. Tisti "pametni telefon" je bil le zelo slab približek tega, kar bi si pod tem imenom želeli, vendar je v zadnjem času tehnika skokovito napredovala. Danes so bolj ali manj vsi telefoni "pametni" (premorejo organizator in elektronsko pošto), skoraj v vse je vgrajen fotoaparat, vsi znajo predvajati MP3 in premorejo celo radio, kar nekaj jih zna snemati (so torej diktafon) in nekaj jih že ima tudi GPS (in pričakovati je, da jih bo GPS imelo vedno več).

Vseh teh naprav, če bi bile ločene, enostavno ni mogoče nositi v žepu, s takim telefonom pa si lahko pomagamo pri mobilnih komunikacijah, pri hitrem fotografiranju in snemanju nepredvidenih dogodkov (spomnimo se zadnjih poplav, ki so bile večinoma dokumentirane prav na ta način!), pri preganjanju dolgega časa (glasba), morebiti celo intervjuvanju (ali snemanju telefonskih pogovorov - kot to menda počnejo nekateri ;) in celo pri navigaciji, celo cestni, če si za telefon v avtomobilu omislimo tudi stojalo.

Res je, redko kdo potrebuje vse našteto, še bolj redki pa so tisti, ki vse to potrebujejo vedno. Posamezne naprave bi lahko vzeli s seboj le takrat, ko bi jih res potrebovali, vendar bi se vsaj za fotografski del na ta način odpovedali najbolj zanimivi rabi.

In seveda, res je, tak kombinirani telefon nikakor ne dosega kakovosti posameznih naprav, ki so specializirane za določeno področje. In jih tudi nikoli ne bo. Vendar tehnika tu hitro dosega mejo, ko dosežena zmogljivost povprečnemu uporabniku že popolnoma zadostuje. Sam lahko npr. z elektronsko pošto, ki mi jo ponuja Blackberry, zadostim 90 % potreb, le urejanje večjih Excelovih preglednic mi (še?) ne gre najbolje. Tudi za predvajanje glasbe mi zadostuje, čeprav je res, da sem pri tem zelo nezahteven. Pogrešam sicer fotoaparat (ker pač nimam novega modela Curve), toda tu sem "v sili" že večkrat uspešno uporabil ženino Nokio nižjega cenovnega razreda. Res, fotografije niso primerljive s "pravim" fotoaparatom (pa četudi je ta tudi le nižjega cenovnega razreda), vendar sprotnost in priročnost odtehtata. In, ne nazadnje, ta telefon že kar nekaj časa uspešno uporabljam tudi kot cestni navigator GPS. Na posebnem stojalu me je že pripeljal do prave ulice v Ljubljani, na pravi naslov v idrijskih hribih, Madridu, pa tudi italijanski padski nižini. Res, gotovo bi to bolj enostavno opravil z namenskim Garminom, vendar bi bil končni rezultat vendarle popolnoma enak. In seveda dražji.

In kljub temu da telefon zmore vse to, še vedno ni prevelik za žep ali za na uho. Res, nekaj časa sem sicer potreboval za to, da sem se navadil na "široki format" telefona, vendar ni bilo težko. Še posebej, ker sem za povrh dobil še pravo, QWERTZ tipkovnico, s katero lahko (skoraj) normalno hitro pisno komuniciram.

Prepričan sem, da bo mobilni telefon kmalu postal resen trn v peti vsem izdelovalcem samostojnih zgoraj omenjenih naprav, če seveda že ni.