Pro et contra: Ploski televizor ali projektor?

Matjaž Klančar: Zakaj je imeti LCD TV za smrtnike bolj enostavno

Najprej razčistimo - zagotovo je bolj "kul" gledati trimetrsko sliko, ki jo projicira projektor, kot "le" metrsko sliko ploskega televizorja. Ni dvoma. Tu pa se prednosti projektorja za vse nas, ki nismo hardcore filmofili, temveč televizijo vidimo kot mešanico dnevnikov, nadaljevank in filmov, počasi konča.

Za začetek je očitno, da za trimetrsko sliko potrebujemo nekaj večje stanovanje, kot pri nas sodi v povprečje. Če ne zaradi same oddaljenosti projektorja, pa zaradi velikosti proste bele stene ali zaradi platna, ki ga moramo spustiti s stropa. In ko smo že pri fizičnih omejitvah/težavah - montirati projektor na strop je vsekakor teže kakor prinesti televizor iz trgovine in ga postaviti na/v omaro. Še posebej danes, ko gredo v televizor, pardon, projektor vsi mogoči kabli, od elektrike do predvajalnika DVD, videorekorderja, vmesnika IPTV, antene. .. Aha, pa izhodi, recimo zvočniški! Televizorji so, kar se tega tiče, precej bolj enostavni. Ne nazadnje imajo prav vsi zvočnike že vgrajene (ok, prav, niso ravno 5.1, pa vendar) in prav vsi premorejo tudi analogni sprejemnik (tuner), če moramo vsaj digitalni MPEG-2 DVB-T odmisliti (pri nas velja le MPEG-4, takih pa bolj ali manj še ni). In, ja, premorejo tudi teletekst, ki ga še vedno marsikdo ceni. Priznam, sam nisem med njimi, marsikomu pa 8+ ur računalnika v službi popolnoma zadostuje in si doma novice raje prebere na kavču prek teleteksta.

In če presedlam na bolj tehnične zadeve - televizor, tudi LCDjevski, lahko uporabljamo tudi ob običajni sobni osvetlitvi. Če bi to hoteli početi tudi s projektorjem, bi si morali omisliti model z zelo visoko svetilnostjo (RES visoko!). Takih, vsaj tistih, ki so namenjeni domačemu kinu, danes bolj ali manj ni. Napovedujejo se modeli s 1500 lumni, toda to za dnevno svetlobo nikakor ne zadostuje. In četudi bi tako močni "domači kino projektorji" bili na voljo, bi se morali sprijazniti z zelo glasnim ventilatorjem, ki bi hladil tako hudo žarnico. Neprijeten in prav nič cinefilski občutek ... In ko smo že pri žarnicah, res, njihova trajnost se je v zadnjih letih toliko podaljšala, da k skupni, večletni ceni uporabe projektorja res ne prispevajo veliko, vsekakor pa prispevajo, kako bi rekel, k nerodnosti. Saj veste, še nekaj, kar bo treba ob morebitni odpovedi kupiti. Pa četudi šele čez nekaj let, trenuten strošek bo kar občuten.

Če sestavim vse zgoraj povedano, je jasno, da projektor nikoli ne bo zasedel ključnega in edinega "video" mesta v dnevni sobi. Ima pa kar nekaj možnosti, da bo redno začel zasedati mesto kopilota. Filme bomo gledali s projektorjem, vse druge, "televizijske" zadeve pa na ploskem televizorju. No, če bodo le finance to dopuščale ...

Boris Horvat: Zakaj imam raje projektor kakor ploski televizor?

Vprašanje je podobno enostavno kakor vprašanje, "zakaj imam raje profesionalni avdio sistem kakor žepni tranzistor", zato bo tudi odgovor enostaven. Zato, ker si lahko doma samo s projektorjem pričaram pravo filmsko ozračje iz kinematografa - podobno, kot si lahko samo z resnim avdio sistemom pričaram ozračje iz koncertne dvorane. Tu torej ne govorim o gledanju televizijskega dnevnika (in spremljajočih reklam), kot tudi ne o poslušanju radijskih novic, ki jih lahko popolnoma zadovoljivo spremljam prek osebnega računalnika ali kmalu tudi prek mobilnih telefonov novega rodu.

V kinematografih je večina sedežev oddaljena od platna od 1- do 2-kratne velikosti diagonale platna (z optimalno izkušnjo v sredini te vrednosti - ob razumljivih individualnih preferencah, ko nekdo vedno sedi v prvih vrstah kinematografa, kdo drug pa vedno v zadnjih vrstah). Če bi želeli doma ponoviti to izkušnjo, bi morali ob ploskih televizorjih danes najbolj običajne velikosti 42 palcev sedeti na razdalji od 1 do 2 metra. Vendar pa to ni sprejemljiva razdalja za gledanje, saj pri tej razdalji oči še niso "nastavljene" na udobno "neskončno" razdaljo. Zato je tipična priporočljiva razdalja za gledanje televizije od 3,5 do 4 metre in če želimo na tej razdalji reproducirati zorni kot iz kinematografa, potem mora biti slika velika od 80 do 120 palcev. Res je, da so tudi tako veliki ploski zasloni, npr. 103-palčni plazemski Panasonic, vendar tudi če bi imeli proračun okrog 50.000 evrov za njegov nakup, bi se pošteno zamislili ob njegovi teži 220 kg ali porabi elektrike 1500 W.

Kakovostno sliko enake velikosti pa danes brez težave dosežemo s projektorjem, katerega cena je primerljiva ceni 42-palčnih ploskih televizorjev, ki jih trenutno najpogosteje prodajajo. Poudarjam, da govorimo že o kakovostnih ploskih televizorjih oziroma o projektorjih s tremi projekcijskimi čipi, v obeh primerih z ločljivostjo 1920 × 1080 pik (oznaka "Full HD") in ne samo z oznako "HD Ready" (s formati 1280 x 720, 1024 x 768 in podobno). Če pa se zadovoljimo z nekoliko nižjo kakovostjo (a še vedno veliko boljšo, kot nam jo v eter ali kabel danes pošiljajo naše televizijske hiše!), pa lahko za ceno cenejšega "HD Ready" ploskega televizorja dobimo projektor z ločljivostjo 1280 × 720 pik in tremi projekcijskimi čipi (da ne govorimo o "ubijalskih" cenah projektorjev z enim samim čipom).

Ne nazadnje lahko primerjavo sklenem z velikostjo in težo. Medtem ko je projektor težak od 5 do 10 kg in ga spravimo v knjižni regal, pa je tipični 42-palčni televizor težak okrog 25 kg in zahteva posebno mizico ali omaro. Za pošteno primerjavo pa moramo v drobnem tisku le dodati, da je k ceni projektorja treba prišteti še ceno platna, ki lahko stane od četrtine do pol toliko kot projektor, in ceno tv tunerja, ki pa je danes zanemarljiva.

Skratka, za domači kino imam raje projektor, prvič zato, ker lahko samo s projektorjem ponovim doživetje iz kinematografa, drugič zato, ker bom zanj odštel manj denarja kakor za ploski televizor, in, ne nazadnje, zato, ker bom projektor laže prestavljal po stanovanju in po potrebi odnesel na servis. TV dnevnik in reklame pa lahko danes spremljam že na računalniku ali še vedno tudi na starem televizorju s katodno cevjo.