Pro et contra: odjemalec za elektronsko pošto, da ali ne?

Nekako sem živel v prepričanju, da »ves svet« elektronsko pošto uporablja v spletni obliki. No, vsaj domači uporabniki. Zdaj pa v Monitorju berem, da obstaja množica programskih odjemalcev za branje pošte. Je to res smiselno?

»Zagotovo obstaja aplikacija za to«

Matej Šmid

Svet se res seli na splet, že vrsto let, vse bolj, toda to še ne pomeni, da je tudi uporabniški vmesnik, ki ga je mogoče razviti s spletnimi tehnologijami, najboljši izmed najboljših. Spletni brskalniki resda postajajo pravi mali operacijski sistemi in zanje je z modernimi skriptnimi tehnologijami in jeziki mogoče sprogramirati marsikaj, toda aplikacija, ki je pisana za pravi operacijski sistem, je v tem zagotovo lahko uspešnejša.

Aplikacije oziroma programi (računalniški poznavalci bi jim rekli kar »EXE-ti«) so specifično prevedeni za točno določen operacijski sistem na točno določeni strojni platformi, zato so lahko veliko hitrejši, zaradi unificiranega uporabniškega vmesnika, ki smo ga vajeni iz drugih programov (denimo za Windows), pa so enostavnejši za uporabo.

Kar spomnimo se, koliko časa smo potrebovali (nekoč, v davnih časih), da smo se privadili na čudaški uporabniški vmesnik spletne pošte Gmail, ko nič ni bilo tam, kjer smo iskali. Zato, ker se je nekemu programerju (ali pa jih je bilo več) pri Googlu zdelo zanimivo nekaj narediti popolnoma drugače. In spomnimo se, kako je Microsoft (veliko prepozno) to ugotovil in svoj kupljeni spletni poštni strežnik Hotmail pretvoril v Outlook.com na tak način, da se trudi biti kar najbolj podoben »pravemu« Outlooku, tistemu, ki ga poznamo iz »oblike EXE«.

Aplikacije za branje elektronske pošte imajo še eno prednost – v enem in istem uporabniškem vmesniku omogočajo delo z elektronskimi naslovi več različnih ponudnikov, od tistih velikih iz oblaka (Gmail, Outlook.com) do službenih (Exchange) in poštnih računov internetnih ponudnikov. Boljši med njimi obvladajo tudi stike, koledarje, zapiske in celo hitro sporočanje. Še boljši med njimi znajo v isti uporabniški vmesnik stlačiti celo spletne storitve, ki sicer zahtevajo lastne odjemalce, kot so Facebook, Twitter in Linkedin.

V resnici je bila do nedavnega ključna težava pri uporabi tovrstnih programov ta, da so bili precej zapleteni za začetno povezavo s ponudnikom elektronske pošte. Vpisovanje nekakšnih naslovov IMAP in SMTP in »portov« zanje pač ni ravno priljubljeno opravilo večine uporabnikov elektronske pošte. K sreči je danes bolje, standardi, kot je OAuth 2.0, pa nas v trenutku povežejo z resnimi ponudniki v oblaku, ne da bi morali vedeti (skorajda) karkoli.

V spletu vse deluje

Boris Šavc

Od nekdaj sem bil privrženec namenskih programov. Rešitve vse v enem preprosto nikoli niso zadovoljile mojih pričakovanj. Enako sem zavračal spletne aplikacije, ki so delovale na vseh operacijskih sistemih in različnih napravah enako, a nikoli tako dobro kot spisan program, z mojo postavitvijo strojne opreme v mislih. Prepričan sem bil, da v tem primeru izjema, ki bi potrjevala moje zlato pravilo, ne obstaja. Dokler nisem začel uporabljati spletnih odjemalcev za elektronsko pošto.

Družabna omrežja me ne prepričajo, medtem ko so sporočila SMS s svojo jedrnatostjo običajno precej neosebna. Edini približek klasičnim pismom je elektronska pošta. To naravnost obožujem. Pri pisanju sporočil mi omogoča ravno dovolj časa, da se ne osmešim s poslanim zmazkom in da besedilu dodam osebno noto. Kot klasično pismo lahko elektronsko sporočilo napišem kjerkoli, ne glede na napravo, ki jo uporabljam, in neodvisno od ponudnika interneta. Moj nabiralnik ima vedno isti naslov in enako zbirko pretekle korespondence. Seveda zgolj s spletnim odjemalcem elektronske pošte.

Spletni elektronski odjemalec med pisanjem popravlja moje pravopisne napake, nevsiljivo predlaga popravke in me usmerja na poti, da postanem boljši pisec. Uči me z znanjem, ki ga spotoma pobere od drugih uporabnikov. Radodaren je z oblačno shrambo, ki hrani vsa do zdaj prejeta sporočila s priponkami vred. Iskanje po zbirki je olajšano z odličnimi orodji, ki jih umetna inteligenca iz dneva v dan pili na podlagi izkušenj z drugimi strankami. Vse, kar moram storiti, je, da vnesem želeni pojem, nakar sistem v hipu postreže s sporočili, kjer se na katerikoli ravni ta pojavlja. Algoritem je bliskovito hiter predvsem zaradi grozovite strojne moči, ki dela zame v ozadju spletne storitve.

Nič ne naredim, a imam vedno najnovejšo različico programa, ki ga razvijalci nenehno posodabljajo. Sploh ne vem, kdaj sem prešel od okornega spletnega programa na tekoče sodobno orodje za dopisovanje, tako postopne in gladke so bile te nadgradnje. Z lahkim srcem posredujem svoj elektronski naslov vsem interesentom. Tudi če se znajdem na seznamu množičnega pošiljatelja reklamnih sporočil, vem, da neželenih sporočil nikoli ne bom videl. Razen če bom to sam želel. Spletni odjemalec in njegova inteligenca mi spet pomagata tako, da vso množično pošto razvrstita v lične kategorije. Ko mi bo zadišalo zapravljanje denarja, bom odprl imenik s promocijami in preveril, kaj so posebej zame pripravili spletni trgovci. Spletna elektronska pošta za vse poskrbi sama, beleži moje pogovore, stike, sestanke in drugo. Jaz samo pišem. Z največjim veseljem.