Pro et contra: "lockdown" ali ne

Težko si predstavljam, da bi nekdo omejitve gibanja sprejel kot nekaj pozitivnega, navsezadnje smo ljudje socialna bitja, mar ne? Je mogoče, da so resni računalniški »piflarji« med lockdowni v resnici uživali?

Ampak res, zakaj ne bi bili doma?

Matej Šmid

Da, predstavljam si, da je v lockdownu popolnoma mogoče uživati, nenazadnje sem bil v zadnjih dveh koronskih letih tudi sam dokaj blizu »uživanja«. Saj se razumemo, nikakor nočem reči, da je virus, ki je povzročil milijone mrtvih, nekaj pozitivnega. Enako ne menim, da je bilo pozitivno dejstvo, da smo imeli mesece in mesece le delno delujoče gospodarstvo, da je marsikdo izgubil službo, da so otroci postali gibalno manj sposobni, da se ti isti otroci tudi še zdaj manj družijo z vrstniki in še kaj. Pravim le, da za introvertirane osebke med nami zadnje dve leti nista bili tako hudi kot za marsikoga drugega.

Sam sem introvertiran bolj ali manj že od rojstva (kdo bi vedel, zakaj …). Trenutek, ko sem se nekje pri 12 letih navdušil za računalnike, pa je do diagnozo le še poglobil. Sliši se grozno, pa v resnici ni – uživam v tehnologiji, uživam v računalnikih, uživam v internetu, v resnici uživam tudi v komunikaciji prek tega. Le osebni stiki z osebami, ki mi niso blizu, so zame v resnici naporni. Saj gre, vse se da, toda res je naporno – vzdrževati osebno komunikacijo le zaradi komunikacije, hoditi na »zabave«, ker se spodobi, sedeti na sestankih in poslušati monologe sodelavcev z malce večjim egom, udeleževati se nekakšnih brainstormingov, nenazadnje tudi teambuildingov. Kolegica mi je nedavno omenila, da jo njena služba, ki od nje zahteva zelo veliko takih stikov, tako zelo izčrpa, da si mora po kakem celodnevnem dogodku enostavno vzeti dan prosto. Da se spočije. Nič fizičnega, spočiti si mora možgane.

Imam srečo, da meni tako intenzivnih komunikacij nikoli ni bilo treba izvajati, pa sem zadnje dve leti vseeno užival v še večji svobodi. Moje delo je bilo kljub temu v popolnosti opravljeno, le komunikacija s sodelavci in poslovnimi partnerji je potekala pisno in občasno morda še prek Zooma. Super. Še več, upam si trditi, da sta bili moja odzivnost in učinkovitost v času covida še večji kot sicer, saj sem bil (in sem še) za službena opravila na voljo neprenehoma; moj telefon je namreč vedno v žepu. Elektronska pošta, neposredna sporočila in druga brezosebna komunikacija so brez težav nadomestili osebne stike. Trgovinske nakupe sem opravljal prek spleta, tja se je preselilo tudi občasno naročanje hrane, internet je postal moje skoraj stoodstotno okno v svet. Le telovadil in kondicijo sem še vzdrževal brez pomoči računalnika, če odštejem kup aplikacij, ki so mi pri tem pomagale.

Lockdown, pravite? Da, prosim, nobenih težav nimam z njim.

Ne bi bil več doma

Boris Šavc

Povsod je lepo, doma je najlepše. Vsem znani rek je zagotovo osnovno vodilo ljudi, ki so ob zaprtju javnega življenja, zaradi omejevanja epidemije novega koronavirusa, celo uživali. Manj so zapravili, manj delali, več jedli in bili doma. Vse našteto je res. Če ne greš na potovanje oziroma počitnice, boš manj zapravil, a hkrati tudi manj doživel, videl. Doma je res najlepše, vendar to ugotoviš šele, ko se domov vrneš iz drugega kraja, s katerim dom nato primerjaš. V domu uživaš, ko si manj v njem in ne takrat, ko si prisiljen biti med domačimi štirimi stenami dneve, tedne in mesece.

Računalnikarji imamo običajno radi aktivnosti, ki zahtevajo precej časa in ne potrebujejo družbe. Med zaprtjem smo imeli obojega na razpolago več, kot kadarkoli prej. Sami smo bili 24 ur na dan, sedem dni na teden. Kdor rad igra igre, jih je lahko igral, dokler mu niso popokali žulji na rokah. Tisti s stranskimi projekti so spet živeli svoje sanje. Ljubitelji knjig so brali, filmoljubi gledali. A kaj, ko se naenkrat zaveš, da igre še zdaleč niso tako užitkarske, če jih lahko igraš cele dneve. Da je ljubiteljski projekt, ki mu posvečaš deset ur na dan, le druga služba. Knjige postanejo podobne kot jajce jajcu, dobrih filmov pa itak ne delajo več. Ko si množični uživač najrazličnejših vsebin, se ti zahtevnost okusa nenormalno poveča.

Sam nisem najbolj družabno bitje na planetu, a sem vseeno opazil, da mi je pomanjkanje fizičnega stika s soljudmi povzročalo nemir, nerazložljivo žalost, strah. Če mi je spočetka dobro delo, da me skritega za masko v trgovini nihče ni pozdravljal in ogovarjal, sem tovrstne trenutke začel pogrešati. Naenkrat sem razumel, zakaj pijača v gostilni toliko bolj prija kot tista doma.

Zaprtje je dobro spremenilo našo družbo. Privoščiti si nisi mogel več ničesar nematerialnega. Hrepenel sem po trdo prigarani igralni seansi, dobrem poglavju knjige pred spanjem, kavici na s sončnim vzhodom obsijani terasi bližnjega lokala pred odhodom v službo. Navsezadnje se mi je tožilo tudi po službi, uri, ki odbije konec delovnega dne, po petku, ki naznanja vikend.

Resnično upam, da so drastična zapiranja za nami. Z veseljem bom obul športne čevlje in odtekel tiste pol ure, da se telesu oddolžim za osem ur sedenja za računalnikom. Družinski izleti bodo spet zabavni, ker bodo vsi člani spet srečni, da imajo čas drug za drugega. Namesto sto povprečnih knjig bom prebral le pet najboljših. Igri bom odigral le dve, a obe do konca, saj se ju v manjših odmerkih ne bom naveličal niti po 30 urah igranja. Enkrat na teden si bom z boljšo polovico ogledal film z obvezno pokovko v roki in s kozarcem vina na mizi. In ne bom razumel tistih, ki pravijo, da novejši filmi niso dobri.