Microsoft, ključno podjetje tehnološke revolucije, praznuje 50-letnico obstoja. Videti je, da je korporativna logika razvoja programskih izdelkov vendarle zmagala. Ali pač ne?
Boris Šavc
Za plačilo lahko uporabite plačilno kartico ali PayPal ali Google Pay:
Najprej se morate prijaviti.
V kolikor še nimate svoje prijave, se lahko registrirate.
Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Microsoft, ključno podjetje tehnološke revolucije, praznuje 50-letnico obstoja. Videti je, da je korporativna logika razvoja programskih izdelkov vendarle zmagala. Ali pač ne?
Odprtokodne rešitve so še vedno boljše
Boris Šavc
Recimo bobu bob: odprtokodna programska oprema v primerjavi z lastniškimi programi, kakršni so izdelki podjetja Microsoft, ponuja številne prednosti.
Ena največjih je seveda njena cenovna dostopnost. Odprtokodni programi so pogosto brezplačni, kar pomeni, da podjetjem ni treba plačevati dragih licenc, kot je to značilno za lastniške izdelke. Za mnoga zagonska podjetja in manjše organizacije je to ključnega pomena, saj lahko ta denar porabijo za razvoj, kadre ali druge zanje pomembne projekte. Poleg tega tudi nadgradnje in posodobitve pri odprtokodnih rešitvah običajno niso vezane na dodatne stroške.
Odprtokodni programi ponujajo visoko raven prilagodljivosti, saj imajo uporabniki dostop do izvorne kode. Vse to pomeni, da lahko razvijalci programsko opremo prilagodijo svojim specifičnim potrebam, kar omogoča večjo učinkovitost in boljše delovanje v konkretnih okoljih. V primerjavi s tem so lastniške rešitve zaprte in pogosto zelo toge, saj je uporabnik omejen na funkcionalnosti, ki jih nudi ponudnik, brez možnosti večjih prilagoditev. Poleg tega odprtokodni programi ne vežejo uporabnikov na enega samega ponudnika, kar pomeni večjo tehnološko neodvisnost. Pri lastniških rešitvah, kakršne so Microsoftove, je uporabnik zaradi specifik, licenc in združljivosti pogosto prisiljen ostati pri istem ponudniku programske opreme.
Odprtokodna programska oprema ima za seboj močne, globalne skupnosti razvijalcev, uporabnikov in navdušencev, ki odpravljajo napake in izboljšujejo funkcionalnost, obenem pa sodelujejo tudi pri razvoju novih rešitev, delijo znanje in izkušnje ter skupaj ustvarjajo inovacije. Tovrsten način sodelovanja omogoča hiter odziv na potrebe uporabnikov in tehnološke spremembe. Odprtokodna programska oprema prispeva k izobraževanju in usposabljanju. Slehernik ima dostop do kode, jo lahko študira, izboljša in s tem poglobi svoje znanje. Tako se ustvarja kultura odprtosti, učenja in sodelovanja.
Varnost je pogosto napačno razumljena kot slabost odprtokodnih programov, v resnici pa velja nasprotno. Ker je koda javna, jo lahko pregleduje in preizkuša ogromno število razvijalcev po vsem svetu, kar pomeni, da se napake in varnostne ranljivosti odkrijejo hitreje kot pri zaprtih rešitvah, kjer mora uporabnik zaupati zgolj interni ekipi razvijalcev. Odprtokodna programska oprema ne skriva funkcionalnosti ali podatkovnih tokov ter predstavlja etično, ekonomsko in tehnično privlačno alternativo lastniškim rešitvam. Za posameznike, podjetja in organizacije, ki cenijo neodvisnost, preglednost in dolgoročno vzdržnost, je odprta koda logična izbira.
Veliki navadno zmagajo, pridružimo se jim
Matej Šmid
Naj si o Microsoftu mislimo karkoli že, dejstvo je, da je podjetje zaslužno za to, da imamo računalnike že desetletja »na vsaki mizi« (čemur se je nekoč zavezal soustanovitelj Bill Gates). In seveda v žepu. Posledice pa so daljnosežne.
Računalnike (namizne, naročne, žepne in celo zapestne) zna danes uporabljati prav vsak, tudi zaradi tega, ker je Microsoft razvil operacijski sistem, ki ni bil namenjen le programerjem, ampak tudi navadnim smrtnikom. Skupaj z Applom (in seveda Xeroxom) so orali ledino in načelno kompleksno računalniško znanost približali vsem nam. Danes ni nič nenavadnega, če se z računalnikom in celo s pametnim telefonom ukvarjajo 90-letniki in/ali 1-letniki.
Res je sicer, da sistem Windows, na katerem temelji ta zgodovina, načelno ni brezplačen, toda prav daleč od tega v resnici ni. Uporabniki ga relativno poceni največkrat plačamo ob nakupu računalnika in ga nato nadgrajujemo, v nedogled. Windows 11, denimo, je tudi za kupce prejšnjih različic še vedno brezplačen. Zakaj? Ker je tudi Microsoftu v interesu, da se ekosistem Windows razvija in širi, na njem pa nato služijo tako drugi ponudniki programske in strojne opreme kot tudi sami uporabniki, ki ga uporabljajo kot orodje.
Nekoč smo sicer lahko (upravičeno) rekli, da Microsoft s svojim monopolom zavira tehnološki razvoj, danes lahko ugotovimo, da v resnici vzdržuje možnost izbire. Na področju osebnega računalništva sta ponudnika dva, Apple in Microsoft (Linux je tukaj res minoren igralec), na področju računalniških iger so ponudniki trije (Sony, Microsoft in Nintendo), na področju storitev v oblaku so tukaj (vsaj) Amazon, Microsoft in Google. Celo na področju pisarniških poslovnih programov ima Microsoft resno konkurenco v obliki brezplačne Googlove storitve Docs. In še vedno je kar nekaj področij računalništva, kjer Microsoft sploh ne nastopa in so »monopolisti« drugi – mobilni telefoni in pametne ure so že nekaj, kjer velikana iz Redmonda ne najdemo.
Morda je res programska koda, ki je odprta in jo lahko vsakdo pregleduje, načelno varnejša od lastniške, pa vendar – Microsoftov renome na tem področju je vedno boljši. Gotovo pa lahko rečemo, da je več varnostnih lukenj, ki jih hekerji najdejo v sistemih Windows, posledica tega, da je v svetu pač daleč največ nameščenih – sistemov Windows.
