Pro et contra - Oglasi ali ne?
V spletu je vedno manj t.i. zastonjskih kosil - oglasov je vedno več. Bolj kot se borimo proti njim, bolj se ti branijo. Naj odneham?
Nikakor ne!
Boris Šavc
Včasih smo radi gledali risanke, danes otroke zadovolji le Youtube. Moj enoletnik je že tak. Ves srečen se mi pred računalnikom namesti na krilo, ko zaženem dežurni spletni brskalnik. V iskalniku poiščem njegov najljubši video posnetek in ga zavrtim. Njegovo obupano dretje mi pokaže, da nekaj ni v redu. Na zaslonu ni želene vsebine, ampak reklama. Ki jo lahko preskočim čez petnajst sekund. Čeprav z malčkom glede Youtuba nisva v istem taboru, se popolnoma strinjava na področju nadležnih spletnih oglasov. Sovraživa jih!
Toda sovražna nastrojenost seveda ni ključna - največjo težavo pri spletnih oglasih predstavlja varnost. Da so oglasi ciljani, morajo imeti ponudniki vrsto informacij o posamezniku, ki jih pridobijo bolj ali manj brez njegove vednosti. Že res, da nas na vsakem koraku opozarjajo na tako imenovane piškotke, s katerimi nam sledijo pri spletnem pohajkovanju, a jih večinoma moramo dovoliti, če želimo neokrnjeno izkušnjo. Isto velja za pripomočke za blokado oglasov. Spletišča so že tako pametna, da nam ne dovolijo uporabe, če jih ne izklopimo. Upravitelj obiskanega spletišča večkrat niti ne ve, kaj mu oglaševalec predvaja. Nemalokrat se za oglasi skrivajo nečedne stvari.
Oglasi kradejo dragocen zaslonski prostor in čas ter kvarijo uporabniško izkušnjo. Ni gršega kot oglas, ki prekrije polovico strani. Uporabniki imamo različne računalnike, operacijske sisteme in brskalnike, zato se oglasi mnogokrat prikažejo drugače, kot si je zamislil oglaševalec. Ker obiskovalci najrazličnejših spletišč vedno manj klikamo na oglase, si oglaševalci po tekočem traku izmišljajo nove pristope. Da so vedno bolj nadležni, verjetno ni treba posebej poudarjati.
Obstajajo veliko bolj prijetni načini spletnega oglaševanja. Zlato pravilo pravi, da je treba uporabniku v zameno za njegovo pozornost nekaj ponuditi. Upravitelji spletišč bi se lahko te veščine učili pri priljubljenih vplivnicah (in vplivnežih), ki pri svojih video posnetkih vedno nekaj oglašujejo, a so še vedno dovolj zabavni in privlačni, da jim sledijo milijoni. Dobra praksa so spletne objave, ki te nekaj naučijo in šele nato neopazno usmerijo v nadaljevanje (beri: k nakupu), potrebno za implementacijo naučenega v posameznikovem scenariju. Oglaševanje s ključnimi besedami je še en lep primer (dokaj) nevsiljenega spletnega oglaševanja. Ali novice pomešane z malo manj pristranskimi informativnimi reklamami. Kjer je želja, je tudi pot. Ko se bomo uporabniki dokončno uprli spletnemu posiljevanju z reklamami, jo bodo našli tudi ponudniki priljubljenih spletnih strani.
Da, nič ni zastonj
Matej Šmid
Pravilno ste ugotovili, da zastonjskih kosil ni – vsaka stvar nekaj stane. Če želite, da bo splet še naprej »zastonj«, potem se bo treba sprijazniti tudi z oglasi. Lahko sicer živimo v prepričanju, da je Google veliki dobrotnik, ki nam vse svoje storitve nudi iz altruističnih vzgibov, toda dejstvo je, da gre za običajno tržno podjetje, ki za svoj obstoj potrebuje prihodke. Denarne. Enako velja za Facebook in enako velja tudi za množico medijskih podjetij (»časopisov« in »televizij«), po katerih vsak dan brskamo.
Mediji sicer poskušajo na spletu zaslužiti tudi z neposredno prodajo »izvodov«, kot je to uveljavljeno v analognem svetu, vendar to deluje le pri največjih svetovnih gigantih, vsi ostali pa morajo preživeti z – oglasi. Drži, oglasov je vedno več in postajajo vedno bolj nadležni, razlog pa je v izredni konkurenci, ki vlada na tem področju, in seveda v tem, da oglasov uporabniki ne marajo. Začarani krog? Da. Uporabniki oglasov ne marajo, zato vedno pogosteje posegajo po orodjih, ki jih znajo blokirati, oglasni prihodki v medijih pa upadajo. Mediji se zato v »španoviji« z oglasnimi agencijami in »omrežji« trudijo izumiti kar najbolj drugačne, opazne in nadležne oglase, ki jih lahko oglaševalcem vsaj nekoliko dražje prodajo. In seveda – trudijo se v spletne strani vgraditi programsko kodo, ki blokiranje oglasov opazi in uporabnika ustavi. Trenutno se zdi, da je edini res učinkovit način obvezna zastonjska registracija in prijava na spletno stran, ki uporabniku onemogoči branje ob brisanju piškotkov. Nekateri mediji torej v boju z »nepoštenimi« bralci trenutno spet zmagujejo.
Toda ali je to res pravi način? Da smo bralci »nepošteni« in da se mediji borijo proti nam? Menim, da je mogoča tudi vmesna pot. Sam vse medije, ki mi dovolj pomenijo, prestavim na »belo listo«, s katero jim dovolim streženje oglasov. Na ta način je volk (jaz, bralec) sit in koza (medij) cela. Seveda pa je samo po sebi umevno, da med mediji, ki mi dovolj pomenijo, ni in ne more biti takih, ki mi strežejo celozaslonske video oglase in podobno nesnago.
Še več, na medije, ki mi zares veliko pomenijo, sem se tudi naročil in jih aktivno plačujem. Med njimi je tudi – Youtube. Poskusite, presenečeni boste, kako drugačen je Youtube brez oglasnih blokov. Za skupaj mesečnih sedem evrov pa boste povrh prejeli še dostop do vrhunskega pretočnega servisa Youtube Music.
Nujno zlo je torej denar in ne oglaševanje. Odločitev o tem, kako bomo denar pripustili do ustvarjalcev vsebin, pa je zgolj naša.